Plesati je … biti svoboden!

Dobrodošla na našem portalu, draga Nika. Zasledila sem, da pripravljaš poseben dogodek, namenjen posebej plesalcem in plesalkam. Nam razložiš, kaj se bo dogajalo 6. oktobra?
Pozdravljena, Barbra, najlepša hvala za povabilo. 6. oktobra z Alešem Trdinom in sodelavci pripravljamo prvi slovenski Mentorship Program, ki bo v prostorih plesnega studia Artifex v Ljubljani. Gre za sklop delavnic, ki se bodo med seboj povezovale in dopolnjevale z različnimi vsebinami. Namenjene bodo predvsem plesalcem, ki si želijo nadgraditi svoje znanje ali usvojiti vrline nastopanja, ki jim bodo omogočile lažje delovanje v industriji. Tokrat bo program usmerjen v ženstveno energijo, prihodnjič pa nekaj več tudi za moško populacijo plesalcev.

Zakaj si se odločila organizirati dogodek, ki na nek način ni tako plesni, kot smo ga navajeni?
Veliko sem se izobraževala v tujini in imela priložnost videti ne samo plesni, temveč tudi mentalni napredek plesalcev, ki so se udeleževali podobnih programov, kjer je vsebina skoncentrirana, mentorji pa pod budnim očesom nadzorujejo svoje ‘vajence’, jih usmerjajo in vzpodbujajo, da lahko dosežejo svoje potenciale. Zdi se mi, da smo Slovenci glede na svoje znanje in dosežke preveč skromni, kar se velikokrat kaže tudi v sami mimiki obraza in včasih premalo samozavestnih nastopih. Izhajam iz sebe in svojih občutkov. Sama sem si od nekdaj želela udeležiti takšnega programa, vendar mi finance žal niso dopuščale. Cene v tujini se gibljejo od 450 evrov naprej za dvodnevno izkušnjo, kar je za naše razmere veliko denarja. Zase in za druge plesalce si zato želim ustvariti varen prostor, ki odpira vrata do novih znanj in kjer bo poudarek na samem nastopu ter prezenci plesalca. Skupaj bomo premikali meje s pomočjo mentorjev.

Se plesalci in plesalke zavedajo, da danes za uspeh ni dovolj samo plesno znanje, ampak še vse kaj drugega?
Menim, da se plesalci in plesalke vedno bolj zavedajo, da so trdna volja, veliko odrekanj in delo (delo, delo, delo, delo …) nujno potrebni, da lahko dosežejo želeni cilj. Res je, včasih samo to ni zadosti. Tukaj je še energija, ki jo oddaja vsak posameznik, vse preostalo pa je odvisno od smeri in zastavljenih ciljev. Ali je to poučevanje, nastopanje v teatrih, udeleževanje ‘battlov’, nastopi na koncertih, na televiziji, za vsak spekter je potrebno nekaj drugega in nekaj več, da kot plesalec izstopaš. V Mentorship Programu smo se usmerili v plesalce, ki imajo željo biti ‘performerji’ v industriji, in tukaj je pomemben tako videzd kot plesno znanje, profesionalizem, hitro učenje koreografij in še bi lahko naštevala.

Kdo meniš, da se bo prijavil oz. se že prijavlja?
Prijavljajo se plesalke, ki po mojem mnenju vedo, kaj si želijo v svoji plesni karieri, in tiste, ki si želijo stopiti iz cone svojega udobja ter napredovati tudi na drugih področjih. Veliko je tudi mlajše generacije.

