Jure Markič, pozdravljen na mojem portalu. In če ne bi bilo uspeha Mihe Češnovarja in Pauline Horvat, ko ste rokenrol srenja od navdušenja preplavili FB, sploh ne bi prišlo do tega intervjuja. Od nekdaj vam mediji niso zanimivi, deluje, kot da ste rokenrolerji poseben svet. Se strinjaš z mano oz. me kar popravi?
Pozdravljeni, hvala za povabilo. Seveda je uspeh Mihe in Pauline velik dosežek za slovenski rokenrol, kljub vsemu pa menim, da je do tega intervjuja prišlo predvsem zaradi najinega ponovnega srečanja na skupnem državnem prvenstvu. Zakaj rokenrol ni veliko v medijih, ne vem. Vem pa, da v Tržiču naredimo vse, da naši rezultati ne ostanejo neopaženi in jih redno posredujemo občinskemu časopisu Tržičan, Gorenjskemu glasu in radiu Gorenc.
Pozdravljeni, hvala za povabilo. Seveda je uspeh Mihe in Pauline velik dosežek za slovenski rokenrol, kljub vsemu pa menim, da je do tega intervjuja prišlo predvsem zaradi najinega ponovnega srečanja na skupnem državnem prvenstvu. Zakaj rokenrol ni veliko v medijih, ne vem. Vem pa, da v Tržiču naredimo vse, da naši rezultati ne ostanejo neopaženi in jih redno posredujemo občinskemu časopisu Tržičan, Gorenjskemu glasu in radiu Gorenc.
Kaj pomeni ta rezultat za vas − Paulinina in Mihova osvojitev naslova pokalnega zmagovalca?
Seveda je vsaka zmaga slovenskega para na tekmi svetovnega pokala velik dosežek. Na svetovnih pokalih pleše zelo veliko število parov, zato te uspehe toliko bolj cenimo. Slovenija že kar nekaj časa kroji svetovni rokenrol vrh. Paru čestitam za ta uspeh.
Seveda je vsaka zmaga slovenskega para na tekmi svetovnega pokala velik dosežek. Na svetovnih pokalih pleše zelo veliko število parov, zato te uspehe toliko bolj cenimo. Slovenija že kar nekaj časa kroji svetovni rokenrol vrh. Paru čestitam za ta uspeh.
S plesalko Melanijo Kogoj sva kar nekajkrat stala na stopničkah za zmagovalce, večkrat tudi na najvišji, tako doma kot v tujini. Največji uspehi pa so gotovo večkratni naslov državnih prvakov in zmage na svetovnih pokalih. Pohvaliva se lahko tudi, da sva večkratna skupna zmagovalca svetovnega pokala med starejšimi mladinci. Iz mojega plesnega obdobja so mi v spominu vsekakor ostale vsakodnevne vožnje v Ljubljano na treninge in vsakodnevni treningi. Vse to pa je pomenilo veliko odrekanja celotne družine. Nikakor pa ne morem primerjati tistih in sedanjih časov, saj se je veliko spremenilo. Zdaj sem v vlogi trenerja in na tekmah veliko bolj nervozen ob nastopu svojih plesalcev kot pa v času, ko sem bil še sam aktiven tekmovalec.
Rokenrol je najprej začela plesati moja starejša sestra Karmen. Z opazovanjem nje na treningih sem se tudi sam želel preizkusiti v tej zvrsti. Ples mi je postajal vse bolj všeč in tako sem bil tudi jaz vse bolj prepričan, da bo rokenrol del mojega življenja. Seveda pa tukaj brez staršev, Toneta in Marte, in njunega navdušenja ter požrtvovalnosti ne bi šlo. Hkrati pa je bil to tudi motiv, da sem se na treningih še bolj potrudil. Zato bi se jima rad še enkrat zahvalil za vse, kar sta storila za naju s sestro.
