Pogovor s plesalcema mariborskega baleta in zakoncema Satomi Netsu in Alexandrujem Pilco!
Pozdravljen, Alexandru, pozdravljena, Satomi. Zaupajta nam, kdo vama je izrekel dobrodošlico na vajini prvi baletni uri in kdo je sploh kriv, da sta postala baletna plesalca?
Satomi: Prve ure baleta sem skupaj s sestro in prijatelji obiskala v Maleziji, ko sem bila stara komaj dve leti. Baleta sem se učila iz zabave. Ne spomnim se več natančno, kdaj je v meni dozorela želja, da bi postala profesionalna baletna plesalka. Morda so na to vplivale besede očeta, ki mi je v nekem trenutku rekel, da mi ne bo več dovolil hoditi k baletu, če se ga ne bom lotila resno. Balet je namreč drag, tudi če je samo konjiček. Če pomislim, sem bila takrat izredno tekmovalna, in ne glede na to, kaj mi je kdorkoli rekel, sem vedela, da bom nekoč baletna plesalka.
Alexandru: Z baletom sem se začel ukvarjati, ko mi je bilo devet let. Ker izhajam iz baletne družine, ni težko ugotoviti, od kod se je porodila ta želja, da bi tudi sam postal plesalec. Oba starša sta po koncu aktivne plesne kariere v Nemčiji nadaljevala z delom v baletni šoli. Prosil sem ju, naj me vzameta s seboj, da bom tudi sam postal profesionalni baletni plesalec.
Nam opišeta vajino plesno oziroma baletno izobraževanje?
Satomi: V Maleziji sem se izobraževala na Kimini baletni šoli, ki je delala po sistemu britanske Kraljevе akademijе za ples. Ko smo se pri dvanajstih z družino vrnili na Japonsko, sem tam nadaljevala. V Tokiu sem obiskovala Mednarodno plesno šolo, ki je delala po sistemu Vaganove, kar je bilo povsem drugačno od sistema, ki sem se ga učila v Maleziji. Moji učitelji Igor Khokhlov, Dana Bakunchyk in Irina Sitnikova so bili izjemni. Pri osemnajstih sem za leto dni odšla na baletno akademijo Goh v Vancouver v Kanado. Nato sem se po vrnitvi na Japonsko poškodovala. Mislila sem, da bom morala končati z baletom in študirati nekaj drugega. A sem k sreči opravila avdicijo v Londonu, kjer sem prihodnji dve leti študirala v Londonskem studiu centru. Tam so mi pomagali tudi okrevati po operaciji. Reči moram, da je bil to najlepši čas mojega življenja, kjer sem srečala ogromno ljudi z veliko pozitivne energije.
Alexandru: Devetleten sem začel na Visoki baletni in koreografski šoli Floria Capsali v Bukarešti. Pri sedemnajstih sem se v New Yorku udeležil tekmovanja Youth America Grand Prix in dobil številne ponudbe za štipendije. Odločil sem se za baletno šolo Dunajske državne opere, kjer sem po letu šolanja opravil še pripravništvo v državnem baletu.
Aleksandru, prihajaš iz Bukarešte, Satomi pa iz Tokia. Kako pa se je potem zgodil Maribor, kamor sta pripotovala že kot poročeni par? Sta poznala mariborski ansambel?
Alexandru: Spoznala sva se v Romuniji v baletu gledališča v Sibiu. Satomi se je tam zaposlila pred mano. Jaz sem dobil mesto v mariborskem baletnem ansamblu, Satomi pa ne. Tako je tri leta še delala v Romuniji in v Maribor prihajala občasno za posamezne projekte. Zahvaljujoč Edwardu Clugu se je vse uredilo, za kar sva mu izredno hvaležna.
Satomi: Bila sva mlada, bilo nama je lepo, a sva iskala mesto, kjer bi si lahko ustvarila življenje. Mariborski balet sva spoznala prek predstave Radio and Juliet, ko je bila uprizorjena v Bukarešti. Stalna potovanja so bila naporna tako zaradi stroškov kot tudi, ker so bili obiski v Mariboru kratki. V potnem listu sem nabrala ogromno štampiljk.
Kako bi se opisala kot plesalca. Sta tipična klasična plesalca ali kombinacija z modernim izrazom?
Satomi: Zase ne morem reči, da sem klasična plesalka. Že zaradi svojih proporcev, saj nisem take postave kot Evropejci. Hkrati tudi nimam tehnike, kot jo imajo Japonci. Ker pa sem karakterno entuziast, se rada učim novih stvari. Želela bi si še več izkušenj na področju sodobnega in modernega plesa. Zase zdaj lahko rečem, da sem kombinacija klasične in moderne plesalke.
Alexandru: Sam se vidim kot klasični plesalec, ki enako uživa tudi v sodobnem plesu, sploh ko plešem koreografije Edwarda Cluga ali ko se poskušam v novih plesnih stilih.
Plešeta seveda tako modern balet kot klasiko. Kako najdeta ravnotežje med tema dvema izrazoma? V katerem sta bolj vidva, mogoče?
Satomi: Rada imam klasičen in sodoben balet. Na Japonskem je najbolj popularna klasika. Plesala sem v številnih predstavah od glavnih vlog do ansambla. Zato sem hvaležna vsem svojim učiteljem, ki so mi vse te priložnosti omogočili. A hkrati klasika predstavlja tudi določen stres, saj moramo biti plesalke vse enake. Zato imam raje sodobni ples, kjer se lahko bolj izživim. To me navdušuje in spodbuja radovednost. V Mariboru plešemo veliko novih sodobnih in modernih koreografij, to je prava izbira zame.
