Nuša Urnaut je dijakinja 2. letnika baleta na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor.
Nuša, pozdrav, in vidim, da tebi izolacija pravzaprav ne more do živega. Vrtiš piruete tudi na domačem ‘tepihu’. Kako doživljaš tale iztrgan čas od vsakodnevnega hudo natrpanega baletnega urnika? Kaj vse dobrega ti je prinesla izolacija in kaj je tisto, da zmajaš z glavo, se pravi nepotrebno/zoprno?
Lep pozdrav! Ja, tako je, čas poskušam preživeti, kolikor je mogoče, produktivno (smeh). Vzela sem si čas za izboljšanje malenkosti, katerim se med navadnim delovnim tednom ne posvečam preveč. Vračam se nazaj k osnovam, delam na moči v stopalih, veliko se raztegujem in telovadim … Baletnega klasa pa naredim vsak dan toliko, kolikor mi prostor dopušča. Namesto treh, štirih ur zdaj treniram le eno ali dve na dan. Spoznala sem kako zelo pomembno je zdravje, a primanjkljaj treningov je zame največji udarec. Pogrešam rutino, pogrešam delo, napore in osvajanje nove tehnike.
Stvari se počasi, kot vidimo, umirjajo, nekako bomo odplesali nazaj v neko normalo. Na kakšen način se veseliš vrnitve v baletno dvorano?
Komaj čakam, da se vrnem v dvorano in končno naredim pravi baletni klas, saj ga zaradi pomanjkanja prostora trenutno ne morem. Svoje telo moram spet spraviti v formo, kot sem jo imela pred vsem tem, česar se zelo veselim.
Predvidevam, da boste ostali tudi brez vsakoletne produkcije oz. letnega koncerta, na katerem pokažete, kaj ste se naučili, torej sadove svojega dela. To ti je verjetno žal, kaj bo kljub temu motivacija, da se čim prej vrneš v staro kondicijo?
Na produkcijo smo se intenzivno pripravljali vse do razglašene karantene. Zelo mi je žal, da je toliko dela in toliko vaj šlo ‘v nič’, a izgubljenega ne moramo povrniti, zato se bom še veliko bolj potrudila, da dosežem formo, v kateri sem bila pred karanteno. Že tako imamo zelo malo nastopov in priložnosti plesati na odru, ta produkcija pa je največji nastop v letu, ki smo ga bili primorani izpustiti. Zdaj je najtežje ohranjanje forme. Tudi če imaš največje zmožnosti za balet in najboljše predispozicije, brez dela ne boš prišel nikamor. Motivacija izhaja iz mene, neka emocionalnost, navdih, da potešim svojo željo po plesu.
Začeli sva zdaj, pa poglejva malo nazaj. Zakaj se je sploh zdaj dijakinja 2. letnika Konservatorija za glasbo in balet Maribor odločila za balet? Se spomniš razloga, jih je bilo več?
Še preden sem shodila, sem se doma pogosto držala za rob kavča in klecala s koleni ob ritmu glasbe, tako da je bilo videti, kot da plešem. Pri treh letih so me starši vpisali k športni gimnastiki. Na treningih sem uživala, že takrat so mi začeli vzgajati delovne navade in samodisciplino. Gimnastika mi je zelo koristila, saj sem pridobila na gibčnosti telesa. Ko sem nehala z gimnastiko, sem začela pogrešati aktivnost in gibanje, zato so me starši vpisali k baletu. Z baletom nisem mislila resno vse do sprejemnih izpitov za srednjo šolo, kjer sem ugotovila, da je to to, da sem za to ustvarjena in si tega zelo želim. Postopoma sem spoznala, da je balet veliko več kot le tehnika, potrebuješ izraznost, vsaki določeni vlogi se moraš prilagoditi, vsaka vaja ima svoj karakter in vsak gib od tebe zahteva popolnoma drugačen pristop … Takrat treningi niso bili več rutinsko mehansko ponavljanje kombinacij, ampak so postali novi izzivi, ki se jih lahko lotiš na milijon načinov. In to bom odkrivala vsak dan do konca svoje plesne poti − kako se bom tega izziva lotila danes? Ne morem se oklicati za perfekcionistko, ampak to še ne pomeni, da od sebe ne zahtevam maksimuma. Popolnost v baletnem svetu pač ne obstaja.
S svojimi izjavami si na portalu že sodelovala, ko si odkrito napisala, da tvoji začetki s pedagoginjo niso bili ravno bleščeči, a ko si prišla v roke prof. Nikolaju Čilniku, se ti je baletni svet nekako odprl. Tako si odgovorila.