Po vseh letih treningov in tekmovanj sem potreboval malo premora, vmes pa je posegla tudi večkratna poškodba kolena. Kmalu sem ugotovil, da moje življenje brez rokenrola ni popolno, zato sem se odločil, da začnem svoje plesno znanje prenašati na mlajše generacije, in tako je nastal Plesni klub Tržič. Pa vendar je bila v meni vedno želja, da bi tekmoval v članski A-kategoriji (današnji ‘main class free style’). Zato sem poleg trenerskega dela začel tudi s svojimi treningi in se pripravljal za nadaljevanje kariere. S soplesalko Lejlo sva trenirala in uspešno tekmovala v članski A-kategoriji vse do leta 2017. Ker ima dan samo 24 ur in se nisem mogel vsemu posvetiti stoodstotno, sem se odločil, da nadaljujem samo trenersko pot in vodenje plesnega kluba.
Plesni klub Tržič je najstarejši tovrstni klub v Tržiču, verjetno tudi na Gorenjskem in deluje od leta 1998. S svojim delovanjem uspešno promovira vse plesne zvrsti od hip-hopa, rokenrola, break dancea, jazz baleta, tudi plese za najmlajše. Seveda pa je z različnimi oblikami vadb, družabnimi plesi, poročnimi plesnimi tečaji in individualnimi urami plesa poskrbljeno tudi za odrasle.
Trenutno je v klubu registriranih 260 članov. Imamo veliko tekmovalcev v različnih plesnih zvrsteh, kot so rokenrol, jazz balet, break dance, v jeseni pa še v hip-hopu. Naši tekmovalci so uspešni tako na slovenskih kot tudi na mednarodnih tekmovanjih. Opravimo veliko nastopov in animacij, odzovemo se tudi na povabilo humanitarnih organizacij, prisotni smo na vseh dobrodelnih prireditvah za zbiranje sredstev pomoči potrebnim. Sami pa tudi vsako leto s sodelovanjem centra za socialno delo izberemo najmanj eno družino in na naši božični plesni produkciji finančno in materialno pomagamo izbrani družini. Tudi lokalna skupnost je v klubu prepoznala zaupanja vrednega partnerja, zato imamo podporo Občine Tržič, vseh treh osnovnih šol, Športne zveze Tržič, ravno tako nam zaupajo podjetja, ki nas s sponzorstvom in donatorskimi sredstvi podpirajo že vrsto let.
V Tržiču je v zadnjih letih veliko zanimanja za vse plesne zvrsti, saj samo v našem klubu pleše več kot 200 otrok in mladostnikov iz Tržiča in okolice. V začetku delovanja kluba je bila glavna dejavnost rokenrol, počasi pa smo razvili tudi močne in uspešne skupine breakdance, jazz baleta, šov plesa in hip-hopa. Ravno tako je naraslo zanimanje za športno plesno rekreacijo − tako za najmlajše kot tudi starejše. Tržič dokazuje, da je vse bolj plesno mesto, kar se kaže tudi s podporo na naših tekmovanjih, ki jih organiziramo vsaj dvakrat letno.
Moja glavna panoga je rokenrol. Treniram vse starostne skupine − od najmlajših do najstarejših. Športno plesno rekreacijo izvajam tudi v osnovnih šolah v Tržiču in okolici ter sodelujem z Varstveno delovnim centrom Kranj, enota Tržič. Ponosen sem na vse člane Plesnega kluba Tržič, na našo trenersko ekipo, ki odlično skrbi za dobro vzdušje v mojem klubu. Seveda nam brez staršev, ki plesalcem in klubu stojijo ob strani, ne bi uspelo.
