Pogovor s pedagoginjo in koreografinjo plesnega oddelka Glasbene šole Laško – Radeče
Špela, pozdrav na mojem portalu, in kje smo te našli v tem času, ko se počasi vračamo v plesno akcijo?
Čas, v katerem nam je bilo marsikaj odvzeto, sem ga sama dojela kot dar. Za menoj je obdobje, ki je ponudilo priložnost za vse tisto, česar si sicer ob vsakodnevnih obveznostih ne bi mogla privoščiti – daljši pohodi po okoliških hribih in gozdovih, branje knjig in preprosto biti s svojo družino. Seveda je v tem obdobju plesa ‘na daljavo’ močno narasla želja po plesu ‘v živo’. Zdaj sem v fazi, ko načrtujem plesno delo s svojimi plesalci v okviru zdravstvenih priporočil, kar seveda še zdaleč ne bo podobno našim dosedanjim plesnim uram, bo pa vsaj živa interakcija na varnostni razdalji. Zdi se mi, da bo pred nami zanimivo obdobje, ker si vsi želimo vrnitve.
Kako si skrbela za svoje varovance, kako zase, da niste pozabili, kaj pomenita ples in gib? Si šla tudi ti online v času korone in izolacije?
Mi smo v času izolacije delali na daljavo. Plesalci so dobili tedenske naloge. Ta čas smo namenili ogledu koreografij, plesnih predstav in dokumentarnih oddaj ter se posledično lotili pisanja plesnih kritik, ponovili smo vaje plesne tehnike, delali na in hkrati pripravljali vaje za razteg, ki so si jih lahko ostali plesalci ogledali na naši spletni oglasni tabli PLESNA IZMENJEVALNICA (pojasnilo: za lažjo predstavo, o čem govorim https://padlet.com/medvedspela/gr9cr3acvfk8okur), napisali smo poslanico ob svetovnem dnevu plesa in naredili plesni video, ki je nastal kot kolaž različnih video posnetkov plesalcev in smo ga poimenovali Plesna karantena (viden tudi na padletu). Sem že resno razmišljala o tem, da bi se pa vendarle lotili tudi online plesnih ur, ampak potem se je začelo govoriti o sproščanju ukrepov in zato sem pustila naše plesno delo v tej obliki: ‘vzemi ali pusti’. Kar nekaj dilem sem imela glede izpeljave pouka preko video klica – s tem mislim na slabe internetne povezave, vprašanje, ali imajo plesalci doma dovolj prostora, in nenazadnje dilema, ali je taka plesna ura dovolj strokovna. Skratka – plesalci so se mi, seveda nekateri bolj in drugi manj, tedensko javljaloglašalii s foto ali video materialom in imeli smo vzpostavljen stik. Mislim, da smo imeli v tem obdobju vsi predvsem čas za razmislek, kaj si s plesom želimo.
Tvoje varovanke so nazadnje nastopile v živo na tekmovanju Opus 1 plesna miniature v začetku marca. Ta prireditev je kar nekakšna obveza v vaši šoli, kajne? Zakaj vam je Opus zanimiv in s katerimi nagradami oz. dosežki se letos pohvalite?
