Pogovor z baletno pedagoginjo, primabalerino ljubljanskega baleta in letošnjo prejemnico nagrade Lydie Wisiakove za življenjsko delo Neno Vrhovec Stevens!
Draga Nena, en lep baletni pozdrav in seveda čestitke za prejeto nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo, ki ti jo je podelilo Društvo baletnih umetnikov Slovenije (DBUS). V kakšnem stanju telesa in duha te je pričakala ta nagrada?
Vračam prijeten pomladanski pozdrav. Zahvaljujem se tudi za čestitke, ki jih je bilo ob nominaciji in prejetju nagrade zelo veliko. Ob novici, da bom nagrajenka, sem bila zelo počaščena. Menim, da je lepo, ko umetnik prejme takšno nagrado, ko je še kreativen, aktiven. Osebno sem namreč še zelo aktivna, ne kot balerina, ampak kot baletna pedagoginja in koreografinja.
Ja, res pravijo, da ko dobiš nagrado ‘za življenjsko delo’, si za odpis. No, pri tebi ni tako?
Tudi jaz se s temi besedami pošalim. Menim, da sem med mlajšimi baletnimi plesalci, ki so prejeli to prestižno nagrado. Prav tako sem bila ena najmlajših prejemnic nagrade Prešernovega sklada leta 1990.
Baletna šola Stevens še vedno deluje ‘na polno’, kajne? S kakšnimi vzgibi si jo ustanovila z možem Andrewom leta 2000, če me spomin ne vara?
Baletna šola praznuje letos 23-letno delovanje. Mladi, ki si želijo plesati balet, bodo poiskali šolo, ki jim je blizu. V naši šoli veliko plešemo, nastopamo, kreiramo, in to je za najmlajše in nekoliko starejše nekaj najlepšega.
In seveda si ponosna na cel ‘trop’ učencev, ki so izšli iz nje. Kdo vse je pridobival znanje pri vas in kam vse so tvoji varovanci odplesali?
Naši varovanci mi bodo vedno v ponos, saj vsak posameznik in vsaka skupina, ki stopi na oder in z žarom v očeh zapleše, odpleše, to je nekaj najlepšega, kar lahko doživim. Veliko naših varovancev je uspelo opraviti sprejemne izpite na konservatoriju za balet tako v Ljubljani kot Mariboru. Vsi so študij tudi zaključili, nekateri nadaljevali pot študija v tujino, nekaterim se je uspelo prebite v gledališče in biti tudi v rednih predstavah ljubljanskega gledališča.
Na tvoji baletni šoli si odprta tudi za druge plesne smeri. Bila si med organizatorji kvalifikacij za World Dance Cup, nekakšno predhodnico današnjega popularnega DanceStar festivala v Poreču. Vedno je težko biti prerok v svoji deželi, se strinjaš?
Vsak začetek, pravijo, da je težak, in tudi vnesti nekaj novega v naš plesni krog ni bilo lahko. Različne plesne zvrsti, poleg klasike so se v naši šoli začele oblikovati prav z vsemi temi tekmovanji. Nekaj let pa že zelo uspešno poučujejo moderni, izrazni ples prav naši učenci. Vsi so zaključili šolanje na umetniški gimnaziji ali pa so opravili intenzivne tečaje v tujini. To je zame osebno velik dosežek, da naši učenci lahko prenašajo znanje na mlajše.
Začeli sva zdajle in odplešiva kljub temu malo nazaj v tvojo preteklost, ko si prvič nadela baletne copate. Se spomniš razloga, da je balet postal tvoja služba in družba?
Pri sedmih letih so me skupaj z mojo sestrično Moniko Dedovič (še aktivna balerina in asistentka v SNG Ljubljana) vpisali v baletno šolo takrat na Vegovi ulici v Ljubljani. Mislim, da nisem potrebovala veliko časa, da sem odkrila svojo prvo ljubezen – balet. Nastopi v predstavah pa so zaljubljenost samo še ‘poslabšali’. Recimo v balet Vrag na vasi, kjer sem plesala fantka. In pri šestnajstih letih dobila redno zaposlitev. V življenju nisem rekla, da grem v službo, ampak da grem v gledališče, opero.
Zelo mlada si končala baletno šolo v Ljubljani, pri 16-ih, in se takoj zaposlila v baletnem ansamblu SNG Opera in balet Ljubljana, v katerem si plesala do upokojitve. Postala si tudi primabalerina. Kako intenzivno lepi ali manj lepi časi so to bili?
Vsakič znova poudarim, da sem plesala v ‘zlatih letih’ baleta. Resnično! Neizmerno srečo sem imela delati s toliko različnimi pedagogi, koreografi, partnerji, toliko snemanj za RTV Slovenijo, toliko posnetih baletov. Tega ni več.
