Pozdravljena, Saša, hja, zame si še vedno Saška, ko si pred toliko leti prestopila plesni prag in postala del mlade skupine Arruba. Se spomniš tistega časa?
O, ja, se, vsaj tedensko! Jaz sem ‘arrubica’. Svoja najstniška leta sem doživela s tabo, Mirjam Podobnik in Natašo Jelič ter preostalimi ‘arrubicami’, največji plesni razvoj in pristop k plesu sem doživela takrat. Veliko zgodb, dogodkov, priložnosti, premikov v plesu, manjših provokacij, te izkušnje rada delim z ljudmi okoli sebe, predvsem pa privzgojen odnos do plesa, neklubskega, prenašam, kolikor je možno.
Ammm … Mislim, da je bilo tako: v 1. razredu sta me starša vključila na plesne vaje v Pionirski dom. Torej sta mi starša predstavila prvi stik s plesom in me še danes spremljata. Potem so vse moje poti, poleg rednega šolanja, povezane s plesom. Zakaj? Takrat sem vedela le, da se v plesu preprosto dobro počutim.
Največ plesnega znanja sem osvojila na rednih treningih med leti plesnega odraščanja. Najprej sem osvojila dobro plesno osnovo z Mirjam Podobnik, potem sem znanje nabirala v Kazini, na treningih gostujočih trenerjev, treningih fizičnih kontaktov, treningih poletnih na plesnih šolah po Sloveniji, na festivalih v tujini, z večkratnim obiskom New Yorka. Predvsem sem nabirala ne le samo znanje jazz baleta, pač pa veliko drugih tehnik (lemon, horton, fizični kontakt, klasični balet …) in veščin, s katerimi sem nadgradila jazz. Vse te izkušnje so mi veliko, veliko pripomogle k poučevanju plesa. Imam pa tudi licenco plesnega učitelja pri ZPVUTS (Zveza plesnih vaditeljev, učiteljev in trenerjev Slovenija),
Vsi mi v klubu praznujemo 20. obletnico kluba, vsi nekdanji trenerji in vsi tisti, s katerimi gradimo zgodbo še danes! Zelo smo ponosni na dolgoletno kakovostno delo, ki je prineslo kontinuiteto in redno prisotnost v plesnem prostoru. Ko pogledam nazaj, vidim preizkušnje, zaradi katerih smo zrasli in se veliko naučili. Kar smo lahko osvojili in ponotranjili, prenašamo naprej.
Osebno sem najbolj ponosna na našo (mislim na trenerje in vodstvo) vztrajnost in učljivost, sprejemanje in zatem uvajanje novih pristopov k treningom, organizaciji dogodkov, informiranju trenerjev, plesalcev in staršev. Sem vodja koordinator. Usklajujem potrebe trenerjev, plesalcev in staršev. Prepričana sem, da lahko skupaj delujemo na podlagi rednega in korektnega obveščanja ter sodelovanja. Podpiram športni trikotnik trener-športnik-starš. Po izkušnjah prinaša samo dobro.
Sem zelo zvedava in rada se učim novih znanj, ki mi pomagajo predvsem pri vodenju, gradnji odnosov in spodbujanju usmerjene kreativnosti po DeBonu. Slednje počnem skupaj s trenerji pri pripravi dogodkov in občasno tekmovalnih koreografij ter s plesalci na sestankih in pripravi njihovih dogodkov, kot je ponovoletni ples. Torej, vsa ta znanja vključujem v svoje delo, v delo vključujem glavne akterje-trenerje. Skupaj sprejemamo odločitve, prevzemamo odgovornosti. Torej klub ‘furam’ skupaj s trenerji. V veliko oporo so mi prijateljica Špela Rozman, vodja najine plesne šole Miki, in pa mož Iztok ter Katarina Bervar Sternad, najboljša prijateljica.
Pomemben del vašega kluba so tudi tekmovanja?
Dejstvo je, da smo klub pred 20 leti organizirali z namenom ponuditi plesalcem možnost tekmovanj. In tako delamo še danes. Pomembnejša se mi zdi predstavitev pozitivnih plati tekmovanj plesalcem in predvsem staršem, vključevanje v proces treningov, tekmovanj, približevanje poteka tekmovanj. Vztrajam pri rednih sestankih s starši, vsaj trikrat letno, mailingi s tekočimi informacijami in predavanji ter delavnicami, kjer starši in plesalci (pa tudi trenerji) pridobijo pomembne informacije o sojenju, primerni prehrani plesalcev, psihološki pripravi plesalcev, vlogi staršev v plesu ipd.
