Pozdravljen, Tamás, se nam lahko za uvod predstaviš. Kdo si in kam si namenjen?
Jaz sem ‘Hungry Balkanian’. Sem Tamás Tuza. Rodil sem se na Madžarskem leta 1990, v mestu z imenom Eger. Po osnovni šoli sem se preselil v Budimpešto. Tam sem se pridružil Budapest Dance School, kjer se zdaj uči tudi nekaj slovenskih študentov. Sem performer. Sem človek. Po dveh letih plesne šole sem se pridružil Plesnemu ansamblu v Budimpešti in potem postal samostojni plesalec v Budimpešti. V tem obdobju sem soustvarjal več kot 20 predstav. Januarja 2010 sem se pridružil skupini EnKnapGroup in od leta 2016 sem spet svobodni umetnik – samostojni plesalec v Sloveniji. Imam psa. Pred kratkim sem se preselil v Vipavo in ne vem, kam sem namenjen. Ampak to niti ni pomembno. Pot je pred menoj, jaz pa samo grem.
Živijo vsem, ki vas še nisem spoznal. Upam, da se kdaj srečamo. Nisem hotel biti plesalec. Zaradi moje otroške bolezni, bronhitisa, sem moral začeti plavati, kar mi je pomagalo pri moji bolezni. Ampak kmalu mi je bilo tega dovolj. Po plavanju me je mama silila, da bi še kaj počel. Zato me je peljala na akrobatski rokenrol Po rokenrolu sem začel trenirati aerobiko, kjer sem bil mnogokrat regijski, državni in leta 2000 celo svetovni prvak. To je bilo resnično lepo obdobje mojega življenja. A takrat me je našlo gledališče. Od desetega leta do konca osnovne šole sem delal v gledališču kot otroški igralec. Bil sem star 14 let, končal sem osnovno šolo, vendar nisem hotel ostati v rodnem kraju. v šoli sem imel nekaj težav, nerazumevanje s strani vrstnikov, zato sem si želel pobegniti stran. Odprl sem modro knjigo, kot ji rečemo, s seznamom vseh šol, na katere se lahko vpišeš po končani osnovni šoli. In tam sem našel šolo za sodobni ples. Niti vedel nisem, kaj sploh pomeni sodobni ples, ampak sem se odločil, da poizkusim.
Zato ker ni ničesar novega pod soncem. Svet se vrti naprej in se razvija. Zelo spoštujem klasični balet, ampak v njem ne vidim nobenega smisla. Sodobni ples vidim kot bolj odprto področje. Nisem proti tradiciji, pravzaprav jo v svojem življenju veliko uporabljam. Morate vedeti, da sem srečen človek, ker delam, kar rad delam, ampak v sodobnem plesu sem lahko jaz in pokažem, kdo v resnici sem. Kar je lepo, ker ni zame ničesar pomembnejšega kot to, da sem srečen. Niti delo, ki ga rad delam. Ta poklic mi dopušča biti svoboden, leteč in prizemljen hkrati.
Kakovost življenja. Čutim, da imam poseben poklic, ki ga bolj in bolj razumem. In hočem še več. Odrasel sem v gledališču. Več kot polovico življenja sem preživel v gledališču. In v njem sem doma. Koreograf me je vzel iz šole po dveh letih šolanja in ne po štirih. Vprašal me je, če se hočem pridružiti njegovi skupini. Starši so mi dovolili pustiti šolo, če bom res dober. Takrat mi je bilo 16 let. Moral sem biti najboljši. Ni bilo druge poti. Bil je le ples. Verjamem, da me je vse, kar sem naredil v življenju, peljalo k temu, kar delam zdaj, do točke, kjer sem zdaj.
