Pogovor s plesalcem, pedagogom in koreografom Sinišo Bukincem
Siniša, pozdravljen na Paradinem portalu. In kar priznajva, da je tale intervju nastal zavoljo tvojih misli ob koronavirusu, ki si jih napisal in objavil na družbenem omrežju Facebook. Dvignil si nemalo prahu, a sem prepričana, da danes z nekaj časovne distance ne misliš, da je korona neka oddaljena zadeva. Pojasni nam.
Ob tisti svoji izjavi sem pač neslavno podlegel čustvom. Preskrbeti moram družino in zaskrbelo me je za moje najbližje in najljubše. Počutil sem se nemočnega, a ker ne verjamem v strah, me je preplavila kolerična jeza, ob kateri sem se grdo znesel na svojem profilu, ki deluje tudi v tej krizi, medtem ko smo umetniki, ki delamo z ljudmi, in tudi celotne gospodarske panoge izpadli za preživetje nepomembne aktivnosti. Žal mi je tudi zato, ker vem, da edino, kar smo lahko storili (pa še to prepozno), je najbolj primitiven in hkrati najbolj učinkovit ukrep – IZOLACIJA. To je v nasprotju z našo naravo, čustvovanjem in potrebo po bližini. Verjamem, da v tej skrbi in jezi nisem osamljen, mi je pa žal, da sem se tako nepremišljeno izrazil in to delil v internetni prostor. Hvaležen pa sem pravim in razumnim prijateljem, ki so me takoj kontaktirali in pošteno ošteli. Spoznal sem, kaj pomeni taka objava za mlade plesalce, ki mi zaupajo in sledijo. Paradin članek, ki je ob tem nastal, sem sprejel kot resno opozorilo in ga spoštujem. Zato upoštevajmo ukrepe v upanju za najboljši izid, imejmo se radi in pazimo nase in druge. Ob tem vsa čast prostovoljcem, medicinskemu osebju in policistom.
Vedno si bil nekoliko poseben v svojem razmišljanju in vedno poseben tudi, ko je šlo za ples. Nekateri bralci bodo o tebi prvič brali na portalu, ja, generacije se tudi menjajo, pa nam zaupaj, če se spomniš, kako in zakaj si začel plesati in kaj je bil navdih za to, če sploh kaj?
(Smeh) To je komplicirano, a bom poskusil. V plesu sem sprva videl nenavadno sprostitev predvsem za glavo. Le pri plesu sem se uspel izklopiti od dnevnih in mesečnih aktivnosti in odmakniti od odgovora na butasto vprašanje: “Kje in kako se vidim čez deset let?” Priprave na takratni poklic so govorile: mrtev. Fizično plesa še nisem čutil kot govorice. Bil sem robusten atlet in član ŽAK Ljubljana, AK Olimpija in Vojaškega atletskega kluba Ljubo Šercer hkrati, saj ob Revoltad en dedans nisem uspel čutiti take vzhičenosti kot pri preskoku s palico ali 4 x 3 x 150 m šprintu proti močnejšim tekačem. A za pravilno izvedbo plesnih elementov nista bili pomembni le moč in seveda tehnika, ampak predvsem občutek estetike, muzikalnost, zavzeti karakter izvedbe, lahkotnost … Pri tem pa je osebno zadovoljstvo nesprejemljivo, če ni bil zadovoljen učitelj in seveda občinstvo. Ples je bil zame multidimenzionalni prostor, kot steklo ravna neskončno visoka ovira. Zato tudi toliko bolj privlačen izziv še danes. Imel sem srečo, da sem v plesu kmalu odkril tudi umetnost oziroma dostop do vsebin, ki so bile že v meni. Po tem se mi več ni bilo treba izklapljati iz vsakdana. Zaživel sem v do tedaj neznani dimenziji.
Zakaj je zmagal ples in ne atletika?
