Sebastian je naredil ‘boom’ na izboru za miss Slovenije 2000 za miss Sveta 23. septembra 2000 s skladbo Hočem to nazaj! In od takrat zaznamuje slovensko glasbeno in seveda tudi plesno sceno. In praznuje 20 let plesne šole Sebastian!
Dragi Sebastian, no, tole bo en tak malo nostalgični intervju s pogledom nazaj in seveda s še bolj odličnim pogledom naprej. Plešeš v dvajseto sezono svoje plesne šole in jaz kar odkrito priznam, da sem pred dvajsetimi leti bila začudena, da si se odločil za samostojno pot plesne šole, saj smo te vsi imeli bolj za pevca kot plesalca. Kaj je botrovalo tej odločitvi, iz kakšnih vzgibov je nastala PŠ Sebastian?
PŠ Sebastian je nastala, če sem iskren, iz povsem praktičnih razlogov: moja glasba je takrat tako zelo okupirala vse vidike mojega življenja, da sem se želel od nje nekoliko umakniti in zadihati. Takrat sem bil vse dni na poti in delal po dva ali tri nastope na dan ter prevozil kdaj tudi 1000 ali 1200 kilometrov dnevno. Vedel sem, da tako na dolgi rok ne gre, in ko sem se odločil za enoletni umik, sem si mislil, da bom v tem času vendarle moral nekaj početi. Ideja za to je prišla s strani mojih oboževalcev, ki so mi že vsa leta poprej pisali, da želijo plesati kot jaz, se naučiti moje koreografije in nastopati z mano. Pa roko na srce: glasba je pri meni bila vedno nerazdružljivo povezana s plesom, ker je oboje pri meni nek terapevtski ventil, ki mi ‘resetira’ glavo, telo in duha. In tako je bilo med vsemi mojimi ljubeznimi v življenju edino logično sosledje, da se zapišem še eni svoji ljubezni: plesu.
Kot napisano, bolj pevec kot plesalec, a seveda je pri tvojih komadih šlo to z roko v roki. Je vedno bila najprej glasba in nato gib ali obratno?
V resnici sem prve plesne korake naredil šele pri svojem 16. ali 17. letu, kar je — roko na srce — kar pozno. Pred tem ni bilo sile, ki bi me spravila na plesišče, in pogosto sem bil edini v razredu, ki na teh šolskih diskih, ki smo si jih naredili v razredu ob božičnih, pustnih in drugih rajanjih, nisem plesal. Potem pa se je zgodila oddaja Poglej in zadeni na TV Slovenija, ki se je snemala v Mariboru, na kateri se je tudi plesalo. Sam sem rad nastopal, v šoli sem sodeloval v dramskem krožku in povezoval prireditve, v oddaji pa se je veliko plesalo, zato sem se vpisal v plesno šolo, ki je v oddaji nastopala. Pripravil sem se do tega, da bom zelo veliko treniral in prišel v ekipo v oddaji. No, kaj kmalu se je vse razvilo še veliko lepše, kot sem kadarkoli upal sanjati.
Torej, kako sebe dojemaš? Kot plesalca, glasbenika, pedagoga ali vsestranskega umetnika?
Hmmm, dobro vprašanje. Od malega sem vedno želel biti po poklicu učitelj. V šoli sem potem sodeloval v dramskih krožkih, pozneje sem začel še plesati in peti. Danes obožujem muzikale, ki združujejo vse moje ljubezni — glasbo, petje, ples, igranje — in moj obisk New Yorka pred leti je zaznamoval predvsem Broadway: osem muzikalov v slabem tednu dni. Ko obiščem londonski West End, ni nič drugače, in ravno pred tedni sem se vrnil z ogleda muzikalov Moulin Rougea, Mary Poppins, Lepotica in zver ter Come From Away. Vse te moje ljubezni lahko najuspešneje združim prav v svoji plesni šoli, kjer plesalce skušamo navdušiti z ljubeznijo do gibanja in glasbe na splošno. Če povzamem torej: sem skupek vsega naštetega, težko bi potegnil ločnico, ker se vse lepo dopolnjuje, najbolj pa sem vesel, da so moje ljubezni tudi moja služba. Lepše skoraj ne bi moglo biti.
Bil si slovenska zvezda, brez dvoma. S kakšnimi izkušnjami, s kakšnimi cilji, idejami pa si se, poleg prepoznavnosti seveda, podal v plesni svet?
