Pogovor z Jasno Kalan, predsednico društva AFS France Marolt, ki začenja tretjo aktivno sezono in s Tamaro Kreft organizira 5. tekmovanje parov v ljudskih plesih. Pravi, da je vsak folklorni ples čudovit, če ga odplešeš s srcem in v dobri družbi. So ji pa kljub temu ljubši plesi, ki so poskočni in zelo dinamični.
Pozdravljeni, draga Jasna, prepričana sem, da je v teh dneh v ekipi, ki organizira že 5. tekmovanje parov v ljudskih plesih, vznemirljivo. Kako potekajo priprave? 30. oktobra ste zaključili s prijavami, nam razkrijete, koliko je udeležencev in kakšen je pogled na naslove oz. opis, kaj bodo pari plesali?
Letos imam rekord v številu udeležencev, kar pomeni, da je tudi nekaj več dela za nas kot organizatorje. Po prvih podatkih se bo na odru zavrtelo kar 16 parov z vseh koncev Slovenije. Opisi so zelo različnih tematik, od zelo umetniških do popolnoma običajnih, celo nagajivih. Tako da pričakujem en super večer, kjer bo moč videti plese iz različnih pokrajin in tematik.
Kaj menite, da je letos vodilo plesalce, da so se prijavili, glede na to, da je pred petimi leti bilo to tekmovanje nekakšen unikum na slovenski folklorni sceni?
Predvsem to, da lahko poustvarjajo sami. Za tekmovanje ne potrebuješ velike skupine plesalcev, kar posledično pomeni, da lahko izraziš povsem svoj pogled na neko izbrano tematiko na veliko lažji način, kot pa če sestavljaš koreografijo za osem parov.
Tekmovalcem puščate odprte roke pri izbiri plesa, koreografije, glasbe oziroma glavo, ki naj bi jih odpeljala kamorkoli. Menite, da je težko izstopiti iz cone udobja, ki ga omogoča folklorna skupina, na oder, kjer si praktično sam pred gledalci?
To je za nekatere zelo težko, spet za druge lažje. Vendar menim, da če vsak izbere malce poguma, kmalu spozna, da ni težav. Navsezadnje moraš tudi v skupini plesati brez napake, kar pa je lahko po svoje mnogo težje, saj se hitro vidi, če kdo izstopa. Kadar pa plešeta dva, pa lahko veliko več eksperimentiraš med samim nastopom.
AFS France Marolt je iniciatorka tekmovanja. Spomnite nas, zakaj ste se pravzaprav odločili organizirati to tekmovanje.
Spodbuditi kreativnost pri ustvarjalcih, sploh mladih, ponuditi še eno mesto, kjer se lahko razvijajo, preverjajo svoje ideje ter znanje, hkrati pa niso omejeni, se pravi, da imajo več manevrskega prostora. Želja je predvsem dokazati, da je folklora lahko širša. V bistvu pa tudi izpostaviti tiste najboljše plesalce v folklornih skupinah, ki so bili doslej skriti v množici. Za zgled nam je bilo tudi hrvaško tekmovanje, kamor smo redno bili vabljeni kot gostje.
Tudi mene ste prijazno povabili v sodniško ekipo, in priznam, da ni bilo lahko oceniti, kdo je najboljši in kdo malo manj dober, kljub natančnim kriterijem. Kako pa bo letos sestavljena sodniška ekipa in kaj bodo ocenjevali?
Letos bodo sodniške stolčke zasedali: Tomaž Simetinger, Saša Kranjec ter Senka Jurina, ki pa prihaja iz Hrvaške. Ocenjuje se tehnična zahtevnost, zamisel plesa in zasnova, tehnika para, izraznost in podajnost plesa, predstavitev plesa ter splošni vtis.
Letos se po štirih letih gostovanja v Antonovem domu na Viču selite v Medvode v tamkajšnji kulturni dom, kjer se bo tekmovanje odvijalo 17. novembra. Ker?
Za Medvode smo se odločili iz čisto preprostega razloga, in sicer je naša želja, da tekmovanje parov predstavimo še občinstvu izven Ljubljane in tako povečamo njegovo prepoznavnost.
Greva še malo k vam. Nekateri bodo o vas danes prvič prebrali na mojem portalu, pa nam razložite, zakaj je vas pot pripeljala do folklore in zakaj ravno folklora?