S plesom sem na pot lahko odnesel tudi glasbo, literature, slikarstvo, filme, arhitekturo, figuraliko − telesnost, medčloveške odnose, skrb za zdravje, vse oblike fantastike, znanost, duhovnost, internacionalnost, naravoslovje, zgodovino, filozofijo in ‘flašo’ dobrega vina za prijatelje, če nisem preveč odkrit. Z atletiko pa veliko manj, čeprav je tudi to moja ljubezen. Občudujem atlete in atletinje, čutim zdravo zavist ob njihovih nastopih in pogrešam tisto desetinko sekunde, ki si jo pred štartom na 400 metrov dovolim, da premerim in se zavem svojih sotekmovalcev, ne nasprotnikov.
Naštej, prosim, dosedanje šolanje tako plesno kot ‘navadno’ šolsko.
(Smeh) Grem kronološko. Vrtec Najdihojca v Šiški v Ljubljani, OŠ Zvonko Runko, Splošna srednja vojaška šola (gimnazija) Franc Rozman – Stane, Ljubljana Bežigrad, VVTA Visoka vojnotehnička akademija General armije Ivan Gošnjak na Černomercu v Zagrebu, Fakulteta za elektrotehniko in računalništvo Ljubljana Vič. Ples: Plesni klub Mojce Horvat (Šubičeva gimnazija), Plesna radionica Andrije Labuša (Radničko sveučiliste ZG), Baletska radionica Snježane Lilek na Kaptolu, Plesna šola Urška Ljubljana (Mimi Marčec Mirčeta), Alvin Ailey American Dance Center v NYC, Slovenski plesni project Ljubljana (Fred Lasserre, Maritza Galaz), Baletna šola Ljubljana, Plesni center Ljubljana (Fred Lasserre, Matej Selan, Franci Ambrožič), ImpulsTanz Wien, Sweetmove Paris (Laurence Levasseur).
Spomnim se te kot mladega in nadebudnega plesalca, kreatorja z neverjetnim telesom in tudi kot aktivnega pobudnika za ustanovitev Slovenskega plesnega projekta pod vodstvom Freda Lasserea. In jasno partnerstva s Kristino Pojbič, s katero sta veljala za sanjski par. Kako se ti spomniš teh časov, kaj je bilo odličnega in kaj ne ravno?
Oj, to je bilo obdobje nenehnega prestajanja kriz, premagovanja prelomnic in srečevanja razpotij. Vprašanje je precej široko, a se bom potrudil. Fred Lasserre: dobro je bilo to, da se je Fred kar znašel v Sloveniji s pomočjo Marte Štemberger (1994, mislim). Zbral je takrat najbolj pogumne plesalce iz vseh ljubljanskih klubov in nas klofnil (namlatil) s pravo plesno kulturo, s pravo kritičnostjo do tehnike (brez politik, golažev in favoriziranj). Pokazal nam ni samo kriterijev, da bi nas z njimi zavrnil, ampak nas je usmeril tako, da smo jih začeli obvladovati. Večina nas je bila prestarih, da bi začeli balet po vrsti, od začetka, po šolskih programih in zakonih. Ni nas zavajal s filozofijami in obrtno samozadostnostjo, ampak nas je gnal po stopnicah gor. “Za širino boste imeli dovolj časa, ko boste stari.” (Smeh) Odprl je naše prave ‘windowse’. Bil je ‘dancer-maker, učitelj in mentor, predvsem pa prijatelj, kar je še danes. Slabo je bilo to, da smo tudi mi bili deležni njegovih težav, da se javno prebije in uveljavi. Slovenija je bila zapadla v neko fobijo pred tujci in je bila še nepripravljena na Svet, desetkala s poneumljajočimi birokratskimi postopki vse po vrsti. Fred si tega ni zaslužil. Poleg tega je takrat sodobna plesna scena zagnala nerazumni grozilni halo, kot bi zagledala še eno lačno svinjo ob krhkem koritu kulturnega ‘bugeta’, ki se je takrat šele