Pogovor s plesalko, pedagoginjo in šefico plesnega centra Lotus, ki dodaja, da je tudi center dobrega počutja in butični center plesa.
Draga Petra, lep jesenski pozdrav, ko si odprla in znova zaprla vrata svojega Lotus plesnega centra. Kakšno je stanje telesa in duha ter seveda glave? O čem premišljuješ, kaj si želiš?
Pozdravljena, Barbara, in hvala za povabilo. Kaj naj rečem, sem večna optimistka z ukoreninjeno mislijo, da nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Prvo zaprtje je bilo težko, čeprav sem se hitro znašla, pri zdajšnjem pa sem že spretnejša. Kar se da, sem spravila na online, seveda pa še zdaleč ni isto. Ženske, stranke si želijo stika, pogovora, mlajši otroci te potrebujejo na uricah plesa, se radi še ‘pocrkljajo’. Tako smo vadbe z otroki dali na pavzo, ženske, nekaj se jih je žal odločilo v času onlinea za počitek, nekaj pa jih pridno vadi in so mi v podporo ter vadijo z mano tudi online. Trudim se slediti trendom, iti s časom naprej, in zavedam se, da bo počasi vse prešlo na online, kar niti ni tako slabo, če pogledava posel. Doseže se širša populacija. Sem pa optimistična in vsako tako priložnost izkoristim za pridobivanje novih znanj, novih projektov in posvečanju sebi, zdravju telesa in duha, in ker sem tudi inštruktorica Tao Women Liftinga by Savina Atai in M. Chia, mi bo čas prišel prav za poglabljanje teme in pripravo knjige, kjer združujem znanja orientalskega plesa z znanji TKM (tradicionalna kitajska medicina, op. u.) in taoističnih ved skozi pet žensk in petih elementov.
Prepričana sem, da bomo tole ‘zborbali’; predstaviva našim bralcem Lotus, saj pogled na tvojo/vašo spletno stran razkriva, da se pri vas dogaja marsikaj?
Lotus je center plesa in dobrega počutja v pravem pomenu besede. Je pravi eliksir mladosti, kot sem zapisala na spletni strani. Zase pravim, da smo butični center plesa. Ne gre za masovne skupinske vadbe, no, ne rečem, da bi se branila, gre za pristnost, pristop, cilj je, da odidejo s tečajev zadovoljni s sabo, s svojim telesom, dobro samopodobo, sproščeni, da imajo občutek pripadnosti ter da nam je mar.
Ja, ob pogledu na spletno stran je kar široka ponudba. Zakaj? Od kod? Ples in gibanje je z mano od šestega leta dalje, ko sem s prvimi plesnimi koraki LA in ST začela v takrat PK Velenje pri Dragu in Vereni Šulek po večletnem tekmovalnem obdobju, ob izgubi dolgoletnega plesalca Mateja Sagmeistra, v času, ko je plesalcev primanjkovalo, sem zgodbo zaključila in nadaljevala na oddelku za jazz balet v GŠ Velenje pri Dragici Mavec. V času študija in rojstva otrok sem počivala, potem pa se na povabilo plesnega kolega Mihe Rabiča vrnila na plesni parket s poučevanjem družabnih plesov in drugih programov … Dozorevanje, iskanje sebe pa me je pripeljalo do orientalskega plesa. Po času raziskovanja sem se srečala, danes s prijateljico Ksenijo Visket, ki me je tako rekoč popeljala in čisto potegnila v svet Orienta, kateremu sem zvesta še danes. Tukaj sem se našla. Seveda pa sem nemirna dušica, ki nima nikoli dovolj, pokukala še k tehnikam sproščanja, jogi in pilatesu, ki pa sta po mojem neizogibna pri plesalcu za ohranjanje psihofizične forme. Vse to znanje pa sem želela predajati tudi drugim in tako je pisana ponudba, plesi za vso družino.
Zakaj pa si nadela ime Lotus in zakaj si šolo sploh ustanovila?
Hvala za tole vprašanje. Ni kar tako iz danes na jutri nastalo ime, ne. Skoraj leto sem načrtovala, iskala ime. V času iskanja sem namreč na sprehodih po naši lepi Sloveniji srečevala cvetoče lotuse, jih fotografirala in se spraševala, na kaj namigujejo. Poglobila sem se v njihov pomen in hitro prišla do aha momenta. Vsi simboli so visoko etični. Na Kitajskem pomenijo celovitost, nepodkupljivost, zvestobo, prijateljstvo, duhovno ljubezen in plemenito človeškost. Lotus, ko je popolnoma odprt, prikazuje srečo, veselje, zadovoljstvo v življenju. In ko sem dobro razmislila, sem se hitro našla v teh opisih, jih povezala z ljubeznijo do plesa in hitro dodala simbol neskončnosti, ki se pogosto uporablja kot izraz za neskončno ljubezen ali upanje. Ja, ljubezen do plesa in ravno ta romantična interpretacija sta bili povod za dodatek na dnu loga, saj simbol neskončnosti pomeni, da bo nekaj trajalo večno. Zakaj pa ne. V cvet pa sem seveda dodala silhueto, ki nakazuje plesalko. In ‘taraaa’. Nastal je LOTUS. In ja, še numerološki izračun je bil ugoden.
