Dragi Branko, srečno novo leto. Kakšen je pogled na minulo leto, kaj bi najraje pozabil in česa se boš spominjal?
Srečno novo leto vsem, posebej tistim, ki si bodo vzeli čas in prebrali tole. Vedno poskušam v spomin zapisati samo lepe dogodke in pri tem bi poudaril, da smo oblikovali ekipo v Plesni šoli Rolly, s katero z užitkom sodelujem in ki si je vzela zalet za nove podvige. Glede plesnih tekmovanj sem izjemno ponosen na Kristino (Zvonar, op. u.) in Aljaža (Planinška, op. u.), ki sta decembra odrinila na svoje prvo svetovno prvenstvo kot reprezentanta. Začutili smo tudi veliko zanimanja za plesne NPK-je (Nacionalna poklicna kvalifikacija, op. u.) in članstvo v komisijah za NPK-je, zdaj lahko zatrdim, da so se ‘prijeli’.
Zaljubljenec v ples v skoraj vseh pojavnih oblikah le-tega in popotnik v iskanju sreče ter ljubezni.
Mladost sem preživel v čudoviti Rogaški Slatini, na katero sem še vedno zelo navezan. Mama mi je omogočila, da sem na skrivaj z balkona (v socializmu so bili balkoni prazni in polne prve vrste) gledal plesne turnirje v Zdraviliškem domu (danes Kristalna dvorana), kjer sem vzljubil ples in imel priložnost spoznati ter opazovati vse domače plesne akterje športnega plesa in zelo veliko zelo kakovostnih tujih gostujočih plesalk ter plesalcev. Sledilo je plesanje v folklorni skupini Minerali in šolskih oblikah družabnega ter športnega plesa, prvi nastopi in tekmovanja že v osnovni šoli.
Če se ozrem nazaj, se takrat nismo toliko ukvarjali s pridobivanjem sredstev za plesno pot in je bilo na tem področju vse veliko lažje, več časa smo lahko namenili samemu plesu. Nikakor pa ne morem minulih časov primerjati po kakovosti plesanja, po prostorih, kjer smo lahko plesali in tekmovali. Že samo število članov v PZS kaže na izjemen razmah plesa pri nas. Nekoč je bilo pet članic PZS, med njimi tudi Rolly, danes jih je čez 80. Žal pa zdaj tudi laiki opažajo, da se je trend obrnil v negativno smer.
V svojem rodnem mestu sem začel stalno delovati v drugi polovici osemdesetih, in ena od prednosti je bila najti kakovosten prostor za delo. To nam je uspelo leta 1998 v prostorih nekdanje kasarne iz leta 1895. Rolly je nastal iz druge besedice rock and roll, ki smo mu dodali na koncu y in s tem ponazorili zelo bogato delovanje na tem področju v zgodnji fazi. Preobrazba iz plesalca v vodjo plesne šole je nastala iz preproste potrebe, da je treba poskrbeti za logistiko, ki mora nemoteno in neprestano brezhibno delovati. Treba je poskrbeti za nešteto stvari in počasi se preleviš. Nasvet vsem plesalcem je preprost; če želite plesati, ne odpirajte plesne šole, kluba, društva … saj na tej poti plesanje močno trpi, ko moraš skrbeti za celo paleto opravil, ki so povezana s plesom.
Zelo sem srečen, ko dvorane služijo svojemu namenu, in ravno v tem trenutku, ko odgovarjam na ta vprašanja, zadnji dan leta 2016, v dvoranah potekajo treningi športnega plesa, ki jih omogočamo vsem plesalcem. Na Štajersko smo pripeljali izjemno veliko ‘novih’ plesnih zvrsti, na kar sem izjemno ponosen, nekatere so se prijele, nekatere zamrle. Najbolj me boli dejstvo, da na Štajerskem ni več kluba, ki bi se ukvarjal z akrobatskim rokenrolom, ki sem mu posvetil dober kos svojega dela. Zelo hitro sem prepoznal, da štajerska konkurenca nikakor ne ustreza močvirnikom in da je že dlje časa potekalo mehko zatiranje rokenrola na tem koncu države. Rezultat je tu. Nekoliko sem potolažen ob dejstvu, da so swingerji izkoristili popularnost teh ritmov in da se ta scena uspešno razvija.
Ker se ne splača, tako v moralnem in posebej ne v finančnem smislu – mislim na tekmovanja. Zaslediti je, da se v PZS trudijo z iskanjem organizatorjev tekmovanj, vendar so pogoji, ki jih postavljajo in omogočajo, popolnoma neživljenjski. Dokler tega ne bodo spoznali, bo to tako. Zato pa rastejo in nastajajo takšni ter drugačni plesni festivali, ki to nadomeščajo. Zdaj že 12. SalsaCongress počasi doživlja preobrazbo, ki smo jo začeli že lani. Iz nekega splošnega festivala se usmerjamo na ‘sensual’ področje, ki ga iščemo v vseh oblikah karibskih ritmov in stilov. Vedno pa prikažemo tudi kakšne druge plesne zvrsti. Zanimanje je in tudi letos ga bomo izvedli v čudovitem hotelu Habakuk v Mariboru, kjer imajo kongresni center, ki nam je pisan na kožo. Maturantski in valetni plesi pa so zgodbe, ki bodo trajale večno, dokler bodo potekali ti plesi.