definiral. Prišlo je do tega, da se je g. Mitja Rotovnik (nekdanji direktor Cankarjevega doma, op. u.) pustil prepričati, da je leta 1998 vsem javnim zavodom v Sloveniji moral sporočiti, da nastop SSP v nabiti Linhartovi dvorani 2. aprila ni bil del kulturne ponudbe Cankarjevega doma. Fredovi plesalci smo se počutili, kot da smo izdali slovensko kulturo. Bilo pa je ravno nasprotno. S Kristino sva bila štirikrat zapored državna prvaka v šov plesih pri PZS in IDO, a sva se praktično spoznavala šele skozi Fredovo umetnost in ples, ki so ga do takrat bili deležni le plesalci na tujem. Oba sva imela nadpovprečno energijo in voljo, da bi kar skočila iz kože. Nisva je ne mogla ne znala aplicirati, tako da bi skupaj ubrala optimalno pot. Kristinina nadarjenost in talent sta jo popeljala v Ailey’s School NYC, jaz pa sem bil nepreudaren in preveč ‘ziheraš’, da bi se podal v negotovo plesno nomadstvo.
Pot te je odnesla v Portorož na Primorsko, kjer sta z Dano Petretič, s katero sta bila par, ustanovila Art Dance studio Portorož. Zakaj ta zamisel in kako je z društvom in studiem danes, kaj počnete, na katerih področjih ste aktivni?
V Plesni šoli Urška sem za preživetje deloval kot plesni vaditelj v Kopru, Novi Gorici in Ljubljani. Pozneje sem dodal še Tačke z Bleda in Rolly v Rogaški Slatini. Bilo je noro obdobje nenehnih voženj, kjer sem za prekrške dal več, kot pa sem dobil letnih sponzorskih sredstev. Kršil sem v slovenskem povprečju, le voženj je bilo nadpovprečno veliko. Sedenje = Kajenje. Za plesalca izredno škodljivo. To se je moralo nehati. Zato tudi ideja o lastnem društvu in klubu. Portorož je bila Danina zamisel. Bila sva tudi državna prvaka v šov plesih, le toliko da tudi ona dobi nekaj tekmovalne kilometrine, po tem pa sva se usmerila v umetniški vidik plesa in plesno univerzalnost. Balet, ameriška moderna, urbani plesi, rekreativne vsebine ter plesno gledališče so naša utečena področja delovanja.
Je Primorska malo odmaknjena od plesnega dogajanja preostale Slovenije? Kako jo ti doživljaš? Ali pa jaz nisem informirana, zato ker vi premalo informirate širšo slovensko javnost o dogajanju pri vas?
Res. Nujno potrebujem piarovca. A se kdo javi? Aktivnosti in možnosti je precej, a jih je prej treba utemeljiti na papirju, kar pa ni lahko. Ples ni literatura ali bojni načrt. Pri plesu se ne moreš dvakrat bolj potruditi, da bi dobil dvakrat boljši rezultat. To v Ljubljani še zdaj ne razumete (ob opazovanju, koliko premier na leto zaradi sredstev ima vsak zavod, pa malo občinstva, sem prav žalosten – je kriva miselna formula, ne ustvarjalci). Na primorskem koncu pa ni tako. Morda je sreča, a se ljudje, ki so tu odgovorni za kulturo, dobro zavedajo pomena slovenske identitete in vedo, da le s pogumom in odgovornostjo lahko parirajo italijanski produkcijski premoči in specifiki italijanskega občinstva. Ob tem smo lahko plesalci večni dolžniki režiserki in direktorici Gledališča Koper, Katji Pegan, in nekdanji predstojnici Urada za kulturne dejavnosti, Ladi Tancer. To so moje izkušnje.
Kaj pa ti kot solist? Zasledim te občasno kot plesalca v projektih in na plesnih tekmovanjih. Kje je tvoj umetniški razvoj v tem trenutku?
