Dragi Mitja, lep plesni pozdrav in dobrodošel na Paradinem portalu. V preteklosti sem ti seveda sledila na državnih prvenstvih, ampak pred skoraj desetimi leti si nehal tekmovati in malo sem izgubila sled za tabo, dokler o tvoji uvrstitvi na letošnjem Blackpoolu ni pisala Daniela Škofic Novak − v kategoriji pro am in profesionalni disciplini american smooth. Nam pojasniš, kako se je zgodil ta preskok v tvoji plesni karieri in zakaj pro am?
Minilo je kar nekaj let, odkar sem zapustil plesišča in ‘zaključil’ tekmovalno kariero v latinskoameriških plesih in se posvetil drugim stvarem, za katere prej nisem imel časa. Vendar sem se leta 2016 odločil, da želim raziskati, izkusiti mednarodni svet plesa, ne samo v kategoriji latinskoameriški plesi, ampak tudi preostalih plesnih disciplinah. Tako sem popolnoma brez načrtov odšel v Azijo na povabilo ene največjih agencij šov plesalcev na svetu, Rising Stars. Po letu dni, tik pred podaljšanjem pogodbe za prihodnjo turnejo, sem se odločil vrniti nazaj domov. Tako sem po manjšem predahu povsem naključno stopil v stik z italijanskimi plesnimi studiem Arthur Murray. Zdaj že dve leti in pol delam, ustvarjam, koreografiram, plešem in znova tekmujem v Italiji, natančneje v Firencah. Povsem naključno sem v tem studiu spoznal tudi svojo zdajšnjo plesno partnerico Elisabeth Parsin iz Ukrajine, s katero uspešno sodelujeva in tekmujeva eno leto v kategoriji professional american smooth. Po uspešnih treh prvenstvih v Italiji sva se odločila, da uresničiva svoje življenjsko željo in poskusiva srečo na letošnjem Blackpool festivalu. Tako sva na koncu zelo vesela pristala na 14. mestu v smooth kategoriji in s to motivacijo se udeležujeva, trenirava in trudiva biti čim boljša tudi na prihajajočih dogodkih, tekmovanjih. Na letošnjem Blackpoolu sem nastopil tudi v kategoriji pro am v standardnih plesih s svojimi študentkami iz Italije. Pro am postaja vse bolj prepoznavna kategorija pri nas, no, vsaj v tujini je že kar lepo število let.
Koliko je plesni angažma v takšni zvezi bolj naporen ali bolje napisano intenziven od tistega normalnega tekmovalnega?
Pro am je tako imenovana kategorija, v kateri učenec pleše, tekmuje, nastopa s svojim učiteljem. Spet je organizacija studiev pro am različna. Odvisna od države, celine. Pro am je zelo razvit v Aziji, predvsem na Kitajskem, Združenih državah Amerike. Ena največjih verig plesnih studiev je gotovo Arthur Murray Studio. V Arthur Murray Studiu se ne ukvarjamo samo s plesom, ampak tudi podrobneje sestavljamo programe, posebej prilagojene študentom, ki niso plesalci in si želijo plesati tudi na tekmovanjih. Arthur Murray je ameriška franšiza v Italiji, ki sledi ameriškim pravilom. Velike razlike v tekmovanjih med profesionalci in pro am ni. Samo to, da kadar plešeš pro am kot učitelj, moraš tudi voditi in poučevati svojega študenta, s katerim plešeš. Kar pa je včasih zelo naporno, tudi zaradi potovanj ter organizacije več plesnih partnerjev …
Kako pa se je ples sploh znašel v tvojem življenju? Nam opišeš svojo plesno pot?
Že kot zelo majhen sem rad poplesaval doma pred televizijo. Moj talent je opazila moja mama in me vpisala v plesno šolo, kjer sem zelo hitro rasel in napredoval. Že v mladinski kategoriji sem leta 2006 s takratno soplesalko Nastjo Vodenik priplesal v finale državnega prvenstva. Prihodnje leto sva bila favorita za zmago, vendar sva na koncu pristala na 2. mestu in se tako udeležila tudi svetovnega prvenstva v mladinski kategoriji v Barceloni. Po zelo uspešnih nastopih in rezultatih doma in v tujini sem po štirih letih nadaljeval svojo plesno pot s takratno državno prvakinjo v latinu Uršulo Tomažič. Leta 2009 sva za las zgrešila zmago v starejšemladinski kategoriji. Po krajši pavzi sem leta 2016 odpotoval v Azijo in danes živim ter delam v Italiji.
Ko sem našla tvoje podatke na spletu, sem si rekla, da obvladaš vse plesne stile. No, katerega najbolj in nad katerim si najbolj navdušen?
