Pozdravljena, Naomi Uma Zorman, na mojem portalu. Pa nam za uvod zaupaj, kdo si in kam si namenjena?
Pozdravljena, Barbara. Sem osmošolka OŠ Mirana Jarca, punca, ki pleše ves čas – doma, v svoji sobi, na ulici, na hodnikih v šoli … čeprav kdaj to ni mogoče. Ples je moj način življenja. Ob njem uživam, se sprostim, pozabim na vse in sem to, kar sem.
Je želja po plesu prišla spontano ali si ena od tistih, ki jih je za gibanje nagovorila mama oz. oče, morda kdo drug? Zaupaj nam, kako je ples prišel v tvoje življenje?
Gibljem in plešem že od malega. Prvo leto šole sem hodila na plesen urice, želela sem nadaljevati, a sem si v drugem razredu zlomila nogo. Tako se tisto leto nisem mogla preveč gibati. Nato so se moje misli preusmerile v ritmično gimnastiko, ki sem jo trenirala štiri leta. Takrat sem opazila svoje navdušenje nad plesom, kajti moja trenerka je v meni videla plesnega otroka. Tako sem z ritmično gimnastiko zaključila in šla na sprejemne izpite za sodobni ples na KGBL. Sprejeta sem bila v 4. razred, pod vodstvom Jane Kovač Valdes. Podala sem se na novo pot v svojem življenju, in mislim, da sem izbrala pravo.
In to sodobnih ples, kajne? Zakaj ravno ta plesna zvrst, kaj ti nudi in kaj je tisto, nad čimer si najbolj navdušena, da ti omogoča?
Sodobni ples mi omogoča sproščenost, izražanje gibov in čustev, užitek … Zelo rada improviziram, se prepustim ritmu glasbe, uživam ob melodiji in gibih, ki si jih lahko izmišljujem in kombiniram v krajše koreografije.
Najprej Jana Kovač Valdes in zdaj Tanja Pavlič, to sta tvoji dve plesni vodnici, ki skrbita, da je tvoja kreativnost vedno podprta in dobrodošla. Pri tem seveda namigujem na Opus in nagrade, ki si jih prejela za lastno ustvarjanje. Kako se lotevaš teh samostojnih nastopov, kakšne teme te zanimajo, o čem razmišljaš in kaj nam želiš sporočiti?
Ko sem začela s plesom, mi je Jana Kovač Valdes zelo pomagala, me podpirala in prijazno usmerjala. Rada ustvarjam, zato sem takrat začela sestavljati koreografijo Poletje v meni in z njo nastopila na Opusu1 2018. To je bil moj prvi Opus in prvo leto plesa, zato sem bila zelo ponosna z uvrstitvijo in srebrnim priznanjem. Naslednje leto, v 5. razredu, ki ga obiskujem letos, sem se znova udeležila tekmovanja Opus1 2019 pod mentorstvom Tanje Pavlič. Ustvarila sem koreografijo Jaz Komulunimbus, v katero sem se vživela in prejela zlato priznanje, za katerega sem zelo vesela. Sestavljanje koreografij in improvizacij mi gre dobro in ob njih uživam. Najprej je pomembno, da si izbereš temo, na katero boš plesal in ki ti je všeč, v katero se dobro vživiš. Letos sem se vživela v indijansko dekle, ki so jo izločili iz skupnosti, a se je povezala z naravo. Lani pa sem plesala na sliko Ivane Kobilice: Poletje. Pomembno se mi zdi, da gledalci poznajo tvojo temo, o čem si razmišljal, da ti lažje sledijo in pravilno dojamejo gibe. Rada plešem karkoli in kadarkoli, vse je super, če ob tem uživam.
Kaj ti pomenijo tekmovanja? Kako se nanje pripravljaš? Kaj nudijo?
Tekmovanja v plesu so super, tekmovalnosti in sovraštva med tekmovalci ni. Res je lepo videti, da se sodobni ples razvija in da v javnosti lahko pokažeš svoj ples in vse občutke ob njem. Prav je, da se pred tekmovanjem poglobiš v svojo temo, da jo razumeš in tako tudi odplešeš.