Začeli sva v sedanjem času, pa nam zaupaj, kdo je bil ‘kriv’ za tvojo odločitev, da postaneš plesalka?
Pri štirih letih me je mama, ki je bila nekdanja plesalka rokenrola pri Tomažu Ambrožu, vpisala na ‘plesne urice’, ki so bile v sklopu vrtca. Pravi, da od takrat naprej nisem mogla biti pri miru. Lahko bi rekla, da je bila ona glavni ‘krivec’, da sem vzljubila ples.
Pri štirih letih se je torej začela plesna pot. Kako pa je šla naprej do danes?
Uff, dolga pot. Na začetku osnovne šole sem začela jemati ples bolj resno. Starši so me prvič peljali na ogled treninga jazz baleta v plesno šolo Urška, in takoj ko sem se usedla pred dvorano, sem začutila, da bo ples ostal v mojem življenju. Saša Volk je bila več kot  deset let moja trenerka, me vzpodbudila k jazz baletu, disco plesu in hip-hopu. Bila je moja plesna mama, prijateljica, sestra, učiteljica in mentorica. Vedno ji bom hvaležna, da je bila ob meni v obdobju odraščanja in me usmerjala. Tudi Miha Krušič je bil takrat velik del moje plesne poti, ob njem sem se naučila discipline, in še danes, kadar sodelujem z njim, vedno odnesem nova znanja.

Kot pubertetnica sem bila radovedna in imela trdno voljo za stvari, ki so me veselile. Odločila sem se, da si želim s hip-hopom ustvariti kariero, in če to želim, potrebujem še več znanja. Za dve plesni sezoni sem nato odšla h Geni Zeneliju, ki je nekoč učil v Boleru, nato pa poskusil sam ustvariti svojo plesno bazo. Hkrati sem obiskovala še treninge Matica Zadravca, ki je takrat učil v Urški Domžale. Matic me je obvestil, da se prireja avdicija za novo odprto plesno šolo Maestro. Avdicije sem se udeležila in bila sprejeta, tako da sem nadaljnje štiri leta nadaljevala pot v Maestru pod mentorstvom Anžeta Škrubeta. Tam je moja želja postati poklicna plesalka še bolj zrasla. Po Anžetovem odhodu v Ameriko in v želji poskusiti še kaj drugega, sem se odločila za občasen obisk delavnic v Artifexu in vzljubila še drugačen stil. Trenirala sem pri Žigi Mlakarju in Alešu Trdinu. Družina Artifex bo vedno na nek način ‘moja družina’, saj mi je dala zelo lepe izkušnje, nova prijateljstva in veliko novega znanja v štirih sezonah. Ker pa sem že več kot pred letom dni končala svojo tekmovalno kariero in si želim razširiti svoja krila, danes ne pripadam več nobenemu klubu. Sem ‘freelancerka’, še vedno obiskujem delavnice v Artifexu in povsod drugje, kjer se lahko naučim kaj novega, kadar mi dopušča čas. Redno obiskujem tujino in velikokrat treniram tudi sama.

V plesni karieri deluješ na različnih ravneh – od plesalke, koreografinje do pedagoginje in zdaj tudi organizatorke dogodkov, kajne. Kako jih doživljaš in kako med seboj dopolnjuješ oziroma ločuješ?
Biti plesalka me osvobaja, biti koreografinja me kreativno izpopolnjuje in biti pedagoginja me veseli, ker lahko delim svoje znanje in opazujem svoj vpliv na plesalce. Sem pa tudi večna učenka, dokler mi bo dopuščalo telo, saj kljub letom izkušenj vem, da znanja ni nikoli dovolj,
Nisem še čisto prepričana, če me organiziranje dogodkov zares veseli, zadnjega sem se lotila, ker je povezan s tem, kar rada počnem in da lahko pomagam drugim. Če verjamem v projekt, ki si ga zadam, usmerim vso energijo in misli v to, da ga izpeljem.Vsako področje od naštetih zahteva drugačno perspektivo dela, zato se velikokrat postavim v vlogo tistih, ki so na drugi strani mene. Občinstvo, koreografi, naročniki, sodniki ali učenci so tisti, ki jih poskušam razumeti in upoštevati želje do neke meje. Po drugi strani pa sem svobodna pri ustvarjanju svojih koreografij, delim pedagoške izkušnje, iz kakršnih sem bila jaz vzgojena, in kot plesalka predstavljam sebe ter svoje vrednote.

