Pozdravljena, Neža. V teh vročih poletnih dneh je bilo zate kar nekaj dela, kajne? Pred tabo je bila ena od velikih življenjskih odločitev – kam naprej na šolanje. in si se odločila, in to kar naravnost v 2. letnik.
Živjjo, Barbra, in hvala za tvoje povabilo k sodelovanju. Res je, to leto je bilo kar naporno zame, moram priznati. Znašla sem se pred res pomembnimi odločitvami, ki so me kar utrudile. Veliko sem trenirala, ustvarjala, potovala, ob vsem tem imela še baletno maturo in zelo pomemben nastop v aprilu. Pred nekaj tedni pa sem sprejela res dokončno in zelo pomembno odločitev, in sicer nadaljevanje študija plesa v tujini. Septembra odhajam v München na priznano Iwanson akademijo za sodobni ples. In res je, naravnost v drugi letnik. Po končani zahtevni in naporni, kar cel dan trajajoči avdiciji, kjer sem morala pokazati svoje znanje iz baleta, moderna in jazz tehnik, me je komisija ‘poslala na kavico’, da predebatirajo, kako sem se izkazala. Priznam, da me je bilo kar malo strah, kako se bodo odločili, saj nisem bila prepričana, da sem se dobro izkazala. Ko sem se vrnila, so mi povedali, da so se soglasno odločili, da imam dovolj znanja in osnov, da lahko preskočim prvi letnik in da mi ponujajo vpis naravnost v drugega. Seveda pa bom morala opraviti teoretične predmete iz prvega letnika.
Zakaj ravno Iwanson plesna akademija, kaj te je prepričalo glede na to, da si imela še kar nekaj ponudb?
Res sem imela še nekaj zelo zanimivih ponudb in bila že skoraj odločena, da grem v Berlin. A ko sem bila na avdiciji na Iwansonu, sem se na šoli počutila res dobro. Takoj sem se ujela s tamkajšnjimi pedagogi. Že prvi stik, ki sem ga imela s šolo, je name naredil res pozitiven vtis. Zaradi preobremenjenega urnika sem namreč zamudila vse avdicije, ki so jih imeli razpisane. Ko sem jim poslala svoje materiale in prosila, če je kljub zaključenim avdicijam še kakšna možnost zame, so mi takoj odgovorili, da so navdušeni nad posnetki, ki sem jim jih poslala, in me povabili na zasebno avdicijo. Všeč mi je tudi to, da šola ponuja napredovanje v zelo različnih stilih – balet, jazz, modern, partnering, koreografske delavnice itd., in pa ker sodeluje z mnogimi preostalimi šolami in plesnimi kompanijami po svetu. V drugem letniku vsakih dva tedna pride na šolo tuj priznan pedagog oziroma koreograf in vodi klase. Tako resnično lahko spoznaš ogromno različnih stilov in tehnik, pa tudi možnosti navezovanja stikov se plesalcu na tak način zelo povečajo. Nemalo se jih na ta način že med študijem začasno angažira pri kakšnem plesnem projektu. Veliko je tudi nastopov, tekmovanj, izmenjav z drugimi šolami, ponujajo tudi možnost samostojnega ustvarjanja. Če si priden in delaven, imaš možnost pridobitve štipendije za izmenjave s kakšno drugo plesno akademijo ali za udeležbo na raznih plesnih delavnicah in tečajih.
Danes bodo nekateri o tebi brali na našem portalu prvič, pa se prosim predstavi našim bralcem in bralkam kot oseba in kot plesalka. Kdo si, Neža Banovec, in kam si namenjena?