Če bi mi postavila to vprašanje pred tremi leti, bi gotovo stoodstotno odgovoril, da latinskoameriški plesi (smeh). Toda danes to ni edini stil, ki ga obožujem. Po daljši poti po Aziji in Evropi sem odkril veliko zanimivih, morda celo še nepoznanih stilov v svetu plesa. Poleg modernih – šov plesov sem se tudi bolj poglobil v družabne plese. Kar se pa tiče mojega tekmovalnega plesa, mi je najbolj pri srcu in v njem res uživam ter se sprostim american smooth. American smooth je profesionalna plesna disciplina v sklopu WDC-svetovne plesne sekcije. Je kombinacija več plesnih zvrsti, kot so latinskoameriški plesi, standardni in moderni plesi, argentinski tango, ritmični plesi, balet … American smooth omogoča večji premik po prostoru, drža v paru je lahko odprta, zaprta, odvisno od sestave koreografije. Tekmovalni plesi pa so angleški valček, dunajski valček, tango in fokstrot v prenovljeni, drugačni različici, kot smo jih vajeni v Sloveniji.
Mnogo si tudi tekmoval. Na katere rezultate si najbolj ponosen?
Tekmoval, nastopal sem veliko. V zadnjih letih sestavil tudi kar nekaj koreografij, ki so bile po mnenju stroke žirije sestavljene in odplesane na visoki ravni. V tekmovalnih rezultatih sem resnično najbolj ponosen, da sem postal trikrat državni podprvak v Sloveniji. Med najlepšimi spomini in rezultati na mednarodni ravni, ki sem ju doživel in dosegel, sta svetovno prvenstvo leta 2006 v Barceloni (30. mesto) in letošnji Blackpool (14. mesto). V sklopu azijske ladijske turneje mi je bilo v čast nastopati v Hongkongu v šov programih z izjemnimi plesnimi strokovnjaki, koreografi, plesalci.
S kom si plesal in s kom plešeš zdaj? In kakšen status imaš zdaj?
Kot sem že omenil prej, trenutno plešem z Elisabeth Parsin, zelo uspešno ukrajinsko plesalko. Moj status je svobodni kulturni umetnik, plesalec, koreograf z redno zaposlitvijo v italijanskem plesnem studiu.
Nastopal si tudi na križarkah. To pa je tudi poseben del plesnega življenja, kajne? Kaj je tam privlačnega in kaj malo manj?
Pot v Azijo je bila velika prelomnica v mojem življenju, tako osebna, kor plesna. Spoznal sem ogromno stvari, na katere prej nisem bil dovolj osredotočen ali pa sem jih premalo cenil, kaj pomeni dom, družina, država, v kateri živimo, ves luksuz, ki ga imamo doma, pa sploh ne vemo …
Kar se pa tiče samega življenja na ladji, je to daleč od lagodnega. Čeprav samih nastopov ni veliko, je sam način življenja med ‘valovi’ včasih naporen in omejen. Je veliko prilagajanja, konfliktov zaradi omejenega prostora gibanja, hrane, različnih kultur ljudi, ki živijo v istem prostoru … Gotovo izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabil. Priporočam jo vsakemu, ki želi narediti spremembo v življenju, najti, spoznati samega sebe, izkusiti življenje na morju. Poleg malo manj prijetnih izkušenj sem spoznal tudi nove prijatelje, s katerimi smo še vedno v odličnem odnosu. So pa tudi trenutki, ki jih lahko doživiš samo na ladji. Kot na primer sončni zahod na odprtem Indijskem oceanu med prelepimi tropskimi otoki.
Zdi se, da si zelo radoveden plesalec. Je res? Kaj vse te fascinira pri plesu? K čemu stremiš?
Vedno sem bil in sem še zelo navdušen nad različnimi stili koreografij, šovi, na spektakularnih, prepoznavnih prireditvah, kot so ameriški festivali, podelitev nagrad − oskarjev, grammijev, Evrovizija. Rad ustvarjam tudi koreografijo na prepoznavne teme, filmske uspešnice … Trudim se združiti vse plesne stile, zvrsti, ki jih obvladam, in jih med seboj povezati v en nastop. Poleg tega pa si še vedno rad pogledam in analiziram kakšno dobro tekmo v latinskoameriških plesih. Skratka − do zdaj sem spoznal ogromno stilov in se je res težko odločiti, kaj mi je najbolj všeč, me pa gotovo vedno znova fascinira kakovost pesa, kakršnegakoli.
Ko sva se dogovarjala še za intervju za oddajo Parada plesa, si mi dejal, da je oktober že polno zaseden. Kje vse boš plesal, s čim boš zaseden?