Sama nekako nisem najbolj naklonjena tekmovanjem. Sploh se mi zdi, da je sodobni ples in plesno ustvarjalnost težko ocenjevati oziroma kakorkoli vrednotiti. Čeprav živimo v dobi dokazovanja in stremenja k ‘biti najboljši’, se mi zdi, da so se plesalci že lepo navadili na to, da se tega tekmovanja lotevamo zaradi želje po lastni nadgradnji in osebni rasti. Opus 1 od njih zahteva res poglobljen plesno raziskovalni proces in to je tisto, kar mi je super in prav zaradi tega jih bom še naprej spodbujala. Ko pride trenutek podeljevanja priznanj, bi se pa najraje pogreznila v zemljo – ta trenutek mi je naporen predvsem zato, ker vem, da so se vsi zelo trudili in si zato brez slabe vesti želijo zlato priznanje. Saj mogoče je tu težava v meni in v moji plesnotekmovalni karieri. Z Mojco Horvat smo intenzivno trenirali za različna tekmovanja, in to je pomenilo res en velik ‘dril’ pa rivalstvo med klubi, neizmerno veselje ob uspehih in travmo, kadar ni šlo tako, kot smo si želeli. To mi je bilo zelo naporno. Veliko bolje sem se počutila v plesnih predstavah, s katerimi smo gostovali in imeli priložnost soustvarjalnega momenta. Z Opusom sem se sama srečala v srednji šoli in ti spomini so objeti v niz plesnih, ustvarjalnih in prijateljskih trenutkov. Opus 1 je tekmovanje mladih plesnih ustvarjalcev, ki je našim plesalcem ponujeno kot dodatna priložnost. Ker to tekmovanje vsako leto razpiše temo, se zgodi tudi, da se kakšen od boljših plesalcev ne vidi v tej temi in ne najde svoje inovativne ideje za razvijanje svojega solo plesa ali plesa v duetu. Jaz jih ne silim in niti ne želim, da imajo slab občutek, če se jim zatakne že na začetku. Je pa res, da se potem s kandidati intenzivno ukvarjam, kar je včasih, poleg redne delovne obveze, precej naporno in obvezujoče. Tudi zanjie je to dodatno delo, ampak kadar je to res njihova želja, proces plesnega ustvarjanja steče zelo intenzivno in takrat jih je res lepo opazovati. To je tisti čar Opusa.
Letošnji rezultati v skupini XXS so bili: Katarina Polanc, miniatura Žvečilka, srebrno priznanje; Mija Razboršek, miniatura Danes sem veter, zlato priznanje, Kiara Stiblik in Zala Topole, miniatura Ko zgodba oživi, srebrno priznanje. V skupini XS pa: Frida Benedek in Anja Jančič, miniatura Od pšenice do kruha, srebrno priznanje; Ajdnik in Eva Senica, miniatura La Primavera, srebrno priznanje; Neža Čepin in Kaja Terček, miniatura V tovarni, zlato priznanje.
Kdo sploh ste plesalci in plesalke Glasbene šole Laško – Radeče? Predstavite se našim bralcem in bralkam.
V plesni oddelek Glasbene šole Laško – Radeče je v letošnjem šolskem letu v obeh enotah (v Laškem in v Radečah) skupaj vključenih 196 plesalcev. Od tega jih je v enoti Laško 156. Plesno izobraževanje vključuje otroke od 5. do 15. leta in je zasnovano tako, da s koncem osnovne šole plesalci tudi zaključijo nižjo glasbeno šolo iz predmeta sodobni ples, kar se mi zdi pomembna popotnica v njihovi mapi izobraževalnih dokazil. Vsako leto s plesalci pripravimo tematsko plesno predstavo (2019 Želim si, 2018 V globini morja, 2017 Skrivnosti vesolja, 2016 Mali princ …). Hkrati se udeležujemo plesnih revij in festivalov ter seveda sodelujemo na lokalnih prireditvah, proslavah in nastopih v organizaciji naše šole. Mislim, da nas zaznamuje to, da se imamo radi na poseben način. Ta navezanost je potem tisto, kar ostane po vseh letih šolanja.
Ampak ti, se mi zdi, da poučuješ še kje drugje, kajne?
Na več šolah sem poučevala v času študija in na začetku svoje poklicne poti. Zdaj pa je že več kot šest let moje pedagoško delo vezano samo na Laško, kjer mi pomaga tudi Lucija Boruta. Ona ima poleg štirih skupin iz Laškega pod okriljem tudi plesalce v Radečah.
Nekateri bodo danes prvič brali o tebi in tvojem plesanju, koreografiranju, mentorstvu. Zakaj sploh ples v življenju, kaj je tisto, zaradi česar si se odločila zanj?
