Draga Ana Beličič, pozdravljena na našem portalu, in verjamem, da odštevate do 27. aprila, ko boste s FS Tine Rožanc praznovali 70 let delovanja s predstavo Sem. Kakšen je tvoj delež v predstavi?
Lepo pozdravljeni! Ja, zdaj pa že res odštevamo dneve, le še osem jih je do velikega dneva. Sama nastopam v šestih koreografijah letošnje predstave, skupaj s sovoditeljico Marušo Fugger pripravljava otroško skupino za njihov plesni del in pa sodelujem v ekipi za kostumsko podobo na predstavi.
Za vse tiste, ki bodo danes prvič brali o tebi, prosim, razloži, kako te je življenje pripeljalo do folklore in zakaj ravno folklora?
K folklori sem prišla pred dobrimi šestimi leti, na začetku študija. V bistvu kar zanimiva zgodba. V srednji šoli (Gimnazija Celje-Center) sem pela v pevskem zboru, veliko smo imeli vaj, priprav, tekmovanj, potovali smo … to mi je vzelo veliko časa, a mi je bilo v veselje imeti takšno dejavnost. Ko sem zaključevala četrti letnik, sem si rekla, da ko pridem v Ljubljano, bom pa plesala, da mi ne bo preveč dolgčas po zboru. Že takrat sem malo brskala po spletu in našla Rožanca, ampak vse se je zares začelo oktobra. Na fakulteti sem spoznala, zdaj soplesalko, ki je imela prijateljico na Rožancu (op. zdajšnjo umetniško vodjo Anjo Cizel), in ko je bila prva vaja za brucovsko skupino, mi je rekla: “Ej, kaj bi šla z menoj pogledat, kako je na Rožancu, jaz bi plesala tam.” Pa sem šla in ostala. Zakaj ravno folklora, hmmm … ker se ples, glasba, kultura, zgodovina zlivajo v zanimivo celoto in se oblikujejo lepe stvari, ki te ne pustijo praznega. In ker so tu res srčni ljudje. In ko si enkrat ‘noter’, kar ne moreš ven.
Si plesalka in umetniška vodja otroške skupine pri Rožancih. Kako vzdržuješ obe funkciji in koliko odgovornosti prinese slednja?
Zelo uživam kot plesalka. Brez neke teže prideš na vaje, se prepustiš koreografom, plešeš korake, vanje daješ sebe … Poleg vaj, ki jih imam dvakrat na teden kot plesalka, pa imam enkrat na teden še dve uri vaj z otroki. Kot vodja otroške skupine nosim odgovornost do otrok in staršev, ki vsak teden znova vozijo otroke na vaje. Velik izziv je, da otroci v poplavi dejavnosti obstanejo v skupini, saj to ni kot interesna dejavnost v šoli, kjer potem morajo biti. Tu ostanejo, če želijo. Morda tudi zaradi tega večji ‘pritisk’, da se morava z Marušo (op. sovoditeljica) zelo truditi, da ostajajo del skupine. Otrokom mora biti zanimivo, zato morava vsako vajo pripraviti tako, da se ves čas nekaj dogaja, da so zelo aktivni. Čutim odgovornost, da se, kar se da, dobro pripravim na vajo, tako da brskam po knjigah, literaturi s seminarjev, iščem zanimivosti, ki jih uporabim na vajah. In seveda odgovornost, da imajo ob koncu leta (no, tudi že med letom) otroci kaj pokazati na odru.
Če sodim po podatkih, se s folkloro ukvarja precej mladih ljudi. Kaj je tisto, za kar meniš, da privlači, kakšne so tvoje izkušnje?
Mislim, da jih najprej pritegne radovednost, kaj se tu pravzaprav dogaja, obdrži pa jih družabnost, sprostitev, novi prijatelji, pa preprostost ljudi in res pozitivna energija v skupini – sploh če sklepam po Rožancu. Gotovo dodajo svojo privlačnost tudi turneje v zanimive države sveta, spoznavanje drugih plesov in nastopanje na malo manjših in malo večjih odrih. Ob vsem tem pa res dobra družba, prijetni ljudje in veliko, veliko zabave.
Delati z otroki ni mačji kašelj, še manj učiti jih folkloro, vsaj tako se meni dozdeva. V množici pop stilov, ki nanje pritiskajo z vseh strani, da otroka navdušiš nad folkloro, to pa je že nekaj posebnega. Kakšen je tvoj pedagoški pristop, ko je otrok že vaš član?