V Sloveniji imamo trenutno kar nekaj dobrih rokenrol parov, predvsem v ‘main class contact style’ (nekdanji B-razred), kjer je trenutno tudi za slovenske razmere kar veliko parov. To pomeni dobro konkurenco in seveda tudi kakovost na visoki ravni. Med starejšimi mladinci trenutno izstopa par Česnovar-Horvat. Je pa res, da se v rokenrolu trenutno dogaja veliko sprememb v svetovnem merilu, tako v načinu ocenjevanja kot v strukturi starostnih razredov plesalcev, zato bo še zanimivo.
Nekaj malega arhiva ostaja, vendar se v zadnjih letih veliko povezujemo s tujino. Naši pari hodijo na treninge v tujino in sodelujejo z različnimi trenerji. Tuje trenerje pa povabimo tudi na naše treninge in se z veseljem odzovejo. Se mi pa zdi, da vsaka država sledi nekemu svojemu stilu ali trendu, najboljši pari pa potem vzamejo od vsakega stila nekaj in ustvarijo tisto najboljše.
So akrobacije vse drznejše ali se to samo zdi?
Akrobacije so vse drznejše, kar se morda še najbolje opazi v ‘main class contact style’ (B–razred). Tudi kombinatorike je v akrobacijah vse več, tako da je vse skupaj zelo atraktivno. Tudi svetovna plesna rokenrol zveza je v zadnjih letih dovolila nekaj novih težkih akrobacij v najvišjem razredu ‘main class’ (A-razred), kjer s težavnostjo akrobatike vodijo predvsem tekmovalci iz Rusije.
Predvsem ljubezen do tega, kar dela. Naši pari se rokenrolu posvečajo stoodstotno, velikokrat se na račun treningov marsičemu odpovedo, zato je zelo pomembna podpora družine in prijateljev. Poleg talenta, veliko treningov in dobrih trenerjev pa moraš imeti v sebi tudi nekaj karizme, nekaj posebnega, da te v tujini tudi opazijo.
V prvi vrsti izkušnje. Sam sem plesal toliko časa in na svoji plesni poti izkusil (odplesal) čisto vse kategorije rokenrola − od mlajših mladincev pa do najvišjega članskega razreda, tako da mi je to v veliko pomoč pri mojem delu s plesalci. Treba pa je tudi slediti trendom, nepogrešljiva so izobraževanja in povezovanja z različnimi strokovnjaki. Je pa res, da me zelo veliko naučijo tudi plesalci.
Imaš svoje vzornike v plesnem svetu?
Nisem imel nobenega plesnega vzornika, sem pa z veseljem obiskoval plesne predstave. Posebej mi je ostal v spominu Michael Flatley.
Ples ni samo moja služba, ampak tudi način življenja. Vodenje Plesnega kluba Tržič in vsakodnevni treningi mojih plesalcev trenutno obvladujejo moje življenje. Drugače pa sem družinski človek in svoje proste trenutke rad preživim s svojo družino. Za ples sem navdušil tudi njih, saj se na svoje plesne poti podajata tudi nečakinja in nečak.
Ta intervju pišem zunaj na terasi, kjer poslušam šumenje morja in razmišljam o rokenrolu, ki je še vedno moja velika ljubezen. Čeprav so počitnice, s svojimi sodelavci, trenerji, plesalci in starši že načrtujemo novo sezono. Predvsem si želimo veliko zdravja, prijetnih druženj na najrazličnejših nastopih in zadovoljne plesalce. Po tem pa tudi uspehi gotovo pridejo.
Za konec intervjuja pa še vprašanje: Kdo si, Jure Markič, kot oseba in pedagog, in kam si namenjen?
Sem Jure Markič, strasten plesalec, ki obožuje vse zvrsti plesa, predan družini in prijateljem, rad imam družbo veselih in iskrenih ljudi. Poleg tega obožujem svoje delo kot vodja Plesnega kluba Tržič in plesni pedagog, svoje znanje z veseljem prenašam na mlajše generacije. Imam velike cilje in ambicije na plesnem ter drugih področjih in se veselim prihodnosti.
Hvala in lepo poletje želim.
View Gallery
13 Photos