Ta je težka! Sem običajno 19-letno dekle iz Ljubljane. Najraje plešem, obožujem pa tudi šport. Če nisem v plesni dvorani, me najlažje srečate pri hoji na Šmarno goro, teku po PST ali v fitnesu. Delam tudi kot hostesa na različnih prireditvah, dogodkih in promocijah. Rada imam svojo družino, prijatelje in živali, obožujem svojega majhnega kužka, ki me spremlja že deset let. Zelo rada se družim s svojimi prijatelji, še raje potujem, in res sem si ogledala že veliko tujih dežel. Če bi vprašali moje najbližje, bi verjetno rekli, da si nalagam preveč obveznosti in da sem prevelik perfekcionist. In res je – pri miru ne znam biti kaj dosti in zelo rada imam vse ‘pošlihtano’’. Mami mi tudi večkrat reče, da se moram malo bolj prepustiti življenju samemu, jaz pa imam najraje vse načrtovano. Kot plesalka se vseskozi razvijam. Rada raziskujem meje svojih zmožnosti, improviziram in delam, delam, delam. Tudi moja baletna učiteljica me je znala klicati ‘delavček’. Za zdaj sem namenjena v München, še pred tem bom oddelala delavnice na Vibri, kjer se neskončno veselim svoje Kjare (Starič Wurst, op. u.), pa tudi baleta pri Lucasu (Zuschlagu, op. u.), od tam pa – kdo ve, kam me bo nesla moja – upam, da plesna pot.
Zaupaj nam, zakaj se je zgodil ples oziroma balet v tvojem življenju?
Že kot dojenček sem baje plesala – mami pravi, da sem plesala, še preden sem hodila, in zelo rada pove, kako sem poslušala glasbo, predvsem tisto živahnejšo, in se ob njej zibala po ritmu, medtem ko sem se držala ograje v stajici. Pozneje je v vrtec prišel Damjan Gorjup iz plesne šole Wolfy in z nami ob popoldnevih preživljal plesne urice. Damjan je ostal moj plesni učitelj vse do srednje šole in njemu gre velika zahvala za moj plesni razvoj. Ko sem odšla v osnovno šolo, so me vpisali tudi v plesno pripravnico na KGBL-ju, kjer sem s svojo živahnostjo ‘skravžljala’ nemalo živcev svoji večletni plesni učiteljici Jani Kovač Valdes.
Svoja osnovnošolska leta sem preživela vsak dan v dvoranah, plesala sem v plesni šoli Wolfy jazz in show tehnike ter na KGBL-ju obiskovala oddelek za sodobni ples. Pozneje je postala moja učiteljica na KGBL-ju Sabina Schwener, ki je močno vplivala na mojo ljubezen do improvizacije. Mojim staršem je znala povedati, da vedno, ko vpraša, kaj bi pa danes delali, Neža reče: “improvizirali”. Ko sem pozneje vpisala balet, mi je znala reči, Neža, kaj boš ti na baletu, tam ni niti i od improvizacije. Pa vendar je pozneje tudi balet postal moja velika ljubezen.
Kako se je nadaljevala tvoja plesna oziroma baletna pot?
Ko sem bila dovolj stara, sem se udeležila klasov, kjer sem imela veliko srečo spoznati čudovito osebo in enkratno plesno pedagoginjo Kjaro Starič Wurst. Takoj sem bila očarana in začarana z njenim stilom plesa, zato sem brez težav našla čas tudi za obiskovanje njenih plesnih ur na Rakovniku. Kjara je bila oseba, ki je v meni videla potencial za plesalko in me je napotila na avdicijo za balet. Dopovedala mi je, da se bom brez baletne tehnike zelo težko profesionalno ukvarjala s plesom, zato sem začela trenirati še bolj in odšla na avdicijo na KGBL brez kakršnihkoli pričakovanj, saj pred tem nisem nikoli delala kaj veliko baleta, samo ‘floor barre’. Na svoje veliko začudenje sem bila na balet sprejeta, tako sem začela z baletom v 4. razredu pri prof. Darji Sebastian, kjer sem končala 6. razred in uspešno opravila sprejemne izpite ter se vpisala na srednjo baletno šolo. Od takrat naprej sem se začela posvečati predvsem samo baletu, vsa štiri leta me je spremljala čudovita pedagoginja Marinka Ribič, ki je bila ne le moja profesorica, ampak tudi moja zaupnica in moralna opora, kadar je bilo treba. Vseskozi je verjela vame in mi vsak dan dajala zagon za še trše delo.