Res je zanimivo, da imamo z leti vse več otrok, ki plešejo folkloro. V prvi skupini so tisti najmlajši, predšolski − najmlajša šteje dve leti in pol, najstarejši je v prvem razredu. Oni rabijo ves čas dogajanje, ves čas moraš držati njihovo pozornost, drugače jih izgubiš in ni dobro (saj si predstavljate). Včasih se zdi kakšna vaja kar brez repa in glave, ko jim samo daješ to in ono igro, pa ta ples, tisto pesem. Rabim veliko potrpežljivosti, saj je veliko ponavljanja njim primerne vsebine, zato da si jo zapomnijo in da počasi sestavljamo celoto. Upoštevati je treba, da so to še majhni otroci in da je potrebna postopnost − od lažjega k težjemu. Gradimo počasi. Veliko se pogovarjamo, vsebine jim je treba podajati prek pripovedovanja zgodb, da jih pritegneš in jim postane zanimivo, iz tega pa potem npr. razvijemo plesne korake, se učimo pesmice. Ampak ni vedno vse tako idealno, kot je napisano. S starejšimi otroki je delo spet drugačno. V skupini imava z Marušo otroke od 2. do 7. razreda. Najprej moraš oceniti, kaj zmorejo, da na podlagi tega razdeliš vloge, kaj bo kdo plesal, kje je nekdo ‘močan’, da ga uporabiš na tistem področju. Tudi v tej skupini je ogromno ponavljanja istih stvari, tudi tu prehajamo od lažjega k težjemu. Njim lahko že jasneje definiraš korake in si tudi predstavljajo, kako naj bi bilo nekaj postavljeno.
Kako dojemajo otroci folkloro? Obleke recimo in pa glasbo. Jim je zanimiva?
Gotovo so tu najprej pomembni starši, ki vidijo folkloro in njen ples kot nekaj dobrega, pomembnega, da otroka sploh pripeljejo na vaje. Velika večina otrok potem folkloro vzljubi in si želi ostati in plesati. Tu se lahko sprostijo, se družijo, imajo čas za igro. Bi rekla, da je za najmlajše vse igra, saj se prek nje posreduje vsa vsebina. In zato folkloro dojemajo kot nekaj prijetnega in zanimivega. Vsi otroci, mlajši in starejši, so presrečni, če se lahko oblečejo v folklorne kostume. To doda še piko na i, da se vživijo v vlogo, ki jo imajo na odru. Tudi glasba doda svojo posebnost, veseli smo, če imamo na vajah živo glasbo, ker opažava, da so otroci bolj ‘pri stvari’, lažje dojemajo stvari in tudi bolj zanimivo jim je.
Ko oblečejo kostum, se prelevijo v plesalko/plesalca tistega časa in pokrajine, ki jo plešejo, ali jim je to težko?
Ni jim težko, veliko pa sprašujejo, zakaj so npr. bosi, zakaj imajo nekateri pokrivala in zakaj so ene obleke takšne in druge drugačne. Morda se nam zdijo določene stvari pri folklori samoumevne, njim niso, in še dobro za otroško radovednost, da res vprašajo vse, kar jih zanima.
Kaj pa ti, se brez težav preleviš v elegantno plešočo Ljubljančanko ali energično Gorenjko?
Že ko vadimo določeno koreografijo, vadimo tudi interpretacijo le-te, in ko se za nastop oblečemo v kostum pokrajine, katere plese plešemo, je to samo še pika na i celoti. Drugače je plesati bloške plese, ko si bos, imaš krajše krilo in na glavi ruto – že sama obleka ti daje vodilo, kako predstaviti ples. Spet je drugače, če imaš na sebi lepo bluzo, dolgo krilo, pa svilen predpasnik, svilen trak, urejeno frizuro in še kakšen dodatek. Vsak kostum in njegov posamezen kos je v pomoč pri vživljanju v določen prostor in čas, ki ga predstavljamo s koreografijo.
Kateri ples ti je najljubši? Stereotipno vprašanje, kajne?
Uhh, težko in pogosto vprašanje, ja. Poznamo in plešemo toliko raznolikih ljudskih plesov, da se je težko odločiti za enega. Zelo so mi všeč plesi iz Bele krajine, všeč mi je njihova preprostost v kostumih, ta belina z rdečo barvo, pa zelenje … In veliko plesanja po krogu. Je težko izbrati najljubši ples, ker v času vaje do neke mere vzljubiš vsak ples.