Moja strast je od nekdaj bila ljudi prepričati v pomembnost gibanja. Vegetirati skozi življenje v sedečem življenjskem slogu in se potem čuditi, da pridejo težave in nemalokrat tudi bolezni, je nepojmljivo. Žalostna resnica je, da veliko preveč ljudi živi prav to življenje. Zato je moja vizija ob ustanovitvi plesne šole pred 20 leti bila prav ta: otroke in mlade prek svoje takratne prepoznavnosti zvabiti v dvorano in jih dodobra razmigati — in to na zabaven način. Skozi dobro glasbo, nove prijatelje, zanimive plesne kombinacije. Da sem po poklicu učitelj angleškega jezika in književnosti, torej pedagog, je potem še kako prišlo prav pri pisanju zgodbe moje plesne šole. Še danes se spomnim, kako sem se pedagoških predmetov, ki smo jih imeli v 3. in 4. letniku Filozofske fakultete v Ljubljani, ogromno, loteval in učil prav skozi prizmo svoje plesne šole. Morda se tudi zato v plesni šoli Sebastian nikoli nismo šli tekmovalnega plesa, vedno rekreativnega, ker sem ples zmeraj dojemal kot zabavo, veselje, druženje, ne pa kot še dodatno obvezo, ko pa imajo otroci v življenju in šoli že tako ali tako toliko področij, kjer se morajo dokazovati in tekmovati ter primerjati z drugimi.
In koga si navduševal takrat in koga navdušuješ danes? Kdo so tvoji varovanci?
Takrat so bili to bolj tisti, ki so poslušali mojo glasbo, danes pa so otroci in starši, ki cenijo našo zgodbo in delo in morda — se mi zdi — niso več toliko osredotočeni name kot estradnika. Plesna šola Sebastian je postala v teh 20 letih bolj kot ne blagovna znamka, ki stoji sama zase in ljudje vedo, kaj od nje pričakovati. Je pa res, da nosi moje ime in ljudje mene kot estradnika dojemajo kot veselo, nasmejano, zanesljivo osebo, kar sem tudi zasebno, in potem to gotovo pripomore tudi k uspešnosti plesne šole Sebastian. Je pa lepo videti, ko zdaj z nami plešejo že otroci naših takratnih plesalcev. To je posebna čast, ker je to znak, da smo jim pustili v življenjih lep pečat in da prihajajo po novega tudi s svojimi otroki.
Kakšen pa je koncept tvoje plese šole? S spletne strani ne razberem, da imaš veliko ekipo, ampak da poučuješ kar sam.
Naša vizija je ustvarjati atraktivne odrske in video nastope, kot jih otroci in mladi poznajo iz TV- šovov, videospotov, prireditev itd. Vizija plesne šole je tudi, da ples ostane to, kar bi po mojem mnenju moral biti: zabava, veselje, druženje. Ustvarjanje skupnih spominov v dvoranah in izven. Nič namreč ni lepšega kot trenutek, ko dobiš sporočilo in ti nekdanja plesalka napiše: “Sebastian, moja najboljša prijateljica Tjaša praznuje okrogli rojstni dan. Bi ji lahko prosim posnel voščilo? Če ne bi bilo tebe, se namreč ne bi poznali.” Želim torej, da druženja na plesnih treningih in izven njih med mladimi plesalci puščajo lepe sledi in spomine, ki bodo trajali vso življenje. Tudi moje trenerke, ki pomagajo v plesni šoli, temu ves čas sledijo. Sploh zdaj ob začetku plesne sezone smo še posebej pozorni, da se novi plesalci v skupine vključijo s čim manj stresa, ki ga prinesejo s sabo novo okolje in novi obrazi.
Zdi se, da greš v korak s časom, s plesnimi trendi, a zumba je zelo popularna pri tebi?
