Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavila. Kdo si, Tina Begić, in kam si namenjena?
Sem dekle iz malega mesta, mesta Kočevje, kjer sem imela kot otrok bolj malo izbire med ponujenimi dejavnostmi, a sem se kljub temu oprijela vsake bilke, ki je kakorkoli spominjala na ples. Svojo "pravo" plesno pot sem začela zelo pozno in sem tako morala zelo garati, da sem nadomestila vsa zamujena leta. Od nekdaj sem želela ponuditi kakovostno plesno šolo v Kočevju in še danes je to moj končni cilj. Ker je težko odgovoriti na vprašanje ˝kdo sem˝, sem raje napisala, kaj počnem, in prepuščam bralcem, da sami presodijo, kdo sem. Kdo sem, ugotavljam že celo življenje in še bom, saj me življenje ves čas spreminja.
Že kot otrok sem vedno plesala in pela, občudovala muzikale in se vpisovala v vsakršne krožke, ki so bili vsaj malo sorodni plesu. Pri kakšnih desetih letih sem se vpisala h kočevskim mažoretkam, kjer sem bila članica, pozneje tudi mentorica in koreografinja, več kot 13 let. Ker mažoretke poleg vrtenja palice tudi plešejo, sem hitro ugotovila, da mi je slednji del bolj domač. Srečo sem imela že takrat, da sem prek mažoretk lahko sodelovala z baletnikom Gregorjem Guštinom, ki me je prvi spoznal z jazz in baletno tehniko. Po končanem šolanju na Gimnaziji Kočevje in opravljeni maturi sem začela s študijem ekonomije (smer management) v Ljubljani in končno dobila možnost vpisati se v več plesnih šol. Preizkusila sem se v hip-hopu, sodobnem plesu in jazz baletu. Največ časa in pozornosti sem namenila jazz baletu in veliko svojega znanja pridobila pri Nataši Potočnik. Udeleževala sem se tudi različnih plesnih delavnic, konferenc in seminarjev (konferenca plesne medicine, konferenca plesne pedagogike, Plesni festival Zmigaj se …). Leta 2011 (eno leto po ustanovitvi Plesnega studia Rusalka) sem se vpisala na Akademijo za ples v Ljubljani, smer džez ples, kjer sem leta 2014 tudi diplomirala. V treh letih na Akademiji sem se vsekakor izpopolnila kot plesalka (kolikor je bilo pri mojih letih še možno), si razširila plesno obzorje in se izoblikovala kot koreografinja.
In zgodil se je plesni studio in klub Rusalka, kajne. Iz kakšnih potreb, zakaj meniš, da je Maja Smole ustanovila studio?
Na to vprašanje bi vsekakor znala Maja odgovoriti bolje kot jaz, pa kljub temu mislim, da bom zadela bistvo. Z Majo sva vrsto let sodelovali že pri mažoretkah in v meni je vsekakor videla strast do plesa, željo po napredku in trdo delo. Tako kot jaz je tudi ona imela neizplesane sanje in ona je bila tista, ki mi je odprla oči, da sem stopila iz začrtane škatlice in pogledala, kaj je res tisto, kar si želim početi v življenju, saj si me nikakor ni mogla predstavljati vsak dan v pisarni. In ker sem tudi jaz tako kot ona vedela, da nam v Kočevju vsekakor manjka domača, a kakovostna plesna šola, je prišla zamisel o ustanovitvi plesnega studia zelo spontano in studio je po samo nekaj mesecih odprl svoja vrata ter vpisoval svoje prve člane.
Kočevje je zelo posebno mesto. Je majhno in verjetno premajhno za normalno delovanje plesnega studia, saj ne moremo pričakovati, da se bodo vsi otroci v Kočevju želeli ukvarjati s plesom. Večjo težavo pa v Kočevju predstavljajo družbene in sociale razmere. Imamo kar nizek standard, zato običajne cene plesne dejavnosti tu niso sprejemljive. Tudi samo poznavanje in vrednotenje plesne kulture je bilo pred petimi leti kar slabo, zato moramo biti zelo iznajdljive ter prilagodljive, predvsem pa skromne in požrtvovalne, da preživimo v danem okolju, v danih razmerah.
