Pozdravljena, Alja, veseli me, da si se odzvala povabilu za intervju na moji spletni strani. Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavila kot oseba in kot plesalka? Kdo si, Alja Gomilar Zickero? Od kod prihajaš in kam si namenjena?
Pozdravljeni, hvala lepa za povabilo k sodelovanju. Sem 19-letna Ljubljančanka, polna pozitivne energije, ki s plesom hodi skozi življenje. Ples me spremlja skozi najlepše in najtežje trenutke ter je ena od redkih stvari, ki nikoli ne razočarajo. Zato mislim, da bo moja pot ne glede na to, kam je namenjena, obdana s plesom.
Ples me spremlja že vse življenje. Kot otrok sem trenirala več različnih športov, a vedno je bil zraven tudi ples. V 7. razredu osnovne šole sem se začela resneje ukvarjati s plesom in tudi prvič nastopila na plesnih tekmovanjih. Od takrat naprej si ne predstavljam več dneva, ki ne bi bil na kakršenkoli način povezan s plesom. Ples pa zato, ker ne more nič nadomestiti občutka, ko plešeš in si ti res ti.
Da, res je, na začetku sem plesala le hip-hop, potem pa me je pred štirimi leti Barbara Hribar, ki je takrat poučevala balet v plesni šoli Minimundo, povabila k sodelovanju na baletni reviji, saj je imela premalo plesalcev. Rekla sem si, zakaj pa ne, in to vzela kot nekakšen izziv, ki se je končal tako, da sem potem še štiri leta redno obiskovala ure baleta. Break dance oziroma bolj akrobatiko sem začela obiskovati, ker sem se želela naučiti ‘kolo brez rok’ in ga uporabiti v svoji street dance šov točki. Nato pa je želja po še več akrobacijah pripeljala do tega, da sem treninge break dancea uvrstila v svoj tedenski urnik. Tudi na sodobni ples sem šla najprej iz čiste radovednosti, potem pa ugotovila, da se tudi tam lahko marsičesa naučim. Zdi se mi pomembno, da imamo plesalci znanja iz različnih zvrsti in smo čim bolj vsestranski, zato si vedno rada postavim izziv in se naučim česa novega.
Si plesalka, si koreografinja, si pedagoginja. Kje te najdemo v posameznih ‘funkcijah’, s kom vse sodeluješ?
Tako je. Leta 2016 sem se prvič preizkusila v vlogi koreografinje, ko sem skupaj z Ano Vičič koreografirala hip-hop točki za plesno-gledališko predstavo na Gimnaziji Bežigrad. S tem šolskim letom pa sem začela poučevati v Katja Dance Company, kjer učim odrasle in otroke, ki želijo plesati hip-hop. Kot plesalka plešem v Kazini pri Željku Božiću.
Zelo sem vesela, da mi je Katja dala priložnost za sodelovanje in da je bila predstava v Sloveniji tako dobro sprejeta, saj si lani nihče ni upal niti pomisliti, da bi se kaj takega lahko zgodilo. Iz predvidenih petih predstav smo jih do zdaj odplesali že kar dvajset. In 16. maja bomo nastopili tudi v Zagrebu v dvorani Vatroslava Lisinskega. Veseli me, da lahko s plesom opozarjamo na bolezen, ki lahko napade prav vsakogar, hkrati pa z zbranim denarjem tudi pomagamo tistim, ki so raka uspešno preboleli. V veliko zadovoljstvo mi je bilo sodelovati s celotno ekipo in upam, da bomo tudi v Zagrebu navdušili gledalce in zbrali denar za organizacijo Krijesnica, ki pomaga otrokom, ki so oboleli za rakom.
Sem študentka prvega letnika kineziologije na fakulteti za šport, pozneje bi se rada usmerila tudi v športno psihologijo. Ne vem pa, če bi temu rekla ravno opcija B, saj mislim, da se ta študij in ples med seboj povezujeta. Kar nekaj stvari, ki sem se jih naučila na ‘faksu’, lahko namreč uporabim v praksi, predvsem pri poučevanju. Za zdaj tudi uspešno usklajujem urnika.
