Manca, plesni pozdrav in hvala, da si se odzvala na intervju. Je za razmišljanje o plesu zdajle pravi čas glede na poletje in kako preživljaš dneve, ki si jih najbrž moraš plesno zapolniti sama?
Zdravo. Za razmišljanje o plesu je vedno čas. Letošnje poletje preživljam plesno in delovno. Udeležila sem se Poletne plesne šole v organizaciji JSKD, Amazonas summercampa, konec avgusta me čaka še Vibra. Poletje je čas za pripravo na novo sezono in predvsem, da se spočijem in hkrati tudi sama kaj natreniram.
Sem zelo zadovoljna. Kljub manjši poškodbi sem uspešno speljala sezono do konca. Pridobila sem veliko znanja in zraven uživala. Znova sem na Opusu dobila srebrno priznanje, tekmovala sem tudi na MTP tekmah in do zaključenega 1. letnika mi manjka samo še en izpit. Zadovoljna sem z akademijo in komaj čakam na prihodnje šolsko leto.
Nekateri te poznajo, nekateri bodo o tebi brali prvič na mojem portalu. V enem ali dveh stavkih. Kdo si in kam si namenjena Manca Vukelič?
(Smeh) To se tudi sama sprašujem. Sem 19-letna Mariborčanka v Ljubljani, športnica po srcu in duši, polna energije in dobre volje. Trenutno študentka Akademije za ples v Ljubljani, capoeiristka, fluid balancerka in akrobatka. Namenjena sem naprej za nosom, no, včasih me vodi kakšen drug del telesa, predvsem kadar hodim po rokah in podobno.
V bistvu sem plesala že v maminem trebuhu, saj je plesna učiteljica (smeh). Drugače pa sem resno začela šele leta 2012, ko sem trenirala show dance v Pingiju pod vodstvom Suzane Majer. Pred tem sem trenirale ritmično gimnastiko in sem se z mamo prepirala, da ne plešem (smeh) in da verjetno tudi nikoli ne bom. Hkrati je mama tista, zaradi katere sem odšla na prvi trening in eno leto sva skupaj obiskovali sobotne treninge jazza leta 2011. Tako je leta 2012 klub za ritmiko začel razpadati in sem resneje začela trenirati show dance. Tekmovala sem show dance solo 2013 / 14 in street formacije 2013 / 17. Ko sem 2014 prvič odšla na Vibro, se mi je pojavil nov izziv – sodobni ples. Tako sem 2015 začela plesati modern in sodobni ples v Centru plesa. Hkrati sem dopolnjevala tudi baletno znanje že od leta 2014, najprej na centru, pozneje na BAAB.
Od leta 2009 do 2016 sem trenirala enkrat tedensko tudi akrobatiko. 2016 sem odšla na PPŠ, kjer sem se srečala s fluidom (Katjuša Kovačič in Nikola Orešković), tako da z njima še danes nadgrajujem svoje znanje akrobatike. 2011 sem se spoznala s capoeiro, ko je imela Katjuša ‘intensive week’ v Mariboru. Posledično sem julija 2016 odšla na Amazonas summercamp, kjer sem obnovila znanje capoeire. Takoj ob začetku šolskega leta 2016 / 2017 sem začela trenirati tudi capoeiro in fluid balance.
Mislim, da je bila kar logična odločitev. Že v tretjem letniku sem se odločila, da bom nadaljevala s plesom po končani gimnaziji. Nisem vedela natančno, kje in kako, a sem se prepustila toku življenja, poizkusila na avdicijah v tujini in zdaj sem tu na akademiji.
Verjetno boš omenila capoeiro. Zakaj je ravno ta gibalna veščina všečna in kako jo kombiniraš s sodobnimi plesnimi tehnikami?
V bistvu mi je všeč zaradi tega, ker to ni samo borilna veščina ali ples, kjer je gibanje samo en del, v bistvu gre za energijo in igro. Je kulturna veščina, kjer je veliko zgodovine, običajev, brazilska portugalščina, petje, igranje inštrumentov, gibanje in akrobatika. V plesu inkorporiram določene akrobacije, ki sem se jih naučila na treningih. Predvsem mi je dala večje ozaveščanje telesa v prostoru. Ko igraš z drugim capoeiristom, nimaš na voljo cele dvorane ali odra, temveč samo majhen krog, ki ga tvorijo ljudje, na katere tudi paziš med igro. Zahvaljujoč ‘professori Pinoquio’ pa me s capoeiro konstantno poriva iz cone udobja, predvsem glede petja.
Za zdaj je Ljubljana postala moj drugi dom. Definitivno si želim na neki točki oditi v tujino. Kdaj se bo to zgodilo, bom še videla, saj je povezano s financami.
Imaš tudi pedagoške in koreografske ambicije?
