Dobrodošla na našem portalu. Se spomniš svoje prve pedagoginje, ki ti je zaželela dobrodošlico v plesni dvorani?
Seveda se je spomnim: Renata Alibegović. Še danes je namreč prav ona moja trenerka. Čeprav se njenega prvotnega videza bolj megleno spomnim, saj je pričesko, odkar jo poznam, torej od leta 2006, spremenila že kar nekajkrat. (smeh)
Sem nasmejana, živahna, odprta, delavna in nekoliko perfekcionistična ter hiperaktivna Idrijčanka, ki prosti čas najraje preživlja v dvorani in v dobri družbi. Izredno rada potujem in spoznavam nove ljudi, in zdi se mi, da me to kot osebo najbolj bogati v življenju. Po srcu sem športnica in najraje se ukvarjam z različnimi športi ter ljudmi in zraven seveda plešem.
Moja plesna pot se je začela v domačem kraju, Idriji, kjer se nadaljuje še vedno. Nikoli še nisem zamenjala kluba in tudi odločitev za srednjo šolo, ki jo obiskujem, Gimnazijo Jurija Vege Idrija, je posledica želje, da bi ostala v Plesnem klubu Idrija, kjer sta moje zavetje in moj drugi dom. Začela sem seveda pri ‘cicijih’, nadaljevala s hip-hopom, nekaj let plesala tudi jazz in disco, leta 2010 pa smo začeli tekmovati v hip-hopu in streetu. Danes jazz in disco žal nista več na voljo, ker nas je bilo premalo, se pa poleg hip-hopa in streeta letos preizkušam v breakdanceu.
Zdi se mi, da nas je v to smer zapeljala trenerka, ker sami te zvrsti prej še nismo poznali. Glede na to, da sem bila stara 11 let, menim, da je Renata že takrat opazila, da bolj uživamo ali pa se bolj vživimo, če med plesom zraven še igramo. Tako je že takoj začela poudarjati, kako pomemben je pri plesalcu obraz, in v treninge velikokrat vključila raznolike zanimive vaje, s katerimi nam je pomagala, da smo se otresli kakršnegakoli strahu pred nastopanjem in da nismo nikoli gledali v tla. Zame je namreč najtežje gledati nastopajoče, ki z gledalci nimajo nikakršnega stika. Z nečim moraš izstopati iz množice in pritegniti ljudi, jim podati zgodbo. Te pa ne pove nič bolje kot oči. Pri streetu so ti pri tem v pomoč seveda še ustrezna glasba, kostumi in rekviziti. Prav zato se mi zdi, da večina ljudi, predvsem laikov, veliko bolj uživa ob gledanju streeta kot npr. ‘golega’ hip-hopa, saj se veliko več dogaja, vsaka točka je drugačna, edinstvena. Točke so lahko zabavne, resne, žalostne, strašne ali zgolj lepe. Lahko dajo ljudem misliti, spodbujajo k boljšemu svetu, pomagajo ljudem izplesati vse hudo in dobro. Skratka, je nekaj posebnega.
Kakšen klub je Plesni klub Idrija, kakšna družba ste?
PKI je v primerjavi z največjimi slovenskimi sicer manjši klub. Če pa primerjamo število plesalcev s številom Idrijčanov, pa plesne prostore obiskuje pravzaprav kar lep odstotek prebivalcev najrazličnejših starosti. Vpisa je vedno več, klub ima skupine tudi v Godoviču, Črnem Vrhu, Cerknem, Spodnji Idriji, Novakih … Glede na to, da je naš kraj majhen, se lahko kljub temu pohvali s kar lepim številom ponujenih zvrsti. Prednost majhnosti je to, da prav vsak pozna skoraj vsakogar. Še posebej znotraj posameznih skupin smo stkali izjemna prijateljstva, ki seveda ostajajo tudi zunaj dvorane. Druži nas tisto, kar najraje počnemo, šale, ki nastanejo na treningih/pripravah/potovanjih/tekmovanjih, ob priložnostih ‘muskelfiber’ in pa seveda klepet ob najboljši kavi tik pod klubom.
Renata je oseba, ki poskrbi za to, da se ideja izpelje, sestavi koreografijo ali tvojo popravi/dopolni. Če morda kdaj ni ona avtor same prve ideje, je kljub temu vedno tista, ki poskrbi za razvoj odlične zgodbe in ‘mix’ (glasbe). Zdaj sem že dovolj velika, da treniram sama, saj se Renata glede na to, da je iz Ljubljane, seveda ne more prav vsak dan voziti v Idrijo, ker dela tudi drugje. Kljub temu pa je njeno ‘oko’ pred vsako tekmo nekajkrat nujno potrebno, ker sam pri sebi nekaterih stvari preprosto ne moreš opaziti, prav vedno pa se da v točki kaj popraviti oziroma izboljšati. In tisti, ki najbolje ve, kaj bi to bilo, je ona.