Poučuješ orientalski ples, si mojstrica joge in pilatesa. Kdo je zaslužen za vso to plesno dobro počutno mešanico?
Ja, v prvi vrsti moja mami, ki je v meni videla plesni talent že v zgodnjem otroštvu in me vpisala v plesni klub Velenje, kot sem že prej omenila, ter me vso plesno kariero, ki zahteva odrekanja in 100-odstotno predanost, spremljala povsod in me bodrila in je seveda še danes glavna podpora. Hvala, mami. Takoj za njo pa oče mojih otrok, Sašo, ni še mož, ki nadaljuje mamino poslanstvo, me prenaša, bodri in seveda poprime za marsikatero delo po hiši, česar sicer verjetno ne bi, da sem lahko v svojih ustvarjalnih momentih brez skrbi. Ker ko je učiteljica dobrega počutja, brez stresa in zunanjih pritiskov, potem to lahko prenaša na tečajnike in lahko potrdi, da center dobrega počutja ni zastonj tako poimenovan.
Kdo pa so tvoje tečajnice (predvidevam, da tečajnikov še ni), od kod prihajajo in kaj je najbolj pogost razlog, da se začnejo ukvarjati z orientalskim plesom?
No, naj se pohvalim, da se nam je letos priključil tudi tečajnik na začetni skupini, vendar za krajši čas. Sicer pa so moje tečajnice damice starosti 30+ vse tja do 60+ in prihajajo z vseh koncev. Ko dobro razmislim, prihajajo iz širše regije: Velenje, Polzela, Celje, Žalec, Šmartno ob Paki, Ljubljana, okolica Ljubljane, Naklo. V večini so to ženske, ki poleg družine peljejo še kariero in se za tečaje odločijo zaradi izgorelosti, ker potrebujejo ponovni stik s sabo, čas samo zase, sprostitev in hkrati vadbo, kjer poskrbijo za pretočnost celega telesa, so pa pri nas tudi zaradi dobre družbe. Seveda pri meni to tudi dobijo, trudim se nadgrajevati vadbe, popestriti, raziskujem zdravilne učinke in tako poleg vadbe, plesa lahko dobijo še več.
Tudi joga se mi zdi, da vse bolj (znova) pridobiva na popularnosti, ne samo kot vadba, ampak kot sistem, da umirimo misli in dušo. Se strinjaš in me dopolniš?
Strinjam se. Časi so vse prej kot rožnati, veliko je stresa, ta pa vemo, da je tihi ubijalec, in dobro je, da v ospredje prihajajo vadbe in programi, ki ljudem omogočajo uravnavati misli, sprostiti telo in duha. Tudi sama sem se pred več kot dvema letoma znašla v situaciji, kjer sem prišla do spoznanja, da potrebujem nadgradnjo sebe. Takrat sem našla Savino, se vpisala v njene programe, kjer sem ‘jogirala’ malo drugače (spoznala široka znanja, jogo obraza, se spoznala s TKM) in pridobila licenco, ki mi daje znanja, da ženskam, tudi moškim, v prvi vrsti pa sebi pomagam spoprijemati se s cikli življenja. Sama sem tako jogo in pilates v centru združila pod imenom stretch & relax, kjer gre za kombinirano vadbo, povezano s tao in TKM-znanji.
Kakšno je zanimanje za orientalski ples v Velenju ali je večje zanimanje za jogo?
Pri nas v Lotusu je vsekakor več zanimanja za orientalski ples kot jogo, kar se tudi razume, saj je orientalski ples paradni konj naših programov. Je pa v Velenju kar nekaj posameznikov, ki izvajajo jogo, in vsi imajo, kolikor sledim, obisk. Orientalski ples je vseeno specifičen in se vsak ne vidi v tem, čeprav ima ravno tako ogromno pozitivnih učinkov na zdravje in telo kot joga. Imam občutek, da jim za množični vpis manjka poguma, ko se pogovarjam z ženskami, so nekje v precepu, bi plesale, a si ne upajo.
In Velenje ima kar nekaj plesnih šol in oddelek za balet pa ples ob drogu. Je konkurenca ali je dovolj prostora za vse?
Sama menim, da je vedno dovolj za vse, če se le pametno dogovoriš. Ne, ne čutim konkurence, je pa zame konkurenca zdrava. Pomaga pri rasti in napredku, spodbuja k izobraževanju in delu na sebi. Menim, da se da s konkurenco tudi lepo povezati, narediti skupne projekte in potegniti ven kar največ za obe strani. Mislim, da smo v Velenju to že pokazali. Seveda pa je pogoj, da so vsi enakega mišljenja (smeh).
