Sanja Spirić. Plesalka, koreografinja, pedagoginja, ne nujno v tem zaporedju
Draga Sanja, pozdravljena na Paradinem portalu, in zaupaj našim bralcem, kaj počneš v teh dneh samoizolacije, kako skrbiš za kondicijo, delaš preko on line tudi ti?
Heijla, Barbara! Najprej hvala za povabilo. Te dni, če je le mogoče, grem na dolgi sprehod po gozdu, drugače pa sem … doma (smeh). Pripravljam različne video vsebine za svoje plesalce, kar me vsakodnevno spodbuja h gibanju. Tako da, ja, delam prek spleta, poskušam ne preveč obremeniti že tako preveč obremenjenih učencev in iščem načine, kako to vse spremeniti v sprostitev in ne zadolžitev.
Kot kaže, je bil zadnji nastop v živo nastop tvoje varovanke Žane Žniderič na nedavnem tekmovanju Opus 1 plesna miniature s koreografijo Poliritmi, ki je prejela srebrno plaketo. Kako sta se pripravljali na ta nastop in kaj ti pomeni priznanje?
Tako je! Zadnji nastop je imela Žana na Opusu 1, kjer je osvojila srebrno priznanje, kmalu po tem pa smo tako morali ‘ostati doma’ (smeh). Žana je že tako zelo odgovorna plesalka in ima že kar nekaj Opusov za sabo in je bilo delo z njo pravi užitek. Moja vloga je bila − bolj kot ne − samo spodbujanje in loščenje že narejenega izdelka. Glede na dosedanje lastne izkušnje na nastopih za Opus 1 sem bila vedno pod tem ‘pritiskom’, katero priznanje bom prejela, ker vidiš to kot odraz svojega dela, vloženega truda, časa, energije … Zdaj ko sem mentorica mladim plesalcem, meni priznanja ne pomenijo ravno veliko. Kot mentor najbolj cenim mlade plesalce, če gremo skupaj skozi celotni proces od zamisli do izvedbe, ker se zavedam, kakšen izziv lahko to predstavlja mladim umom. Zame je pomembneje to, kako se plesalec razvija med ustvarjalnim procesom, in ne to, kaj na koncu dobi. Zavedam pa se, da priznanje predstavlja plesalcem neko potrditev, da gredo v pravi smeri, in sem seveda najbolj srečna, če jim uspe. Še vedno smo ljudje željni potrditve in priznavanja svojega dela, in to je normalno.
Torej nisi samo plesalka, si tudi koreografinja in pedagoginja, kajne? V kakšnem vrstnem redu gre pri tebi oz. kako si sledi eno za drugim?
Menim, da v mojem primeru moraš biti vse troje hkrati. Trenutno vodim kar zajetno število plesalcev od šestega pa vse do šestintridesetega leta starosti in eno brez drugega ne gre. Pri mlajših plesalcih je na prvem mestu predvsem biti dobra pedagoginja, ker če si samo dober plesalec, to otrokom ne pomeni kaj dosti. Po drugi strani pa moraš biti tudi plesalec, ker si jim ti prvi zgled. Naj pojasnim, ko rečem, da moraš biti plesalec, mislim na ljubezen do plesa, gibanja, glasbe in ne na profesionalnega plesalca, ki se redno pojavlja na odru. Tako da če moram razvrstiti te tri pojme: najprej sem pedagoginja, nato plesalka in na koncu koreografinja. Nisem si jaz tako izbrala, ampak je preprosto narava dela takšna, da je tak vrstni red.
Ker bodo nekateri prvič brali o tebi, prosim za en pregled tvojega dosedanjega šolanja in plesnega udejstvovanja?