Renata mi v prvi vrsti seveda predstavlja trenerko. Njeno delo je, da te pohvali, popravi, če ti mora 100-krat povedati isto stvar, je edino prav, da te na hitro malo nadere. (smeh) Vsekakor pa sva v vseh teh letih, če se ne motim 12-ih, razvili že prav posebno prijateljstvo. Če me ne bi poznala kot lasten žep in tudi jaz nje, moje točke skoraj gotovo ne bi bile take, kot so, in verjetno tudi ne tako uspešne. Imela sem že privilegij odplesati njeno zgodbo, letos pa sem zbrala pogum in povedala še svojo. Zdi se mi, da če je odnos med trenerjem in plesalcem popolnoma brezoseben, oba težko uživata v družbi drug drugega in treningi posledično niso tako prijetni. Všeč mi je, da vem, da mi bo stvari, če bo treba, predstavila, take kot so, brez nepotrebnega olepševanja, ker hoče, da se izboljšamo. Veliko raje gremo na trening verjetno vse tudi zato, ker vemo, da se bomo zabavale in izvedele kaj novega druga o drugi.
Tekmovanja so predvsem tisto, kar nas sili k napredku, vanje pa je seveda treba vložiti veliko truda. Nič ne pride samo od sebe, če pa si kakšno leto tako misliš, se verjetno pozna tudi pri rezultatih. Tekmovanja te tudi naučijo nastopanja pred širšim občinstvom, pomagajo ti premagovati oziroma obvladovati tremo, so do neke mere pokazatelj tvojega uspeha, napredka. Vedno je čudovit občutek, če dosežeš zgolj želeni rezultat, postavljen cilj ali pa stopničke, saj tako veš, da se je tvoj trud skupaj z vsemi urami v dvorani izplačal.
Se spopadaš s tremo oziroma kako jo obvladuješ?
Zdi se mi, da je trema nekaj, česar se ni mogoče popolnoma znebiti. Sama skušam ob sebi vedno imeti ljudi, ki me podpirajo, mi veliko pomenijo in so z mano seveda tudi zato, da navijajo in me spodbujajo. To so predvsem mama, soplesalke, trenerka, družina in prijatelji. Če ob prihodu na oder slišim navijače, mi pogum še bolj zraste, prav tako pa tudi energija. Seveda se moram pred odhodom na oder umiriti, zaupati vase, nekajkrat globoko zadihati in včasih sama sebi ‘dati’ en motivacijski govor, da res dam vse od sebe.
Kaj pomeni tebi kot plesalki osvojitev tistih bleščečih naslovov – najboljšega v državi, Evropi in na svetu?
Kot sem že prej omenila, so medalje v plesnem svetu češnja na vrhu smetane. Pravi pomen pa se seveda ne skriva v medalji sami, temveč v pomenu, ki ga nosi. V trenutku, ko izveš že za same stopničke in se ti po licih ulijejo solze sreče, se vsega skupaj sploh še ne zavedaš. Če govorim iz lastnih izkušenj, se šele po nekaj dneh in kakšni novici v časopisu ali intervjuju končno zares zaveš, da si državni, evropski ali svetovni prvak. Vsakič znova, ko obudim spomin na to, si lahko rečem samo: Uau. Prepričala sem gledalce in sodnike, spravila v jok mamo, trenerko naredila ponosno in ji vsaj nekoliko povrnila za vse prevožene kilometre in čas, ki nam ga namenja. V hotelski sobi in doma me je že kar nekajkrat pričakala dobrodošlica skupaj z goro objemov in stavkov: "To ‘bejba’, ponosna sem nate." In to je tisto, kar največ šteje.
Kako bi opisala svoj plesni oz. koreografski slog, če sploh lahko?
Uf, zdi se mi da se še vedno nekoliko iščem. Za zdaj se najbolj najdem v housu, raggaetonu, ‘našopanih’ hip-hop koreografijah, po drugi strani pa obožujem tudi jazz in nekoliko bolj seksi verzije koreografij, ‘old school’, pa tudi počasnejše hip-hop koreografije, pri katerih lahko iz sebe res izliješ vso dušo. Prav velikega števila koreografij, če ne štejem tistih za mlajše, še nisem sestavila, dobivam pa iz leta v leto vedno več navdiha in mogoče bom kmalu našla tisti ‘svoj slog’.
