Liana in Maksim Mali, pozdravljeni na mojem portalu in čestitke za uspehe na pravkar končanem državnem prvenstvu v modernih tekmovalnih plesih. S katerimi rezultati se lahko pohvalita?
Liana: Najlepša hvala. Postala sem vice državna prvakinja v kategoriji jazz solo mladinke in dvojna državna prvakinja s svojo malo skupino in formacijo v kategoriji modern mladinci.
Maksim: Jaz pa tekmujem v pionirski kategoriji. Tudi jaz sem vice državna prvakinja v kategoriji šov solo, na kar sem ‘ful’ ponosna, ker sem najmlajša v skupini. Sem tudi državna prvakinja z duom v kategoriji šov, s puncami pa smo postale tudi državne prvakinje s šov malo skupino, jazz malo skupino in tudi s šov formacijo. Tako da sem dobila eno srebrno in štiri zlate medalje.
Kaj vama prinašajo tekmovanja, zakaj sploh tekmovati?
Liana: Jaz sem vedno rada na odru, v tem uživam, zato tudi rada tekmujem. Sama tekmovanja te tudi nekako ‘prislijo’ v to, da bolj zavzeto in predano treniraš, napreduješ in s tem rasteš. In konec koncev tudi pokažeš svoje celoletno delo. Sama tekmovanja mi prinašajo veliko zadovoljstva, z njimi pokažem svoj razvoj in napredek, nikakor ne gre samo za rezultat, s tem nisem obremenjena. Sem pa seveda vesela tudi te potrditve, kot verjetno vsak plesalec. Preprosto sem vedno rada na odru.
Maksim: Meni veliko sreče, ker vedno komaj čakam, da grem na oder, uživam in samo plešem.
Na katere uvrstitve pa sta do zdaj najbolj ponosni, mislim na vsa tekmovanja, kateri pokali ali kolajne se najbolj bleščijo?
Liana: Ponosna sem čisto na vse, vse kolajne z državnih in svetovnih prvenstev so potrditev mojega dela. Ko sem dobila prvo bronasto kolajno na svetovnem prvenstvu s formacijo, sem mislila, da to sploh ni resnično. Potem so naslednja leta samo še sledile. Verjetno pa sem najbolj ponosna na lanskoletni naslov vice državne prvakinje v jazzu pri mladinkah, saj je bilo to prvo leto, ko sem začela z jazzom, in konkurenca je bila zares velika. No, tudi na letošnji solo naslov, ki mi je prinesel tudi vstopnico na svetovno prvenstvo, sem seveda zelo zelo ponosna.
Maksim: Vse medalje in pokali mi veliko pomenijo, lansko leto sem pri osmih letih dobila prve, največ pa mi pomeni letošnja srebrna medalja v solu.
Sem usmerila prva tri vprašanja kar naravnost na državno prvenstvo in tekmo, nas pa seveda zanima, zakaj sta se odločili plesati? Je starejša sestra bila vzor mlajši, ali obratno, ali nekaj tretjega?
Liana: Mami me je vpisala v Kazino že kot majhno deklico, ker se ji je zdelo fino, da punčke plešejo. Bila sem tudi baje zelo nešporten otrok, veliko stvari sem se tudi bala, recimo prevala in podobnih zadev. Vsega, kjer se je bilo treba postaviti na roke ali na glavo.
Maksim: Jaz pa najrajši delam vse akrobacije!
Liana: Ja, Maksim, vemo. No in v Kazini sem ostala, pri devetih letih sem imela manjšo krizo in hotela odnehati, pa mi moja trenerka Mirjam Podobnik ni dovolila. Vedno je verjela vame, tudi ko nisem znala popolnoma ničesar, baje pa sem imela tisto nekaj. In tako sem ob njeni vzpodbudi vztrajala, se razvila, znebila strahov in začela v plesu neizmerno uživati. Danes si z veseljem in ponosom lahko rečem, da sem dobra plesalka. In veselim se še nadaljnjega napredka.
Maksim: Meni pa je bila vzor moja sestra, ker je plesala že takrat, ko sem se jaz rodila. Bila sem stara pet let, ko sem že želela svoj prvi solo in ga čakala tako dolgo, da sem bila dovolj stara, da sem lahko začela tekmovati. Takrat sem tudi v novi sobi želela polico za svoje pokale. (Smeh.) Že takrat sem vedela, kaj želim. In ta polica je bila vse do zdaj prazna. Mi pa mami vedno reče, da sem že od malega več na rokah kot na nogah, se vrtim, skačem, plešem, počnem vse, samo sedim ne.
