Draga Neja, lep pozdrav in seveda čestitke za drugo mesto v naši nagradni igri, ki si si ga priplesala tudi zato, ker si zmagala na minulem tekmovanju Opus. Kaj ti nagrade pomenijo, kako jih doživljaš in na katere si recimo najbolj ponosna?
Pozdravljeni, hvala vam in tudi vsem glasovalcem! Nagrade so zame nekaj, kar pride zraven. Niso moj najpomembnejši cilj, ampak mi pravijo, da sem nekaj naredila dobro. Opusa se udeležujem vsako leto že od 10. leta, in na začetku so mi nagrade pomenile edino res pomembno stvar, ki bi jo tisti dan odnesla domov. Pozneje sem začela gledati nanj bolj kot na priložnost, da nekaj ustvarim in to pokažem občinstvu. Ugotovila sem, da je pomembneje, kakšno izkušnjo dobim, in je predvsem vodilo za naprej. Najbolj sem ponosna na zlato priznanje zdaj dve leti zapored, letos pa predvsem na nagrado generacijske žirije.
In za uvod nekaj besed o tebi. V dveh, treh stavkih, kdo si, Neja Veternik, od kod prihajaš in kam si namenjena?
Sem 16-letna dijakinja, pogosto zelo zaposlena, ampak predvsem s stvarmi, ki jih rada počnem, in to v velikih količinah. Prihajam iz Velenja, trenutno pa obiskujem šolo v Ljubljani. Namenjena sem naprej, skozi vsa odprta pa tudi mogoče skozi kakšna zaprta vrata.
Kako je ples priplesal v tvoje življenje? Zakaj si začela plesati in kaj je bila inspiracija za to, če sploh kaj?
Pri treh letih me je mama vpisala v plesno pripravnico, saj si je sama kot otrok vedno zelo želela plesati. Z veseljem sem obiskovala ure plesa, sanjala sem tudi o treniranju gimnastike. Te možnosti nisem imela, sem se pa sama učila raznih akrobacij. Vse to je preraslo v veliko željo po gibanju.
Si dijakinja 2. Letnika SŠVGL – smer sodobnih ples. Je bila to prava in edina odločitev po osnovni šoli?
To odločitev sem sprejela v zelo kratkem času, saj prej nisem vedela, da sploh je ta program, informativni dnevi pa so se bližali. Čeprav sem se takoj zavedla, čemu vsemu se bom morala odreči in da se bo veliko stvari spremenilo, je bilo popolnoma jasno, da je to edina prava možnost. Pred tem v resnici nisem gledala na ples tako resno, ampak me je v novem okolju dokončno obsedel. Po skoraj dveh letih sem še vedno prepričana v to in odločitve niti malo ne obžalujem.
Te bo pot odpeljala v tujino? Ali o tem razmišljaš oz. kaj bi se moralo zgoditi, da odplešeš iz Slovenije, in kaj, da ostaneš tukaj?
O tem kar precej razmišljam, a se mi še ne sanja, kam natančno. Kljub temu se mi zdi, da bo odločitev precej težka, saj me zanimajo tudi preostala področja. Tuda kljub tem pomislekom me še vedno najbolj zanima ples. Zanašam se na to da, bom še enkrat imela tisti trenutek intuicije kot takrat, ko sem bila prepričana o odhodu v Ljubljano.
Kaj te razveseljuje v plesu/pri plesu in kaj je tisto malo maj veselo?
Razveseljuje me to, da je način gibanja in fizičnosti, ki mu lahko dodamo estetsko vrednost. Lahko grem na klas le z namenom, da urim svoje telo in preizkušam svoje sposobnosti, lahko pa sama preživim uro ali dve v dvorani in nekaj ustvarim. To sta dve popolnoma različni izkušnji, ampak obe sta del tega. Možnosti, kaj početi, je veliko, vedno pa so vpleteni telo in moja čustva, kar je najlepše. Manj veselo je to, da pridejo tudi dnevi, ko se ti zdi, da za to preprosto nisi dovolj dober in posledično motivacija pade. Ker pomeni ples veliko dela in garanja, včasih zmanjka potrpežljivosti, naučiti se moraš borbe s samim sabo.
Če se vrneva na tekmovanja predvsem z vidika ustvarjalnosti in dejstva ‘biti sam na odru’. Si rada solistka, si rada skreiraš lastno kreacijo oz. komu jo najraje zaupaš?