Z baletom sem se začela ukvarjati nekoliko pozneje kot moji sovrstniki. V tretjem razredu osnovne šole so me starši vpisali v baletno šolo na lokaciji Tabor, a ker je želja rasla, so me prepisali na nižjo baletno šolo Konservatorija Maribor Center v šestem razredu osnovne šole. Takrat se je moje telo šele razvijalo, zrasla sem šele dobri dve leti pozneje, do takrat pa sem imela zelo nerodno postavo. Bila sem opazno pretežka, česar sem se zavedala, a nisem znala ukrepati, saj sem bila le otrok. V času nastopov in produkcije je profesorica večkrat pripomnila, da moram shujšati. Letele so opazke glede mojega trebuha, debelih stegen, ob pomerjanju kostumov je večkrat pripomnila, da imajo punce s srednje šole dvakrat manjše kostume. Menim, da je bil njen pristop k pojasnitvi izgube telesne teže otroku zelo zgrešen. Od otroka, ki se mu telo šele razvija, ne moreš pričakovati, da bo razumel dietetiko in nutricionistiko, če mu le zabičaš, da pač mora shujšati. K temu bi morali pristopiti drugače, otroku razložiti, kakšen je pomen zdrave prehrane in pomen ohranjanja dobre telesne pripravljenosti. Zaradi svoje teže in višine sem bila vedno v ozadju ne glede na to, koliko sem se trudila, kar me je zelo potrlo. Kakšno leto ali dve po tem sem nezavedno začela jesti veliko manj, kar se je takoj poznalo na mojem telesu. Enkrat je profesorica celo ustavila trening in me pred vsemi vprašala, ali še sploh kaj jem. Nato je zahtevala telefonsko številko moje mame, s katero je pozneje imela razgovor. Moja starša sta vedela, da sem se zaradi teže vedno sekirala. Prej ni bilo prav, da sem debela, zdaj pa ni bilo prav, da sem suha. Na nek način bi se rada profesorici zahvalila, saj sem zaradi teh izkušenj dobila trdo kožo, kar se je izkazalo za zelo koristno, poleg tega pa sem zaradi tega tudi močna in neodvisna oseba. Po drugi strani pa mi je to skoraj vzelo voljo do baleta, saj ji nikoli nisem mogla ugajati in nikoli nisem dobila priložnosti, dokler nisem prišla v srednjo šolo. Glede podajanja baletnega znanja z njene strani − je zelo korektna, dosledna in učnega načrta ne prehiteva. Do nje ne gojim nobenih zamer. V srednji šoli se je vse obrnilo na glavo, profesor mi je namenjal pozornost in korekcije, dobila sem prvo priložnost, da pokažem svojo voljo in pripravljenost na trdo delo. Za prvo božično produkcijo mi je dal možnost plesati variacijo. Predlagal mi je, da izgubim kak kilogram ali dva, saj je lažje plesati, če je telo bolj lahko. Nikoli me ni zbadal. Takrat sem se zelo začela zanimati za pomen zdrave prehrane in zdravega telesa, shujšala sem počasi in na zdrav način. Tako je bilo tudi na letošnji božični produkciji, kjer so me fantje morali dvigovati, zato sem shujšala, da bi jim olajšala delo in preprečila možnosti za njihove poškodbe. Profesor me je vedno pohvalil in vzpodbujal. Zdi se mi, da sva stkala dober in pristen odnos, saj od njega rada prejmem kritiko, ker vem, da želi, da se izboljšam.
Zdi se, da se zavedaš, da je balet ‘hudičeva’ profesija, da ni blefiranja, ni počitka. Čemu vse si se pripravljena odreči, da postaneš profesionalna baletna plesalka, saj si mislim, da to verjetno hočeš oz. si želiš?
Morda se sliši malo absurdno, a za balet sem pripravljena žrtvovati vse. To je moj smisel, utelešenje mojih želja, s plesom se izražam in pokažem, kdo v resnici sem. Balet mi dopušča svobodo, ki je ‘navadnim smrtnikom’ skrita in nepoznana. Je popolnoma nov svet, v katerem se vedno znova izgubim in hkrati najdem. V vsakem od nas plesalcev je nekaj mazohista, saj je ples skorajda mučenje telesa. Nemogoče je ubrati bližnjico, ni lažjih poti do uspeha, vsako goljufanje se na odru pozna. Presrečna sem, ko dobim korekcijo in izvem, kaj sem naredila narobe, da lahko to popravim in izboljšam. Teh občutkov ne bi zamenjala za nič na svetu, zato bom postala profesionalna baletna plesalka. K baletu ne spada le trdo delo, pomembno je tudi ohranjati dobro psihično in fizično zdravje. Skrb za prehrano, gibanje, potrpežljivost in disciplina, to so vse stvari, na katere moram biti pozorna. Takšen stil življenja mi zelo ustreza.