Zakaj pa moderni tekmovalni ples, zakaj jazz, modern?
Liana: Že ko sem začela, sem bila vpisana v tako skupino, nikoli se nisem lotila hip-hopa ali česa podobnega in tako je tudi ostalo. Si niti ne predstavljam, da bi plesala kaj drugega. To sem jaz. Sem pa letos imela možnost udeležiti se kar nekaj klasov v Ameriki, odpotovala sem v LA in Las Vegas, kjer sem delala v Millenium studiu in v Edge studiu. Tako da sem se poleg art disciplin udeležila tudi hip-hop klasov, contemporary jazz in jazz funk klasov, kar je bila nora izkušnja. In v bistvu mi je šel hip-hop bolje, kot sem pričakovala. (Smeh.)
Maksim: Jaz pa sem hotela k Mirjam, ker je bila Liana tam in mi je bilo všeč vse, kar so delali, tako da sem komaj čakala, da sem bila dovolj stara in da me je lahko vzela v skupino.
Kaj ples prinaša v vajino življenje? Zakaj sploh plesati in ne početi česa drugega?
Liana: Ples me osvobaja. Ko plešem, sem v nekem drugem svetu. Pozabim na popolnoma vse ostalo in zame obstaja samo tisti trenutek. Početi kaj drugega? Ni ‘šans’.
Maksim: Srečo. In veselje.
Kdo je vajin trenerski team?
Liana: Moja prva trenerka je bila Mirjam Podobnik. Zaradi nje sem danes to, kar sem, in zato ji bom večno in iz srca hvaležna. Vsa leta me je postavljala pred izzive in ovire, ki sem jih morala preseči … in sem jih. Še vedno delam z njo jazz in ti treningi so zame nekaj posebnega. Moj trener je Mitja Popovski, s katerim delam modern že drugo, leto in mislim, da sva se v tem času zelo dobro ujela in spoznala, tako da mi tudi njegov stil vse bolj leze pod kožo in super sodelujeva. Delam tudi balet in preplesavanja s Petro Zupančič, zelo rada pa treniram tudi s Tino Turk, ker se odlično ujameva. Vsi mi dajo nekaj drugega in od vsakega črpam drugačno energijo in znanje.
Maksim: Moja trenerka je Mirjam Podobnik, balet delam tudi s Petro Zupančič, preplesavanja pa tudi z njo in s Tino Turk. Z Mitkotom (Mitja Popovski) zaenkrat delam samo step.
In verjetno sodijo v ekipo tudi starši, ki so podporniki vajinega plesnega udejstvovanja. So vse v enem, kajne, od taksistov do psihologov in gospodinjske pomoči, če se pošalim? Kako sta starša udeležena pri vsem?
Liana: Seveda, če ne bi bilo njiju, ne bi mogla početi tega, kar počnem. Oba sta velika podpora, vsak na svoj način, vsak dan. V bistvu se je naše celotno družinsko življenje prilagodilo najinemu plesu. Včasih smo obvezno hodili na zimske počitnice kam na toplo, zdaj ne hodimo več, ker imava me manj časa, manj je tudi prostih vikendov. Zato zelo cenim vse to, kar počneta za naju z Maksim. In sem res hvaležna.
Maksim: Ja, vzpodbujata naju in nama pomagata pri vsem.
Kaj vse poleg treniranja korakov in koreografije še počneta za fizično in psihično pripravo?
Liana: Poleg rednih in individualnih treningov se trudim (včasih mi zmanjka časa) delati tudi vaje za moč in trup, ki so zame pomembne zaradi konstitucije telesa, kakršno imam, delam balet, in kadar je treba, tudi namensko počivam. Pred vsako tekmo pa se tudi psihično pripravim.
Maksim: Jaz delam še gimnastiko in balet. Drugače pa veliko spim, zdravo jem in veliko pijem vode.
Ali sestrska ljubezen kdaj preide tudi v stavek: uf, ta sestra, kako je naporna? Ali je vajin odnos vedno super? Je kaj takšnega, ki vama gre pri drugi zelo na živce? In kaj je tisto, ki je na drugi najbolj pozitivno?
Liana: Pa ja, saj pride tudi tak stavek, ampak res zelo redko. Glede na to, da sva štiri leta in pol razlike v letih, se mi zdi, da se res super razumeva, sva precej povezani. Najbolj pozitivna stvar na moji sestri je definitivno to, da je ‘ful’ zabavna in me velikokrat spravlja v smeh. Super je tudi to, da naju zanimajo iste stvari in sva prepleteni tudi v plesu, kar naju še bolj povezuje.
