Naja, pozdravljena, veseli me, da boš lahko našim bralcem in bralkam predstavila eksotični ples Ori Tahiti. A verjetno ne gre za čisto nobeno eksotiko, kajne?
Eksotika je po mojem mnenju drugo ime za tisto, kar je nepoznano in drugačno, nekaj, kar nudi prostor za sanjarjenje, po drugi strani pa ostaja daleč in nedosegljivo, včasih celo nevarno. V zahodnem svetu pogosto slišimo izraze, kot so ‘rajski Tahiti’, pozabljamo pa, da tam prav tako živijo ljudje s svojimi težavami in da peščena plaža, kristalno čisto morje ter lenarjenje v viseči mreži niso dovolj, da bi govorili o ‘raju’. Že Paul Gaugin, znameniti francoski slikar, je iskal svoj izgubljeni paradiž prav tam, na Tahitiju, in ostal seveda bridko razočaran, ker ga ni našel. Zelo smo klišejski. Tega se zavedajo tudi Tahitijci, ki so zelo gostoljubni do turistov – prodajajo jim ta raj, ki ga tako zelo želijo doživeti. Med načine, kako pričarati ‘rajsko’ vzdušje, pa seveda sodi tudi ples.
Vse se je začelo v smislu ‘pa poskusimo nekaj novega’. Pred tem sem se aktivno ukvarjala z orientalskim plesom. Prve delavnice Ori Tahiti sem se udeležila leta 2011 s prijateljico in soplesalko iz Milana in od takrat je ta ples zame ne le hobi, ampak nekaj, kar mi je spremenilo življenje. Na vseh ravneh.
Moja prva učiteljica, s katero sem še danes v stalnem stiku, je Amanda Mendoza, po rodu Mehičanka, drugače pa vodja šole za polinezijski ples Mana Tahiti v Italiji. Redno obiskujem njene delavnice in tečaje v Milanu, leta 2014 pa sem se odpravila na Tahiti, v domovino plesa, ki sem ga tako vzljubila. Učila sem se od učiteljev na umetniškem konservatoriju Te fare upa Rau (Vanina Ehu, Luise Kimitete, Hinavai Raveino …), od Moene Maiotui, najboljše plesalke na Tahitiju 2011, ter na plesni akademiji Tamariki Poerani, ki jo vodita Makau Foster in njena hči Kohai. Makau me je najbolj zaznamovala zaradi ‘vdihovanja’ občutkov v ples – čeprav je tudi tehnično odlična plesalka, plesa pri njej ne doživiš kot vizualno, ampak kot spiritualno izkušnjo. Spremenila je moj pogled na samo bistvo plesa – ni pomembno, kako nekaj narediš, pomembno je, kaj ob tem občutiš.
Tahiti je v mojih mislih vsak dan. Čeprav sem bila tam le dva meseca, sta bila to dva najsrečnejša meseca mojega življenja. Vsakemu privoščim vsaj hip tistega popolnega občutka svobode in sreče, ko počneš tisto, o čemer si vedno sanjal. Ko živiš svojo resnico. Pa zato seveda ni treba na Tahiti. Kulturne razlike seveda so. Da ne delam krivice preostalim Slovencem, ki niso taki, bom rekla, da sem tam ugotovila, kako zelo sem programirana in nagnjena k pretirani organizaciji. Bom povedala kar anekdoto: jezila sem se na prijatelje, ker sem zaradi njih zamudila eno od plesnih predstav. Medtem ko sem se jezila, je eden od njih vzel v roke ukulele in moj ‘razkurjeni’ monolog začel pretvarjati v petje. In to ob spremljavi ukuleleja!! No, na koncu sem kljub besu še sama skoraj začela peti, hkrati pa se zavedla, da je življenje prekratko za gojenje jeze v sebi. Menim, da je to ena od velikih težav naše družbe – polni smo strahu in jeze. Iz njiju pa se ne rodi ničesar pozitivnega.
Kaj je botrovalo vrnitvi v Slovenijo?
Na Tahiti nisem šla z namenom, da tam tudi ostanem, čeprav sem v dveh mesecih seveda velikokrat pomislila, kako bi bilo lepo ostati še malo dlje. Takrat še nedokončan študij antropologije je bil eden od največjih razlogov, ki me je vlekel nazaj v Slovenijo.