V bistvu sem se delno že preizkusila v vlogi pedagoga in mi je bilo zelo zanimivo, saj rada delam z ljudmi in otroki. Asistirala sem zadnje leto, ko sem trenirala ritmično gimnastiko, in v sezoni 2015/16 sem mami pomagala pri poučevanju najmlajših. Letos sem to nadaljevala v capoeiri, kjer asistiram ‘professori Pinoquio’ na treningih za otroke. Za zdaj se še ne vidim kot samostojen pedagog, saj se ne čutim dovolj usposobljeno in izkušeno. Prav tako si želim še kar nekaj časa plesati. Seveda se mi zdi, da ko si enkrat izkušen plesalec in se ti kariera bliža koncu, prav gotovo hitro postaneš tudi pedagog. Tudi v capoeiri si želim nekega dne nadaljevati kot pedagog, za kar potrebujem določen pas in še kar nekaj izkušenj. V vlogi koreografa sem že od majhnega (smeh). V osnovni šoli sem si sestavljala točke, ki so bile na začetku zelo gimnastične. V srednji šoli so postale plesne. Danes pa si sestavljam koreografije za Opus, Pingijeve produkcije in plesne večere.
Ples je ‘fajn’, ker se izraziš, lahko na neverbalni način poveš, kaj te muči. ‘Fajn’ je, ker je to gibanje, s katerim tudi malo poletiš (smeh). Niti malo ni ‘fajn’, kadar pridejo poškodbe.
Si kdaj imela vzornike v plesnem svetu, koga še zdaj občuduješ?
Od nekdaj sem jih imela. Večinoma so to bili ljudje, ki so me trenirali v nekem obdobju. Ker sem veliko časa kot otrok preživela s plesalci standarda in latina ter v zaodrju, so mi od nekdaj za vzor Jernej Brenholc, Daniela Podgornik Pekič ter Gordana Grandošek Whiddon in Trent Whiddon. Hkrati imam za ‘vzor’ oz. inspiracijo vse starejše plesalce in gibalce, od sošolk in pedagogov ter preostalih gibalnih mentorjev.
Si tudi tekmovala, pa me zanima, kaj meniš o plesnih, baletnih ali sodobnih tekmovanjih? So prezentacija, odskočna deska oziroma kaj po tvoje?
Tekmovanja so mi sama po sebi všeč, saj verjamem, da plesalca dodatno motivirajo. Hkrati pa se mi zdijo malo ‘brez veze’, saj ni toliko svobode za ustvarjanje, ker si časovno omejen. Tako kot tudi ni vsaka odrska točka primerna za tekmovanja že zaradi same tematike.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Teh je zares zelo malo (smeh), ker treniram, tudi ko mi ni treba. Kadar sem v Mariboru, grem najrajši teči s haskijem Mišo v Stražun ali pa s kolesom naokoli. Drugače zelo rada berem, klekljam, rišem, ustvarjam, masiram in športam.
Nekje med Mariborom in Ljubljano, drugače pa v Decathlonu, kjer delam.
In kaj boš imela s seboj? Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor. Kaj je vedno v tvojem nahrbtniku?
Seveda je odvisno od tega, kam grem, vendar imam vedno zraven telefona nekaj hrane in vode.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Manca?
(Smeh) Odvisno koga se vpraša. Na prvi vtis bi rekla, da delujem tiho, umirjeno, pozitivno in sramežljivo. Vendar me nekateri poznajo kot Mašino, drugi kot neutrudljivo norko z neskončno energijo, obsedenko s pingvini, mišico v obleki, dolgo nogo, ekstremistko, dolgolasko in še bi naštevali. Vendar bi rekla, da me večina pozna kot noro pozitivko, polno energije, ki vedno rada naredi kakšno akrobacijo.
Imam dve. Prva je aktualna že dalj časa in vidim, da je vsesplošno veljavna, izvira iz tekaških preprek v glavi. Druga je bila prvotno namenjena gibanju in stojam, vendar se je kaj kmalu izkazalo, da je življenjska. ‘Vse je v glavi’ – stric Zdravko Čufar, ‘It’s all about positioning’ – fluid balance
Plesati pa je?
Uživati in leteti.
Da delaš v življenju to, v čemer zares uživaš, z ljudmi, ki jih imaš rad in ti pomagajo rasti. Na koncu bi se rada zahvalila predvsem vsem plesnim učiteljem in Pingiju za ‘plesne korake’ in družini za podporo. Rada pa bi izpostavila prvo učiteljico Suzano Majer, ki me je inspirirala, da sem se veliko stvari sama naučila; Katarini Barbari Kavčič, ki mi je dala super osnove za sodobno, Katjuši Kovačič in Nikoli Oreškoviću, ki sta me letos naučila veliko novega (smeh), in Slavku Cehnerju, brez katerega moje bivanje v Ljubljani ne bi bilo tako super.