Prav zumba je verjetno posledica tega našega sledenja trendom. Do leta 2010 je namreč plesna šola Sebastian bila močno osredotočena na otroke in mlade, a je v letih pred tem prišlo s strani odraslih — mam plesalcev, pa tudi nečlanov plesne šole Sebastian — toliko povpraševanja, da sem začel iskati poti, kako nagovoriti to novo ciljno občinstvo. Tako smo najprej ustvarili skupino mam, ki so postale ena glavnih atrakcij plesne šole, kmalu za tem pa začeli z zumbo, ker je tako preprosta, da se ji lahko vsak pridruži kadarkoli — tudi med letom; pri plesnih treningih smo bili namreč z mamami sredi leta za nove plesalke precej omejeni. Zumba je bila tako logična posledica, ker lahko na njej sodeluje vsak, ne glede na to, ali ima plesno predznanje ali ne, namenjena je ženskam in moškim, priključiti pa se ji je mogoče kadarkoli, tudi sredi leta, ker so treningi med sabo nepovezani. Poleg tega se tudi odlično vklopi v mojo vizijo plesne šole in skrbi za zdravje — ne le fizično, temveč tudi mentalno. Ljudje se namreč na koncu napornega dne nemalokrat izžeti zgrudijo na fotelj in ne morejo več živeti, namesto da bi uvideli, da morajo prav v takšnem stanju na vadbo ob dobri glasbi — in plesni treningi ter zumba dajo prav to. Smo pa v zadnjih letih poleg plesnih programov dodali tudi dve neplesni skupinski vadbi: Strong, ki je licenčni visokointenzivni intervalni program, močno targetiran tudi na moške, in Pound ob bolj rockerski glasbi. Oba programa sta ameriška in kot neplesna programa odlično dopolnilo plesnim treningom in zumbi.
Kako gledaš na ples nekoč in kako nanj gledaš s časovno distanco danes?
Na plakatih plesne šole Sebastian imamo zapisan moj znan citat: “Ples je najbolj univerzalen svetovni jezik in je primeren za vsakogar. Tudi zate.” In to res drži. Morda sem se ga nekoč lotil nekoliko bolj površinsko, danes pa ples resnično dojemam kot eno najboljših terapij, kar ji je. Nikdar nisem bil naklonjen treningom brez glasbe ali na drugem polu z glasbo, ki bi mi eno uro nabijala po glavi s premočnimi ‘beati’. Plesni treningi in zumba so ravno na sredini tega in prava zmes vsega, kar človek potrebuje, da izprazni glavo, preden gre v posteljo. Zato sem močno vesel, da čisto vsak delovnik zaključim ali s plesnim treningom ali z zumbo, ker resnično verjamem, da me to ohranja pri zdravi pameti. Vso navlako, ki se nabere skozi dan, skozi ples ‘resetiram’, izpraznim glavo in ležem pomirjen v posteljo. Pa tudi neverjetno je, kako te ples napolni: tam aprila, maja in junija, ko gre sezona h koncu in se kdaj na treninge že kar malo vlečem, ker sem tako utrujen, to najbolj opazim, ker se na trening peljem že skoraj na avtopilotu, domov pa grem čisto ‘naspidiran’. Ples JE terapija; v to sem popolnoma prepričan.
Verjetno veš, da je Maribor kraj z največjim številom plesnih šol, društev v Sloveniji. Nazadnje, ko sem štela, jih je bilo okoli 35, kar je res veliko. Se ti zdi, da ste v Mariboru tako plesa željni ali pripisuješ to številko čemu drugemu?
Huh, a nas je res toliko? Ne, tega nisem vedel. Morda je Maribor tak majhen fenomen: ravno zadnjič sem bratu, ki je vodja fitnes centrov UniFit, v šali dejal, da je tudi fitnes centrov v enem majhnem Mariboru toliko, kot bi bili v New Yorku. (smeh) Čemu gre to pripisati, ne vem, sem pa vesel, da je tako, ker so, kot kaže, ljudje željni plesa in gibanja, sicer nas ne bi bilo toliko. Sam vedno poudarjam, da morajo odrasli biti vzor otroku: če se odrasli ne giba, bo ta vzorec prevzel tudi otrok. Prav tako ni dovolj, da odrasli odgovorno vpišejo otroka na plesne treninge ali h kakšnemu drugemu športu. Ne. Nujno je, da otrok vidi, da se tudi starši zavedajo pomena gibanja in nenazadnje tudi prehrane. Tukaj se začne vzgoja: pri dejanjih, manj pri besedah.
Se ti zdi, da je za vse dovolj prostora, da najde prostor na mariborskem plesnem nebu?
