Šestnajstletna balerina Nuška Gujt se je vpisala na Balletakademie der Wiener Staatsoper in Dunaj je z letošnjim septembrom postal njen dom!
Draga Nuška, pozdrav na Dunaj in dobrodošla na Paradinem portalu. Nam za uvod v intervju, prosim, napišeš, kako si se znašla na krasni dunajski baletni akademiji?
Barbra, lep pozdrav tudi tebi in vsem mojim dragim prijateljem v Slovenijo. Res je, dunajska akademija je čudovita. Na Balletakademie der Wiener Staatsoper je možno priti le z osebnim povabilom. Takšna naključja so v umetnosti zelo dobrodošla. Temu pa sledi uspešno opravljena avdicija, ki traja ves teden. Vključena sem bila v celoten urnik (na vse klase predzadnjega letnika akademije). To je bil zame tako lep teden! Počutila sem se odlično, najraje bi že takrat ostala. V kratkem sem dobila obvestilo vodstva, da sem sprejeta in da lahko pridem takoj ali jeseni, vendar sem morala urediti še vse ostale stvari, povezane s šolanjem v Sloveniji.
Pri svojih 16. letih si se odločila torej zapustiti varno okolje družine, rodni Maribor, in nekako začeti na novo, kajne? Kaj je bilo tisto ‘usodno’, da si se odločila za ta korak?
Že nekaj let so me nagovarjali za odhod na različne baletne akademije. Dunaj se mi je zdel odlična izbira. Že na avdiciji me je pritegnil pas de deux (ples za dva, op. u.), želim pridobiti čim več izkušenj na tem področju. Obožujem njihovo operno-baletno hišo, ki je v neposredni bližini akademije.
Pa nam zaupaj svoje baletne začetke, prosim. Kdo te je navdušil za balet in zakaj ravno balet?
Od 6. leta se posvečam baletu. Od nekdaj sem balet jemala zelo resno. Od prvega trenutka sem uživala že v samem klasu in to se skozi vsa leta treniranja ni spremenilo. Prej sem trenirala ritmično gimnastiko, kjer me je vodja vzela v tekmovalno skupino, potrebovali so majhno punčko, ki bi jo lahko dvigovali. Bilo mi je zelo všeč. Pri gibljivosti in raztezanju mi ti začetki zelo koristijo. Zgodaj sem že odkrila, kaj resnično želim delati – da bo balet moj poklic. Mislim, da že od prvega dne na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor.
V katerem letniku si zdaj in koliko let šolanja te še čaka?
Na 1. gimnaziji Maribor sem v 2. letniku, Konservatorij v Mariboru letos končujem v smislu strokovnih predmetov. Sem hvaležna, da mi obe šoli omogočata nemoten pouk na Balletakademie der Wiener Staatsoper. Kako dolgo bom na baletni akademiji na Dunaju, je odvisno od tega, če bom ostala v Jungendkompanie, kjer si lahko še dodatno dve leti, in od ostalih povabil, kjer bi imela največ priložnosti.
Kako pa poteka en tvoj dunajski baletni dan od jutra, ko se zbudiš, pa do večera, ko verjetno padeš v posteljo od utrujenosti? Je kaj drugačen od mariborskega?
Živim v internatu. Zbujam se ob 6. uri. Z ostalimi iz akademije gremo na zajtrk in ob 7. uri že na tramvaj do akademije. Tam se ogrejem, naredim vaje za raztezanje. Oblačila imamo točno predpisana in jih dobimo na akademiji, prav tako špice. Pouk po urniku začnemo ob 8. uri. Klas imamo punce in fantje ločeno, prav tako ‘tanz und gesundheit’ (ples in zdravje, op. u.), ‘contemporary’ (sodobni ples, op. u.) in ‘repertoire’ (repertoar, op. u.). Skupaj smo pri acting (igranje; op. u.) in pas de deux (ples za dva, op. u.). Imamo možnost masaž in fizioterapij, na voljo je fitnes. Po pouku gremo ponavadi v internat na kosilo. Popoldan imam čas za prijatelje in šolske obveznosti. Tudi za večerjo je predvidena le ena ura, zato včasih jem v internatu ali grem ven. Tukaj smo iz zelo različnih držav in čas preživljamo večinoma skupaj.
Kako si se znašla v samostojnem življenju brez pomoči staršev?
Nekako sem že dlje časa vedela, da bom zaradi baleta šla iz Slovenije, da se ‘nadgradim’. Pa sem kar dolgo odlašala. S svojo mami se slišim in ‘virtualno’ vidim vsak dan. Na Dunaju se imam resnično odlično.
Verjetno imaš že kopico prijateljev. Od kod prihajajo, so tudi oni trdno odločeni, da postanejo plesalci?