Plesno pot sem začela dosti ‘pozno’ glede na večino plesnih ustvarjalcev, ki jih poznam, in sicer sem se v zadnjem razredu osnovne šole odločila, da potrebujem nekaj bolj ‘gibajočega’, saj sem do takrat streljala z zračno puško, kar pa je precej statičen šport. Vedno sem rada skakljala okoli po dnevni sobi na glasbo, tako da se je odločitev zgodila nekako tako po logičnem zaključku. Verjetno se bi morala zahvaliti bratu, ker me je napotil k moji prvi učiteljici plesa Sari Levičar. Za to verigo dogodkov sem obema zelo hvaležna. V srednji šoli sem se potem priključila Plesnemu društvu Imani in delovala pod mentorstvom Rosane Horvat, Sare Levičar, Katje Terglav in Ingrid Radman. Po končani gimnaziji nisem razmišljala o odhodu na plesno akademijo, tako da sem se vpisala na biotehnično fakulteto in diplomirala iz agronomije. Vem, ja, ni ravno pričakovan razplet. Sem se pa v tem času bivanja v Ljubljani priključila skupini Urše Rupnik. V tem času sem se nekako podzavestno odločila, da če se ponudi priložnost za plesno akademijo, si jo želim izkoristiti. Tako da sem se po končanem absolventu vpisala na Akademijo dramskih umetnosti v Zagrebu na oddelek za sodobni ples, na pedagoško smer. Redno pa sem tudi obiskovalka zimskih in poletnih plesnih šol ter ostalih intenzivnih izobraževanj.
Zakaj pa študij v Zagrebu in ne v Ljubljani?
Oktobra lani sem dokončala študij v Zagrebu na Akademiji dramske umetnosti. Kako sem ‘prišla’ do Zagreba? Sosledje dogodkov je bilo precej ‘spontano’. Nina Meško je prek e-maila posredovala obvestilo Akademije dramskih umetnosti v Zagrebu o dnevu odprtih vrat. Po obisku tega sem se hitro odločila, da se prijavim na sprejemni izpit in si dam priložnost. Vedela sem, da z jezikom ne bom imela velikih težav (kar ne pomeni, da nisem potrebovala vsaj eno leto, da sem se naučila slovnice, pravil …), od domačega kraja je Ljubljana bolj oddaljena kot Zagreb, glavni razlog pa, iskreno, je bilo financiranje. Oddelek za sodobni ples na Akademiji dramskih umetnosti sodi pod državno univerzo, ki jo financira ministrstvo, in kot član Evropske unije imaš pravico do vpisa, kjer ti šolnino krije država.
Zakaj pa sploh ples v življenju, kaj je tisto, zaradi česar si se odločila zanj?
Svoboda gibanja. Zelo mi je žal, ko vidim ljudi, ujete v lastno telo, ki ga ne zmorejo bodisi nadzorovati bodisi ne znajo efektivno uporabljati. Najraje bi jim ‘zavrtela’ njihovo najljubšo glasbo in rekla plešite! Vem, da to ne bi obrodilo sadov. Ko se enkrat začneš zavedati svojega telesa do te mere, da veš, kdaj se ga ne zavedaš, ni poti nazaj, in resnično si želim, da bi se vsi bolj povezali s svojim telesom iz povsem praktičnih razlogov – zdravje. Zdaj smo vsi na tekmi s tem, da ostanemo zdravi. Daleč od tega, da nas bo ples zaščitil pred Covid-19 virusom, pravim samo, da je gibanje v današnji družbi pomemben del, bodisi ples, tek, sprehod ali pa hitrostno plavanje. Dokler se giblje, je živo! (Smeh)
Ukvarjaš se s sodobnim plesom, za katerega še vedno nekateri menijo, da je nekaj nerazumljivega. Kako ga ti doživljaš in kako ga predstaviš tistim, ki ga ne razumejo?
