Nika Krstić, pozdravljena na Paradinem portalu. Se spomniš, kdo je tebi prvi zaželel dobrodošlico v plesni oziroma baletni dvorani?
Dobrodošlico v ‘pravi’ baletni dvorani mi je zaželel gospod Iko Otrin, ki je prepoznal moj talent in me sprejel v baletno šolo. Moje baletno znanje sta oblikovali gospe Tjaša Stergulec Repac in Nataša Moškotevc, nadgrajevali sta ga gospe Helena Valerija Krieger in Galina Dmitrieva, ki je prispevala k izjemnemu napredku in uspehu v zadnjih treh letih.
Se spomniš, zakaj se je balet pojavil v tvojem življenju oziroma kako se je začela in zdajle nadaljuje tvoja baletna pot?
Mama mi že od nekdaj govori, da nisem shodila, ampak sem najprej zaplesala, zato me je vpisala v plesni vrtec ter pozneje v Plesno izbo. Tu sem uživala kot otrok, rada sem plesala z baloni in raznimi trakci, saj smo se z njimi lažje povezali z glasbo. Ker pa sem čez čas začutila, da to ni tisto, česar si želim, sta me starša vpisala na glasbeno šolo Antona Martina Slomška, kjer sem uspešno opravila preizkus pri pokojnem gospodu Iku Otrinu, ki me sprejel k nekaj let starejšim dekletom, in začela sem trenirati balet pod vodstvom gospe Tjaše Stergulec Repac. Skozi čas sem spoznala dekleta in ugotovila, da niso dovolj ‘resna’, zato sem čakala na priložnost, da se pridružim sovrstnikom na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor. Tukaj sem prišla v 2. plesno pripravnico, kjer me je poučevala gospa Nataša Moškotevc, v 1. razredu baleta pa me je poučevala gospa Helena Valerija Krieger in v 4. razredu me je začela poučevati gospa Galina Dmitrieva.
Si devetošolka iz Miklavža na Dravskem polju. Ali to pomeni, da se vsak dan voziš na vaje na mariborski konservatorij?
Da, starši me v Maribor peljejo vsak dan. Ko me ne morejo, to vožnjo opravijo sorodniki ali pa grem na avtobus. To dvajsetminutno vožnjo pogosto uporabim za počitek ali pogovor s starši.
Verjetno si še pod vtisom minulega tekmovanja mladih slovenskih baletnih plesalcev, kjer si za eno točko zgrešila maksimum. Torej 99 od 100 točk ti je prisodila žirija za tvoje nastope ter s tem 2. nagrado in zlato plaketo v tvoji kategoriji. Kaj ti pomeni ta dosežek?
To je moje prvo baletno tekmovanje, tako da mi ta rezultat pomeni še toliko več. 99 točk sploh nisem pričakovala, in ko sem svoj rezultat zagledala na tabli z rezultati, sem bila več kot presrečna, saj je bila konkurenca zelo močna. To je še ena spodbuda za naprej.
Standardna vprašanja ob tem se seveda glasijo, kako si se za tekmovanje odločila, kako si se pripravljala in kaj tekmovanja pomenijo tebi kot mladi plesalki?
Na tekmovanje me je prijavila gospa Galina. S samimi pripravami sem začela nekje v sredini oktobra. Že v decembru sem odplesala variacijo na Božično-novoletnem koncertu, ki mi je bil kot generalka za tekmovanje. Intenzivno sem vadila vseh pet dni po 30 minut pred koncem treninga, tako da je bilo zelo naporno. Kot mladi plesalki pa se mi tekmovanja zdijo zelo pomembna, saj se plesalci povežemo z odrom in obvladujemo tremo ter pridobivamo izkušnje.
Tvoja pedagoginja Galina Dmitrieva Leonidovna je prejela še posebno priznanje za najbolje sestavljeno koreografijo. To pa je bila češnja na torti, se mi zdi. Se strinjaš?
Da, že tako je bila vesela, da sem prejela zlato plaketo, in potem ko sem ji še povedala, da prejme posebno priznanje za najbolje sestavljeno koreografijo, se mi je zdela zelo vesela. To je rezultat, ki sva ga prejeli po naporni prvi polovici šolskega leta.
Kakšna ekipa sta z Galino? Kako sodelujeta, ti gre kdaj na živce in verjetno je tudi obratno?
Vsi gremo kdaj pa kdaj komu na živce. Gospa Galina je izjemna učiteljica, nauči veliko novega, ampak je hkrati zelo stroga in od nas vedno zahteva maksimum. Slab dan ti lahko hitro pokvari razpoloženje in te vrže iz ‘koraka’, in tukaj lahko pride do tistega iskrenja in napetosti. Najpomembneje pa je, da je po koncu treninga vse pozabljeno.