Zelo sem navdušen nad plesnim gledališčem. V zadnjem času so za to poleg Katje Pegan poskrbeli še predsednik Tomaž Rode pri D.B.U.S, plesalec Gaj Žmavc iz SNG Opera in Balet Maribor, Michal Rynia in Nastja Bremec Rynia iz M&N DC Nova Gorica ter Jaša Koceli, režiser Trojank za SNG Nova Gorica. Društvo ljubiteljev baletne umetnosti Divača − DLBU, kjer poučujem sodobno plesno tehniko, pa me je presenetilo z dodelanimi baletnimi predstavami in predvsem z zaupanjem masovnega občinstva. Česa takega še nisem videl nikjer pri nas. Za Tinkaro Kovač in skupino Boem sem pomagal ustvariti videospot, še Tomiju Purichu dolgujem nekaj. Bom. Trenutno me zanimajo karakterne plesne vloge in oplemenitenje ter ovrednotenje plesnih vsebin, ki so na prvi pogled nenavadne. Tudi kot izziv.
Boš aktiviral kakšen samostojni projekt ?
Bom, zelo kmalu. Počasi se spoznavam z opusom glasbenih ustvarjalcev okoli sebe in se menimo, razmišljamo, snujemo. To je tako lepo obdobje, preden delo nastane … Škoda, ker tega ni moč projicirati v občinstvo. Je privilegij ustvarjalcev.
Kako balansiraš med lastnim ustvarjanjem in ustvarjanjem za druge in seveda med pedagogijo?
Težko. Delam si predale v glavi, kjer se v vsakem dogaja nekaj drugega. Delam le na mehanizmu preklapljanja. Ta pa mora biti natančen, da ne bi kje puščalo ali zaostajalo.
Kako bi sploh opisal plesni slog, s katerim se ukvarjaš?
Moj ples je zlitje vsega, kar sem v plesu spoznal. Prevladujeta horton plesna tehnika in klasični balet, vse ostalo pa sledi varnostnim omejitvam. Hip-hop obožujem, kjer ga delim na plesalce in ‘entertainerje’. Ni vsak, ki se ukvarja s hip-hopom, bodimo iskreni, tudi plesalec. Plesalec je zelo obsežen pojem, ki se ga še danes trudim zagotoviti pri sebi.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno?
Zdaj je verjetno veliko bolje, kot je bilo prej. Ampak mislim, da smo še vedno novorojenci. Sam bi lahko rekel ‘waaaaw’, zelo dobro, ker sodelujem z M&N DC, ki je zame TOP. Nisem pa imel možnosti odprto govoriti s plesalci s Štajerske ali Dolenjske. Hm, pred leti sem na tekmovanjih PZS videval veliko ponarejanja in inspiracij, pridobljenih iz del resnih teatrov in koreografov. Lahko bi rekel ‘You Tube dance academy’. Zdaj pa je precej takih, ki se zanesejo na lastne vsebine, kar je pohvalno. JSKD ima Opus in festivale, ki so prav masovni. TU-TU in državno baletno tekmovanje skrbita za baletne dosežke. Posamezni klubi se združujejo pri organizaciji tekmovanj in festivalov. Lukec Open in Rolly Open sta presenetila. Krški Lukec je šel še korak naprej. Ni, da ni. Sodobni ples je iskal svojo institucijo, in upam, da je zdaj to urejeno. Le nas gledalcev je premalo za vse to dogajanje. Tako se mi zdi.
Kje pridobivaš nova plesna znanja?