Alexandru: V Romuniji je tako kot na Japonskem v ospredju klasični balet. Sam se bolje počutim v klasičnem baletu. Rad imam izzive, da izboljšujem svojo tehniko. Rad delam predano, ni me strah izzivov, a tudi premišljeno, da jih premagujem.
Ja, klasično vprašanje. Kateri so vajini najljubši baleti oziroma vloge?
Satomi: Rada gledam Navihanko, ker je tako zabavna. Všeč mi je Carmen zaradi glasbe in zgodbe. Zelo rada nastopam v Naninih pesmih Valentine Turcu in v Kekcu Edwarda Cluga. Vse pripovedne balete rada plešem, še posebej, če je moj soprog Spartak.
Alexandru: Moji najljubši baleti so Silfida, Spartak, Giselle, Labodje jezero, Don Kihot, Nanine pesmi Valentine Turcu in Kekec Edwarda Cluga. Najbolj sem užival, ko sem plesal Jamesa in Gurna v Silfidi, pa Spartaka in Rotbarta ter Albrehta in Hilariona v Giselle, Rožleta v Kekcu, dedka v Naninih pesmih in druge. Tako bi težko rekel, da imam eno samo najljubšo vlogo, vsaka je po svoje čarobna.
Pred časom si se poškodoval, in to sredi predstave. Kakšna groza je to za plesalca?
Alexandru: Poškodoval sem se med Labodjim jezerom. Izkušnja je bila grozna, saj nisem vedel, ne kaj bo s predstavo ne kaj bo z menoj. Trenutno me je strah, kako se bom vrnil in spet plesal. Po drugi strani pa sem dobil priložnost, da na situacijo pogledam od zunaj, da ugotovim, kaj potrebujem, da bom lahko delal bolj premišljeno kot do zdaj.
Upam, da se kmalu vrneš. In zaupaj nam, kaj najbolj pogrešaš v tem času okrevanja?
Alexandru: Najbolj pogrešam oder, emocije med plesom, sodelavce in aplavz občinstva.
Kar precej plesalcev je v vašem baletu, ki ste povezani tudi zasebno. Kako takšne zveze delujejo? Kaj je najbolje in kaj malo manj?
Satomi: Alexandru ve, kdaj trpim, nisem srečna. Pomaga mi duševno in fizično kot soplesalec in soprog. Skozi dobre in slabe čase greva skupaj kot družina in sodelavca. To je zame perfektno.
Alexandru: Da sem se oženil s Satomi, je bila najboljša stvar, ki se mi je zgodila v življenju. Vedno je ob meni, ko jo potrebujem, skrbi zame, me tolaži, podpira, ko je težko. Življenje uživava polno in skupaj gradiva srečno družino in lepo prihodnost.
Kaj je vama najpomembneje v življenju plesalke/plesalca?
Alexandru: Zame je najpomembneje, da sem zadovoljen in da uspem očarati gledalce, da pred njimi v tistem trenutku oživijo liki in zgodbe.
Satomi: Občutek zadovoljstva je najlepši. Ničesar ne smeš obžalovati.
Kakšno je življenje v Mariboru, vama godi, se ozirata za kakšnim drugim mestom, ki bi vama postavil nove izzive?
Alexandru in Satomi: V Mariboru sva si uredila svoje zasebno življenje. V Romuniji smo si delili hišo in nisva imela zasebnosti. Seveda pogrešava starše in prijatelje. Nikoli pa nisva oklevala, ko sva dobila priložnost, da poskusiva kaj novega.
Ali imata kakšen ljub kotiček v Mariboru?
Alexandru in Satomi: Da, imava ljube kotičke, kamor se odpraviva na piknike, sprehode ali ribolov. Ampak so samo najini in jih malo skrivava (smeh).
Smo Slovenci prijazni do vaju ali ne?
Alexandru in Satomi: Največkrat ste prijazni. Ko pa je treba urediti dokumente, postane težavno.
Kaj pa slovenska hrana, nad čim sta navdušena, kaj pa pogrešata od doma?
Satomi: Rada imava slovensko hrano. Jaz imam rada potico, Aleks čevapčiče. Seveda oba pogrešava mamino kuhinjo, v Evropi je težko najti malezijsko hrano.
Ali sta osebi, ki načrtujeta ali pustita življenju, da gre svojo pot?
Alexandru: Čeprav rad načrtujem, sem spoznal, da se je včasih treba prepustiti toku.
Satomi: Sem oseba, ki nenehno načrtuje počitnice in izlete. Tega pri baletu ne moreš. Tam je najtežje načrtovati.
Kaj menita, po kateri osebnostni značilnosti sta prepoznavna?
Alexandru: Sem zelo družinski človek.
Satomi: Sama poskušam čim bolj pomagati ljudem okoli sebe in najti čas za srečo.
Plesati balet pa je?
Alexandru: Balet je moje življenje, brez plesa si življenja ne znam predstavljati.
Satomi: Ko plešem balet, dajem občinstvu sanje, pa je čisto vseeno, koliko jih gleda.
Hvala in ostanita zdrava in Alexandru želim hitro okrevanje!