Kako bi opisala svoj plesni oz. koreografski stil, če sploh lahko?
Skozi različna obdobja svojega življenja in skozi plesni razvoj se tudi moj stil koreografij spreminja. Težko ga opišem, je nekakšen ‘miks’ občutkov, ‘groovov’ in drugih tehničnih podlag, ki sem jih prejela, ko sem se učila plesati. Ponavadi kadar pogledam svoje pretekle videoposnetke, opazim razliko v drugačnosti gibanja.

Si zaprisežena hiphoperka ali plesalka urbane kulture, kot največkrat slišim ta izraz?
Sem, sem pa tudi zelo odprta. Pri urbani kulturi me najbolj privlači črnska glasba, rap, r’n’b, soul, blues, jazz, reggae, reggaton itd. Zdi se mi, da je zelo vplivala name v letih odraščanja, ko so bili popularni videospoti in glasbeni filmi. Ima dušo, vsebuje zgodbe in ritme iz preteklosti.

Kje vse pa deliš svoje plesno znanje?
Trenutno je moja baza v plesnem klubu ADC v Ajdovščini in v plesnem studiu Element v Novi Gorici. Vedno večkrat sem tudi gostja organiziranih delavnic v tujini.
Niso ti tuja tekmovanja, niti šovi, kot so Slovenija ima talent in Zvezde plešejo. Kaj ti pomenijo tekmovanja in kaj tvoja oblika prezentacije plesa?
Tekmovanja mi zdaj ne pomenijo toliko kot včasih. Takrat pa sem komaj čakala skupni nastop s svojimi soplesalci, s katerimi ‘švicaš’ in dobesedno živiš v dvorani kar nekaj mesecev za zmagovalni rezultat. To je imelo svoj čar, saj se zelo povežeš z ljudmi, kondicijsko si zelo dobro pripravljen in dobiš dober občutek za postavitev v prostoru, ki ti pride prav tudi drugje na nastopih. Televizijski nastopi me napolnijo na drugačen način. Zadovoljuješ drugačno občinstvo, vživiš se v veliko različnih vlog, zamenjaš nešteto lasulj in kostumov. Je nekakšna delovna zabava zame, tudi kadar je naporno.

Kaj meniš, zakaj so nekateri plesalci še vedno zapriseženi tekmovalci, ki se podajajo na IDO-tekmovanja?  Kaj pomenijo tisti bleščeči naslovi – najboljšega v državi, Evropi in na svetu?
Tekmovanja se mi zdijo pomembna izkušnja za vse mlajše plesalce. Jaz sem se veliko naučila skozi tista leta, saj sem imela veliko tehničnih in zahtevnih trenerjev. Dobri rezultati so bili potem posledica napornih treningov. Ko si mlajši, potrebuješ motivacijo za takšne treninge, tekma pa je cilj, in na koncu je rezultat, če je dober, tvoja nagrada delovne sezone. Zdaj gledam na tekme drugače, saj v drugih spektrih plesa bolj uživam.
Kaj na splošno občutiš ob slovenski plesni sceni? Kakšne energije te prevevajo?
Zadnje čase se mi ob misli na slovensko plesno sceno nariše velik nasmešek na obraz. Zelo sem vesela, da smo se začeli vedno bolj povezovati med seboj, se podpirati, širiti pozitivno energijo in deliti znanja eden z drugim. Tako klubi, kot posamezniki. V tako majhni Sloveniji je toliko talenta in možnosti pridobiti znanja, da se je že težko uskladiti, katere dneve bi kje in s kom treniral.

Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, ki je temu nasprotje, se pravi – ne tako osrečujoče?
Pri plesu me najbolj osrečuje doživljanje kontrastov vseh občutkov. Ples je izrazna stvar, in ne glede na stanje, v katerem sem, po koncu treninga čutim zadovoljstvo. Slab dan se hitro spremeni v nekaj lepega. Žalosti pa me to, da kljub vlaganju energije in denarja v izobraževanja, odrekanju prostemu času in želji delati kot poklicni plesalec na naših tleh ni dovolj prostora za to. Slovenci ne ločujejo med kakovostjo, vendar so ‘mahnjeni’ na čim nižje stroške in čim večji izkupiček pri najemu plesalcev. Smo pomemben del spotov, reklam, predstav in oddaj, cenjeni pa zelo malo. V tujini imaš vsako uro treninga plačano, v tem prostoru pa se hitro počutiš nevrednega in moraš trdo garati za malo denarja.

Kaj bi počela v življenju, če ne bi bila plesalka? Kaj te še zanima poleg plesa?
Sem licencirana vizažistka in obožujem tudi to vrsto dela, ki mi ga sicer zaradi pomanjkanja časa ne uspe opravljati veliko. Če bi znala dobro peti ali igrati inštrument, bi bila pevka ali glasbenica. Če bi znala dobro slikati, bi bila slikarka. Zanima me umetnost, moda, fotografija, glasba in vse, kjer sem lahko kreativna. Ljubim delo z ljudmi, rada jim prisluhnem in pomagam. Tudi delo ‘life coacha’ bi me izpopolnjevalo.
Kdo ali kaj te najbolj spodbuja pri plesni ustvarjalnosti?
Ponavadi je glasba tista, ki me odpelje daleč v oblake domišljije in gibanja. Morda imam po očetu občutek za glasbo, saj je bila doma, odkar pomnim, vedno prižgana glasna glasba, oči pa je migal s prsti ali plesal po stanovanju. Bil je velik oboževalec Michael Jacksona, Janet Jackson, Tine Turner, Whitney Houston, kubanske in klasične glasbe. Brat Kristijan pa je bil tisti, zaradi katerega sem vzljubila tako hip-hop glasbo kot Metallico, pa tudi latinskoameriške ritme, saj je tudi on plesalec. Navdihujejo me različne zvrsti, iz katerih črpam ustvarjalnost in jo vnesem v hip-hop, r’n’b ali druge žanre. Poleg tega imam večino prijateljev plesalcev, ki me znova in znova navdihujejo.
Kam bodo usmerjene plesne sile letošnje sezone? Našla sem te tudi na spletni strani mandy.com agencije za plesalce, ‘videaste’, filmarje, televizijce … Bi rada odšla v tujino? Te mika?
Letošnje plesne sile bodo usmerjene v veliko izobraževanja, dela in upam v čim več izpeljanih projektov. Natančnih ciljev si še nisem popolnoma začrtala, jih imam pa v glavi kar nekaj. Glede tujine pa – definitivno imam željo letos še več plesno potovati. Nekoč sem imela tudi željo živeti v Los Angelesu, zdaj pa mi je veliko pomembnejša kakovost življenja, kjer živim. V Sloveniji imamo dobro hrano, čist zrak, varno okolje in pravi zaklad narave. Škoda, da ni dovolj priložnosti in velikega trga za nas umetnike. Tako da iz tega razloga seveda, kadar se pojavi priložnost v tujini, jo z veseljem izkoristim.

Kaj pa Nika počne v zasebnem življenju, ko ni na plesnem parketu ali v plesni dvorani?
Nika zelo rada dobro jé in spi (smeh)! Rada se družim s prijatelji, obožujem lokale z živo glasbo, grem v naravo ob reko, jezero ali morje, pogledam dober film, preberem knjigo in tudi potujem rada.
Po čem pa si prepoznavna? Kaj je tvoj prepoznavni znak, odziv, gesta … da vsi rečejo, ja, to je pa naša Nika?
Hmm, bi drugi, ki me poznajo, lažje odgovorili na to. Mislim, da po dobrem smislu za humor.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Bodi tukaj in zdaj. Uživaj lepe trenutke, kolikor se da, in odnesi nov pogled iz tistih, ki so le šola za življenje.
Plesati pa je?
Biti svoboden.