Prvič sem se s folkloro srečala že v osnovni šoli, kjer sem obiskovala folklorni krožek, sledilo je nekaj let zatišja, ko sem bila v srednji šoli, saj sem takrat imela veliko drugih obveznosti, ko pa sem prišla študirat v Ljubljano, se mi je pojavilo nekaj prostega časa, in brat, ki je plesal pri AFS Študent, mi je predlagal, da naj grem plesat k AFS France Marolt, in tako se je začela moja študentska folklorna pot. Odločitev sicer ni bila težka, saj sem že od malih nog ljubiteljica ljudskih plesov in glasbe, še posebej pa sem navdušena nad oblačilno dediščino.
Kako in kdo lahko postane dober plesalec/plesalka folklore, dober folklornik? Je treba imeti kakšne plesne ali glasbene predispozicije ali lahko padeš ‘not’ zelo hitro?
“Odlični plesalci niso odlični zaradi svoje tehnike. Odlični so zaradi svoje strasti.” (Neznani avtor) Menim, da je najpomembnejša strast do plesa in želja po ohranjanju kulturne dediščine, vse preostalo pridobiš s trdim delom in vztrajnostjo, seveda pa je nekoliko lažje, če imaš občutek za ritem. Na začetku si niti približno nisem predstavljala, da me bo folklorna tako močno prevzela, saj trenutno ni dneva, da ne bi razmišljala o plesu.
Ste kot folklornica srečen in zadovoljen človek, če se malo pošalim?
Seveda sem, saj vsakič, ko obujem plesne čevlje, dobim neko posebno energijo, ki mi daje moč in zagon za premagovanje vsakodnevnih ovir.
Ko oblečete kostum, se prelevite v plesalko/osebo tistega časa in pokrajine, ki jo plešete?
Vsekakor oz. to je nujno za dober in doživet nastop.
Kaj vam pomeni biti del te plesne zgodovine in seveda tudi sedanjosti? In razbijte mit, da je vaša naloga edino ta, da ohranjate kulturno dediščino.
Biti del tako zanimive in razgibane zgodovine in pa sedanjosti je seveda zelo velik privilegij in hkrati čast, kar neizmerno cenim in sem ponosna na to. Dejstvo, da razbijamo mite, pa sprejemam kot nek izziv, s katerim se z veseljem spopadem.
Po podatkih sodeč (okoli 10.000 ljudi se ukvarja s plesanjem tako odraslih kot otrok; 500 skupin je registriranih – to so podatki JSKD, ki sem jih pred časom dobila in upam, da še držijo) se s folkloro ukvarja precej mladih ljudi in tudi manj mladih. Kaj je tisto, kar privlači?
PLES je prva stvar, ki privlači, da se nekdo začne ukvarjati s folkloro. Ob plesu pa teče še ena vzporednica, in sicer želja po ohranjanju kulturne dediščine.
Kakšni stereotipi se še vedno držijo vas, ki plešete folkoro?
Mislim, da se stanje zadnje čase izboljšuje, saj so ljudje počasi začeli folkloro dojemati kot umetnost, vendar pa še vedno večina mladih ob besedi folklora pomisli na svoje babice in dedke.
Kaj vas pri ukvarjanju s folkloro najbolj veseli in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me veseli to, da se se družim z ljudmi, s katerimi imamo eno veliko skupno točko, in to je ljubezen do plesa, žalosti pa me predvsem to, da po letih prizadevanj še vedno nimamo profesionalne folklorne skupine, kot jo imajo denimo na Hrvaške, kjer Lado že precej let odlično zastopa njihovo plesno dediščino.
Ste se že navadili na nove prostore v Bežigrajskem dvoru ali pogrešate staro Kazino?
Kazina je le Kazina in je nenadomestljiva, sploh za starejše plesalce, se pa vsekakor trudimo, da si nove prostore naredimo čim bolj domače.
Biti folklornik pa je …?
Biti folklornik je privilegij, ki ti omogoča, da prek plesa ohranjaš ljudsko izročilo. Vaje, nastopi, druženja … vse to ti zleze pod kožo in folklora kar nenadoma postane način življenja, ki te izoblikuje kot osebo in razširi obzorja.
Hvala za odgovore in srečno na tekmovanju!