To vprašanje je vedno zanimivo postaviti plesalcem sodobnega plesa, ker bo vsak drugače odgovoril, pa čeprav naj bi šlo za isto stvar. Najbolj preprost odgovor bi bil, kronološko gledano, da je to ples, ki se dogaja v trenutnem, sodobnem času, vanj pa sodijo različne sodobne plesne tehnike (release, countertehchnique). Gre za pojme, ki imajo določene pomene, s katerimi pa se vsi ne strinjajo do enake mere. Zato bi si na tem mestu sposodila prispodobo svoje profesorice in mentorice Joan van der Mast ter jo malce prilagodila. Takole pravi: “Ples je kot kuhanje paradižnikove juhe.” Vsi poznamo glavne sestavine – paradižnik, voda ter čas – in verjetno se že pri tem marsikdo ne bi strinjal z mano. Ostali dodatki in začimbe pa so odvisne od posameznika. Dovolite, da razložim. Paradižnik je gib in voda je prostor. Gib kot takšen ne more obstajati brez prostora, gib pa je esencialni del plesa. Da bi sploh se lahko približali temu, kaj je sodobni ples, je treba odgovoriti na to, kaj pa je sploh gib, gibanje. Pri večini laikov ali pa začetnikov je gib, sploh če je v asociaciji s plesom, estetska kretnja (največkrat roke), ki ima svoj začetek in svoj konec ter po navadi traja največ dve sekundi. Če poskušamo gib ogoliti in najti njegov ‘začetek’, bi verjetno prišli do mnogo nestrinjanj in nepotrebnih konfliktov. Sama si prizadevam, da je ‘začetek’ gibanja v dihu. Ta gib je vedno prisoten in vedno se lahko zaneseš nanj, da ti bo vedno na voljo. Torej če povzamem, je ples gibanje v prostoru in času, in iz tega bi se lahko sklepalo, da je vse ples. A je paradižnikova juha tudi samo paradižnik in voda? Lahko je. Kaj so pa potem drugi dodatki in začimbe? Vsak posameznik, plesalec je rezultat svojih učiteljev. Več učiteljev oz. različnih plesnih stilov, klasov imaš za sabo, več ‘dodatkov’ si prikuhal. Začimbe pa so tisi del vsakega posameznika, ki ga razlikujejo od ostalih. Samo ena pomanjkljivost je v tej prispodobi; več kot je dodatkov v juhi, bolj se poigravaš z mejo užitnega, medtem ko pri plesu ne moreš imeti preveč ‘učiteljev’.
Koga najbolj ceniš, občuduješ na slovenski sodobni plesni sceni, kdo ti je najbolj blizu, mogoče tudi na drugem plesnem polju, in seveda zakaj?
Iskreno – cenim vse, ki se preživljajo s plesom in so del slovenske plesne scene. Ne verjamem v idealizacijo posameznikov. Vsakdo s svojim delom doprinaša k razvoju plesne umetnosti. Ne vsi enako, seveda, in nekateri bi morda celo trdili, da kdo razvija plesno umetnost v ‘napačno’ smer. Vsakdo počne to, kar misli, da je prav. Resnično pa sem hvaležna celotni slovenski plesni sceni za obstoj in da lahko skupaj obstajamo.
Kakšen je torej pogled na slovensko plesno sceno?
Zelo raznolika in majhna. Ni nekakšne hude tradicije, ki bi se ohranjala. Vsakdo je usmerjen v svojo stran, kar se mi zdi povsem legitimno, saj kam bi pa prišli, če bi učenci bili enaki kot učitelji; ne bi bilo rasti in razvoja. Edino, kar me skrbi, so diametralni pogledi na delo in kolegialni odnosi. Vsi se premalo zavedajo, da smo vsi v istem ‘zosu’, eni do gležnjev, eni do vratu, ampak v istem, in namesto da bi stopili skupaj, delili znanja in izkušnje, se vsak drži zase. Seveda obstajajo svetle izjeme, ki so svoje znanje pripravljene deliti, in en tak projekt se mi zdi Plesna izmenjevalnica. Res nas je malo, razpršeni smo po vsej Sloveniji in vsak pozna samo svoj kotiček ‘zemlje’. Dejstvo, da na plesnih predstavah srečuješ vedno isto občinstvo, ti marsikaj pove.
Kaj te navdihuje, kaj je vodilo, ko ustvarjaš koreografijo?
