Hvala. Plaketa skupini predstavlja nagrado za ves vložen trud. Meni osebno pa potrditev, da delam/o dobro, predvsem pa v pravi smeri.
Beltinci so nekakšen sinonim za folklorna srečanja, kajne? V čem je njihov čar?
Res je. Sicer se že nekaj časa nismo predstavili v Beltincih, udeležili smo se srečanja v Žalcu, ampak imajo Beltinci res svoj čar. Oder je na prostem (letos nam je sicer zagodlo vreme), ljudje so sproščeni, živijo folkloro, veliko jim pomeni ta festival, radi prihajajo in uživajo z nami.
V svet folklore me je uvedla teta, ki je v osnovni šoli vodila folklorni krožek in je bila tudi moja učiteljica v prvi triadi. Nisem imela kaj preveč izbire, vzela me je s sabo na prve, druge, tretje vaje. Nato sem preplesala celo osnovno šolo, ob koncu sem se pridružila tudi odrasli skupini v domačem kraju. Ta skupina je tudi zaslužna, da danes delujem pri KUD-u Študent. Teta še danes prihaja na vse folklorne dogodke in sem ji izjemno hvaležna, da mi je odprla vrata v folklorni svet.
Koliko časa pa ste že vaditeljica skupine in kaj to potegne za sabo?
Vaditeljica sem drugo leto. Lani sem bila še aktivna plesalka v 1. skupini, letos sem ‘samo’ v vlogi vaditeljice. Takšna vloga zahteva veliko časa, priprave, organizacije … in pa seveda veliko dobrega, pozitivnega.
Kako pa sploh nastane oziroma kako oblikujete vsakoletni program skupine? Čemu dajete posebno pozornost? Po čem ste po vašem mnenju najbolj prepoznavni?
Vsako leto ob koncu sezone pogledamo nazaj – kaj smo delali dobro in kaj lahko izboljšamo. Program oblikujemo glede na leto, ki je pred nami. Letos je bilo leto Vasje Samca, našega umetniškega vodje, zato smo temu primerno oblikovali sezono. Prihodnje leto želimo korak naprej, da se izboljšamo in se lotimo česa novega, zato že veselo prebiramo knjige, iščemo vire … Najbolj prepoznavni? Mogoče po tem, da smo razigrani, igrivi, sproščeni in znamo uživati na odru.
Ko oblečete kostum/nošo, se prelevite v plesalko tistega časa in pokrajine, ki jo plešete? Kako zavrteti čas nazaj?
Mislim, da ne. Na odru zgodovino, neko obdobje le poustvarjamo. Težko si predstavljam, kaj so včasih zares čutili v določeni pokrajini ob posameznem plesu. Lahko pa ples, ki ga plešem, doživljam, ga po svoje interpretiram. In ga. Drugače se počutim in odplešem nežni gorički valček, kot pa če zaplešem plese iz Rezije. Tudi glasba je tista, ki nate ob posameznem plesu vpliva drugače.
Je folklornik srečen in zadovoljen človek, če se malo pošalim?
Vsekakor. Če se ozrem po skupini, bi težko izpostavila posameznika, ki ni srečen, kadar pleše. Ples, petje, glasba in nenazadnje ljudje, s katerimi delujemo v skupini, so tisti, ki nas delajo srečne in posledično zadovoljne.
Pogled na Google ne ‘vrže’ ven vaše spletne strani, zato sem kar malo izgubljena. ‘Vrže’ pa ven stran Zveze ljudskih tradicijskih skupin Slovenije (ZLTSS). Kaj vas veže na to zvezo?
Naša spletna stran je bila potrebna temeljite prenove, da zadiha v malo sodobnejšem času, je v nastajanju.Osnovni namen ZLTSS je ohranjanje, prikazovanje oz. izvajanje vseh oblik ljudske tradicijske kulturne dediščine na Slovenskem; predvsem pa je naša krovna organizacija za iskanje in povezovanje z mednarodnimi folklornimi festivali, na katerih gostujejo slovenske folklorne skupine. Pogosto se tudi mi obrnemo nanjo s svojim željami po gostovanjih v tujini.
Vsi, ki se ukvarjate s folkloro v Sloveniji, počnete to ljubiteljsko. Kdaj bo prišel čas za profesionalizacijo? Razmišljate o tem?
Vedno bolj se govori o tem in prav je tako. Se udeležujem tudi različnih srečanj, nazadnje sem bila na okrogli mizi v Cankarjevem domu. Tudi tam se je govorilo o tem, da je čas, da folklora postane kaj več. Pa vendarle – obstajamo vsaj na ljubiteljski ravni in se trudimo, da folklora živi.
Kaj vas najbolj razveseljuje v folklori in kaj je tisto, ki vam ‘kravžlja‘ živce?
Zmeraj me razveseli, ko vidim napredek skupine. Vodim namreč skupino, ki je ‘vmesna’. Nekateri plesalci so pri nas že nekaj let, spet drugi so šele začetniki. Voditi tako mešano skupino je velik izziv. Zadovoljna sem, ko začnejo delovati enotno – ne samo v plesnem smislu, ampak da postanejo tudi med seboj povezani. Da lahko delujemo, imamo tudi različne odbore, sama sem v umetniškem. Tukaj pridemo včasih do razhajanj, zato se nam vsem začnejo ‘kravžljati’ živci. Je pa tako tudi prav, saj z različnimi pogledi, mnenji dosežemo več. Tu in tam (ampak res samo tu in tam) mi jih ‘kravžljajo’ plesalci, drugače pa z njimi neizmerno uživam.