Kam si želiš, da te pot odpelje po končanem Konservatoriju? Je to nadaljevanje mogoče študija na kakšni akademiji ali je cilj kar zaplesati na oder?
Po končanem šolanju na Konservatoriju nameravam kar takoj odplesati na odrske deske. Svojih najboljših plesnih let ne želim zapraviti s sedenjem v klopeh, zato se želim čim prej zaposliti. Ciljam na tujino, saj je tam veliko več izbire in pestrosti v repertoarju − klasika, moderni, karakterni …
Kako doživljaš klasični balet v današnjem času, ko nas obdaja ‘umetna inteligenca’, mobiteli, ki znajo vse, aplikacije, ki nam kradejo čas in energijo? Si del tega ali te balet kljub temu odpelje v romantiko, ki menda ne obstaja več?
Mislim, da smo na nek način vsi primorani postati del novodobne tehnologije. Le tako dobimo vpogled v tujino, v druge metodike dela, vidimo in oblikujemo svoje vzornike, idole … Balet se spreminja, a vesela sem, da se kakovost klasičnega baleta ohranja. Seveda tehnologija zelo vpliva na naš um, pa ne samo to, velik vpliv ima tudi na našo samopodobo. Zdaj imamo možnost, da se primerjamo z drugimi plesalci po svetu, a pogosto pozabimo, da so na slikah in posnetkih navadno prikazane najboljše kakovosti in ujeti le najboljši trenutki. Za vso to fasado se skrivajo porazi, zavrnitve, slabi dnevi, poškodbe, napori, ki pa ponavadi niso prikazani.
Te poleg baleta zanima še kaj tako zelo intenzivno ?
Ne bi rekla, da se poleg baleta intenzivno zanimam za druge stvari, si pa upam trditi, da sem zelo razgledana oseba. Rada se učim novih stvari in veščin na skorajda vseh področjih. Zanimata me medicina in fizioterapija, pri srcu so mi tudi književnost, proza, poezija, zelo rada pa kuham in pečem, kadar mi čas dopušča. Imam končano nižjo glasbeno šolo, saj sem nekaj let igrala flavto. V prvem letniku sem tudi naredila avdicijo za klasično solo petje, a sem se raje posvetila baletu. Po mami sem očitno podedovala tudi posluh za jezike. Gledala sem nemške risanke in oddaje, pogosto pa za šalo preklapljam med raznimi naglasi − tako v nemškem kot v angleškem jeziku. Lahko bi rekla, da so moji interesi zelo razgibani v vse smeri.
Tradicionalno vprašanje v intervjuju je tudi tole: Kaj te pri baletu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me osrečuje občutek dovršenosti, ko garam v dvorani in v ogledalu uzrem vsaj kanček napredka. Trenutno me žalosti dejstvo, da imamo v Sloveniji veliko premalo ur v primerjavi z ostalimi šolami po svetu, saj po končani srednji šoli nimamo dovolj izkušenj in tehnike za zaposlitev v gledališču. Na splošno pa mi pri baletu nezadovoljstva ne prinaša nič, z izjemo premajhne cenjenosti klasične umetnosti.
Je kakšen balet, ki ti je najljubši, in vloga, ki bo nekoč zate sanjska?
Vsak balet na meni pusti poseben vtis, ne morem jih pa kar tako razvrstiti po neki lestvici. Med favorite nedvomno uvrščam Paquito, kjer so mi še posebej všeč karakterni vložki in zahtevnost koreografije. Nikoli še nisem plesala v pravi celovečerni baletni predstavi, zato se na podlagi izkušenj ne morem odločati, a mi je zelo všeč tudi Spartacus. Vsaka vloga zahteva svojo interpretacijo, kar mi je pri baletu zelo všeč. Sanjska solistična vloga bi bila verjetno Medora ali Nikiya, kakšna bolj ‘eksplozivna’ pa Carmen ali Aegina. Pri najljubših baletih pa se ne omejujem le na klasiko, posebno mesto v mojem srcu imajo tudi Radio and Juliet, Handman in Peer Gynt (ki sem si ga ogledala več kot desetkrat) Edwarda Cluga.
Ni skrivnost, da je tvoj fant tudi baletni plesalec Jan Trninič, pa nam razloži, ali je takšna zveza odlična ali kdaj tudi naporna?