Maksim: Meni gre najbolj na živce, ko me Liana napodi iz sobe, kadar se mora veliko učiti. Drugače pa jo imam zelo rada in veliko mi pomaga. Super mi je tudi, kadar sva kdaj sami doma, takrat se zelo zabavava.
Poleg intenzivnega treniranja sta obe tudi − predvidevam − pridni učenki, kajne? Kako usklajujeta šolske obveznosti, na katero šolo hodita, v kateri razred in kako sošolci gledajo na vajino plesno udejstvovanje?
Liana: Ja, jaz sem odlična v šoli, končala sem osmi razred OŠ Ledina. Pri meni je definitivno tako, da več kot imam obveznosti in treningov, več naredim za šolo. Proti koncu šolskega leta se sicer malo nabere, ampak vse se da, če se dobro organiziraš. Je pa res, da veliko šolskih stvari naredim tudi v Kazini, saj si stvari nosim s seboj in veliko opravim že med pavzami med enim in drugim treningom. Po eni strani imam občutek, da me sošolci nekako podpirajo, po drugi strani pa me moti, ker še vedno mislijo, da ples ni šport, in se v bistvu ne zavedajo, kako intenzivni in naporni so lahko vsi ti treningi. Ampak se s tem sploh ne ukvarjam.
Maksim: Jaz pa sem končala tretji razred na isti šoli in sem tudi odlična. V Kazino si ponavadi s seboj vzamem domače naloge, ker jih v šoli ne uspem narediti, saj grem ponavadi takoj po pouku na prvi trening. Ampak ni težko. Zdi se mi, da sošolci mislijo, da sem čudna. Na začetku nisem hotela razlagati o svojih treningih in rezultatih na tekmah, potem pa mi je učiteljica rekla, da se moram s takimi stvarmi tudi kdaj pohvaliti. In ko sem se, so sošolci rekli, da se ‘važim’.
Kaj počneta, kadar ne plešeta? Čemu namenjata proste trenutke? In zdajle je tako ali tako morje pred vrati, kajne?
Maksim: Jaz sem zelo rada v vodi in na plaži, obožujem vodo in komaj čakam morje. Drugače pa rada berem in se kaj igram.
Liana: Med letom je prostega časa zelo malo, kadar je, pa počnem različne stvari. ‘Miksam’ tudi glasbo za svoje točke, za svojo sestro in za večino pionirskih točk v Kazini. Kadar pa res nimam obveznosti, se rada dobim s kakšno prijateljico, kupujem make-up, kar res obožujem, ali pa ta čas izkoristimo z družino in smo skupaj.
Naštejta tri stvari, ki so vedno z vama na treningu ali tekmovanju. Brez česa ne gresta nikamor?
Liana: Brez vode, plesne opreme in ščitnikov za kolena ne grem nikamor.
Maksim: Na tekmah imam vedno enega majhnega tigrčka (plišasta igračka), ki sem ga enkrat dobila za rojstni dan in ga nosim s seboj za srečo. Pa še plesno opremo, vodo in kakšen prigrizek.
Kaj vama je v življenju res pomembno?
Liana: Skupni trenutki in da so vsi okoli mene zdravi in v redu. Da smo dobre volje.
Maksim: Da se imamo radi in da se imamo lepo.
Plesati pa je?
Liana: Svoboda.
Maksim: Užitek!
Za konec pa še, kako bi se našim bralcem in bralkam predstavili kot osebi in kot plesalki? Kdo sta, Liana in Maksim Mali, in kam sta namenjeni?
Liana: Težko samo sebe opisujem, vsi pa pravijo, da sem zelo prijazna.
Maksim: Ja, saj si ‘ful’ si prijazna!
Liana: Bi rekla, da sem vztrajna, delovna in zaupanja vredna. Vem, kdo sem, in sama s sabo sem zelo zadovoljna. Upam, da bom še naprej v življenju lahko počela stvari, ki me osrečujejo. Kar pa se plesa tiče, pa bi svoje cilje raje uresničila, kot pa o njih govorila.
Maksim: Jaz sem vedno namenjena v plesno dvorano. Drugače mi pa pravijo, da sem smešna in zabavna. Mami reče, da sem trmasta. Sem pa skoraj vedno dobre volje in nasmejana in rada imam svoje prijateljice iz Kazine.
Hvala za odgovore in lepo poletje želim!