Ne morem izpostaviti osebe ali morda skupine, ki bi mi bila vzor v polnem pomenu besede. Zelo rada grem na koncerte različnih skupin, se udeležim seminarjev, spoznavam delo drugih folklornikov … in od vsakega se lahko kaj naučim, vsak ima nekaj, s čimer mi je lahko vzor – pa naj je to tehnika poučevanja ali zgolj odnos do folklore.
Je slovenski folklorni ples primerljiv s plesi v tujini? Kje so skupne točke in kje se najbolj razhajate?
Na svetu je veliko kultur. Vsaka ima svoje značilnosti. Pri nas lahko mogoče izpostavim plese v paru, na jugu poznajo kola, spet drugje prevladujejo temperamentni plesi … Mi si želimo, da ples in glasba trajata, tečeta, pri severnih sosedih so plesi, melodije krajše. Raznolikost je tista, ki nas dela zanimive. Imamo pa gotovo skupno točko – veselje do plesa.
Kateri ples vam je najljubši? Stereotipno vprašanje, kajne?
Težko bi izbrala samo enega. Meni drag je čardaš. Ali pa ziljski rej. Nežni, elegantni plesi so tisti, ki jih še posebej rada zaplešem.
Kako in kdo lahko postane dober folklornik/folklornica? Je treba imeti kakšne plesne ali glasbene predispozicije ali lahko ‘padeš not¨ zelo hitro?
Dobro je, če ima folklornik vsaj smisel za ritem, drugače pa – kjer je volja, je pot.
Bova ovrgli stereotip, da se v folkloro vpišeš, ker so tam najboljši ‘žuri’, potovanja in sploh odlično družabno življenje? Verjetno vse to drži, še posebej za vas Štajerce.
Čisto ovrgli ne, res se imamo zmeraj lepo, folklorniki ne znamo biti pri miru, zmeraj smo v pogonu, zmeraj najdemo priložnost, da se lahko družimo, potujemo in seveda zabavamo. Štajerci pa še posebej (smeh).
Po podatkih, s katerimi operira JSKD, bi rekla, da se s folkloro ukvarja precej mladih ljudi in tudi manj mladih. Kaj je po vašem mnenju tisto, kar privlači ljudi?
Tisti, ki so začeli mladi, so zdaj mladi po srcu, in ravno tisti so zaslužni, da folklora še vedno živi. Naš Tovariš, Vasja Samec, pravi, da postaneš star, če nehaš plesati, in morda je ravno to tisto, kar nas privlači. Imamo pa seveda različna obdobja v življenju, v katerih nas veselijo različne stvari. Druženje, prijateljsko in kakovostno preživljanje prostega časa je gotovo tisto, kar nam je skupno v tem obdobju.
Omenili sva že državno tekmovanje v Beltincih, videla sem vas na tekmovanju folklornih parov. Kaj menite o folklornih tekmovanjih – so potrebna in zakaj?
Tekmovanj kot takih nimamo in se mi osebno ne zdijo potrebna. Na nek način ‘tekmujemo’ na srečanjih folklornih skupin, pa še za ta srečanja ne morem reči, da na njih res tekmujemo. Tekmovanje plesnih parov je zanimivo, saj se predstaviš kot par na drugačen način. Za koreografa je to velik izziv in osebno zelo podpiram to prireditev. Največji tekmec si takrat sam sebi, če si koreograf – kako narediti le nekajminutno koreografijo zanimivo, drzno, drugačno in ljudsko hkrati.
Kako skrbite za svoje telo, da je gibčno? Ali pazite, kaj jeste, pijete?
Pred vsakimi vajami se dobro ogrejemo, trudimo se redno vzdrževati kondicijo. Da bi posebej pazili na hrano, ne. Vsak posameznik živi svoj način življenja, na vajah se pa trudim/-o, da koreografije zaplešemo s čim manjšim naporom.
Kaj pa Tamara počne, kadar ne pleše?
Kadar ne plešem ali učim, si vzamem čas zase, za svoje bližnje.
Po čem ste najbolj prepoznavni? Kdaj rečejo kolegi, okolica, glej, jo, to je pa naša Tamara?
Ne glede na to, da smo folklorniki odprti in družabni ljudje, le malo ljudi ve, kdo je Tamara, ko pride domov, ko je v službi, kakšna je med prijatelji ter kako se počuti v družbi neznancev. Rada imam zasebnost, sem zelo čustvena in potrebujem ravnovesje med aktivnostmi in časom zase. Velikokrat grem na sprehod, v gore, kolesarim, tečem, da si napolnim baterije, a se z enako mero veselja vračam najprej k svojim domačim, pridem v družbo prijateljic, folklornikov, spoznavam nove ljudi in se prepustim neznanemu.
Pravijo, da je plesati folkloro ‘fajn’ tudi zato, ker lahko srečaš ‘moškega svojega življenja’. Je to res ali spet eden od stereotipov, čeprav vem, da je med vami kar nekaj plesno-ljubezenskih zvez? Ste tudi vi našli svojo ljubezen v folklori?
Svoj prosti čas namenjamo plesu in v plesni drži sta si plesalca zelo blizu. Vaje imamo vsaj dvakrat na teden, med vikendi so nastopi, aktivnosti nam ne zmanjka. Radi smo skupaj. Pogosto se družimo tudi izven časa rednih aktivnosti, pletemo takšne in drugačne vezi – prijateljske in ljubezenske. Ravno zaradi tega, ker smo toliko skupaj, zveze niso nič kaj nenavadnega. Nekateri se šele spoznavajo, si podarjajo različne poglede, nasmehe, drugi so že poročeni ter tretji v najlepšem pričakovanju.
Plesati folkloro pa je …?
Počitnice so se začele folklorno in takšne bodo še nekaj časa, saj se v soboto odpravljamo na turnejo v Bolgarijo. Ko se vrnemo, sledi predah, čas zase, morje …