Ples. Življenje me je do tega privedlo. Živel sem v stanovanju s tremi kolegi, plesalci. Z enim od njih, Gyulo Cserepesom, sva nekega dne šla na avdicijo Cirque du Soleil. Tisti dan je bil v Budimpešti tudi Iztok Kovač iz EnKnapa. Rekel je, da potrebuje plesalca za projekt, ki ga začne čez dva tedna. Kdor ne bo sprejet na avdiciji za Cirque du Soleil, lahko pride na avdicijo k njemu. Gyula in še nekateri drugi so potem šli na to avdicijo Iztoka Kovača in Gyula je bil sprejet. Isti dan sem bil tudi jaz sprejet na avdiciji za Cirque du Soleil. Oba sva bila zelo vesela. Tako je Gyula odpotoval v Slovenijo. Čez leto dni sem ga šel obiskat v Ljubljano in zelo mi je bila všeč. Gyula mi je čez nekaj časa napisal, da EnKnap išče plesalko/-ca in da bodo imeli avdicijo. Prijavil sem se. Ravno v tem času pa so me iz ene večjih plesnih skupin, kjer se ukvarjajo z velikimi produkcijami, muzikali, povabili k sodelovanju. S pogodbo za daljši čas. Pri EnKnapu sem uspel na avdiciji priti med 70 prijavljenimi med tri finaliste. Predlagali so mi, da pridem k njim spomladi k prihodnjemu projektu, vendar sem jim povedal, da bom v tem primeru sprejel delo v Budimpešti. Drugi dan so mi rekli, naj kupim povratno karto za Ljubljano. Bil sem sprejet.
Delal sem s petimi različnimi plesnimi skupinami v Budimpešti hkrati, in seveda ne moreš biti ‘stoodstoten’ pri vseh petih. Ko sem se pridružil En-Knapu, sem bil zelo vesel, ker sem sem se ukvarjal le z enim projektom naenkrat in tako sem se lahko veliko bolj odprl ter predal.
Črna škatla je črna škatla povsod. Delovna etika pa je tu drugačna. Ko sem prišel k En Knapu, sem bil presenečen, kako je lahko delo profesionalno. Občudoval sem to, da so plesalci kot eden delali skupaj za en cilj – predstavo. Mislim, da je to, da si svobodni plesalec sodobnega plesa, izziv povsod. To ni lahko življenje, ampak daje takšen presežek, tako veliko nazaj, daje ti izzive, kjerkoli že si. V Budimpešti sem delal v skupinah, kjer je bilo delo bolj individualno, delal si na lastnem ustvarjanju in ne toliko na soustvarjanju ter oblikovanju samega toka predstave. Delal sem tudi na Nizozemskem, kjer je spet popolnoma drugače. To je verjetno stvar kulture, saj je sam pristop k delu drugačen. Tam je delo bolj strukturirano. Že predpriprave so jasne, organiziran je način dela po etapah (kaj in kdaj se bo kaj delalo v procesu nastajanja predstave). Vsak dan so organizirane vaje, na katerih je prisotnost obvezna. Jasno je, kaj se bo delalo, saj je vnaprej načrtovano, tako da se lahko pripraviš na delo. Druga stvar je, da zelo skrbijo za svoje plesalce. Plesalec je tam le kot plesalec, dojemajo ga kot najbolj pomemben del skupine. Plesalec se ukvarja s svojim delom, za preostalo je poskrbljeno. Tukaj predstavo soustvarjaš tudi na drugih področjih – ustvarjalec se ukvarja poleg svojega ustvarjalnega dela tudi z mnogimi tehničnimi, organizacijskimi stvarmi okrog predstave.
Počaščen sem, da me je Rosana Hribar povabila. Zelo jo spoštujem in veliko mi pomeni, da mi zaupa. Nimam pedagoške izobrazbe, a s pedagoškim delom se veliko naučiš o sebi in tehniki. Velika stvar je, da tako mlad učiš na univerzitetni ravni. Bil sem proti poučevanju, ker me frustrira, če kmalu ne vidim tistega, kar želim. Vendar sem človek, ki izbere težje poti in živi izzive. Vesel sem, da sem premagal te frustracije in sem začel zelo uživat v poučevanju. Zdaj razumem, zakaj gredo ljudje v šolo, da postanejo pedagogi.
Je takšna institucija pomembna za plesalčev razvoj?
Absolutno. Nekako vidim to institucijo kot ocean in študenti so gobe. Učitelji so tam za to, da ti pokažejo ocean, ampak ti filtriraš in ostaneš zvest samemu sebi. Varen si in razgleduješ se okrog. Zelo je pomembno, da imajo mladi tako šolo v svoji bližini (Ljubljana, Maribor) – da jim ni treba iti daleč stran.
Všeč so mi. Vendar vidim težavo v tem, da radi spijo na lovorikah. Ta prevelika samozavest jim potem onemogoča nadaljnji razvoj, potem ne gredo v delu in v telesu do konca. Stoodstotno. Na drugi strani pa so učenci, ki delajo brez premora. Resnično mi je všeč atmosfera pri pouku. Vsi so pozitivni ljudje, komaj čakam, da jih vidim rasti.