Glede na to, da je moj tedenski urnik že od nekdaj precej ‘zabasan’, sem se organizacije morala kar nekako navaditi. Še posebej, odkar sem v gimnaziji, ki je precej zahtevna, mi je prišlo v navado, da si za vsaj en dan vnaprej napišem, kaj vse moram narediti, kaj vzeti že zjutraj s sabo (leče, opremo za trening,, računalnik …), če moram na kosilo v šoli, ker imam zgodaj trening ipd. V nasprotnem primeru mi kakšna stvar kar precej hitro uide. Po drugi strani pa prav daleč v prihodnost ne maram gledati. Vsak dan ti prinese nekaj novega, izkušnjo več, pa naj je ta dobra ali slaba, ki te osebnostno oblikuje. Tako se lahko vsak mesec pojavijo nove želje, cilji in ovire. Zanimanja se lahko v kratkem času kar precej spremenijo in zato po mojem mnenju ni vredno delati nekih daljnih načrtov. Življenje bo vsakogar popeljalo svojo pot, če mu le pustimo, da nas vodi.
Kaj je pri plesu najvznemirljiveje?
Ko vidiš zahtevno koreografijo, za katero se ti zdi, da je zate prevelik zalogaj, a se odločiš, da ji boš kos. In misel na ponos, ki ga boš čutil, ko jo boš enkrat znal, je vznemirljiva.
Bo vendar ples ostal na prvem mestu tvojih odločitev v prihodnosti?
Za zdaj si še vedno upam trditi, da je gotovo dejavnik, ki najbolj vpliva na moje odločitve. Vikende, prosti čas in počitnice prilagajam treningom, ker se mi zdi vredno in ker ples obožujem. Zato sklepam, da bo tudi v prihodnosti igral veliko vlogo.
O čem premišljuješ glede študija?
Do zdaj sem mogoče še največ razmišljala o fakulteti za šport, nedolgo nazaj sem izvedela tudi za Akademijo za ples v Mariboru, o kateri se bom prav gotovo pozanimala, ker bi mi ta verjetno odprla vrata do zame še nenaučenih plesnih zvrsti, kar bi mi bilo neizmerno všeč. Vedno pa ostajam odprta za kakšen dodaten preblisk, ki bi lahko vplival na moje trenutne želje.
Čas skušam, kolikor je le mogoče kakovostno preživeti z družino in ožjim krogom sorodnikov. Vedno se potrudim najti čas za prijatelje, tudi če je to samo ‘čas za kavo’. Rada grem nakupovat, občasno v kino ali na bovling, obožujem kratke izlete k morju, kratke pohode v neznano, pozimi rada bordam, poleti pa veliko berem. Če mi le ostane ostane čas, skušam narediti kaj po hiši ali okoli nje, ker imam včasih prav malo slabo vest, ker mi ob šoli, plesu in tabornikih za to res zmanjkuje časa. (smeh) Rada pa počnem tudi karkoli, kar je na kakršenkoli način povezano z glasbo in miganjem. Kar me najbolj oživi, so gotovo izleti in potovanja, ki mi jih ni nikoli zadosti.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, ki je temu nasprotje, se pravi ne tako osrečujoče?
Ples je stvar, ki me najbolj osrečuje prav zato, ker me vedno spravi v dobro voljo in omogoči, da vse skrbi odložim za tisti slabi dve uri na stran. V dvorano lahko grem, kadarkoli mi poželi srce, in zelo pogosto je to prav med najbolj napetimi tedni v šoli, ko me od vsega stresa že nekoliko zvija. Sem človek, ki ni narejen za sedenje pri miru in lenarjenje, zato je obisk plesne dvorane med učenjem vedno dobrodošel. Tam se umirim, dam iz sebe odvečno energijo, prikličem hormone sreče in tako gre tudi doma pozneje vse skupaj lažje v glavo. Edina stvar, za katero sem zaradi plesa malo prikrajšana, so obiski Velenja z družino, kjer imam celo ‘goro’ sorodnikov. Tako jih vidim bolj poredko, je pa zato takrat, ko jih, toliko slajše.
Kam bodo usmerjene plesne sile letošnje sezone?
Na ponovne uvrstitve na mednarodna tekmovanja, kakšen dodaten plesni festival, iti ven iz cone udobje in tako napredovati. Tudi Renata dela na tem, da sestavlja najrazličnejše koreografije in tako vsakič ustreže željam nekaterih, drugim pa postavi izziv. Pika na i pa bi bile seveda ponovne uvrstitve na stopničke.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Ni pomembno, kolikokrat padeš. Važno je, da se vedno znova pobereš in vztrajno nadaljuješ svojo pot z dvignjeno glavo, ta pa naj vedno sledi srcu.
Plesati je …
Živeti, uživati, sporočati, dihati glasbo.