O, je, je, za vse je dovolj prostora. Nekako se mi zdi, da tako ali tako čas in trg ločita zrnje od plevela, in kar je dobro, preživi, ostalo pa se preusmeri. Sam se sicer nisem nikdar obremenjeval ne s tem ne z drugimi plesnimi šolami in sem res vesel, če se kdo česa spomni, ker to koristi njim, nenazadnje pa da tudi dodatni veter v krila vsem ostalim in plesu na splošno. Plesalcem vedno pravim, naj poskusijo uresničiti karkoli, o čemer sanjajo, pa naj bo to vezano na ples ali ne, in enako sporočilo je tudi za vse, ki to berejo: če sanjate o plesni šoli ali društvu, poskusite. Vedno se najde pot. Veliko bolje je vsaj poskusiti, čeprav se morda na koncu ne izide, kot sploh ne poskusiti in potem skozi vse življenje iti z občutkom neizpopolnjenosti in tistim ‘kaj-pa-če-jem’. Včasih je treba pustiti življenju, da te vodi. Sam sem zelo planski tip človeka, a najlepše zgodbe so se napisale, ko sem se prepustil in dovolil, da stvari gredo svojo pot.
In malo gledaš tudi čez mejo, kajne. V tvojem ritmu plešejo tudi na avstrijskem Štajerskem, če se ne motim?
Ja, kar precej, ne le malo gledam čez mejo. (smeh) Zgodba plesne šole Sebastian v tujini se je razvila čisto spontano in nepričakovano: Moniko Schuchlenz, ki mi dandanes v tujini ‘menedžira’ vse plesne zadeve, vezane na nemško govoreči trg, sem leta 2011 povabil v Slovenijo na eno od naših plesnih prireditev. Takrat je še nisem poznal, a je bila nad videnim nemudoma tako navdušena, da je vprašala, zakaj ne bi česa podobnega poskusili tudi v Avstriji. Ker govorim tekoče nemško, je tako nastalo moje prve plesno gostovanje pri njih, pa potem drugo in tretje in tako naprej. Iz tega je nato nastala prva redna ura … in za tem druga … pa tretja itd. Potem je prišlo do mojega prvega gostovanja na prvem plesnem kongresu v Avstriji, nekaj let za tem še v Nemčiji … pa potem Švici — in tako smo skozi leta širili zgodbo tudi onkraj naših meja. Danes je tujina pomemben del zgodbe plesne šole Sebastian: z rednimi treningi v Lipnici in Gradcu, s plesnimi projekti v šolah in društvih po vsej Avstriji ter z gostovanji na plesnih in športnih kongresih v Avstriji, Nemčiji in Švici kot predavatelj.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me osrečuje občutek, ki mi ga ples da. Med plesom pozabim, da me po uri ali naslednji dan čaka en kup dela, obveznosti, načrtovanja, sestankov in kaj vem česa vse. Med plesom preprosto sem, odklopim vse in skušam užiti čisto vsako sekundo. Vsak dan se zahvalim, da mi telo tako dobro službi; glede na to, da že toliko let intenzivno treniram med tednom po tri ali štiri ure, to niti ni tako samo po sebi umevno. Trkam na les, da bo še dolgo tako ostalo. To si želim početi do konca.
Komu vse priporočaš plesno aktivnost in zakaj?
Resnično prav vsakomur. S plesom pride človek na zabaven način do rekreacije, ne da bi se tega sploh zavedal. Zabavneje kot skozi ples pač ne gre. Ljudje smo si v življenju vse olajšali: vozimo se z avtomobili, dvigali in tekočimi stopnicami, namesto da bi hodili, službe so postale bolj sedeče kot fizično naporne, popoldansko aktivno delo na njivi ali vrtu je tudi za večino bolj kot ne preteklost — in še bi lahko našteval. Na vrh vsej tej močno zmanjšani fizični aktivnosti moramo potem dodati še vse psihične napore in pritiske, ki jih moderni človek v današnjem svetu mora prenašati, in potem ni nenavadno, da imamo toliko težav z zdravjem. Ples je izjemna protiutež vsemu temu in najboljši način, kako skozi zabavo, dobro glasbo in izjemno družbo odplakniti vso ostalo navlako, ki se je nabrala čez dan ali teden, iz naših teles. Zato resnično polagam vsem na srce: plešite, plešite, plešite.
Je nekaj značilnega na tebi, po čemer si prepoznaven? Jaz bi rekla, da tvoj širok nasmeh, ki ga imaš na obrazu, odkar vem zate. Kdaj rečejo, ja, to je pa naš Sebastian?