Vse troje delam kot eno stvar. Gre za dajanje ali vodenje ljudi. Sem poslušalec in opazovalec. Mislim, da prave stvari občutim in povem ob pravem trenutku. V EnKnapu sem se naučil, kako skačeš iz ene funkcije v drugo. Seveda potrebuješ za to samozavest. Hočem le reči, da dajem, kar imam, in ne zdi se mi težko biti v nobeni od teh funkcij.
Ne morem prisiliti ljudi, da sprejmejo, česar si ne želijo. Mislim, da ni nerazumljena umetnost, je le tujec, ki ga ljudje še ne poznajo. Kar lahko naredimo, je, da jim pokažemo, jih odpremo. Zato sem tudi naredil svoj solo ‘Motion pictures’ – da bi ga pokazal ljudem, ki tega ne poznajo. Da bi lažje sprejeli. Tega sola nisem naredil za strokovno publiko, ampak za netrenirano občinstvo, ljudi, ki ne poznajo sodobnega plesa. Rad bi, da se ljudje le naučijo, kako samo gledati in uživati.
Se ti zdi, da je dovolj sredstev za kreacije v sodobnem plesu? Kje meniš, da so še rezerve, da bi se lahko skreirala velika sodobna produkcija?
Mislim, da za to področje ni dovolj denarja in da ga nikoli ne bo. Težko mi je to povedati. Za veliko ljudi je to poraba časa in denarja. Zame pa je to edina pomembna stvar za narod, da raste. Sredstva so ljudje okrog mene. Hvala bogu so okrog mene ljudje, ki so pripravljeni delati za nič. Delajo iz istega vznemirjenja, ustvarjanja ali vznemirjenja gledališča. Sredstvo je tudi to, da vem, da bo sodobni ples šel naprej tudi brez denarja.
Se imaš za madžarskega, slovenskega ali preprosto kar plesnega umetnika sveta?
Sem sin sonca.
Delam z igralcema Majo Nemec in Miho Nemcem iz SNG Nova Gorica pri novi produkciji, ki jo nameravamo prikazati v začetku nove sezone. Kot orodje smo vzeli gledališko tehniko ‘generique’, skozi katero iščemo teme in izraze predstave. S to predstavo se želim bolj odpreti gledališču. 27. februarja je premiera Romea in Julije režiserja Matjaža Zupančiča v SLG Celje, kjer sem delal kot svetovalec za gib. Imam nekaj predstav z MN Dance Company in SNG Nova Gorica v Sloveniji in na Nizozemskem. To pomlad bi rad začel učiti na Primorskem. Dogovarjam se z Alico Stojko Saliu (ADC) in Niko Mlakar, da bi učil v Ajdovščini in Vipavi. Ljubljani bi rad predstavil Primorsko preko JSKD dogodkov. Želim si imeti delavnice za igralce skozi pogled plesa in telesne izraznosti. Učil bom na poletni plesni šoli. Ustanavljam Klub Waru kot svoj plesni kolektiv.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Da se konča.
Nerad govorim o sebi. Nikoli nisem zadovoljen. Ko pridem z odra, so ljudje navdušeni. Rad imam, če mi nekdo da konstruktivno kritiko.
A če moram odgovoriti, kot preverjanje samega sebe – oder mi daje krila. Imam občutek, da sem višji, pretočen, prizemljen, in mislim, da dobro izžarevam svoje občutke na odru. Težko me je spoznati. Imam zelo malo prijateljev. Ampak teh nekaj ljudi je v mojem srcu in zanje bi dal roko v ogenj. Mogoče me opisuje tale pesem:
"There is a pleasure in pathless woods,
There is a rapture on the lonely shore,
There is a society, whre none intrudes,
By the deep sea, and music in its roar:
I love non man the less, but nature more,
From these our interwievs in which I steal
From all I may be, or have been before,
To mingle with the universe, and feel
What I can ne’er express, yet cannot all conceal."
(George Gordon Byron)
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Če je definicija plesa skonstruirano gibanje, potem ves čas plešem, medtem ko počnem druge stvari.
Je v Ljubljani kakšen poseben kraj, kamor rad zahajaš? In zakaj ravno tja?
Ko sem živel v Ljubljani, sem rad šel ven iz Ljubljane. A drugače – pri mojem najboljšem prijatelju.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor.
V eni roki nosim sonce, v drugi roki zlati smeh. In povodec za Milaja.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Do konca in naprej.
Življenje s plesom je ….
…kot let orla.