Pozitivna energija, ki žari iz tega plesa, le malokaterega gledalca pusti ravnodušnega. Odzivi slovenske publike so izjemno pozitivni in nimam negativnih izkušenj z nastopov v smislu, da bi kdo delil opazke zaradi gole kože. Opažam pa, da je veliko ljudi raje le v vlogi opazovalca. Predvsem punce velikokrat pokažejo navdušenje nad plesom in nas celo počakajo po nastopih, malo pa je takih, ki se odločijo priti na plesni tečaj. Veliko jih na začetku pod pareo na treningih obleče tudi pajkice, ker se ne počutijo dobro, če se jim pri plesu vidi cela noga. Tako da lahko rečem, da je pri nas dokaj prisoten zadržan odnos do razgaljenosti.
Preprosto tako, da stojim za tem, kar počnem. Nevednost je mati predsodkov. Zato ljudem razložim, da smo ‘pomanjkljivo oblečene’, ker je to pač del tradicionalne plesne odprave. Ne more biti drugače, saj je že tropsko tahitijsko podnebje oblikovalo takšno oblačilno kulturo. Potem je tukaj še religiozni vidik. Telo, predvsem golo telo, je v krščanskih državah predstavljeno kot nekaj grešnega, nespodobnega, nekaj, česar se je treba sramovati. Popolnoma je torej razumljivo, da je zadržanost do golote pri nas nekoliko večja kot pa v pacifiških kulturah, kjer so dojemanje (golega) telesa oblikovali drugi religiozni in okoliški dejavniki. Že samo kot zanimivost – zgodovinsko gledano je bila obleka tista, ki je v Evropi predstavljala nek statusni simbol, v Polineziji pa so bile to tetovaže, saj oblek zaradi podnebja pravzaprav niso potrebovali.
Ori Tahiti je zelo prizemljen ples. Tahitijci častijo z njim življenje, svoje prednike, lepoto okolja, v katerem živijo – to opevajo tudi v svojih pesmih. Ples je bil v predkolonialnem obdobju prisoten tudi pri različnih obrednih ritualih. Za Ori lahko rečem, da izraža veliko paleto občutij – lahko je nežen in ženstven ter se prek grenko-sladke nostalgičnosti prelevi v borben in odločen ples. Polinezijska ljudstva so se dolgo borila za svoja ozemlja, zato sta bojevniški duh in ponos na lastno identiteto tam še kako prisotna. Ori zahteva od človeka tehnično in fizično dobro kondicijsko pripravljenost, zato se velikokrat šalim, da so naša srečanja videti ne kot plesni tečaji, ampak bolj kot vojaški treningi. Treba je okrepiti mišice nog ter spodnje hrbtne in trebušne mišice, saj le tako omogočimo neodvisno gibanje bokov, ki so najizrazitejša značilnost tega plesa. Predvsem gibanje bokov v počepu je zelo zahtevno, zato se na začetnih tečajih res posvetimo temeljiti pripravi telesa na to fazo. Najznamenitejši je prav gotovo hiter krožni gib z boki, imenovan ‘fa’arapu’. Beseda ‘fa’arapu v tahitijščini pomeni ‘mešati’. Pleše se bodisi ob spremljavi tolkal in bobnov (toere in pahu), kjer pridejo do izraza predvsem gibi z boki, ali pa tudi samo ob instrumentalni spremljavi in petju (kitare, ukulele), kjer je narava plesa bolj pripovedna, gibi pa bolj usmerjeni na roke in na samo mimiko obraza.
Na treningih uporabljamo pareo, navaden pravokotni kos lahkega bombaža, ki ga zavežemo okoli bokov. Plešemo vedno bosi. Kostumi za na oder pa so druga zadeva. Pareo ali pa more krilo (dolgo slamnato krilo) je velikokrat osnova, potem pa se kostum nadgradi z ogrlicami iz školjk, dodatkov, narejenih iz rož, listov, rafije. Kokosovi orehi so velikokrat uporabljeni kot zgornji del kostuma (modrček). Obstajajo tehnike pletenja, ki se jih poslužujemo za izdelavo pasov. Izdelava kostuma je del plesa. Zato tudi svoje učenke spodbujam, da si jih naredijo same ter se ne poslužujejo spletnega nakupovanja. Razen seveda za nabavo materiala. Uživam, ko jih vidim, kako so na koncu čisto po otroško navdušene nad svojimi izdelki, tudi če vmes preklinjajo, kako jim ne gre. In to je tisto pravo.