Ples je prišel v moje življenje v drugem razredu osnovne šole, ko sem opustila ritmično gimnastiko. Saj ne vem, če se ni bolj ples odločil zame (smeh), kar držal se me je. Sprva sem bila v jazz in muzikal vodah. Potem sem na pobudo šolske psihologinje šla na sprejemni preizkus za Umetniško gimnaziji – smer sodobni ples. Odločitev, da se vpišem, je bila spontana, in sploh je bilo veliko nevednosti, saj smo bili mi takrat prva generacija. Takrat je bil ples bistvo mojega življenja. Potem pa je prišel čas študija in po težkem premisleku sem ostala v Sloveniji ter se vpisala na študij socialne pedagogike. Tudi v tem času sem plesala in že začela s poučevanjem. Tudi diplomirala sem iz projekta Ples naših sanj, ki sem ga izpeljala s svojimi plesalci. Res si nikoli nisem prestavljala, da bo ples del mojega vsakdana in da bo to moja ‘služba’. Kakšno srečo imam!
Kakšen bi bil pregled tvojega dosedanjega šolanja in plesnega udejstvovanja, pa tudi akademska izobrazba?
Spomnim se trenutkov, ko so nam v gimnaziji v četrtem letniku ponudili priložnost obiska dveh avdicij za priznani evropski plesni akademiji in zame je bilo to precej stresno. Jaz nisem take vrste človek, da bi se izpostavljala in ‘borila’ za to, da bi bila opažena. Po teh blokadah sem šla v razmislek, kaj pa bi lahko jaz pravzaprav počela, in zgodilo se je, da sem šla na informativni dan na oddelek za socialno pedagogiko. Tam pa je nek študent rekel, da je “študij socialne pedagogike za tiste, ki se čutijo drugačni”, in tako sploh ni bilo več dileme. Študij mi je dal veliko pedagoških znanj, ki mi koristijo. Na področju plesnega strokovnega dela se udeležujem različnih izobraževanj. Zadnja leta sem tudi zunanja ocenjevalka maturantov Umetniške gimnazije – smer sodobni ples, kar mi je sploh v veliko nostalgijo in čast. Sem pa tudi vodja študijske skupine učiteljev sodobnega plesa na glasbenih šolah.
Tvoja baza je torej sodobni ples. Kako ga tvoji varovanci dojemajo, kako jim ga razložiš in kako spodbujaš njihovo ustvarjalnost skozi ta plesni izraz?
Sama verjamem, da nam sodobni ples lahko ponudi širino in poglobljeno razumevanje lastnega telesa. Sprašujemo se, raziskujemo in ustvarjamo v želji, da se ob ogledu naših koreografij gledalec ‘zbudi’ in razmišlja z nami. Sploh pa si želim, da plesalci poglobljeno razmišljajo in stojijo za svojimi (plesnimi) zamislimi, kar se mi zdi pomembna popotnica za življenje. Vsake predstave se lotimo tako, da si izberemo neko krovno temo in znotraj te si posamezne skupine izberejo svojo podtemo. Plesalci so v ustvarjalni proces vključeni od samega začetka. Tudi koreografije so sinteza njihovih gibalnih predlogov, kar močno prispeva k temu, da verjamejo v to, kar nastane, in se poistovetijo s celotno predstavo.
Si koreografinja, pedagoginja, plesalka – v tem vrstnem redu ali kako drugače? V čem si najbolj ti in zakaj?