Kaj se ti zdi, da je danes najpomembneje za razvoj plesalca, koreografa, pedagoga, da je uspešen na svojem področju?
Najpomembnejša je širina dopolnjujočih se znanj – plesne in druge gibalne tehnike, organizacija, pristop, odnosi, spremljanje drugih strokovnjakov, lastna kritičnost. Vse to non-stop, na vsakem koraku, celo življenje …
Ja, res je, kar navajaš. V našem klubu smo sicer že ves čas tako delovali, sem pa včasih naletela na ovire drugih klubov. Izhajam iz dejstva, da če jaz ne morem ponuditi trenerju/koreografu dovolj dela za njegovo preživetje, lahko dela drugje. Na ta način se izmenjuje dobra praksa, trenerji smo bolj povezani med seboj, se spodbujamo in skupaj iščemo rešitve za napredek v plesu. Trenerjev in koreografov ne smemo ‘zapirati v kletke’. V plesu, ki je izredno kreativen šport, vsi potrebujemo dovolj prostora in svobode za svoje ustvarjanje. Ko trener ustvarja drugje, svoje izkušnje prenaša tudi na naše plesalce in v naš klub.
Si vpeta tudi v delo Plesne zveze. Kako si zadovoljna z delovanjem PZS, predvsem zdaj, ko imate že eno leto novega predsednika Zorana Kljuna?
Na PZS trenutno sodelujem kot predstavnik članice, PK Miki. Ker smo v večini s tekmovanji vključeni v MTP-sekcijo, lahko konkretneje govorim o napredku te sekcije, ki je pohvalna. Fiona (Johnson Kocijančič, op. u.) je z ekipo izvršnega odbora v zadnjih letih uredila delovanje sekcije na način transparentnosti in korektnosti do članic. Spodbudila in omogočila je povezovanje trenerjev v strokovne komisije, kjer zbirajo predloge o spremembah, nadgradnji ipd. in to prenašajo na tekmovanja. Kar zadeva Zorana, mu gre pohvala k prizadevnosti za urejenost PZS, redno spremljanje delovanja vseh sekcij in združenj ter vključevanje PZS v nove projekte, dvig pozicije tudi z urejenostjo novih prostorov. Se pa pozna, da je direktor svoje plesne šole.
Tako kot v našem klubu si želim, da bi PZS delovala bolj transparentno do svojih plesalcev, jih o pomembnih zadevah obveščala ne le preko svojih članic, pač pa direktno, z določenimi informacijami, ki pripomorejo k vzpostavitvi zaupanja do PZS. Veliko dobrega se stori na zvezi, le javnost ne izve tega.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Osrečuje – da ga lahko izvajam kjerkoli in kadarkoli – doma ali na balkonu apartmaja na morju, sama, z možem, prijateljicami. Osrečuje me zadovoljstvo mlajših in starejših plesalcev ob izvajanju plesnih koreografij, ki jim res ‘ležijo’. Žalosti – ta trenutek me žalostijo razmere v Sloveniji, ki plesalcem v manjši meri kot pred leti omogočajo živeti s plesom.
Bi rekla, da moja odprtost, sprejemanje in spoštovanje ljudi, zvedavost in odkrivanje tistega več, kar nam ponuja življenje na Zemlji.Rada delim vse, kar vem in znam
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Zelo veliko mi pomeni mir – lahko sem sama doma, sama v naravi, rada tečem, kjerkoli, dokler se lahko pogovarjam le sama s seboj, opazujem okolje okoli sebe. Na ta način vzpostavljam svojo stabilnost. In pa druženju s svojim ‘možekom’, spremljanju fantov (dva sinova, 9 in 11 let) pri njunem razvoju, pijača/kosilo s prijateljico.
Nikamor brez zapestnice Pandora, kjer zbiram spomine in vtise; zlato beležko, v katero zapisujem ideje, dogodke, odzive, svojem misli kar tako; nujno zlo – mobitel.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Ljubim življenje!
Življenje s plesom je …
Moj vsakdan. Pred leti sem si vzela 12 mesecev odmora in delala manj, takrat sem prevetrila svoje misli in poslanstvo dokončno sprejela, zdaj z velikim užitkom delam – v plesu, s plesom, za ples.