Končala si KGBL, a kljub temu balet ne bo tista plesna zvrst, v kateri boš nadaljevala?
Za zdaj ne, ampak kdo ve. Je pa res, da je bil balet zame kar velik napor in sem verjetno morala malo več delati kot kdo drug zaradi svojih predispozicij. Vseskozi sem bila namreč deležna takšnih in drugačnih poškodb – od pretegov in nategov mišic, do številnih zlomov, poškodb hrustanca in gležnja. Imela sem tudi veliko dodatnega dela, da sem si dodobra okrepila stopala oz rist. Doma sem delala vaje za krepitev rista na napravi, ki mi jo je dal narediti oči po navodilih in načrtu fizioterapevta, posebej zame. Res pa je, da sem s svojo trmo in vztrajnostjo vse to premagala, se uspešno postavila in ostala na špicah, naštudirala vse potrebne variacije. In moje ‘gaynorce’ gotovo ne gredo v omaro, ampak z mano v München, kjer jih bom še naprej z veseljem redno uporabljala. Bom pa si gotovo privoščila malo več svobode v plesu, kot jo ponuja klasičen balet. Ne predstavljam pa si, da bi balet čisto opustila, nenazadnje je bistven za tehnični razvoj plesalca katerekoli zvrsti plesa, in na akademiji ga imam na urniku vsak dan. Tako da balet vsekakor še kako ostaja del mojega vsakdana.
Vpisala si se na smer sodobnih ples/pedagogika, torej stran od baleta. Zakaj takšna odločitev in zakaj pedagogika?
Odmik od baleta je morda trenuten, morda tudi ne. Kdo ve. Balet sem v vseh teh letih nedvomno močno vzljubila, ampak v tem trenutku bi si želela malo več plesne svobode, improvizacije, drugih stilov. Kot sem že omenila, sem se namreč zadnja štiri leta ukvarjala zgolj z baletom, saj sem poleg srednje baletne šole obiskovala tudi Gimnazijo Poljane, kjer sem imela pouk dopoldne, na KGBL pa popoldne. Tako nisem imela resnično nobenega časa, da bi poleg baleta trenirala in tako potešila svojo željo po drugih bolj sodobnih plesnih tehnikah. Moja želja je končati šolanje, nekaj časa aktivno plesati, po tem pa bi se želela ukvarjati s poučevanjem plesa in vzgajanjem plesalcev ne le v plesnem smislu, ampak tudi v smislu fizične priprave za plesalce, prehrane in vsega, kar sodi zraven. Sprejeta sem bila med drugim tudi na Madžarsko plesno akademijo v Budimpešti, ki ima smer dancer/coach, vendar sem to izvedela prepozno, ko sem že imela vse, vključno z namestitvijo, dogovorjeno v Münchnu, zato sem to letos opustila, a ostaja želja za pozneje. Tam se učiš pedagogike in poučevanja baleta po Vaganovi metodiki, tako da se tudi zaradi tega z baletom še nisva dokončno poslovila.
Nekaj časa si plesala tudi šov, modern, jazz, kajne? In tudi tekmovala. Kako gledaš na to obdobje in sploh na tekmovanja? Se ti zdi, da so potrebna v plesu, kaj nudijo?