Jaz sem v prvi vrsti pedagoginja, saj so mi odnosi z mojimi plesalci zelo pomembni in ker verjamem, da se za uspešnim plesnim delom skriva zaupanje in spoštovanje. Sploh pri mlajših se to še posebej odraža, saj če kot pedagog nisi dovolj empatičen in ne zaznaš motnje v razredu, ki jih je treba rešiti, ti vsa koreografska in plesna znanja ne koristijo popolnoma nič. En zanimiv moto se me drži pri mojem plesno pedagoškem delu: “Če hočeš vneti, moraš goreti!” Ker naše koreografije nastajajo v dialogu s plesalci, vedno navedem tudi njih kot avtorje koreografije. Ampak kljub temu bi rekla, da je vloga koreografinje pred vlogo plesalke, saj ob polni učni obvezi zmanjka časa za redno obiskovanje plesnih klasov zame. Je pa joga tista stalnica, ki me spremlja v času, ki si ga podarim zase.
Kaj te navdihuje, kaj je vodilo, ko ustvarjaš koreografijo?
Vedno si želim, da se pri plesnem ustvarjanju poslužujemo tem, iz katerih se kaj naučimo. Posledično to pomeni, da lahko na določeno temo najdemo konkretne vire. To mi je v pomoč, saj je tako lažje fokusirati plesno ustvarjalni proces posamezne skupine in tako glede na izhodišča dobimo različne gibalne kakovosti in plesne slike, ki jih je nato lažje povezati v celoto. Tako kot se že omenila, s plesalci vse počnemo v dialogu. Tudi ko se zatakne, se skupaj sprašujemo in iščemo rešitve. To terja v določenem trenutku malo več napora, ki pa se v končnem rezultatu obrestuje. Koreografije so njihove, čutijo in odplešejo jih s srcem.
Spomni me, nas, kje smo te videli plesati?
V osnovni šoli sem pod koreografskim mentorstvom Mojce Horvat nastopala v muzikalih (Čudežno mesto, Ameriška pravljica, Kekec itd) in bilo mi je super, ker smo veliko gostovali, imeli televizijska snemanja in imeli priložnost tudi vokalnih snemanj, ki jih je prevzel Davor Božič. Ko sem šla v srednjo šolo, sem opustila jazz ples in z zanimanjem raziskovala nove spektre. V času srednješolskega plesnega izobraževanja sem sodelovala v plesni predstavi koreografinje in plesalke Maje Delak (6agon, leta 2001) ter Male Kline (Vrt prekrižanih usod, leta 2002), za plesne miniature v duetu in triu smo bile nagrajene na tekmovanju Opus 1. V tem obdobju sem pripravila kar nekaj solo koreografij za koncerte Laške pihalne godbe, ki jo je takrat vodil moj oče. Pod mentorstvom profesorice Lidije Podlesnik Tomášikove sem raziskovala historični ples in bila članica Ansambla za renesančno glasbo in ples Cortesia. S študijem pa je ples dobil v mojem življenju drugačen, bolj teoretično pedagoško usmerjen pomen. Moje večletno pedagoško delo se z vsako uro posebej nadgrajuje. V potrditev, da smo na pravi poti, so v prvi vrsti moji plesalci, ker brez njih niti mene ne bi bilo! Hkrati pa si v potrditev in čast štejem tudi listino Mete Vidmar, priznanje JSKD za plesno pedagoško delo, ki sem ga prejela leta 2013, in pa lanskoletno priznanje Antona Aškerca Občine Laško, priznanje za uspešno delovanje na področju plesne dejavnosti.
Kdaj si začutila, da je čas za pedagoško oziroma mentorsko dejavnost?
S poučevanjem plesa sem začela v okviru študentskega dela v drugem letniku študija. Na glasbeni šoli Laško, kjer je saksofon poučeval tudi moj oče, je bila zaradi upokojitve ravno priložnost, da sem lahko začela. Ti začetki so bili v majhnem obsegu kar se ur in tudi učencev tiče. V Laško sem sprva prihajala samo ob petkih. Bilo mi je super, ker sem lahko v praksi realizirala pedagoške teorije in jih povezovala s plesnimi znanji. V bistvu sem se precej zgodaj predala pedagoškemu delu. Vse se je peljalo tako spontano, tudi potem glede zaposlitve. Zame je zaposlitev pomenila veliko življenjsko spremembo, saj sem se preselila iz Ljubljane v Laško.
