Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavila, vsem tistim, ki bodo recimo prvič brali o tebi. Kdo si, Eva Stramšek?
Sem plesalka s telesom in dušo. Ker je to tudi moj poklic, je vsak dan z menoj.
Orientalski ples mi je leta 1994 predstavila Jasna Knez. Takrat sem obiskovala Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani in v sklopu letne produkcije je za našo skupino pripravila koreografijo. Dolga leta sem plesala izrazni ples, se srečala z različnimi stili sodobnega plesa doma in v tujini. Obiskovala sem klase ljubiteljskega baleta, okusila tudi različne folklorne stile, razne gibalne metode.
Si specialistka za egipčanski ples. Zakaj te ravno ta stil navdušuje? Kakšne so njegove značilnosti?
Res je, da sem zašla v vzhodnjaške vode, me je navdušil ravno egipčanski ples. V okviru festivala Mesto žensk je v Ljubljani nastopila Suraya Hilal, ki me je prevzela s svojo plesnostjo in izraznostjo. Tudi glasba me je navdušila. "Probala" sem in šlo mi je. Kasneje sem se tudi šolala pri njej.
Začetki so bili revni v primerjavi z današnjim časom, vendar kvalitetni. Mislim na to, kako težko smo prišli do znanja, kostumografije, povezovanj. Tisto pa, kar smo dobili, je bilo izredno kvalitetno in dano v plesnih dvoranah. Nismo uporabljali drugih medijev, ker jih ni bilo. Tudi zanimanja je bilo veliko, saj je bil orientalski ples takrat v slovenskem prostoru nekaj novega.
Studio Hava sem ustanovila takrat, ko je ples zares postal moj poklic. Odprt je za vse ljubitelje plesa in različne generacije. Plešemo orientalski ples, hilal ples (sodobni egipčanski ples), sodobni ples in dabke. V višjih skupinah v orientalski ples vnašamo elemente baleta in sodobnega plesa, ki pripomorejo k bogatejšemu plesu in izraznosti. Zadnje čase se posvečam arabskemu folklornemu plesu, dabke. Raziskujem ga, vnašam tudi motiviko sodobnega in hilal plesa. Tečajnicam se trudim vliti ljubezen do plesa, do gibanja na sploh, lepe drže in ustvarjalnosti. Počasi telo spreminjamo v plesni instrument. V teh letih sem uspela vzgojiti nekaj odličnih plesalk, na katere sem zelo ponosna in hvaležna njihovi vztrajnosti.
Organiziraš tudi različne delavnice, celovečerne predstave, sodeluješ v predstavah drugih umetnikov. Kaj te vodi skozi tvojo ustvarjalnost?
Skozi ustvarjalnost me vodi širok spekter znanja in izkušenj, vedno pa uspem najti nekaj novega, kar me navduši kot otroka in ravno to me vleče naprej.
Orientalk je veliko, tečajnic malo manj. Slovenski orientalski ples je dobro razvit, zelo kvaliteten in primerljiv s tem, kar se dogaja na tuji sceni. Nekatere slovenske plesalke so uspele tudi v tujini in so izredno uspešne.
Kaj meniš o t. i. tekmovanjih, ki jih organizira IDO – mednarodna plesna zveza in posledično seveda naša plesna zveza? Ti se teh tekmovanj ne udeležuješ, kajne? Je sploh možno realno oceniti, kdo je dobra in kdo najboljša orientalska plesalka na svetu, Evropi, pri nas?
Res je, tekmovanj se ne udeležujem, to mi je bilo vedno tuje. V orientalskem plesu, kjer naj bi vsaka plesalka s pomočjo tehnike izrazila nek svoj plesni stil, čustven izliv ter organski spoj s glasbo, si ne predstavljam natanko kako to ocenjevati. Sigurno se pa tudi to plesno zvrst kot katerokoli drugo da prilagoditi na nivo tekmovalnega plesa.
Zelo rada in če je le možno grem na predstavo, ki me zanima. Predstave so kot hrana za dušo, novi motivi, ideje, lepota, estetska vrednost … in nenazadnje tudi spoštovanje do težkega dela gibalcev.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, kar ti ni najbolj všeč?
Osrečuje me gibanje kot tako, disciplina, raziskovanje in končen rezultat na odru, še raje v celovečerni predstavi. Kot plesalec moraš biti fit, kar pomeni tudi določena odrekanja in nenehno fizično delo. Počitka praktično ne poznamo. In to zna biti na momente tudi naporno.
Katere stereotipe orientalskega plesa moramo še razbiti?
Mislim, da smo pri tem kar uspešni. Sama bi si želela, da bi se gledalci ob gledanju orientalske plesalke lahko osredotočili na plesnost, kar pa je ob tipični ali v tem primeru stereotipni kostumografiji in pretirani izzivalnosti včasih nemogoče.
Naj uresničijo svoje sanje ali želje.
Lahko rečem, da je ples z menoj 24 ur na dan, kar včasih tudi ni dobro in bi se morala malo izklopiti. Drugih prostočasnih dejavnosti trenutno nimam, ta čas posvetim svojima dvema hčerkama, Zali in Maši.
Nam zaupaš, brez česa ne greš nikamor. Imaš dva ali pa tri predmete, ki so vedno s teboj? In zakaj ravno ti predmeti, če seveda obstajajo?
Z menoj je vedno "flaška" vode, kamenček v obliki srčka, krema za roke in sončna očala. Nekaj iz praktičnih razlogov, nekaj pa za srečo. Zakaj ravno kamenček, ne vem.
Živi polno življenje in tako bo zaživel tudi ples.
Plesati je zate …
Svojevrsten užitek. Ko ga enkrat okusiš, se mu ne moreš več upreti. Je sladki greh.