Nadja in Igor, pozdravljena na mojem portalu. Kdo pa je vama zaželel plesno dobrodošlico in kdaj?
Če mislite, kdaj sva prvič šla skupaj na tečaj, je to spomladi 1990. K Tomažu Ambrožu.
V arhivu piše, da sta se začela tekmovalno udejstvovali leta 2015. Kdaj pa sta sploh začela plesati in zakaj?
Plesati sva začela v Urški pri Tomažu Ambrožu davnega leta 1990. Potem pa sem po nekaj mesecih zanosila, niti vseh plesov nismo spoznali, naročili so mi mirovanje, ki se je po porodu nadaljevalo v mirovanje na plesnem področju. Z otrokom, in kmalu še enim, z babicami 100 kilometrov iz Ljubljane si prostih večerov preprosto ne moreš privoščiti. Po mnogih letih dela in družine sva ugotovila, da se nama bo vsaj zmešalo, če ne bova celo resno zbolela, če si ne dobiva rekreacije. Najbolje bi bilo, če bi lahko nekaj počela skupaj. Da bi kakovostno preživela prosti čas, kar bi bilo tudi druženje. Tenis. Ne, prehude bolečine po poškodbi ramena. Golf je podobno. Konji, Igor ni ravno navdušen nad njimi. Mogoče pa ples. Vrnila sva se v Urško. Na začetni tečaj družabnih plesov. Mislim, da je bilo aprila 2009. Učila sva se razmeroma hitro, po vsaki vaji sva šla v Festivalno dvorano (popolna začetnika) in tam občudovala pare, kako dobro plešejo. Še danes jih občudujem in najbolj vesela sem, ko vidim kakšna taka začetniška navdušenca, kot sva bila midva. Na naslednji vaji vsi najini sošolci niso znali lekcije prejšnje vaje, zato smo spet ponavljali. In spet in spet. In sva se začela dolgočasiti. Zato sva si dodala salso. A družabni plesi se niso hoteli premakniti. Zato sva na prigovarjanje prijateljev poskusno pokukala k Frediju (Novaku op.u.). In ostala. A v družabni skupini se je zgodba ponovila. Takratna plesna učiteljica je ugotovila, da bova spet kam odfrčala, če naju bolj ne zaposli. Zato je nekaterim parom predlagala, da ustanovimo Fredijevo seniorsko tekmovalno skupino. To je bila prava zgodba in resen izziv. Tu se je začel šport. Kondicijski treningi, telesa bi rabili bolj fleksibilna, bolje skoordinirana, močnejša, bolj vzravnana. Od plesnih korakov smo se preselili v telo. In dušo. 2015 sva šla prvič na tekmo. In potem še nekajkrat. Me ni navdušilo. Potem naju je vzel v roke Fredi.
Ker sva sama sebi šefa, si urnik lahko organizirava po svoje. Včasih sva delala tudi pozno v noč. Danes ne moreva, ker imava zvečer trening. Strankam poveva, kdaj zaključiva, ker imava pozneje obveznosti. Omejitve si moraš postaviti tudi pri delu, drugače izgoriš. Se pa nama še zgodi, da priletiva na trening zadnjo minuto.
Mislim, da kar v redu sprejemajo najino obsedenost s plesom. Večinoma so navdušeni, samo ne smeva preveč navijati, naj se nama pridružijo. Velikokrat pridejo tudi na tekme. Za darilo sva že dobila film s tekme. Z navdušenjem so čakali, kako bova zadovoljna s svojim plesom. Midva sva se pa skoraj zjokala. Pričakovanja so lahko strup. Ali pa gonilo. Nekateri si mislijo, da pretiravava. A po stresnem dnevu je čudovito pustiti težave v avtu in se prepotiti na parketu.
Ali sta vzor še kakšnemu paru in kdo so vajini vzorniki?
Če sva komu vzor, ne vem. Nikdar še nisem pomislila na možnost, da bi bila komu vzor. Ljudje velikokrat pohvalijo, kako pleševa. Ko pa slišijo, koliko časa temu nameniva, naju precej začudeno gledajo. Kdo je nama vzor? Občudujem vse naše dobre plesalce. Vem, da jih ne bom nikoli dosegla. A ko prideta Klemen Prašnikar in njegova Saška (Averkijeva op.u.)v klub, kar pozabim, kaj bi morala delati in treniram po butalsko, samo gledam.
Trenirata pod okriljem PK Fredi, zakoncev Novak. Kako poteka takšno sodelovanje, kako naredite načrt tekmovanj in vsega, kar sodi zraven? Trdno držita drugo mesto v državi v standardnih plesih. Vama je rezultat pomemben? Kdaj, menita, da se lahko znova zavihtita do naslova državnih prvakov kot leta 2015?