Je dogajanje pri vas bolj osredotočeno na vaš kraj ali spodbujaš, da iz tvojega plesnega gnezda poleti kakšna dobra plesna ptica tudi v svet?
Jaz jim vedno rečem, da naj gredo na avdicijo za Umetniško gimnazijo, četudi niso ravno prepričani, kam bi se usmerili, saj je to pomembna življenjska izkušnja. In seveda so do zdaj vsi uspešno šli skozi sprejemne, ampak je pa res, da odhod v Ljubljano zanje pomeni precej zgodnjo ločitev od doma, in tu se zatakne. Ravno letos imam prvič v svoji trinajstletni pedagoški karieri deklico, ki se življenjsko vidi v plesu, odhod v Ljubljano ji je izziv in seveda ima vso mojo podporo! Ne glede na to, kam bo življenjska pot peljala moje plesalce, si upam trditi, da bodo znali biti dobro plesno občinstvo in bodo v plesni umetnosti videli nekaj več, saj je vendarle za njimi kar nekaj plesnih let, preden odletijo iz gnezda.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno?
Slovenska plesna scena je po mojem mnenju zelo močna in hkrati tudi močno prepletena. Z velikim spoštovanjem se oziram na vse plesne umetnike. Sama se trudim vnašati plesno širino tudi svojim plesalcem in jih v ta namen vsako leto peljem na različne plesne festivale (Pika miga, Živa, Korpus, lansko leto smo šli celo v Zadar). V okviru izobraževanja jim nudimo plesne seminarje z različnimi plesnimi koreografi. Zavedam se namreč, da smo v Laškem sami sebi dovolj in zato je toliko bolj pomembno, da imajo možnost videti sodobno plesne stvaritve. Tudi sama se občasno zalotim v dilemi in v sodobnih plesnih predstavah ne vidim neke poglobljenosti. Morda sem sama precej omejena, ko stremim k polnejši plesni estetiki, ki gledalca ne šokira, ampak ga popelje k razmisleku in ga navdihne. Za naše plesalce je v okviru JSKD-ja dobro poskrbljeno in imajo možnosti predstavitve na več ravneh ter priložnost, da se na plesnih prireditvah srečajo z vrstniki. Nina Meško, ki je na JSKD zadolžena za ples, se resnično trudi vzpostavljati večplastni nivo, širitev ustvarjalnega plesa in organizira vrsto strokovnih izpopolnjevanj.
Kam boš usmerila svojo energijo v prihodnosti, kaj si želiš, kje se vidiš? Si človek, ki načrtuje ali pustiš, da gre življenje svojo pot?
Sem človek, ki verjame, da se naša življenja odvijajo tako, kot nam je namenjeno. Kar seveda ne pomeni, da se brezciljno predajam toku. Gre bolj za stališče čuječnosti nad vsem, kar se mi dogaja. Za zdaj sem zadovoljna in srečna, hvaležna sem za vse, kar mi življenje ponuja. V glasbeni šoli imamo plesalci podporo pri vodstvu in smo tako uslišani pri realizaciji raznovrstnih plesnih zamisli, s plesalci in njihovimi starši smo v prijetnih vzajemnih odnosih, in kot najpomembnejša vrednota je moja družinica, ki me podpira, ‘pleše z menoj’.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Pri plesu me najbolj osrečuje ta brezmejnost ustvarjalnih možnosti in vse, kar ob tem s plesalci nastaja, in seveda posledično je tu tudi osebnostna rast – moja in mojih plesalcev. Pri plesu nikoli ni konca, vedno se še da pregnesti ali nadgraditi bodisi pedagoško delo ali koreografijo, in to mi predstavlja izziv. Zato mi je tudi super, kadar imam priložnost nadgradnje znanj, to me drži živo v celotnem procesu. Super mi je tudi to, da so plesalci deležni formalnega plesnega izobraževanja, enakovrednega obisku katerega koli predmeta v izobraževalnem spektru glasbenih šol. To ima svojo težo in hkrati tudi togosti, ki pa me na trenutke žalostijo. Sama morda preveč osebno jemljem svoj položaj, ampak zame poučevanje ni služba, je način življenja. Spremembe v javnem izobraževalnem sistemu so pa počasne. Včasih se moram boriti za nekatere stvari, ki so morda v zasebnih plesnih šolah popolnoma samoumevne – kar nekaj časa in mojega prostovoljnega dela je bilo potrebnega, da smo vzpostavili program Predšolske plesne ustvarjalnice kot nadstandardni program, hkrati vsi vemo, da fantje potrebujejo drugačen pristop in zdaj že nekaj let vodim vse fante našega plesnega oddelka v okviru Gibalnice za fante, ampak to je spet neka moja izmišljotina in dodatno delo. Tudi na ravni celotnega plesnega izobraževanja, plesnih pripravnic, baleta in sodobnega plesa so potrebne temeljite sistemske spremembe. Ampak ti mlini tako počasi tečejo, da se včasih zdi, kot da nima smisla vztrajati.