Prej pri svojih mentorjih. Potem pa sva z Dano osebno delala tudi z Andrewom Petrom Greenwoodom in Alessandro Celentano. Zelo se je za naju potrudila tudi Georgeta Capraroiu iz SNG balet Ljubljana. Zdaj znam dovolj, da se lahko učim po principih iz različnih knjig o notranji tehniki in anatomiji. Zelo, zelo, zelo pa pogrešam učitelja, osebo, ki preverja, če delam pravilno.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Osrečujeta me ta energija in stanje, ki ga je treba doseči, da sploh lahko plesno ustvarjam. Če ste žalostni, se poglejte v ogledalo in se nasmejte sebi. Vse se bo spremenilo na bolje. Tako delujemo ljudje. Poskusite. Žalosti? Ne vem, temu se izogibam. Pri plesu me ne žalosti prav nič. Ni vsak za ples, čeprav je ples namenjen vsem. Žalostijo me le vojne in trpeči otroci po svetu in pri nas. To me prav sramoti, in če bi imel možnost izbirati, se prav zaradi tega ne bi hotel roditi v tak svet.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Po obveznostih in opravilih zelo nazadujem v prostem času. Želel bi več časa posvetiti družini in svojim domačim, a mi ne uspe. To je specifika, če si umetnik in plesalec. Veliko časa posvečam temu, da sem odporen na nepričakovana presenečenja. Delam na tem, da se ves čas mirim. Po naravi imam krvni tlak 140/90 že od nekdaj. Ko mi kdo stopi na žulj, gre to samo gor. Zato sem rad v naravi med rožami in drevjem.
Kaj konkretnega te čaka v tem letu, ki pa bo zaradi koronavirusa gotovo nekaj posebnega?
Verjetno kakšna poklicna nadgradnja, preusmeritev ali reorganizacija. Umetnost verjetno ni pomembna za preživetje v družbi, za posameznika pa še kako. Ne vem natanko. Isto, kot je bilo, ne bo ostalo.
Kako v tem času skrbiš za svojo kondicijo in kaj predlagaš, da naredijo tvoji plesni kolegi za to?
Prvo, kar predlagam, je, naj vsak zjutraj premisli, zakaj pleše in se s plesom ukvarja in če morda ni kaj boljšega na sporedu. Če je ples res tisto, kar ga veseli, potem naj se tako tudi potrudi v preostanku dneva. Sicer pa vaje za mišice stabilizatorje. Najprej naj jih opredelijo in na sebi najdejo. Vaje za dobro linijo rok, telesa in nog. Slaba postavljenost zahteva razvoj dodatne mišične mase, kar skazi plesalčevo silhueto in vse ostalo. Za to je dovolj 1m x 2m prostora in set ortopedskih elastik. Kmalu bom organiziral tekmovanje v sedenju na košarkaški žogi. To je zelo koristno tudi za plesalce.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor.
Zobna nitka, TAB z glasbo in voda. Zaradi premalo pitja in predvsem nerednega sem ‘fasal’ ledvične kamne. Grozna izkušnja. Ne privoščim nikomur. Se že rehabilitiram.
Po čem si prepoznaven, kako vedo vsi, aha, to je pa naš Siniša, je kaj takega?
Nekateri mi pravijo, da sem vedno isti. Morda tudi po količini informacij, s katero zasujem plesalce, po divji razgibanosti teme in totalno neorganiziranem pojasnilu, zakaj prav ta postopek in ne kakšen drug. Verjetno tudi po tonu razlaganja in popravljanja. Baje delujem sila grob in nesramen. Vsi naj mi oprostijo. Nisem tak, delam na tem, da to zgladim. Ne vem, to bi mogli povedati drugi, se ne zavedam značilnosti.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Ne skrbi, vse bo v redu.
In še nasvet našim bralcem in bralkam za konec, kaj početi, o čem razmišljati v tem času samoizolacije?
Dihajte, poslušajte, opazujte in delite. Delaj, preglej, popravi. Za ta preglej je vse manj časa. Prej sem omenil število premier na leto: umetnik sploh nima časa za refleksije nad svojim delom, že mora snovati nekaj novega za naprej. Kot v industriji. Neprimerno in uničujoče je to.
Hvala in #ostanidoma!