Tako je, in to kar sedem let. Mislim, da je to obdobje najbolj vplivalo na to, da sem tukaj, kjer sem. Pod mentorstvom Damjana Gorjupa sem začela odraščati v plesalko in vključevati ples v svoj vsakdan. Udeležila sem se tudi PZS-tekmovanj, odšla na evropska ter svetovna prvenstva. Takrat sem na tekmovanja gledala kot na nekaj, kar ti omogoča neko povratno informacijo o tem, kako delaš in ali delaš prav. Žal se mi je dostikrat prikradel nek občutek, da je bolj od tega, kako delaš, pomembno, s kom delaš in v kateri plesni šoli. Vsaj takrat, ko sem jaz tekmovala, smo imeli občutek, da so praviloma zmagovali plesalci iz večjih in bolj uveljavljenih plesnih šol, mi iz manjših, ne tako uveljavljenih klubov, smo bili bolj v povprečju. Kljub temu sem uspela skupaj s soplesalko Saro Jeglič v pionirski selekciji doseči tretje mesto na državnem prvenstvu v kategoriji šov parov in pozneje skupaj z Nino Dremelj osvojiti naslov državnih prvakinj v mladinski kategoriji jazz parov. Na to sem kar ponosna, in mislim, da vsakemu plesalcu nek tak dosežek da določen nov zagon in vzpodbudo za naprej. Prav tako sem se dvakrat udeležila Opusa z lastnimi koreografijami ter bila obakrat izbrana za finalni nastop v Gledališču Celje, in ne dolgo nazaj baletnega Tutu tekmovanja. Na splošno pa raje gledam ples na gledaliških odrih kot v športnih dvoranah na tekmovanjih. Moje mnenje je, da je ples umetnost in da se umetnost težko ocenjuje in meri ter da je ocena praviloma do neke mere subjektivna. Bliže so mi nastopi na umetniških odrih kot tekmovanja.
Se ti zdi balet v današnjem času umetnost, ki je nekako daleč od realnosti? Mislim predvsem na vsebino. Kako ga ti doživljaš in kateri baleti so na primer tebi pisani na kožo?
Balet je zame večen in zgodbe klasičnih baletov prav tako. Mislim, da jih ni težko prenesti v današnji čas. Balet je oblika plesa, ki ima poleg ljudskih plesov najdaljšo tradicijo in njegov razvoj sega daleč v preteklost. Zahteva veliko odrekanj, naporov, bolečin, ampak nanj ne gledam tako togo. Menim, da dobrega baletnika kljub temu ne dela samo tehnična plat, ampak v večji meri njegova prezenca ter karizma. Veliko raje na odru gledam plesalca, ki mogoče nima perfektnih predispozicij in perfektne tehnike, se je pa sposoben tako vživeti v vlogo, da ji navdihne neko svojo osebno noto in na odru pusti vso svojo dušo in strast. Strinjam se z besedami svoje baletne učiteljice, da je balet kot steklena posodica, ki jo moraš sam napolniti s svojo vsebino. Meni na kožo pisani baleti so tisti temperamentni, s čustvi nabitimi vlogami. Najljubša baleta sta mi Don Kihot in pa Bajadera, v katerih sem se z lahkoto poistovetila z liki Kitri, Gamzatti in Nikiyo.
S selitvijo v München se bo dobro spremenilo tvoje življenje, kajne? Si pripravljena na to in s kakšnimi, če sploh kakšnimi, pričakovanji odhajaš?
Odhoda se neizmerno veselim, saj so to moje sanje že od malih nog. Imela sem obdobje, ko sem bila malo v dvomih, če sem se odločila prav in/ali se bom lahko znašla sama v tujini. Pa sem presegla ta razmišljanja in zdaj že nestrpno čakam tisti dan, ko bom odšla. Odhajam z mislijo, da se moram enkrat za spremembo malo bolj sprostiti in iti za svojimi sanjami. Pričakujem, da bom deležna ogromno novih znanj, novih poznanstev, novih kultur. Nihče ne ve, kam me bo življenje poneslo, močno pa verjamem, da mi bo tujina dobro koristila na vseh področjih in mi omogočila napredovanje ne le v plesnem, ampak tudi v osebnostnem razvoju.
Predvidevam, da so starši tvoji največji podporniki. Kako doživljaš prihajajočo ločitev? Bo to znak odraščanja, pot k samostojnosti?