Je trema prisotna pri tebi, na kakšen način jo obvladuješ?
Preden stopim na oder, je prisotno samo nekaj treme, ampak tiste pozitivne, saj se vedno zelo veselim nastopa. Ko stopim na oder, začutim občinstvo, se prepustim glasbi in se vživim v vlogo.
Na svečanem koncertu v Lendavi je bila ob tebi cela družina − mama, oče, brat. So vsi tvoji veliki podporniki in ne samo ‘taksisti’, kajne?
Moja družina me podpira na moji poti in pridejo na vsak moj nastop, zato definitivno niso samo taksisti, so moji podporniki, ‘navijači’ in občudovalci.
Kako si predstavljaš svojo baletno pot naprej? Kam se boš vpisala letos, ko končaš osnovno šolo?
Zelo rada bi plesala v gledališču, tako da se bom vpisala na Konservatorij za glasbo in balet Maribor. V marcu me čakajo sprejemni izpiti za srednjo baletno šolo, potem pa še letna produkcija, ki strne celoletni trud.
Veliko naših balerin se odloči za nadaljevanje študija v tujini. Je pri tebi tujina tudi ena od možnosti?
Če bom dobila priložnost za izobraževanje v tujini, jo bom seveda sprejela, saj to predstavlja eno od mojih želja. S tem bi si nabrala nove izkušnje in znanje, ki bi mi razširilo obzorja.
Kdo je tvoja družba, ko sezuješ baletne copate, in kaj takrat počneš?
Moja družba je zelo podobna meni, veliko jih igra instrumente, poje in pleše, lahko bi rekli, da smo družba mladih umetnikov (smeh). Vsi se med seboj podpiramo, saj menimo, da naša okolica da več na športnike kot pa umetnike. Večina prijateljev je mojih sošolcev v šoli in na baletu, zato se vidimo v šolah, ker nimamo ravno veliko prostega časa. Vsekakor se najde tudi čas za aktivnosti, ki jih počnejo običajni najstniki. Kino, druženje ob priložnostih …
Vesela sem, da si si z zanimanjem ogledala kuharsko knjigo Zdravo, Tereza! moje hčerke Tereze, ki si jo prejela kot darilo na tekmovanju, in upam, da boš tudi kaj skuhala. Prehrana je pomembna pri vas. Se tega zavedaš, kako zdravo se prehranjuješ?
Prehrana balerin je zelo pomembna, biti morajo ‘suhe’, a hkrati imeti veliko mišične mase. Poskušam se prehranjevati, kar se da zdravo, ampak to ne pomeni, da imam kakšen poseben način prehranjevanja. Jem vse v zmernih količinah, kdaj pa kdaj pa tudi kakšno sladkarijo. Ta kuharska knjiga pa je odlična za kuhanje zdravih obrokov in se že veselim.
Imaš najljubšo baletno vlogo, ki si jo nekoč želiš odplesati ali ti to sploh ni pomembno?
Zelo si želim plesati vlogo Kitri v baletu Don Kihot, saj se mi zdi zelo energičen balet. Kot sanje vsake deklice pa si želim plesati Klaro v baletu Hrestač. Nekatere korake iz omenjenih vlog sem tudi že zaplesala na šolskih proslavah oz. pred svojim plesnim ogledalom v sobi.
Zdajle smo vsi v pričakovanju baletnega plesalca Sergeja Polunina in upam, da si uspela dobiti vstopnico za ogled njegove predstave. Kaj meniš − je tovrstna popularizacija baleta dobra za to umetnosti, ki jo tako približa mladim?
Občutek imam, da je vedno več balerin in baletnikov in je vedno težje dobiti delo v gledališču, zato se najboljši baletniki odpravijo v tujino, da bi postali prepoznavnejši. Menim, da naša družba ne daje dovolj pozornosti slovenskim umetnikom. V zadnjem času pa je moč opaziti pozitiven napredek na tem področju in upam, da bo nekoč prav tako pomembna kot šport.
Kako bi se opisala sama, kdo si, Nika Krstić, in kam si namenjena?
Sem 15-letna punca, ki živi svoje sanje in je v svojem svetu − baletnem. Želim postati balerina in plesati v gledališču.
Nika, po čem si prepoznavna?
Najbolj sem že prepoznavna po tem, da sem balerina (smeh), drugače pa sem mirna, vesela in zabavna oseba.
Kaj ti pomeni plesati balet?
Zgodbo lahko skozi gibe s pomočjo glasbe predstaviš občinstvu, najboljše pa je to, da za to ne potrebuješ besed (smeh).
Hvala, da si si vzela čas za moj portal in naše bralce. Želimo ti vse dobro.
Hvala.