Ljudje, njihove zamisli, pogledi na svet, moji plesalci. Velikokrat je vodilo tema, na katero ustvarjamo koreografijo, podobo, kot je to pri Opusu. Seveda so pa k sreči teme in vodila dosti raznolika ter široko zastavljena, tako nas lahko navdihuje pravzaprav čisto vse.
Plesno društvo Imani ti gotovo omogoča razcvet tvoje ustvarjalnosti, kajne?
V lastnem delu imam zelo proste roke – tako v koreografiranju kot tudi v pedagoškem delu. Zame je to odlična priložnost za razvijanje lastnih pedagoških metod in iskanje načinov, kako prenesti znanje, da to ustreza meni in učencem. V primerjavi s fakulteto, kjer se izpiti iz metodologije opravljajo po jasni strukturi; ne me narobe razumeti, ustvarjalne prostosti imaš na pretek, a kljub temu je treba uro zasnovati tako na papirju kot realizirati ‘na učencih’. Glede na to, da sem človek organizacije, reda in ‘popredalčkanosti’, mi je ta način na akademiji popolnoma ustrezal. Zdaj še vedno nadaljujem v duhu tega, vendar se prilagajam glede na učence, njihove potrebe in tudi želje. Še vedno pa moram imeti v mislih to, da gre za društvo, v katerem so otroci in mladostniki samovoljno, in ne za šolo.
Naj v tem delu omenim še ustvarjanje kot sokoreograf pri projektu Tavanje (2020), ki je pred kratkim zadihal pred gledalci. Plesna predstava je glasbeno-plesno uprizoritev, pri kateri je v središče postavljena plesno-gibalna interpretacija sedemstavčne orkestralna suite Gustava Holsta. Skupaj z Rosano Horvat sva imeli nalogo ustvarjati na zvrst glasbe, ki jo redkokateri sodobni plesalec uporabi, in postaviti 23 plesalcev na majhen brežiški oder. V tem primeru je seveda prva omejitev ali navdih glasba, ki je ne moreš zanikati, druga je prostorska omejitev (pri takem številu plesalcev!) in pa seveda pogleda dveh koreografinj na to vse. V tej situaciji težko rečem, da sva imeli proste roke, ampak to ni bila ovira. V vsaki stvari, kjer si na nek način omejen z nečim, se lahko hitro počutiš ujetega (podobo kot trenutna situacija s samoizolacijo), ampak meni takšne omejitve predstavljajo izziv. Predstavljam si, da je podobno, kot če pred likovnega umetnika postaviš samo belo platno brez orodja. Prej ali slej bo našel rešitev, lahko ga pusti belega in takega tudi izobesi, verjetno pa bo našel še kopico drugih načinov, kako ga izoblikovati in pri temu pustiti osebni pečat. Če povzamem, vsaka stvar te lahko omejuje ali osvobaja, pomemben je zorni kot.
Kam boš usmerila svojo energijo v prihodnosti, kaj si želiš, kje se vidiš? Si človek, ki načrtuje ali pustiš, da gre življenje svojo pot?
Sem človek načrtov, življenje pa gre itak po svoje (smeh). Vsekakor si želim nadaljevati pedagoško delo in graditi svoje izkušnje v to smer. Kot sem na začetku omenila, ne vidim, kako bi lahko jaz delovala, ne da bi bila zraven še plesalka. Tako da si želim ostati aktivna tudi na tem področju. Pogrešam oder tudi s te perspektive, kar sem ugotovila na premieri pred slabim mesecem, ko sem po štirih letih znova stala na odru. Verjetno se kdo sprašuje, kaj sem počela potem na fakulteti … Vsaj to bi bilo moje vprašanje, ki je precej legitimno. Svojo energijo usmerjala v metodologijo in prakso poučevanja. Nastopi oz. izpiti so bili zaprtega tipa, tisti odprtega tipa pa so bili nastopi v vlogi učitelja.
Je tujina tudi ena od možnosti?