Je pomembno, da gledalec dojame tvojo idejo? Ali gre za vtis, ki ga s svojim plesom pustiš na odru, pri občinstvu?
Pomembno je oboje; da gledalec razume tvojo temo in da pustiš vtis samozavesti, predanosti, natančnosti in izdelanosti gibov, s katerimi sporočaš svojo zgodbo.
Obiskuješ OŠ Mirana Jarca. Povej nam, bo ples počasi prevzel glavnino časa v tvojih 24 urah? Si želiš ukvarjati s plesom na profesionalni ravni ali je o tem še prezgodaj razmišljati?
Ja, obiskujem OŠ in sem že razmišljala o prihodnosti v svojem življenju, v katerem ima ples kar pomembno vlogo. Tudi če ne postanem profesionalna plesalka, vem, da bom v življenju še veliko plesala in ples me bo spremljal vsak dan.
Si človek načrta ali trenutka? Pustiš življenju, da samo obrne, tako kot želi?
Natančno ne morem povedati, morda pa sem kljub temu bolj človek načrta kot trenutka. Kljub temu se mi zdi, da je kdaj dobro prepustiti toku življenja, da ga obrne, kot hoče, saj se ti ne izide vedno vse po načrtih, kot si jih zadaš.
Izhajaš iz umetniške družine. Oče Brane je skladatelj, zvočni umetnik, mama Irena arhitektka, scenografka in umetnica. Ali to pomeni, da ti je lažje ali težje − glede podpore in seveda kontrole ter sugestije?
Vsekakor je lažje. Moja družina, ožja in širša, me zelo podpira v plesu in nasploh v umetnosti. Tata mi zmeraj pomaga pri glasbi. Skupaj se usedeva, izbereva primerno glasbo in jo obdelava. Spesniva malo drugače, da je primerna za moj ples. Mami mi pomaga pri snovanju koreografij in plesnih korakov, saj ima veliko izkušenj z odrom. Včasih je delala scenografije za sodobne plesne predstave.
Imaš kakšnega svojega plesnega idola?
Ne morem izpostaviti nobenega posameznika. Se mi pa zdi, da je vsak plesalec dober, če ob tem uživa.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Užitek, svoboda v gibih, skozi katere spoznavaš svoje telo, svoje meje in talentiranost. Ples pri meni nima slabih točk, kar me žalosti, je, da je sodobni ples premalo poznan in se ga v veliko primerih podcenjuje.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Hodim v glasbeno šolo in igram harfo šesto leto, prihodnje leto pa bi rada začela igrati kitaro. Petje mi gre kar dobro, zato sem letos začela obiskovati solo petje in zbor. V prostem času se družim s prijatelji in družino, s katero sem zelo povezana. Velikokrat hodimo na izlete in pohode v naravo, na svež zrak. Rada tudi kuham, ko imam prosti čas, se prepustim in se podam v kuharske dogodivščine.
Nam zaupaš še, zakaj imaš dve imeni, ki sta prav lepi in posebni? Kaj pomenita?
Zakaj, ne vem, starša sta mi dala dve imeni, ki sta mi všeč. Uma označuje svetlobo in lepoto, kot indijska boginja (Uma ali Pervati). Naomi pa sta si izbrala po filozofinji, aktivistki človekovih pravic in filmski režiserki Naomi Klein.
Naštej tri ali pa − če jih imaš − pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, nastopu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?
Na ples res ne morem brez kolenčnikov, saj imam težave s koleni že od malega. Plesati pa seveda ne morem brez dobre volje in čustev, ki jih vključim v ples in gibanje.
Kaj je ples do zdaj prinesel v tvoje življenje?
Samozavest in svobodo, ki ju začutiš med gibanjem. Ples mi pomeni vse na svetu, moje življenje ne bi bilo isto brez njega. Živim svoje sanje in vem, da se nikoli ne bom ustavila.
Tvoj moto v življenju pa je?
Plesati in uživati v vsakem trenutku življenja, ne glede na karkoli; vzpone in padce, ki se jim ne moreš izogniti, a pomembno je, da se pobereš in živiš življenje naprej.
Hvala in lepo preživi prvomajske praznike.