Res je, najraje sem solistka. Se je že zgodilo, da sem nekaj ustvarila za nekoga drugega, a to ni prav pogosto. Največkrat sestavim in odplešem sama, ampak še čakam na priložnost za še drugačne načine kreiranja.
Kakšne teme te pri plesu najbolj zanimajo kot ustvarjalko in recimo kot gledalko? Kakšno predstavo si najraje ogledaš?
Kot ustvarjalka se težko omejim na nekaj določenih tem, saj me vedno zanese na povsem nekaj novega. Trudim se ustvarjati na neko tematiko, ki me zaznamuje v času, ko začenjam ustvarjati koncept za svoje delo. Kot gledalko me najbolj pritegnejo teme, ki kritizirajo našo družbo ali izpostavljajo kakšno težavo. Najraje gledam predstave, ki so gibalne in imajo hkrati elemente performansa. Želim si videti nekaj novega, kar še ni bilo postavljeno na oder. Zame je zelo pomemben tudi dober koncept, kar potrebujem, da me predstava res prepriča.
Je Slovenija dovolj velik prostor za količino plesnih šol/klubov in posledično plesalcev, ki jih ima?
Zdi se mi, da je plesnih šol in klubov ogromno, in to je dobro, saj lahko plesalec predvsem na začetku svoje poti pridobiva in izbira med veliko različnimi viri plesnega znanja. Na tako majhnem prostoru je veliko pedagogov, vsak z nečim svojim in edinstvenim. Žal vidim naš prostor dovolj velik le za poučevanje plesa, za preostalo pa se mi zdi primernejša tujina.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno?
Odličnih plesalcev in predstav je veliko, a gledalcev in tistih, ki sezanimajo za sodobno plesno umetnost, je bolj malo. Na predstavah se srečujem večinoma z ljudmi, ki so tudi sami v plesu, in žalosti me, da sodobni ples ne pritegne toliko ljudi, kot jih recimo balet. Drugače spremljam tudi preostale plesne zvrsti, a nimam posebnega mnenja. Kot ustvarjalka menim, da imam dobre pogoje, da se pokažem in izpopolnjujem.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Ker plešem tudi izven šole, bi ga kljub temu uvrstila med proste trenutke. Kadar pa ne, sem rada v družbi prijateljev, si ogledam predstavo ali obiščem kakšen koncert. Ko potrebujem intenzivnejši počitek, pogledam dober film ali serijo, včasih tudi kaj preberem. Šport mi je na splošno blizu. Pred prihodom v Ljubljano sem trenirala tudi sinhorno plavanje in športno streljanje, zdaj pa le občasno, bolj ljubiteljsko.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš na nastop, ali na vajo, ali sploh iz hiše, nikamor.
Na prvega sem lahko ponosna, to je plastenka vode, ki jo imam ves čas nujno pri sebi. Na drugega žal ne preveč, to je telefon, brez katerega večina dandanes ne zapusti ne zgolj hiše, ampak v najhujših primerih tudi prostora v hiši. Tretji je preprosta gumica za lase.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Neja?
To je malo težko vprašanje, verjetno najbolj po tem, da sem zelo majhna, kar opazite najprej, ko me srečate.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Tega nimam, ampak menim, da je najpomembneje delo, ki izhaja iz želje do nečesa. V to, kar počnem in bom še počela, moram biti prepričana, na splošno pa uživati, kolikor le lahko.
Kaj ti pomeni plesati?
Najboljšo stvar, ki jo lahko počnem v tistem trenutku.
Kje boš preživela letošnje poletje? Bo plesno ali morsko obarvano ali kar kombinacija obojega?
Letošnje poletje bo precej pestro. Že dan pred koncem šole se s Plesnim studiem N in otroško plesno predstavo Pika praznuje rojstni dan odpravljam na gostovanje v Beograd. Ko se vrnem, grem na poletno plesno šolo, nato za dva tedna na morje. Opravila bom kakšno poletno delo, morda še en krajši pobeg na morje in proti koncu počitnic obiščem dva plesna seminarja.
In česa te nisem vprašala, pa bi bilo zelo nujno?
Ne zdi se mi, da je še kaj.
Hvala in vse dobro ti želim.