Uf. Tekme. Jaz nisem ravno navdušena nad tekmami. Če bi Fredi 2015 vztrajal, da hodiva na tekme, bi verjetno nehala trenirati. Trening pred tekmo in običajen trening se zelo razlikujeta. Spoznavanje novih stvari sodi v običajen trening, pred tekmo stvari utrjuješ. Moji naravi bolj ustreza običajen. Delati na tehniki in poglobljeno odkrivati razsežnosti svoje gibljivosti, koordinacije … Poleg tega je tekma stres. In tega imam v preostalem življenju dovolj. Rada bi, da bi bil ples sprostitev. A Fredi in Daniela menita, da je nastopanje pomemben faktor plesa. In da moraš se v tem preizkusiti. Jaz bi jih črtala. Tudi ne vem, zakaj bi moral kdo ocenjevati moj užitek. Ali ga podcenjevati. 2015. nisva bila državna prvaka. Takrat sva bila še čista začetnika, šla sva na nekaj kvalifikacijskih tekem. Ni mi bilo všeč. Zdelo se mi je, da ne sodim tja. Zdaj smo naredili kompromis, da gremo na kakšno tekmo. Lani sva plesala še basic programe. Potem je Fredi sestavil odprte koreografije in nama porušil sistem. In sva vadila kot nora. Se še vedno kdaj zmotiva. Ker na tekme ne maram, seveda s tem nimava izkušenj in posledično je verjetno tudi rezultat slabši od drugih, ki hodijo na veliko tekem.
Seniorska liga je v Evropi zelo močna. Večina, ki dosega najboljše rezultate, pleše že od malih nog. Eni napredujejo med profije, drugi pa med seniorje. Boljše bi bilo, da bi med seniorji imeli kategorije glede na to, kako dolgo kdo pleše, kot to, koliko je kdo star. To je brez veze. Star si, kolikor se počutiš.
Latinskoameriški plesi so meni zelo pri srcu. Sva jih pa precej manj vadila kot standardne. Ampak − kar ni, pa še bo.
Plesna oprava je zelo pomembna. Gotovo, da je nastop boljši, če se počutiš lepo urejen. Tjaša mi je naredila tako standard kot latin obleko. Latin, se bojim, da prehitro. Končno mi je uspelo se znebiti ‘šlaufa’ po tretjem sinu. Zato je obleka zdaj zelo prazna. Bo treba vse zožiti. Pa frizura, ki je, roko na srce, čisto nekaj drugega, kar mi je drugače všeč. Na svoji glavi imam raje košeta frizure. Tudi z make upom je precej dela. Kar vzame čas, da vse to zgladiš, pobarvaš, nalepiš … Zato imam tudi raje večerne tekme, da v miru sprehodim psa in potem naredim še vse ličarske dejavnosti.
Tradicionalno vprašanje za vse moje intervjuvance. Kaj vaju pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Pri plesu me najbolj veseli vsak napredek. Koliko stvari sem odkrila v in o sebi. In o naju. O načinu komuniciranja, drugačnosti razumevanja, funkcioniranja. Jaz sem bolj maratonec, Igor bolj šprinter. Veseli me tudi, da imata Fredi in Daniela takšno potrpljenje z nama. Veliko večje, kot ga imava sama s sabo. In da naju nikoli ne sodita bolje, kot pleševa, četudi sva njuna učenca. Res pa je tudi, da se midva zaradi tega ne bi nikoli razburjala. Sta pač častna in strokovna. In to cenim. Žalosti me, da gredo stvari prepočasi. Glava nekaj dojame (ali pa že ta ne), da pride informacija do dela telesa, ki bi moral to narediti, je pa spet proces. In potem preveriš v ogledalu in si šokiran, ko vidiš, da nisi iz sebe iztisnil ničesar.
Predvidevam, da sta redna obiskovalca tudi plesnih predstav in ne samo tekmovanj. Bo držalo? Kaj si najraje ogledata?
Mene fascinira ples. Balet, klasični in moderni. Rokenrol. Moderni plesi. Pravzaprav mi je všeč vse povezano s plesom. Zadnja plesna predstava, ki sva si jo ogledala, je bila Dance Amore.
Po čem, menita, da sta prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to sta pa naša Igor in Nadja?
Tako kot ne vem, če sva komu vzor, se mi tudi ne sanja, po čem bi lahko bila prepoznavna. Nisem še razmišljala o tem.
Kaj pa misel, ki vaju vodi skozi življenje, ki sta ji predana to obstaja?
Kar nekaj jih je, odvisno od situacije. Mogoče ta trenutek: ‘Delaš, da živiš. In ne obratno’. In: ‘Pomembnejša od cilja je pot, ki jo do tja prehodiš’.
Nasvet za vse tiste, ki oklevajo podati se na plesišče, pa je?
Ples je čudovita rekreacija. Tudi samo na družabni ravni. To je priložnost za kakovostno druženje. Menda je dober tudi proti demenci. Predvsem pa ne obupajte, če nekaj ne gre in ste zato jezni na partnerja. Zato je tu, da je nekdo kriv, ker ne gre. In zahvalite se vesolju, da ga imate in ste nanj lahko tudi hudi. Tudi njemu se dogaja enako kot vam.