Težko kakorkoli primerjam, saj je vsaka šola ali klub unikat ter ima svojo osebnost, tako da lahko govorim samo o tem, kako je pri nas v Plesnem studio Rusalka ter kakšna sem jaz kot mentorica in koreografinja. Naš celotni kolektiv je zelo povezan. Maja mi je kot mama in delujemo kot družina. To energijo skušamo širiti tudi v naše plesne skupine in spodbujamo ekipni duh, podporo, ljubezen, prijateljstvo. Ustvarjamo močne povezave, tvorimo prijateljstva in s tem odlično energijo tudi na odru. Rusalka smo družina. Velikokrat je iz naše dvorane slišati citat iz Disneyjeve risanke Lilo and Stitch: ˝Ohana means family and family means nobody gets left behind or forgotten˝ (Ohana pomeni družina in družina pomeni, da ne bo nihče zapostavljen ali pozabljen; op. p.). Rusalka pa predvsem meni predstavlja družino. Poznam vsakega otroka, njihove osebnosti, prisrčne lastnosti in muhe. Prav vsakega imam neizmerno rada in zato želim biti tudi dobra vzornica ter življenjski mentor, ne samo plesni. Velikokrat tako v svoje koreografije vnašam poučne ali sentimentalne zgodbe. S svojim delom želim na svoj način vsaj malo spremeniti oz. izboljšati svet. Moje koreografije tako niso zgolj niz tehničnih kombinacij in elementov, pač pa skušam z gibom, glasbo in izrazom predstaviti zgodbe, vzbuditi sočutje, zavedanje, in če je sreča – pustiti pečat in vzbuditi željo po spremembi. Ko pripravljam solistične koreografije, ne izbiram tiste glasbe ali zgodbe, ki ustreza meni, pač pa gradim na plesalkini osebnosti ter njenih fizičnih in plesnih sposobnostih. Ker sem ljubitelj muzikalov, rada delam koreografije, ki spominjajo na tista obdobja in stil, rada ohranjam korake in tehniko starega jazz plesa. Kot nekaj posebnega lahko omenim, da je naš plesni studio živalim prijazen studio. Vse mentorice imamo pse in tako so ti pasji prijatelji skoraj vedno prisotni tudi v plesni dvorani. Včasih pripeljejo svoje ljubljenčke s seboj na trening tudi plesalci in tako smo poleg psov ter mačk imeli na obisku tudi mlade račke. Želimo širiti plesno kulturo v Kočevju in jo približati domačemu občinstvu, želimo osveščati in vzbujati empatijo, želimo nekaj spremeniti.
Ples je zame vse. Je moja služba, hobi, družba, družina, zabava, odklop, včasih frustracija in sproščanje. Plesalke članske skupine (v kateri trenutno še aktivno plešem) smo postale prave prijateljice ter se odlično razumemo, družimo in podpiramo tudi izven plesne dvorane. Take odnose skušamo imeti med vsemi plesalci in tudi starši.
Udeležujete se tudi tekmovanj. Kaj tebi kot koreografinji in plesalki pomenijo te tekme?
Moram priznati, da mi tekme osebno ne pomenijo največ. Ples je umetnost in vsak človek ima svoj okus. Ples je težko objektivno ocenjevati, tako da menim, da če deset ljudi oceni iste koreografije, dobimo ven deset različnih ocen. Ples ni merljiv, saj ima estetsko vrednost večjo kot atletsko. So pa tekme pomembne v življenju plesalcev in koreografov. Vsi rastemo, dobivamo izkušnje, se izobražujemo in motiviramo, ko vidimo različne plesalce, njihove koreografije in trud. In seveda se nihče ne brani nagrade in potrditve za ves svoj vložen trud.
Ponosna sem na vsak dosežek, vsakega plesalca in vsako koreografijo. Če pa že moram nekaj izpostaviti, je to moja diploma na Akademiji za ples, saj sem tri leta zelo garala, se vsak dan vozila v Ljubljano in ob študiju doma že vodila Plesni studio Rusalka. Ponosna sem na to, da smo si z jazz člansko skupino priplesale mesto na Festivalu Živa 2015, ki je festival bolj sodobnega plesa, kar ni najbolj naše področje. Ponosna sem na vse dosežke, ki smo jih v zadnjih štirih letih osvojile na svetovnem prvenstvu Dancestar zveze ESDU v Poreču, in na dejstvo, da napredujemo s svetlobno hitrostjo, saj so rezultati vsako leto lepši in številčnejši.