Kaj tebe pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, kar ti je malo manj po godu?
Zelo rada predajam znanje, opazujem napredek, zadovoljstvo tečajnikov, pri samem plesu me osrečuje brezčasnost na parketu, pri nastopih uživam pri odzivnem občinstvu, malo manj pa mi je všeč trema pred nastopi.
Komu si najbolj hvaležna za svojo kariero, saj je ples tvoja ‘služba’, kajne?
Ja, ples je moja služba, a ne prva. Prva služba je vzgoja in poučevanje predšolskih otrok kot tudi šolskih na področju plesa na OŠ Polzela, se pa povezujeta med sabo. Za uresničevanje plesne kariere gredo, kot sem že prej omenila, zahvale družini, partnerju, otrokoma. Da delajo vsi po svojih močeh in se trudimo poskrbeti vsi za vse. Seveda pa vsem učiteljem na poti do znanja.
Na kaj si v svojem plesnem delovanju najbolj ponosna?
V svojem plesnem delovanju sem najbolj ponosna na odprtje svojega plesnega centra, namreč vsa leta plesnega ustvarjanja sem sodelovala kot zunanja sodelavka s plesno šolo Spin (Mojco Robič), malo manj kot dve sezoni tudi s plesnim studiem Plohl (Martino Plohl), in to so bila /so lepa prijateljstva, sodelovanja, ki so mi tudi ogromno dala. Sem pa si vedno želela svoj plesni kotiček, in zdaj ga imam. Zdaj sem končno svoj gospod.
Ali spremljaš slovenske plesalce, hodiš na predstave svojih kolegov? Kaj meniš o njih?
Kolikor mi čas dopušča, si z veseljem ogledam plesne predstave, zadnje čase sicer bolj online, drugače pa menim, da je slovenska plesna scena zelo visoko kotirana tako pri nas kot tudi v tujini v vseh zvrsteh. Veseli me, da je plesna zvrst lepo zastopana in da se jo promovira tudi v šolah s projekti, kot je ŠPF. Še več tega, otroci potrebujejo gibanje, izražanje in odmik od spleta.
Ali je v tvojem urniku čas tudi za neplesne dejavnosti? Kaj počneš, kadar ne plešeš? Razkrij nam malo svojega zasebnega življenja.
Po zgoraj zapisanem se verjetno sprašujete, če je to sploh mogoče. Seveda. Vikende preživljam na tekmah taekwon-doja, imam namreč dva sinova, najstnika 12 in 14, ki sta uspešna tekmovalca in poleg borilnih veščin igrata še košarko, tako je naš prosti čas športno obarvan, odigramo tudi kakšno košarkaško tekmo dvojic. Sicer pa obožujem morje, zato se večkrat s svojimi fanti zapeljemo do obale tudi samo na kavico in najljubšo limetino tortico. Zelo radi pa se zadržujemo v kuhinji, kjer klepetamo, plešemo, poslušamo glasbo, jaz pa kuham in ustvarjam (smeh).
Naštej tri ali pa pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, ali na predstavi, ali kjerkoli. Brez česa ne greš nikamor?
Brez telefona, denarnice (v njej je nujna mini pilica za nohte in dve ‘nalgesinki’), treninga brez gamaš in črne rute okoli pasu si ne predstavljam (smeh).
Po čem misliš, da si prepoznavna, da ljudje rečejo, ja, to pa je naša Petra?
Sem morala prav razmišljati. Bi rekla − polna energije, nasmejana, komunikativna pa tudi stroga, vsaj tako se jaz vidim (smeh).
Kam te korak najraje odpelje v Velenju? Imaš kakšen kotiček, ki ti je ljub?
Hribolazka nisem, lahko potrdijo vsi, ki me poznajo. Zelo rada pa skočim do Velenjskega gradu in na vrh skakalnice, kjer je čudovit razgled nad mestom. Tam se nadiham, drugače pa grem z dragim najraje v kavarnico s svojo proizvodnjo čokolade Lucifer v središču mesta. Odlično vzdušje, salonska glasba, zame pravi zen.
Tvoj moto v življenju je?
Nikoli ne bodi zadovoljen s tistim, kar si, če želiš postati tisto, kar nisi, kajti tam, kjer boš postal zadovoljen, boš tudi ostal. (neznan avtor)
Plesati pa je?
Pravljica.
In zadnje vprašanje. Kdo si, Petra Vešligaj, in kam si namenjena?
Sem mama, partnerka, plesalka in koreografinja, po duši učiteljica, v vseh pogledih namenjena samo naprej, na še boljše in še lepše. Zelo vesela tvojega povabila in moram reči, da te intervju prisili, da se ustaviš in se zazreš, kdo si, kaj si počel, kaj počneš in kam si namenjen. Hvala, Barbara, in vse dobro.
Hvala za tvoj čas in plesne misli. Vse dobro in ostanimo zdravi.