Mana Tahiti Slovenija je pravzaprav ‘mlajša sestra’ šole Mana Tahiti v Milanu. Morda o sami besedi mana – mana v mnogih polinezijskih jezikih pomeni nadnaravno moč, božansko moč. In od tod tudi ime naše plesne šole. Takoj ko mi je Amanda dala zeleno luč in potrdila, da sem pripravljena tudi na poučevanje, sem se odločila registrirati društvo, v okviru katerega zdaj vodim tečaje, nastopam in razvijam svojo vizijo. Trudim se, da raven zahtevnosti prilagodim tako, da je primerna tako za začetnice kot tudi nadaljevalke. Plesne vaje trenutno vodim vsako nedeljo v Ljubljani, na Parmovi 25 (Stena), od 18.00 do 19.30. Tako da kadarkoli ‘haere mai’ (dobrodošli, op. p.), omejitev ni!.
Predvidevam, da si človek poletja, kje pa plešete pozimi?
Res je. Sem izrazito poletni človek. Izziv, s katerim se spopadam, pa je prav ta, da so zime nekoliko nenaklonjene plesu, s katerim se ukvarjamo. Manj je povpraševanj za nastope, ko pa so, se seveda večinoma odvijajo v zaprtih prostorih. Zimski čas izkoristimo za pripravo plesnih točk in programa, ki ga bomo predstavili poleti tudi na prostem (v okviru različnih prireditev, ki se zvrstijo med poletjem). Za zdaj se odpirajo možnosti nastopov na slovenski obali, moja želja pa je tudi, da ponesemo Ori tudi izven meja Slovenije.
Ponosna sem na to, da sem pravzaprav prva v Sloveniji, ki se je lotila – če uporabim termin, ki ga ne maram – ‘uvažanja eksotike’ v našo ljubo Slovenijo, ki je tako geografsko kot tudi miselno zelo oddaljena od južnopacifiških otokov. Ponosna sem, da sem svoj entuziazem že uspela prenesti na svoje učenke. Za zdaj smo majhna skupina, vendar delamo z veliko ljubeznijo. Trud in predanost se obrestujeta. Trenutno se pripravljamo na september 2017, saj gremo s plesalkami v Pariz na festival in tekmovanje plesa Ori Tahiti. Na tem istem tekmovanju sem se lani kot solistka uvrstila na peto mesto. Kot učiteljica si bom še naprej prizadevala za to, da bo vsaka obiskovalka tečaja zapustila dvorano z nasmehom in z željo, da se vrne. Tudi če jo bodo pošastno bolele noge. Vsekakor si želim vrnitve na Tahiti, da nadgradim svoje znanje – tako teoretsko kot tudi praktično – in se dodatno motiviram. Plesa ne obravnavam samo kot plesalka ampak tudi kot antropologinja, zato je s prihodnjim obiskom otoka predviden tudi raziskovalni teren na to temo. Zanima me predvsem ples kot način ohranjanja identitete Tahitijcev, ki se pod evropskimi vplivi vedno bolj izgublja. Vsi ti projekti so žal povezani s precejšnjimi stroški. Malo za šalo malo za res – na majicah našega društva se še vedno najde kakšen prostor za logotip podjetij, ki bi bila z nami pripravljena sponzorsko sodelovati in podpreti naše delovanje. Moji cilji so torej, da to, kar trenutno počnem kot profesionalni hobi, pretopim v svoj poklic. Sem plesalka, sem plesna učiteljica, sem raziskovalka. In to je tisto, kar si želim početi vse življenje ne glede na to, ali sta družba in ekonomska situacija temu naklonjeni ali ne.
Vedno imam s seboj – okoli vratu– svoj črni biser, ki je dozorel nekje v globinah Tihega oceana. Tako imam na nek način vedno s sabo mali košček morja, ki me spominja na Tahiti. Potem seveda pareo, kokosovo olje mono’i ter kdaj pa kdaj rožico za v lase. Poleti ponavadi ropam oleandre, obožujem pa tudi cvetove jasmina.
Kateri je tvoj življenjski moto?
Živi tako, da nobenemu ne škoduješ – če je svet neprijazen, ni treba, da si tudi sam, neguj in razvijaj svoje talente in darove, ker so ti orodje za uresničevanje poslanstva, zaradi katerega si prišel na ta svet.
Plesati Ori Tahiti pa je …
… skoraj tako kot jesti arašide. Ko začneš, ne moreš nehati.