Nasmeh je verjetno moj najbolj prepoznaven zaščitni znak, ja. Že v času srednje šole, ko še nisem bil znan, mi je zdaj že pokojni Marjan Podlesnik, sicer nekoč priznan maneken in lastnik manekenske šole, rekel, da bi bil super model za kakšno zobno pasto. (smeh) Verjetno je ta nasmeh povezan z vsem, kar v življenju počnem: s tem, da lahko plešem in pojem, da delam stvari, ki me veselijo, da sem sam svoj šef in si sam delam urnike, da pa sem se naučil tudi izpreči in pobegniti na kakšno potovanje. Sem kar vesel, kako se je moje življenje obrnilo, moram priznati, in če bi izbiral še enkrat, ne bi kaj veliko spreminjal.
Slediš kakšnemu načelu v svojem življenju, in če da – kateremu?
Najpomembneje se mi zdi, da bi se morali bolj zavedati, da ni vseeno, kakšne sledi puščamo eden drugemu v življenjih. Pogosto se vprašam: če me jutri več ne bi bilo, kaj bi o meni rekli ljudje? Bi se jim narisal nasmeh na obraz? Bi si rekli: “Huh, čisto ok, ni velike izgube.” Bi bili veseli? Žalostni? Ravnodušni? Kakšna bi bila reakcija? In prav to je moje glavno vodilo pri vsem, česar se lotevam: nabirajmo lepe spomine, obenem pa puščajmo v stiku z drugimi v njihovih življenjih lepe, prijazne, tople sledi. Maja Keuc mi je pred nekaj leti povedala: “Sebastian, ne boš se spomnil, a ko še nisem bila znana, sem ti v ‘kafiču’ stregla. In ful ful si bil prijazen.” Lepo, a ni?
Kdaj je Sebastian najbolj srečen, zadovoljen in kdaj malo manj? Kaj te razjezi, recimo?
Mogoče mi občasno malenkost dvigne pritisk kakšna človeška neumnost, zamujanje, neorganiziranost, neresnost pri kakšnih stvareh, ki se jih ljudje lotijo, a ne do mere, da bi kričal ali bi to bistveno vplivalo na moje počutje; najpozneje do večera, ko se skozi ples in zumbo ‘resetiram’, je vse pozabljeno. Tako se mi zdi, da sem zdaj že v letih, ko me stvari več ne razjezijo, sem pa — opažam — postal še bolj čustven in empatičen, kot sem že itak vedno bil kot otrok, in me zdaj kaj bolj razžalosti ali razočara, kot razjezi. Sam sem si svoje življenje organiziral okoli dobre energije ljudi, situacij in dogodkov, in ko te dobre energije ni, se umaknem. Morda je prav zato jeze in razočaranj manj, ker imam življenje postavljeno na pomembnejših temeljih kot v mladosti in ta negativa do mene več ne pride tako pogosto kot nekoč. Sicer sem pa najbolj srečen in brez ene same skrbi samo na enem mestu: na kakšnem od svojih potovanj, stran od urnikov, načrtovanja, razmišljanja, kaj in kako, in potopljen v raziskovanje novih arhitektur, kultur, njihove zgodovine ter tujih okusov in vonjav.
Kaj pa prinaša ples v tvoje življenje in zakaj plesati?
Če bi moral izbrati eno besedo, bi to bil verjetno mir oz. pomirjenost. Mir v ekonomskem smislu, ker pišemo res lepo zgodbo, ki super teče, imamo veliko plesalcev tako doma kot v tujini in sem lahko miren po tej plati. Mir tudi v duševnem smislu, ker na treningih sicer je glasna glasba in veliko ljudi in dogajanja, a se z vsakega treninga peljem domov popolnoma pomirjen in z dobrim občutkom, da sem ljudi konkretno razmigal in s tem poskrbel za njihovo zdravje ter se na nek način dotaknil njihove duše. Velikokrat med vadbo razmišljam o tem, iz kakšnih zgodb vse ljudje pridejo k meni na trening, in resnično cenim, da se nekdo umakne od dela in gre od doma ter pride v našo plesno šolo na plesni trening ali skupinsko vadbo. Resnično noro lepa je ta energija, ki se pretaka med mano in obiskovalci mojih in naših treningov. Če bi mi kdo pred 20 leti, ko se je začela pisati zgodba plesne šole Sebastian, rekel, da bo iz tistih nekaj deset plesalcev, ki so bili z nami v prvi sezoni, kdaj zrasla tako lepa pravljica, mu verjetno ne bi verjel. In zdaj smo tukaj — 20 letpozneje v pričakovanju novih dvajsetih.
Hvala in vse dobro v novi sezoni ter na novih dvajset let.