Poleg zgoraj omenjenega mota je še kakšen, ki te vodi skozi življenje?
Teh imam pa kar nekaj. Poleg omenjenega “če hočeš vneti, moraš goreti” si večkrat rečem tudi misel, ki jo poje Adi Smolar: “/…/ ga ni človeka, ki prav vsem ljudem ustreč bi znal /…/,” najljubši življenjski moto pa je seveda vezan na meni ljubega Malega princa: “Bistvo je očem skrito, kdor hoče videti, mora gledati s srcem.” Naša predstava Mali princ, ki smo jo imeli leta 2016, nas je vse močno zaznamovala.
Kaj najraje počneš, kadar ne plešeš?
Ja, najprej sem mama dvema čudovitima deklicama, devetletni Miji in šestletni Zoji, in seveda opravljam vse, kar ta vloga prinese s seboj. Potem sem pa človek, ki ima rad mir in tišino, zato če se le da, z družino pobegnemo v naravo, na pohod, v gozd. Lepo mi je, ko se nam čas ustavi. Rada tudi berem. Zelo so nam blizu potovanja in odkrivanje nove krajev.
Po čem si prepoznavna, kaj je značilno zate, kaj rečejo drugi, ja, to je naša Špela?
Joj, tega pa ne vem, bi morali njih vprašati. Zanimiv odnos nas ima pet plesnih prijateljic, ki se žal ne uspemo videti tako pogosto, kot bi si želele, ampak ko pa si uspemo ukrasti trenutek, je pa takrat prisotnega veliko res glasnega smeha … Ja, mogoče smeh.
Na kaj pomisliš, ko prestopiš prag plesne dvorane, kaj bo to zdaj po nekajmesečni pavzi?
V bistvu me spremljajo dvoumni občutki. Zelo si želim nazaj v akcijo s plesalci, pogrešam jih 100 na uro. Grenak priokus pa dajejo priporočila, ki jih moramo upoštevati in temu prilagajati pouk. To mi je pa zoprno, ker vem, da to ni ‘ta prava’ vrnitev. Ravno danes so na urniku prve ure po tej pavzi in moram priznati, da me kar malo stiska v trebuhu. Ja, naj se že začne!
Ples je torej tvoja služba in družba ali počneš še kaj drugega za ‘plačevanje položnic’?
Vesela sem, da mi v življenju za preživetje ni treba početi ničesar drugega. Če le imam čas, se z veseljem odzovem tudi povabilom za vodenje seminarja za plesne mentorje, ampak vse skupaj ni zaradi želje po zaslužku, ampak v namen širjenja največjega bogastva, kar ga človek lahko premore – to je znanja.
Plesati je?
Posebna strast, ki je ne razume vsak.
Hvala za tvojo energijo.
Hvala za priložnost!