Anna in Damir sta moja najljubša plesalca predvsem zato, ker sem od blizu lahko opazoval njun razvoj do plesnega vrha, kjer zdaj poskušata doseči čisti plesni vrh v WDC-ju. Zelo ju cenim in želim si, da bi svoje znanje ponudila tudi domovini in obogatila ter dopolnila vse to, kar se dogaja pri nas. Sodelujemo razdalji primerno, kar pomeni, da se ob vsakem njunem obisku domovine srečamo, se pogovorimo o dogajanju po svetu in doma, spijemo kavo in poskušamo narediti tudi kakšen trening za zainteresirane. Januarja sta spet doma in veselim se srečanja z njima.
Si tudi gonilna sila projekta NPK (Nacionalna poklicna kvalifikacija). Zakaj si se tega lotil in kakšni so uspehi?
Zgodba ima osebno noto – ko sem v osemdesetih poskušal pridobiti ustrezno izobrazbo, le-ta, ki jo je ponujala PZS, takrat ni bila uradno priznana s strani države. Upam, da se je zdaj to kaj spremenilo in da je med poklici tudi kaj na temo družabnega, športnega in še kakšnega plesa … NPK je nadaljevanje nekega dela, ki ga je začel že Ambrož (Tomaž, op. u.) na poti do akademije in je pomenila neko osnovo. Pozneje smo morali nekatere poklicne standarde preoblikovati in obnoviti času primerno, kar je trajalo pet let, in zdaj lahko te programe izvajamo. Uspehi okoli NPK-ja so izjemni, saj ko slišiš, da lahko s tem ‘papirjem’ dobiš tudi delovno vizo v tujini in še to na neki drugi celini, se pokaže prava vrednost NPK-ja. Zdaj v januarju spet potekajo preverjanja in že danes sem navdušen nad številom prijavljenih. Vesel sem, da je zelo veliko podrobnosti osvojila tudi Jasmina (Rebernik, op. u.), sicer svetovalka za NPK, ki ji prepuščam vedno več dela na tem področju.
Najbolj me moti spoznanje, da je v zelo veliki meri ples individualnega značaja in da ob ustreznem nesodelovanju ter nedopolnjevanju izgubljamo vsi. Biti bolj odprt do vseh, tudi do tistih, ki ne sprejemajo tvojih razmišljanj in poti, je recept, da se to spremeni. Karibski ritmi in njihov značaj so mi postali blizu tudi zato, ker se lahko veliko naučimo od njih pri doseganju skupnih ciljev.
Koga ceniš na plesni sceni in zakaj?
Cenim vse, od katerih sem se lahko kaj naučil oz. so pustili pečat na plesnem področju – Franjo Kozar, Fredi Novak, Viktorija Tomič, Tomaž Ambrož, Andrej Škufca, Katarina Venturini, Željko Božič, vsi Vodlani, Matej Krajcar, Domen Krapež, Zoran Kljun ter v zadnjem času tudi Anna (Mashchyts, op. u.) in Damir (Halužan, op. u.) so samo nekatera imena, ki se jih zdaj spomnim, prav gotovo pa je nabor zelo velik.
Sam sebi sem obljubil, da se znova aktiviram in poiščem strast v plesu predvsem za lastno zadovoljstvo ter užitke.
Imamo srečo, da nam je vse najpomembnejše na dosegu roke, v razdalji okoli dveh kilometrov osnovna šola, plesna šola in bivališče ter zaradi tega ne izgubljamo časa. Ples je pa, kot je že splošno znano, način življenja. Naj omenim še svojo 75-letno mamo, ki pleše v skupini Rolly Vital.
Poskušamo se občasno odklopiti – in zraven Maribora, Rogaške Slatine obvladamo tudi Umag, kjer je del družine in prijateljev.
Je bila pri tebi kdaj poleg plesne tudi kakšna druga opcija?
Poskušal sem občasno delovati po nekih normalnih življenjskih tirnicah, a me ples vedno znova in znova potegne v svoj objem. Delal sem tudi na PTT, bil sem izjemno uspešen šef prodaje tiskalnikov (na leto prodal največ tiskalnikov v celi mednarodni firmi), spoznal sem tudi področje odpadkov, posebej gradbenih odpadkov, vendar je ples stalnica.
Rojen Mariborčan, preživel osnovnošolsko mladost v Slatini z nekajletnim izletom v Ljubljani. Počutim se Štajerca in rad bi, da to slovensko območje pridobi večjo veljavo, kot jo ima zdaj.
Kam najraje zaideš, ko imaš proste minute, ure, dan? Predvidevam, da je to samo poleti, ko je šola zaprta, in še takrat večkrat praviš, da si v ‘Švici’ in na ‘Malti’, saj vedno nekaj adaptiraš na šoli?
Obstaja Bar Rute 66 MB, kamor pobegnem na koncerte rokenrol ritmov, Ponavadi na dvorišču stoji kakšen citroen, ki se obnavlja, od letos pa sem si obljubil kakšen dan jadranja, saj je bila lanska oktobrska tura s prijateljem iz mladosti, Frenkom, nepozabna .
Po čem, meniš, da si prepoznaven? Da ljudje rečejo, ja, to je pa Branko?
Pojma nimam in prepuščam ljudem, da si sami ustvarijo mnenje, predvsem na podlagi lastnih izkušenj in ne govoric, ki so pri nas nacionalni šport.
Plesati je …
… najboljši približek brezpogojne ljubezni in sreče.