A s folkloro se ne moreš ukvarjati profesionalno. Zakaj ne in kaj ti počneš poleg plesanja?
Res je, v Sloveniji se s folklorno dejavnostjo ne moreš ukvarjati profesionalno, kot to počne npr. na Hrvaškem Ansambl Lado. Sama poleg plesa, kot prostočasne dejavnosti, zaključujem študij pedagogike in teologije ter delam v vrtcu z montessori programom, ki mi pride še kako prav pri vodenju otroške skupine.
Kaj te pri folklori najbolj veseli, pa če še bolj natančno vprašam − proces dela, učenje novih koreografij, nastopi ali še kaj bolj čutnega?
Najbolj mi je v veselje učenje novih plesov, korakov, koreografij. Tisto začetno vzhičenje, kaj in kako bomo plesali, tudi kakšno vlogo boš imel … Koreografi postavijo koreografijo, mi plesalci pa ji damo neko življenje, jo na odru pripovedujemo. Všeč mi je, da ne gre samo za ples, ampak za celotno predstavo na odru. Veseli me, ko nekdo po koncu nastopa pohvali naše delo in s tem pokaže, da je opazil naš trud, priprave, delo, ki je v to vloženo.
Si članica Tineta Rožanca. Kaj ti pomeni biti del te plesne zgodovine in seveda tudi sedanjosti?
Zelo sem ponosna, da sem Rožanka in da ohranjamo in nadgrajujemo delo Rožancev pred nami. V veselje in čast mi je, da lahko sodelujem pri 70-letnici, o kateri bodo gotovo govorile generacije za nami.
Kaj te pri folklori najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Bom najprej začela s tem, kar me žalosti, da končamo pozitivno. Žalosti me, ko slišim, da mnogi vidijo folklorno dejavnost kot ne tako pomembno v primerjavi z drugimi vrstami umetnosti. In to, da pri mnogih ljudeh še vedno velja, da je folklora nekaj tako ‘na hojladri’ tam na vasi. Osrečuje pa me to, da folklora povezuje toliko različnih ljudi, ki se drugače ne bi srečali, če pa bi se, morda zaradi različnosti ne bi stopili skupaj. In ob tem folklora piše res lepe zgodbe v naših življenjih.
Kako skrbiš za svoje telo, da je gibčno?Ali paziš, kaj ješ in piješ?
S tem, ko plešem skoraj vsak dan, ohranjam svojo kondicijo. Drugače pa ne delam ničesar posebnega oz. načrtnega, da bi ohranjala telo gibčno. Tudi pri hrani nič ne ‘kompliciram’, jem doma pripravljeno in raznovrstno hrano. Najboljša je tista s štedilnika in vrta moje mami.
Kaj pa Ana počne, kadar ne pleše?
Piše magistrsko nalogo, dela v vrtcu, kuha, peče sladke dobrote, pazi na dva dečka, poje, se sprehaja, druži s prijatelji in ‘vandra’ naokoli.
Po čem si mogoče najbolj prepoznavna? Kdaj rečejo ‘frendi, glej, jo, to je pa naša Ana?
Verjetno po tem, da zelooo veliko govorim in da se ves čas smejim. Pa da imam rada otroke, pikaste stvari in besedo luškanooo.
Pravijo, da je plesati folkloro ‘fajn’ tudi zato, ker lahko srečaš ‘moškega svojega življenja’. Je to res ali spet eden od stereotipov, pa čeprav vem, da je med vami kar nekaj plesno ljubezenskih zvez? Si tudi ti našla svojo ljubezen v folklori?
Res je, da imamo kar nekaj rožanskih parčkov, kar se mi ne zdi nič čudnega. Veliko se družimo in lahko hitro priletijo iskrice, ki zrastejo v rožanske ljubezni. In vsi smo veseli zanje. Svoje ljubezni sicer nisem našla v folklori, tudi po dolgem prepričevanju je rajši ostala pri košarkaški žogi. Mogoče spravim moža na stara leta k folklori.
Brez česa nikoli ne odideš na vajo?
Brez čevljev za ples, ki me vsak torek in četrtek čakajo v garderobi. In brez stekleničke za vodo. Bi si kdo mislil, da folklora ni tako huda rekreacija – pa je.
Tvoj moto v življenju pa je?
Z dobro voljo je vsaka stvar lažja.
Plesati folkloro pa…
… je osrečujoče. In ena od boljših odločitev v mojem življenju.