Te vleče mogoče tudi v tujino, si razmišljala kaj o tem? Kaj bi se moralo zgoditi, da odplešeš ven?
Po eni strani me vleče ven, a za zdaj želja po tujini ni tako močna, da bi o tem resno razmišljala. Mislim, da bi morala najti mesto, kjer bi lahko združila tako šolo kot ples.
Do letošnje sezone sem se res redno udeleževala tekmovanj, septembra pa sem se odločila, da si vzamem (vsaj) enoletni predah od vseh tekem, saj bi rada nadgrajevala svoje plesno znanje še drugače. Tekme so sicer odličen način, da vidiš, kako napreduješ in se primerjaš z drugimi, a mi trenutno mesta in medalje ne predstavljajo več motivacije za napredek. Rada bi bila le boljša od same sebe. Sem pa seveda ponosna na 3. mesto na svetovnem prvenstvu leta 2015, 1. mesto na državnem prvenstvu leta 2016 in 2. mesto na svetovnem prvenstvu leta 2017, ki sem jih dosegla kot street dance šov solo članica.
Osrečuje me to, da ko plešem, sem jaz res jaz in ne razmišljam o drugih stvareh. Srečna sem, da lahko s plesom prikažem različne strani sebe in včasih tudi povem stvari, ki jih z besedami ne bi mogla. Če me že kaj žalosti, so to poškodbe, ki so me že kar nekajkrat ovirale na moji poti.
Komu si najbolj hvaležna za svojo kariero?
Prav vsem, ki so mi kadarkoli podajali znanje na moji plesni poti. Lahko bi rekla, da sem imela srečo, saj sem v 12 letih sodelovala s kar lepim številom trenerjev in se od vsakega naučila nekaj drugega. Zadnja tri leta pa sem najbolj sodelovala z Vaneso Krenker in Kristjanom Terglavom, katerima sem neizmerno hvaležna za vso znanje in podporo, ki sem jo dobila. Prav tako sem hvaležna Katji Vidmar, da me je povabila k sodelovanju v dobrodelni plesni predstavi Življenje je vrednota, in Monji Lorenčič ter Domnu Žuglju, s katerima sem lani sodelovala pri plesni predstavi Naši stebri, pred kratkim pa sta me povabila tudi k sodelovanju pri svojem novem plesnem videu.
Seveda. Če je le mogoče, si vedno vzamem čas in si ogledam plesne predstave, še posebej če v njih nastopajo moji prijatelji. Zdi se mi zelo lepo, da se plesalci med seboj podpiramo, in tudi jaz sem vedno vesela, ko moji plesni kolegi pridejo pogledat predstave, v katerih nastopam. Mislim, da so slovenski plesalci zelo uspešni, ker so pridni in se redno izobražujejo ter nadgrajujejo svoje znanje, saj talent brez dela ne pomeni prav nič.
Ali je v tvojem urniku čas tudi za neplesne dejavnosti? Kaj počneš, kadar ne plešeš?
Tega časa je sicer bolj malo, a se seveda najde. Ko ne plešem, rada potujem, sem na morju, berem, se ukvarjam z različnimi športi in čas preživljam z družino in prijatelji.
Brez telefona, ponavadi tudi polnilca, elastike za lase in vode.
Po čem meniš, da si prepoznavna, da ljudje rečejo, ja, to pa je naša Alja?
Velikokrat slišim, da sem nasmejana, pridna, vedno pripravljena delati in pomagati.
Je s tabo lahko ujeti korak oziroma kdo ga najlažje?
Mislim, da je z mano lahko ujeti korak, če si nekdo to res želi. Najlažje pa to storijo tisti, ki imajo vsaj okvirno take interese, kot jih imam sama.
Če drugim delaš dobro, se ti bo dobro prej ali slej vrnilo.
Plesat pa je …
… odkrivati samega sebe.
Hvala, da si se odkrila za naš portal in vse dobro!
