Ada (foto naslovnice: Jaka Mojšekrc), pozdravljena na mojem portalu, in še enkrat čestitke za celovečerno predstavo Oni. Priznam, zelo si me presenetila, kot da si skrivala svoj koreografsko-dramaturški talent, čeprav je za tabo že kar nekaj projektov, a se mi zdi, da je ta prvi tisti pravi, veliki, samostojni … tvoj. Imam prav?
Barbra, hvala, da si nas obiskala. Pustila, da te navdušimo. In seveda hvala za vse besede spodbude in pohvale po predstavi. Res je, Oni je moj prvi tako obsežen … in daljnosežen projekt. Prvič v življenju čutim, da počasi odkrivam svoj pravi potencial svetu in sem tako na predstavo kot tudi na ekipo izjemno ponosna. Imam sanjsko ekipo: ekipo plesalcev, soustvarjalcev, prijateljev.
S to predstavo si vsekakor preskočila tvoje kazinske okvire, kam te odnaša sedanji čas, v kakšne vode?
Uf, vsepovsod. Ko sem začela postavljati predstavo, sem spoznala občutek ustvarjanja brez omejitev (prostora, stila, glasbe …) in tega, da mi je dovoljeno sanjati. Projekt se zdaj, ko se je navadil odra, odpravlja ven. Na ulico. To so bile od nekdaj moje sanje. Rada bi nasmejala ljudi, jih premaknila … na kateremkoli odru, trgu ali travniku, ki se nam bo ponudil. Najprej doma. Potem upam, da pride čas, ko bomo prestopili meje.
Ko sem pobrskala po svojem arhivu, ugotavljam, da sva nazadnje komunicirali ob ustanovitvi SheDivaz skupine. Od takrat je preteklo kar nekaj časa in vse ženske članice ste šle po svoji poti, kajne? A za vse je vedno pravi čas. Kdaj si ti začutila, da je ples pa res tvoje poslanstvo v življenju?
Ne vem, če obstaja določeno obdobje, trenutek, v katerem sem se odločila, da je to to. Kar zgodilo se je. Plešem od malega, potem se mi je v Kazini ponudila možnost učenja in od takrat naprej sem le redko razmišljala o kakšni drugačni karierni poti. V plesu sem se našla, blizu mi je. Tu sem si zdaj ustvarila platformo, na kateri lahko pokažem vse možne smeri svojega ustvarjanja.
Ampak vse se začne na začetku. Tudi tvoj plesni oz. baletni start je bil roza tutu? Je bil ta kos baletnega oblačila res ‘usoden’, da si se odločila za ples?
Ja, tutu mi je bil (in mi je še vedno) res zelo všeč. Ne vem, zakaj me plesni kostumi tako privlačijo. Tudi latinskoameriški plesi so mi bili všeč zaradi oblek plesalk, da ne govorim o šov kostumih. Ne vem, kako sem pristala v hip-hopu. (Smeh.) Očitno obleke le niso bile tisti odločilen povod za izbiro poklica.
Zate tudi mirno lahko rečemo: enkrat Kazinka, vedno Kazinka. Zakaj 4ever Kazina?
Ker lahko tu počnem, kar hočem. (Smeh.) Kakorkoli se čudno sliši, je res. Vedno sem imela podporo pri tem, da sem lahko iskala, ustvarjala svojo pot in se odločala za projekte, na katerih želim graditi. Nikoli ni bilo pritiska, v kakšni/kateri smeri moram delati. Hvaležna sem Silvestri (Perčič, op. u.) za takšno delovno okolje.
V plesni karieri deluješ na različnih ravneh − od pedagoginje prek plesalke do koreografinje pa urednice družabnih omrežij za Kazino, pa verjetno še kaj. Kako jih med seboj dopolnjuješ oziroma ločuješ?
Tako, da imam 24/7 slabo vest, da se nečemu premalo posvečam. In potem delam en dan malo več na eni stvari, pa spet drugi dan malo več na drugi in tako naprej. Učim se postavljati prioritete. (Smeh.) A vendar v vsem uživam – v plesu, nastopanju, poučevanju, vodenju prireditev … Vse je del mene, vse sem jaz.
Kako bi opisala svoj plesni oz. koreografski stil, če sploh lahko?
‘Miss Mixalot’. V resnici ga ne znam opisati. Podlaga je definitivno hip-hop, ker sem s to kulturo odraščala. S primesmi vsega, kar me je kdajkoli navduševalo – od starih muzikalov, burleske, pa seveda cirkusa, do vseh možnih stilov plesa. Rada rišem zgodbe, še posebej take, ki zabavajo.
Kateri pa so pedagogi, ki so te zaznamovali? Si imela oziroma še vedno imaš svoje plesne idole?
Željko Božić. Dolgoletni trener in prijatelj, ki je verjetno najbolj začrtal smer mojega ustvarjanja. Pa ogromno neverjetno talentiranih prijateljev in domačih plesalcev. Potem pa so tu velika imena plesnih filmov: Cyd Charisse (definitivno med najljubšimi), Fred Astaire, Gene Kelly, Nicholas Brothers, Gregory Hines … Od vseh teh ljudi črpam motivacijo in navdih.
Veliko si tudi tekmovala, zdaj te to udejstvovanje ne zanima več. Zakaj? In kako gledaš na tekme s časovno distanco?