Tujina je trenutno zanimiva z vidika dodatnega izobraževanja, gostovanja … Vendar trenutno je v mirovanju.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najboljši občutek je, ko so moji plesalci na odru, ko vidim, da uživajo in to delajo samozavestno. Res je smešno, da imam jaz vedno največjo tremo, pa sem samo ‘gospa iz ozadja’. Po končanem nastopu pa je večja evforija kot kadarkoli prej po lastnem nastopu (smeh). Res je zanimiva ta človeška narava, kako se lahko navežemo na svoje varovance.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Najslabše je iti po svetu z zatisnjenimi očmi ter vsiljevati svoj prav. Poskusi videti vse, razumeti to, kar si videl, in sprejeti. Sprejeti tudi to, da marsičesa ne moreš spremeniti.
Kaj najraje počneš, ko ne plešeš?
Mislim, da je iz vseh prispodob o hrani jasno, da rada dobro jem (smeh).
Če imam čas, se rada usedem za šivalni stroj. Pri tem se mi misli sprostijo, ampak ne zato, ker bi bilo šivanje neskončno pomirjujoče. Šivalni stroj je star in zelo glasen, tako da ne slišiš lastnih misli in si primoran usmeriti pozornost na to, kar počneš.
Po čem si prepoznavna, kaj je značilno zate, kdaj rečejo drugi, ja, to je naša Sanja?
Iskreno, nisem velikokrat deležna takih opazk, tako da težko rečem. Verjetno bi kdo, ki me ne pozna prav dobro, rekel, da sem tiha in skoraj malo sramežljiva. O sebi rada mislim, da sem natančna, organizirana in da ne zamujam, ker se mi zdi to neko spoštovanje do časa druge osebe.
Kaj je vedno s tabo v torbici?
Dejansko torbice kot takšne sploh nimam, zato pri meni obstajata dve skrajnosti; nimam torbice, lahko pa imam ogromno torbo, v kateri imam vse (od igle in sukanca, banane do gumitvista), saj zadnje čase živim kot pravi urbani nomad, razpeta med plesnimi klasi, domom, drugim domom in obstranskimi dejavnostmi za dušo in telo. Ampak odgovor na to, kaj imam vedno s seboj, so najverjetneje gumice za lase.
Na kaj pomisliš, ko prestopiš prag plesne dvorane?
Odvisno katere plesne dvorane. V moji naravi je, da imam ure načrtovane. Tako da pogosto ob prestopu praga razmišljam, kako bom ta načrt udejanjila in predvsem kako bodo k temu načrtu prispevali plesalci, saj tudi najboljši načrt ne preživi prvega srečanja z nasprotnikom, v tem primeru s plesalci. Stremim k temu, da bi bila pri delu zelo pragmatična, organizirana in plesalcem ponudila jasno strukturo, na katero se lahko oprejo, kar pa seveda ne pomeni, da na mojih urah ni čustev, topline in spodbude, to v bistvu zelo nadgradi in utrdi strukturo ure. Tako je, ko pretopim prag ‘svoje’ plesne dvorane. Pri prestopu plesne dvorane drugega pa je moja prva misel: “Super! Danes bo nekdo drug ‘poskrbel’ zame.” In: “Dobro veš, kako zna biti zahtevno učiti nove ljudi, zato se potrudi biti odziven učenec!”
Plesati je?
Kot dobra jed. Vedno dobrodošla, lahko spodbudi dobre spomine, zbližuje ljudi, krepi dušo in telo, pa vendar v prekomerni konzumaciji ni dobrodošla. Pazite se poškodb in nepremišljenih gibov.
Kaj svetuješ svojim plesnim kolegom v času samoizolacije in kaj bralcem in bralkam?
Ohranite mirno kri ter vklopite razum. Ne pozabite poskrbeti za svoje telo, saj je edinstven instrument, s katerim pridete povsod. Ostanite lepi, zdravi in doma! Hvala za tvojo energijo in #ostanidoma!