Lažje je sobivati z nekom, ki je v isti stroki in razume napornost takšnega vsakdana. Osebnostno se zelo dopolnjujeva, razumeva, si deliva želje in cilje. V vsaki zvezi prihaja do konfliktov in najina ni nobena izjema, a sva oba zelo racionalna, tako da takšne stvari niso naporne. To, da sva oba baletna plesalca, ima dve plati. Svetlejša plat nama prinaša razumevanje iste stroke, oba se ukvarjava z isto stvarjo in se lahko posvetujeva, si pomagava. Po drugi strani pa v baletni dvorani in na odru ne moreva biti preprosto ‘fant in punca’, saj je balet poklic, delo, ki ga je treba jemati tako kot vsako drugo − resno. Od njega se ogromno naučim − z veseljem mi podaja baletno znanje in z mano deli svoje izkušnje, kar pripomore k mojemu razumevanju baletnega sveta.
Saj poznamo v baletnem svetu kar precej plesno-zasebnih partnerstev. Imaš kakšen takšen par, ki ti je zgled ali ga občuduješ? In zakaj?
Par, v katerem vidim največ podobnosti najini zvezi, sta Ivan Vasiliev in Maria Vinogradova. Zelo dobro ločujeta zasebno življenje od poklicnega. Dajeta mi vtis, da sta zelo srčni, nesebični in topli osebi, znata se zabavati in sta nasploh izjemna plesalca.
Kaj pa Nuša počne, kadar ne pleše, ne razmišlja o baletu, kaj se takrat dogaja v glavi in telesu?
Nuša zelo redko ne pleše. Balet me vedno spremlja, tudi ko si tega ne želim, saj je oblikoval mojo osebnost in moj pogled na svet. Postala sem bolj racionalna in samostojna oseba. Mnogi bi na prvi pogled rekli, da sem zelo samozavestna, a v resnici nimam veliko samozavesti, v tuji družbi težko najdem svoje mesto, potrebujem čas, da se odprem in sprostim. Ko odmislim klasično glasbo in vse tehnične korake, pa se najraje odpravim v naravo, na sprehod s svojo psičko … Družim se s prijatelji, naredim kakšen nov podvig v kuhinji ali pa se lotim kakšne dobre knjige.
Kdaj pa si najbolj srečna, zadovoljna in vesela?
Sreča ni čustvo, je le kratek občutek. Srečna sem, ko sem obkrožena z ljudmi, ki me imajo radi. Srečna sem tudi, ko osvojim kakšen korak ali gib, ki mi je dolgo povzročal preglavice. Zadovoljstvo in veselje mi prinašata predvsem samodisciplina in skrb za svoje telo, pa tudi preživljanje časa z družino in prijatelji. Mnogi tega ne vedo, a na tilniku imam tetovažo sončnice, ki simbolizira srečo. Vidna je le, ko si spnem lase, kar pomeni, da sem najbolj srečna, ko plešem.
Naštej tri ali − če jih imaš − pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, nastopu ali tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?
‘Švichlače’!!! Za darilo za rojstni dan sem dobila prekrasne kraljevsko modre ‘švichlače’, brez katerih skorajda ne grem nikamor. Obvezen je tudi telefon, dodatne lasnice v primeru razpada frizure in pa kakšen obliž ali medicinski trak.
Imaš mogoče svoje najljubše baletne copate, najljubši baletni ‘leotard’ (triko) v svoji barvi, kakšno značilnost, ki je del tebe na baletnih tleh?
Na začetku tega leta sem si začela spenjati lase v nizko figo, kar je postal moj precej prepoznaven videz. Skoraj vse drese imam v črni barvi, moj najljubši pa ima zelo lep izrez spredaj in na hrbtu, kar poskrbi za zelo eleganten videz. Ta dres vedno kombiniram z zgoraj omenjenimi ‘švichlačami’, kar ustvari moj najbolj značilen videz.
Nuša, po čem si najbolj prepoznavna med ljudmi, kdaj rečejo prijatelji: ja, to je naša Nuša? Je kaj takega, ti je znano?
Joj, pred kratkim mi je prijateljica rekla, da sem “skrbna kot mamica” (smeh). Si štejem v čast na nek način. Pogosto slišim, da postavljam druge pred sebe, da sem zelo nesebična oseba, vsi moji prijatelji pa vedo, da se lahko vedno obrnejo name ob težavah, saj sem zmeraj pripravljena pomagati. Večkrat kdo komentira, da sem za svoja leta zelo zrela, pa tudi bolje se ujamem z nekaj let starejšimi ljudmi.
Ukvarjati se z baletom pa je?
Moj ópij, nekaj, po čemer posegam vedno znova, saj me dopolnjuje.
Kaj boš najprej naredila, ko mine korona?
En noro dober in izčrpen trening. Potem pa takoj na kavo s prijatelji.
Hvala in želim ti vse dobro.
Hvala Vam!