Mladim plesalcem dajo ogromno. Samodiscipline, ekipnega duha. Naučijo se organizirati svoj čas. Naučijo se trdega dela. To je pozitivna stran tekem in zato svojih plesalcev od njih ne odvračam. Žal pa pogosto prideta zraven še huda tekmovalnost, nenehno primerjanje z drugimi in seveda vse tegobe in težave, ki jih imamo koreografi z nekaterimi ocenjevalnimi sistemi. Tu je na trenerjih, da dobro opravljajo svoje delo pedagoga/psihologa … Starejši plesalci po večletnem udejstvovanju na tekmovanjih iščejo nove izzive, nove priložnosti za rast. Ravno iz tega razloga smo se z Beatrockerzi (ime skupine plesalcev, ki nastopa v predstavi Oni) tudi umaknili s plesnega podija.
Imam pa še eno izredno perspektivno člansko skupino, s katero smo letos obiskali nekaj festivalov in so svojo tekmovalno pot šele dobro začeli. Super je delati z njimi, odlična skupina so. Se pa zna zgoditi, da se z novo sezono vrnemo na katerega od festivalov tudi z Beatrockerzi.
Na kaj pa si najbolj ponosna v svoji karieri?
Definitivno na projekt Oni. Na ljudi, ki so del tega – na plesalce, ki so hkrati postali soustvarjalci. Na to, kako neustrašni so v primerjavi z letom prej. Na dejstvo, da sem jih vodila do spoznanja, da je res vse mogoče. Da smo šli v za nas popolnoma novo smer in da smo znali (in znamo) uživati v procesu. Seveda tudi na preostali del ekipe (Dejan Smolnikar in Blaž Slanič nas učita novih veščin žongliranja in akrobatike, Alma Topalović je dala skupini vizualno podobo, Ana Skerget nas vestno povezuje s festivali in še bi lahko naštevala. Ekipa se vztrajno veča). Poleg tega me je projekt ogromno naučil. O meni, ustvarjanju, pedagoškem delu. In navsezadnje sem ponosna na to, da sem v tako kratkem času naredila tako velik preskok v svoji karieri.
Ali se vidiš kdaj tudi v tujini?
Vsekakor. Že samo Evropa ponuja preveč odličnih festivalov, da ne bi nastopili vsaj na enem. Če smo uspeli nasmejati domače občinstvo, ni nobenega razloga, da ne bi nasmejali še preostalega sveta. Projekt Oni temelji na strpnosti, sprejemanju drugačnosti … in veselju do življenja. V svetu precej aktualna in verjetno prepotrebna tematika.
Verjamem, da si zadovoljna z letošnjo sezono, ki pa se še ni končala. Nastopate s predstavo Oni na Ani Desetnici. Če potegneš kljub temu črto, je bila uspešna? In kaj bo fokus prihodnje?
Ja, izjemno uspešna sezona je za nami pa še sploh nismo končali. Takoj v začetku julija se na ulice Ljubljane odpravljamo s krajšo različico predstave. Projekt, ki ga sofinancira tudi Turizem Ljubljana, bo odprl ‘naše’ poletje. 1. in 2. julija nas tako že čakajo prvi nastopi. Potem sledijo še ene uresničene sanje, predstavo Oni so izbrali za odprtje Ane Desetnice, ki bo 3. julija na Slovenski cesti v Ljubljani. Do konca poletja nas čaka še kar nekaj kratkih predstav, nastopili bomo še na festivalu Zmaj ma mlade v Postojni. Zdaj se počasi začenja polniti tudi že zima 2019. Med vsem tem bo treba najti čas za nova raziskovanja, ustvarjanje novega materiala in osvajanje novih veščin.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno?
Navdušuje me. Imamo kar nekaj odličnih ustvarjalcev in plesalcev z različnih področij. Ogromno je plesnih delavnic, predstav, festivalov, plesnih dogodkov … Iskreno – kar težko sledim vsemu, definitivno bi si želela vzeti več časa in si pogledati več predstav, podpreti več dogodkov. A je bil projekt Oni precej obsežen. Spet smo pri prioritetah.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, ki ni tako všečno?
Svoboda. Trenutki, ko doma pomivam posodo, si dam glasbo res na glas in imam svoj šov. Ta pristen užitek ob premikanju, brez omejitev in pričakovanj. Ne vem, kaj mi ni všeč … To, da zmorem v glavi veliko več, kot mi v resnici dopušča telo?
Kaj bi počela v življenju, če ne bi bila plesna ustvarjalka?
Rada rišem, rada imam glasbo, rada ustvarjam. In hkrati imam rada šport, dolge sprehode in naravo. Tako da bi bilo verjetno nekaj, kar je povezano ali z umetnostjo ali z gibanjem. Ples je fin, ker združuje oboje.
Kdo te najbolj spodbuja pri plesni ustvarjalnosti?
Moj partner, Nan Jordan. Posluša, komentira, daje predloge, kritizira (vedno konstruktivno) … in me brca v rit, kadar imam vsega ‘poln kufr’. Zaradi njega projekt tako hitro napreduje in raste.
Je pri tebi ukvarjanje s plesom povezano tudi z zdravim načinom življenja?
Želela bi, da je, vendar vse prevečkrat pozabim na to. Pozabim nase. Stres in pregorelost sta žal prevečkrat del mojega vsakdana in telo me vedno bolj opozarja, da se bo treba malo ustaviti in zadihati.
Ali paziš na prehrano?
Občasno – od tekmovanj očitno nisem odnesla tistega dela s samodisciplino …
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Ja, da sosedova trava ni bolj zelena in da je treba življenje zajemati z veliko žlico.
Plesati pa je?
Fino!
In kje in s kom boš preživela letošnje poletje?
Z Njimi … na ulicah Ljubljane.