Katere vloge oz. balete si pa najraje plesala?
V bistvu nikoli ne morem odgovoriti na takšno vprašanje. Vlog je bilo veliko čudovitih, težkih, pretežkih, zahtevnih, tako tehnično, dramsko, kondicijsko. Romeo in Julija je bil moj prvi solistični nastop, ko sem imela 19 let, Giselle, Bela košuta, Carmen, Copelia, Ana Karenina, A-deus, Hrestač, Sneguljčica, Dom Bernarde Albe, Labodje Jezero in še in še lepih baletov. Lepi spomini, ki mi jih nihče ne more vzeti.
Kako si se soočala s tremo, če si jo seveda imela? To se mi zdi danes tako zelo prisotno.
Trema pri meni je bila vedno, ker menim, da mora biti. Pri meni je bila trema bolj kot odgovornost, da prepričam občinstvo z vlogo, ki sem jo plesala. Ko pa sem prišla na oder, je bil to moj svet in nič drugega me ni zmotilo. Oder je moj svet.
Komu si najbolj hvaležna za svojo baletno kariero?
Vsekakor je moj večni idol in vzornica moja teta primabalerina Magdalena Vrhovec Dedovič, ki je bila moja baletna pedagoginja na baletni šoli vse do moje diplome.
Veliko podporo sem imela vedno tudi s strani svoje družine.
In kako balet doživljaš danes? Kaj je ‘prima’ in kaj malo manj všečno?
Balet napreduje v vseh pogledih. Plesalci so dovršili tehniko do potankosti, z vsemi ‘pripomočki’ ostajajo v vrhunski formi. Pogrešam predanost vlogam, pogrešam, da me plesalec na odru prepriča z vlogo, ki mu je zaupana.
Zdi se, da baletne šole rastejo enako hitro in množično kot plesne šole, vsaj takšno je moje mnenje. Tudi pedagogov je ‘malo morje’, ki pa – verjamem – niso vsi na enako dobrem nivoju. Kakšen je tvoj komentar ob aktualni pedagoški baletni situaciji?
Veliko je vsega, veliko šol ponuja veliko. Največjo težavo najdem v starših, ki v bistvu ne vedo, kaj je kakovostno poučevanje baleta in kaj je le pobiranje denarja; včasih je staršem najlažja varianta oddati otroka za eno uro.
Tudi zaposlitvena oz. pokojninska situacija ni ravno bleščeča, saj se oba baletna ansambla z obema vodjema ubadata s pokojninsko reformo, ki je nekako videti nerešljiva. Kaj meniš, da bi bilo treba narediti, da mladi začnejo plesati, ‘stari’ plesalci pa zasluženo uživajo v sadovih svojega minulega dela?
V vsaki fizični ‘stroki’ so težava starejši. Sistem premestitve na druga delovna mesta ob določenem trenutku, omogočiti mlajšim zrasti v baletne profesionalce, kaj šele, da se razvije v solista. To ne gre z danes na jutri. Žal.
Redno obiskuješ baletne predstave, kajne? Odideš na ogled s pričakovanji, primerjaš mogoče izvedbo, ki jo gledaš, s tisto, v kateri si ti plesala ? Ali povsem nekaj tretjega?
Še vedno rada zahajam v gledališča, tudi v tujino. Rada v predstavi uživam, zato si poskušam izbrati predstave, ki me pritegnejo že po tematiki, glasbi, plesalcih …
Tvoje življenje pa se ne vrti samo okoli baleta in plesa, ampak tudi okoli plavanja, saj je tvoj sin Peter nadvse odličen slovenski plavalec, ki je študiral v Ameriki. Pa drugi sin Martin, ki je šel po umetniški poti. Kako pa sta se izognila družinskemu baletnemu ‘opiju‘?
Peter je še vedno naš najboljši slovenski plavalec, ki je študij zaključil v Ameriki pred nekaj leti. Univerze v Ameriki omogočajo uskladiti študij s športom, in to je nekaj, kar pri nas še ‘ni izvedljivo’. Njegov mlajši brat Martin pa je pod umetniškim imenom Popotnik-Slava-slave ostal v umetniških vodah glasbe (kitarist, pevec, pisec pesmi), izjemno talentiran režiser, snemalec, ‘lastnik’ kar nekaj kratkih filmov (tudi že nagrajenih).
Nena, kam naprej razen na ogled Plesne mavrice 25. marca?
Plesna mavrica, pomladanska predstava baletne šole, nas bo popeljala skozi skoraj vse zvrsti plesa, potem pa že v delo za zaključno junijsko predstavo, ki pa za vas ostaja še skrivnost.
Kaj te vodi v življenju?
Pozitivna energija.
In seveda – zakaj plesati?
Plesati za svojo dušo.