Res je. Starši me od malega podpirajo na moji plesni pot. Tako so me od nekdaj brez slabe volje vozili s treninga na trening, čakali med njimi ter me spremljali na vseh nastopih in tekmah, tako doma kot v tujini. Brez težav so zaradi mojega plesa ali preutrujenosti zaradi treningov napisali kakšno opravičilo več za odsotnost od pouka, kot bi ga, če me ne bi podpirali. Ločitev od svojih najbližjih bo nekaj najtežjega zame, saj smo v moji družini zelo povezani med sabo. Všeč mi je, da je ravno München moja prva odskočna deska, saj kljub vsemu ni tako daleč in me bodo lahko prišli večkrat obiskat. Sem jim pa že zagrozila, da to to kljub temu ne sme biti skoraj vsak vikend! Tudi sama bom lahko zaradi bližine večkrat prišla domov. Na ločitev gledam prav tako kot na znak odraščanja, kot pot k samostojnosti, pa tudi potrditev, da nekaj delam prav in moram nadaljevati svojo plesno pot.
Koga boš, kar verjetno veš že zdaj, najbolj pogrešala?
Mami, očija in pa kužka definitivno. Zelo bom pogrešala tudi svojo preostalo družino, tudi babico in dedija, ki me prav tako zelo podpirata, čeprav včasih rečeta, naj študiram kaj bolj resnega. Neizmerno bom pogrešala tudi svoje prijatelje, s katerimi radi skupaj preživljamo svoj prosti čas. Tudi najbližji prijatelji mi že obljubljajo, da me bodo obiskovali. Se pa hkrati veselim novih poznanstev in novih prijateljstev.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno? Kako jo doživljaš?
Slovenska plesna scena je definitivno zelo živahna, razvita in na visoki ravni. Tako majhna država smo in tako maloštevilna pa imamo vseskozi plesalce v samem svetovnem vrhu. Imamo dva baletna ansambla na – po mojem mnenju – vrhunski ravni, sploh mariborski mi je nadvse všeč, pa tudi ljubljanski se pod vodstvom Sanje Neškovič Peršin nadgrajuje s sodobnimi predstavami, kar mi je zelo blizu. Žal nimamo več sodobnih plesnih ansamblov, kar je verjetno povezano s financiranjem, kar pomeni tudi manj možnosti za zaposlitev plesalcev. Zelo mi je žal, da je Kjara zapustila našo državo in da je njen ansambel Kjara’S Dance Project zdaj v mirovanju. Njene predstave so bile res prekrasne, z močnimi sporočili, in v takšnih predstavah si želim plesati. Želela bi si, da se tudi v Sloveniji razvije več profesionalnih plesnih kompanij, kjer bi se mi, mladi plesalci, lahko zaposlili, in da bi te kompanije imele čim bolj razvite povezave in izmenjave s tujino, da bi lahko hodile na gostovanja. Mislim tudi, da v Sloveniji še vedno manjka občinstvo, ki bi se namesto ogleda baleta odločilo za ogled sodobne predstave. Žal še vedno prevečkrat slišim komentarje, kot so: ‘’Kakšno je to zvijanje na odru?!’’ in ‘’Ali je to sploh ples?’’
Kje se vidiš v prihodnjih petih ali pa desetih letih?
Pravzaprav zelo nerada razmišljam o tem. Najprej želim še potovati, spoznavati različne ljudi z njihovimi zgodbami. V plesnem smislu želim poskusiti čim več različnih stilov in delati s čim več različnimi pedagogi in koreografi. Menim, da dobrega plesalca dela prav raznovrstnost in zmožnost povezovanja različnih zvrsti. Želim si sodelovanja s kakšno dobro kompanijo in čim več nastopanja, saj je stati na odru v soju žarometov najboljši občutek zame. Pozneje si želim vrniti v Slovenijo, ustvariti družino in širiti svoje znanje ter izkušnje med mladimi slovenskimi plesalci. Ena od mojih največjih želja je ustanoviti skupino z mladimi plesalci in ustvarjati z njo. Rada bi mladim plesalcem po končani šoli pomagala tudi pri odhodu v tujino, na tuje akademije, saj sem na lastni koži izkusila, kako težko je pripraviti ves material za avdicije (posnetke, fotografije), poiskati dobre šole, iskati avdicije, sam, brez kakršnekoli pomoči.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me osrečuje svoboda, ki jo ponuja ples. Ko plešem, se umaknem od realnosti in se prepustim notranjim občutkom, ki jih mnogokrat zatrem zunaj dvorane. Najraje plešem sama, po svojem navdihu, in posvetim pozornost čisto vsakemu delčku telesa. Fascinira me to, da razvoj plesalca nikoli ne pride do konca. Vsak dan se soočamo z novimi izzivi in nikoli ne postane rutinski. Pri plesu niti en dan ni enak drugemu. Najbolj pa me žalosti to, da je vsega lahko kar hitro konec. Poškodb je veliko, nanje nimamo sploh nobenega vpliva. Ampak moje življenje bo gotovo nekako povezano s plesom, pa naj se zgodi karkoli.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš trenutke, ki niso vezani na ples? Zdajle bo to verjetno kaj čisto konkretno vezano na selitev?