Oktober bo eden najtežjih mesecev v letu. Najprej sem organizator gledališkega šova v Firencah, ki ga prirejamo enkrat na leto. V prihodnjih tednih bom gostoval v Londonu, Barceloni in konec meseca v Las Vegasu, kjer se bova skupaj z Elisabeth udeležila enega največjih ameriških plesnih tekmovanj, ki se imenuje Superama.
Si želiš priplesati tudi morda v BBC-jev šov Strictly come Dancing ali vsaj tolažilno v slovenskega Zvezde plešejo? Verjamem, da so te povabili, a si verjetno zavrnil zaradi časa in morda denarja. Ugibam.
Ne bom rekel, da sem ljubitelj resničnostnih šovov. Vendar me sodelovanje vsekakor zanima. Zdaj živim v Italiji in mi je težko organizirati delo v Sloveniji. V prihodnje pa puščam odprta vrata.
Verjamem, da spremljaš slovenske plesalce, slovensko plesno sceno, seveda športni ples. Kam smo šli ali smo zašli? Vidiš kje v bližnji prihodnosti znova plesnega ptiča Feniksa v slovenskem plesu?
Moram priznati, da nisem najbolj na tekočem, kaj se dogaja v Sloveniji. Občasno zasledim kakšen članek ali rezultat, vendar v zadnjih letih nisem zasledil posebnih premikov ali visokih uvrstitev v tujini v latinskoameriških in standardnih plesih. Morda sem tudi kaj spregledal?
Kaj bi morali nujno spremeniti, po kom se zgledovati?
Po štirih letih dela v tujini lahko rečem, da se razmere v plesni kakovosti ali plesnem delu ne razlikujejo veliko po načinu dela, vsaka država ima svoj sistem, ki včasih deluje, včasih ne. Težko je soditi, kje smo mi! Je pa res, da je slovenski trg majhen, ‘zelo majhen’, ki pa se ga da − verjamem − dobro izkoristiti. Kot majhna država se moramo zavedati, da moramo stopiti skupaj in začeti od začetka pridobivati, trenirati plesne pare tekmovalnih plesov. Samo tako lahko z leti spet krojimo svetovni vrh, kot smo ga pred desetletjem. Imamo ogromno nekdanjih uspešnih plesalcev, trenerjev, ki bi morali stopiti skupaj, delati kot eno in uresničevati skupne cilje države. Žal to ni vedno lahko uresničiti, ampak verjamem, da je pot v prihodnje.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Ples mi daje svobodo, voljo do dela, ustvarjalnosti. Preprosto − ples me osrečuje. Vedno sem hvaležen za talent, ki ga imam.
Kako skrbiš, da je tvoje telo vedno v popolni plesni pripravljenosti?
Poskušam paziti na pravilno, redno prehrano in predvsem počitek ter regeneracijo telesa po napornih tekmovanjih.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Prostih trenutkov je res malo. A kadar sem prost, si rad pogledam kakšen dober film, poslušam glasbo, ki me pomirja, in kreiram, vizualiziram nove nastope. Če sem v Sloveniji, preživljam čas z družino, ki jo v tujini ves čas pogrešam.
Je bila pri tebi sploh kdaj opcija B v življenju, početi kaj drugega kot plesati?
Nisem nikoli razmišljal, kaj bi bil moj drugi poklic. Ker me je vedno veselilo modeliranje, bi morda šel v to smer, toda danes ne razmišljam več tako.
Kakšne so želje in vizije za naprej? Imaš vnaprej določene poti ali se prepuščaš toku življenja?
S soplesalko Elisabeth imava v prihodnje kar nekaj načrtov. Gotovo se bova vrnila na oder Blackpoola prihodnje leto ter na nekaj drugih tekmovanj v Evropi. Dolgoročni načrt pa je odpreti tudi franšizo plesnega studia Arthur Murray v Italiji. Rad se prepustim naključjem, ker so ta najlepša in najmanj pričakovana. Težko je reči, kam me bo vodila pot, želim si samo ustvarjati še naprej in biti srečen v tem, kar počnem.
Kaj meniš, po čem si prepoznaven med ljudmi? Je kaj takega, za kar veš, da ljudje rečejo, no, to je pa naš Mitja?
Težko je reči, po čem me ljudje poznajo. Velikokrat dobivam različne komentarje, da so ljudem všeč moja sproščenost, kreativnost, emocionalnost na plesišču. Toda mislim, da je to odvisno od občinstva.
Tvoj moto v življenju pa je?
Uživaj v tem, kar počneš, počni, kar te osrečuje!
Hvala za tvoj čas in se vidiva na Paradinem stolu konec oktobra!