Na akademiji smo iz več različnih držav, Italije, Grčije, Bolgarije, Romunije, Japonske, Ukrajine, celo iz Avstralije, pa tudi iz Srbije, Hrvaške in Albanije. Dejansko je izredno malo Avstrijcev. Prav za ta intervju sem jih vprašala, kakšni so njihovi načrti. Nekateri odgovori so bili prav zanimivi. Kar nekaj jih ima jasne cilje in načrte za popolnoma drugačne študije, kot je balet. Zase vem, da želim ostati v baletu.
Kaj te pri baletu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Osrečuje me baletna glasba, nastopi na odru, pa tudi predhodni ‘warm-up’. Žalosti me, kadar se plesalci poškodujejo.
Imaš vzornike v baletnem svetu, koga občuduješ?
Pogledam veliko videov najboljših svetovnih plesalcev. Zame je brezhibna klasična tehnika nujna, hkrati pa že od nekdaj mislim, da balet ni gledljiv za občinstvo, če niso hkrati izražena čustva. Vedno je možno še kaj izboljšati. In želim dati nekaj svojega v baletu. Občudujem vsakogar, ki je predan svojemu delu, da to dela z žarom v očeh, z veseljem, da da nekaj več občinstvu.
Aktivno se udeležuješ tudi tekmovanj. Kje vse si že bila in na katere uvrstitve, ki si jih osvojila, pa si najbolj ponosna in zakaj?
V ‘curriculum vitae’ (življenjepis, op. u.) imam zbrana vsa tekmovanja in nagrade, ampak morda ne bi zdaj naštevala dosežkov. Najnovejša je letošnja zmaga na Grand prix Vienna. Zraven tekmovanj so zame bile zelo pomembne izkušnje, za katere sem zelo hvaležna SNG Maribor, da sem plesala v prelepih predstavah, kot so Labodje jezero, Don Kihot, Giselle, Silfida, Hrestač. Veliko mislim na vse v ansamblu, ki so me tako lepo sprejeli, zelo jih imam rada in so vsi dobrodošli pri meni na Dunaju.
Kaj ti pomenijo tekmovanja in zakaj so dobra, česa pa ne maraš?
Jaz dejansko obožujem tekmovanja. Od samih priprav, kostumov, delanja na variaciji, do nastopa, vse povezano s tem. V tem uživam in želim, da se to tudi potem na odru vidi.
Tekmovanja so tudi odlična priložnost, kjer se lahko spoznaš in delaš z različnimi baletnimi strokovnjaki, ki so člani žirije. Bi lahko kar za vse tekmovalce rekla, da ne maramo čakati na rezultate. Podelitev nagrad je tudi prijetna, je pa poseben čar potem plesati na gala večeru, kjer se seveda več ne točkuje in je vse še bolj sproščeno in zabavno.
Kaj vse si pripravljena žrtvovati, da postaneš odlična baletna plesalka?
Ne zdi se mi, da kaj žrtvujem. Marsikdo me vpraša, če je veliko odrekanja, ampak meni se nikoli ni zdelo, da se čemu odrekam.
Ali je tudi opcija B v tvojem življenju, če ti morda v baletu ne uspe?
Dejansko se bom za ta poklic izobraževala dlje, kot se ponavadi človek izobražuje za druge poklice, tako da bi tudi plan B lahko bil znotraj baleta. Možnosti je vedno veliko, samo videti in izkoristiti jih je treba ob pravem trenutku.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Sem s prijatelji, včasih rišem ali grem na tenis, zelo rada potujem.
Je na Dunaju že kakšen kraj, kamor rada zahajaš, kamor greš umirit misli?
Je, ja, seveda ga imam. Na Dunaju se najde precej lepih in prijetnih krajev, včasih smo s prijatelji ob Donavi ali gremo v Prater.
Kaj in koga najbolj pogrešaš iz Slovenije?
Žal je tako, da kamor koli greš, vedno pogrešaš koga, ki ga ni s teboj. Najbolj seveda pogrešam svojo mami.
Si človek, ki ima rad v življenju vse načrtovano ali dopuščaš, da gre življenjska pot pač tako, kot gre?
Ne načrtujem preveč. K sreči se mi lepe stvari zgodijo spontano. To upam tudi v prihodnje.
Kdaj je Nuška najbolj zadovoljna in srečna?
Sreča je velikokrat v majhnih stvareh, v lepih trenutkih.
Kaj je na tebi najbolj značilnega, morda veš?
V baletnem smislu morda nežna konstitucija in izražanje čustev. Zase bi rekla, da sem estet in imam rada vse lepo. Ogromno mi pomeni prijaznost.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
La vita è bella (Življenje je lepo, op. u.).
Plesati balet pa je?
Resnično lepo. Je moj način življenja. Upam, da občinstvo to opazi.
Hvala za tvoj čas in energijo in vse dobro želim!
Barbra, najlepša hvala za prijazno povabilo in upam, da te kmalu vidim z odra med občinstvom.