Kot sem že omenila, se rada ukvarjam tudi s športom. Tako da ko ne plešem, najverjetneje ‘švicam’ kje drugje. Amapak da ne boste mislili, da ves čas samo treniram. V življenju sem tudi velik hedonist, rada spijem dobro kavico na soncu v dobri družbi, zavijem v kakšno priznano restavracijo, kjer poskušam nenavadne jedi, odidem na spontani izlet ali pa se izklopim v kakšnem spaju s svojo najboljšo prijateljico. Uživam v vsem lepem, pa naj bo to umetnost, ali moda, ali hrana. Zadnja dva meseca sem res imela malo manj časa za vse to, saj sem bila ves čas v skrbeh zaradi selitve – iskala sem stanovanje, urejala stvari in še vedno nisem postorila čisto vsega, kar bi morala.
Naštej nam tri predmete, brez katerih ne greš nikamor. Kaj moraš imeti vedno s sabo na nastopu ali na vaji?
Svoje beležke, vrečke oreščkov in žal telefon. Velikokrat si želim telefon kar vreči stran in se osredotočiti na bolj pristne odnose, a žal živimo v svetu, kjer brez njega težko preživimo. In tudi kljub svojim skoraj 20 letom moram še vedno od povsod sporočati domov, da je vse v redu z mano (smeh). Na nastopu/vaji pa vodo in rezervni par špic, saj nihče ne ve, do kakšnih zapletov lahko pride.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Neža?
Na to vprašanje mi je zelo težko odgovoriti in bi bilo verjetno bolje vprašati tiste, ki me poznajo. Ampak mislim, da bi me opisali kot zelo delovno, ambiciozno in trmasto punco. Doma bi verjetno rekli tudi, da sem svojeglava in da od majhnega zelo močno želim uveljavljati svoje mnenje, in imam srečo, da so mi doma dovolili razvijati svoje mnenje in mi niso za vsako ceno vsiljevali svojega. Ko si nekaj zapičim v glavo, bom to naredila, pa naj mi pobere še toliko energije in časa. Rekli bi verjetno tudi to, da na prvi pogled delujem nekoliko zadržana, tiha ter sramežljiva, a ko se bolje spoznamo, postanem veliko bolj sproščena. Sem zelo iskrena, ne maram opravljanj in zahrbtnosti.Vedno iščem pravico tako zase kot za druge. Sicer pa sem tudi živahna, znam se zabavati, sprostiti in poveseliti.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
"Everything is going to be ok in the end. If it’s not ok, it’s not the end." Na koncu bo vse v redu. Če ni v redu, potem še ni konec. Ta mi je še posebej blizu, saj je življenje vsakega polno vzponov in padcev. Sama sem bila že mnogokrat na tleh, pa sem se pobrala in ‘grizla’ naprej. To me je samo krepilo in iz mene naredilo osebo, ki se nikoli ne preda. Mislim, da se na koncu ves trud poplača, in če se še ni, potem še ni konec.
Hvala za tvoje odgovore in srečno v Münchnu!