V kateri "vlogi" pa najbolj uživaš – kot koreografinja, pedagoginja ali plesalka, ali je vsaka od njih posebna in zakaj?
Vsaka od omenjenih vlog je nekaj posebnega in v vsaki vlogi uživam. Ko plešem, lahko pozabim na vse in se popolnoma prepustim glasbi ter korakom, karme sprošča, nariše nasmeh na mojem obrazu. Ko koreografiram, se izražam. Povem, kdo sem, kaj opažam in kaj čutim. S koreografiranjem lahko pustim svoj pečat na tem svetu. Čeprav je včasih naporno in se kdaj pa kdaj tudi jaz znajdem v ustvarjalni zagati ter včasih rezultat ni takšen, kot sem si zamislila, ima koreografiranje svoj čar in še ogromno prostora za napredovanje. Najbolj sproščeno in samozavestno pa se počutim kot plesna pedagoginja. To je nekaj, kar znam početi, in vem, kaj počnem. In ni ga lepšega občutka, kot je videti zadovoljen obraz plesalca, ko mu nekaj uspe.
Pri plesu me najbolj osrečuje to, da lahko med plesom ali pozabim na vse skrbi in misli ali pa te misli izrazim z gibom. Lahko se izgubim ali najdem. Uživam v dobri glasbi, uživam s svojim telesom in raziskovanjem njegovih omejitev oz. neomejitev. Malo manj mi je všeč tekmovalni del plesne kulture, ker dobim občutek, da sem omejena. Preveč se niza tehničnih in akrobatskih elementov, premalo se pleše. Pa vendar se ne pustim preveč zmesti. Še manj mi je všeč dejstvo, kako malo je ples cenjen in priznan. Ples je čudovita umetnost ter zahteven šport in čas je, da se to prepozna.
Kaj bi svetovala vsem, ki o plesu samo razmišljajo, nikoli pa ne obujejo ne plesnih čevljev ne copatov, še manj, da bi plesali bosi?
Ples je za človeško telo nekaj zelo naravnega in samoumevnega. Tudi če ne želite obiskovati plesnih treningov in se izpopolniti v plesni tehniki, se zavezati takemu načinu življenja, plešite doma. Plešite vedno in povsod, kjer imate možnost. Ni pomembno, kako ste videti, pomembno je, kako se počutite. Ples naj vas / nas razveseljuje, sprošča, spodbuja h gibanju in pomaga pobegniti dnevnemu vrvežu današnjega stresnega življenja.
Kaj prinaša ples v človekovo življenje?
Ples je čudovita umetnost in zahteven šport. Je način življenja. Človeka nauči samodiscipline, ekipnega duha, spoznavanja svojega telesa, daje možnost prostega izražanja, občutek, da se čas ustavi. Ples je nekaj najbolj naravnega za človeško telo. Vsako telo se giblje, ima ritem in melodijo. S plesom lahko nahranimo svoje telo, um in duha, če se le prepustimo glasbi in gibu.
Razen plesa skorajda nimam drugih dejavnosti. Jih niti ne potrebujem in ne želim. Imam pa čudovitega fanta Saša in čudovito psičko Pino, svoj prosti čas namenim njima in preostalemu delu svoje družine.
Najpomembnejši predmet, ki ga moram omeniti, je moj škrat Srečko. Ta ni z menoj vedno, je pa vsekakor prisoten na vseh tekmovanjih, izpitih in pomembnih dogodkih že 20 let. Sešila mi ga je babičina sestra, na licih ima izvezene srčke in že od majhnega sem prepričana, da prinaša srečo. Srečka poznajo že vse moje plesalke in škratek je prekrit s šminko vseh poljubčkov, ki jih dobi pred pomembnimi nastopi. Vedno pa imam na prstancu leve roke svoj atlantidski prstan. Ta naj bi me varoval pred slabo energijo, in ker talismanov ni nikoli preveč, je tale prstan vedno na moji roki. Je dejansko edini nakit, ki ga nosim.
V življenju me vodi več načel, a dve misli sta res tisti, ki ju uporabljam redno: "Če želiš, potem pač naredi" ter "Vedno lahko najdemo nešteto izgovorov, zakaj nečesa ne moremo, a pomemben je samo tisti, zakaj lahko".
Plesati je …
… moč, da lahko z gibom pripoveduješ, kdo si.
