Pogovor s koreografinjo in pedagoginjo Niki Jacqueline Vrabič, vodjo Plesnega kluba Vibe iz Maribora
Pozdravljena, Niki, in veseli me, da si se odzvala povabilu na intervju na moji spletni strani. Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavila kot oseba in kot plesalka? Kdo si, Niki Jacqueline Vrabič? Od kod prihajaš in kam si namenjena?
Sem Niki, nasmejana pozitivna oseba, ki verjame v dobro v vsaki osebi in danih razmerah. Začela sem tako kot vsi − na začetku, moj cilj pa je le pot naprej, kam me odnesejo plesni koraki, bomo še videli.
Za vse tiste, ki bodo danes prvič brali o tebi, prosim, razloži, kako te je življenje pripeljalo do plesa in zakaj ravno ples?
Moja plesna ‘kariera’ se je začela pri rosnih štirih letih, zraven plesa pa me je navduševalo še toliko ostalih športov/hobijev, da sem pri 14-ih preprosto morala izbrati. Kljub večji uspešnosti drugje sem sama videla le eno pot, in to je bil ples.
Zaupaj nam svoje plesno šolanje, izobraževanje, kje vse si ga do zdaj pridobivala?
Kmalu po prvih treningih hip-hopa na priznanih mariborskih plesnih šolah Rolly in Pingi in najrazličnejših izobraževanjih v Sloveniji smo se odpravili na potovanje v London, kjer se mi je glede plesa odprlo popolnoma novo obzorje. Prevzele so me njihove različne zvrsti in možnosti, ki so jih ponujale njihove plesne šole, v vsem pridobljenem znanju pa sem našla navdih. London je tako postal moja vsakoletna stalnica (do lani ), tja pa z velikim veseljem peljem tudi svoje plesalce. Hkrati sem obiskovala najrazličnejše plesne tabore v Nemčiji, kjer so nas učili nekateri od najboljših pedagogov na svetu, ki so izjemno poudarjali pedagoški proces in ne samo podajali korakov. Obiskala sem tudi plesne tabore na Poljskem, Hrvaškem in v okolici, ter se udeleževala delavnic, ko sem le imela priložnost. Zdaj se trudim, da tudi na Vibeu organiziramo različne delavnice gostujočih pedagogov in s tem širimo plesna obzorja naših in zunanjih plesalcev. Opravila sem tudi formalno izobrazbo, kjer sem z licenco pridobila naziv plesnega učitelja in sodnika.
Od kod pa se je porodila potreba ali želja po lastni plesni šoli, ki si ji nadela ime Vibe?
Zlagala bi se, če bi rekla, da sem vedno mislila, da bom imela svojo plesno šolo. Mislim, da je za to poskrbel splet okoliščin in nato spoznanje, da je zame to edina prava pot. Ko sem to vedela, je bila odločitev preprosta, in ob podpori družine, partnerja in prijateljev so se moje sanje uresničile.
Je ime Vibe zato, ker je pri vas preprosto dober ‘vajb’?
Drži. Med več kot 35 imeni sem se odločila za Vibe, saj mi predstavlja nekaj pozitivnega, predstavlja vso energijo, ki nas povezuje, vso energijo okoli nas. Beseda sama vsaj večino takoj spomni na nekaj dobrega, na glasbo, na ples, na nekaj, kar nas povezuje. Zdelo se mi je, da ta beseda odraža tudi mene, moje veselje do plesa – ‘good vibes’, hkrati pa je močna beseda, ki trdno stoji na svojih temeljih. Želim si, da plesalci začutijo ta naš ‘vajb’ in pozitivno energijo, ki jo lahko črpajo prav na vsakem treningu.
Kaj vse plešete in kakšna družba ste pravzaprav? Kdo so pedagogi poleg tebe?
V naši plesni šoli prevladujejo hip-hop, modern in plesni program za najmlajše. Seveda pa vsako sezono razpišemo nove programe in uvajamo nove plesne stile, tako da širimo raznolikost svojega programa iz sezone v sezono. Ena od stvari, za katero sem resnično hvaležna, so moji pedagogi. Od začetka sem si prizadevala, da bi lahko vsak plesalec plesal tisto, kar želi, kjer želi in se tako nekje ‘našel’, zato so v moji ekipi različni pedagogi z različnih področij, kar mi je izjemno pomembno. Ekipo sestavljajo Amadea Rhea Vrabič, Daša Lukić, Rok Marin, Monja Lorenčič, Tamara Bohl, Alma Murselović, Tamara Pešić, Jan Paveo, Kristjan Terglav in od letošnje sezone tudi Gašper Kunšek. Z dobro ekipo, ki verjame vame in jaz vanjo, je marsikateri izziv, projekt in cilj veliko lažje doseči.
Ne vem, če veš, ampak Maribor ima okoli 30 plesnih šol, društev, zavodov, ki se ukvarjajo s plesom. Kaj meniš, zakaj ste takšni ljubitelji plesa ali pa plesni navdušenci?
Ja, tudi mene vedno znova preseneča, koliko ljudi pleše. Včasih res dobim občutek, da vsa zemlja pleše, in to me res osrečuje. Menim, da je to posledica tega, da smo Mariborčani zelo družabni, smo sproščeni, radi se zabavamo in tu pa tam odmislimo ves svet, kar seveda najlažje storiš s plesom. Takšnim in drugačnim, samo da se pleše.
Kam bi umestila svojo plesno šolo na plesni zemljevid Slovenije, mogoče Evrope ali celo sveta?
Gotovo je naš cilj tudi širjenje izven Maribora. Imamo v mislih nekaj lokacij, vendar je to še za zdaj skrivnost. Sledili bomo svoji viziji in videli, kam ponese dober ‘vajb’.
Predvidevam, da ste tudi tekmovalno usmerjeni. Kako pomembna se tebi zdijo tekmovanja za tvoje varovance, ki jih pa žal zadnje leto skorajda ni bilo, če izvzameva online aktivnosti?
Na naši plesni šoli deluje kar precej tekmovalnih skupin v vseh starostnih kategorijah. S pedagogi se trudimo, da za svoje skupine izberemo primerno tekmo/festival. Tekme se mi zdijo pomembne, saj prav tako kot druge plesne dejavnosti povezujejo plesalce. Ne samo v plesni šoli, ampak tudi z vsemi plesalci po vsej Sloveniji. Verjamem, da plesalci s tekmovalnimi nastopi pridobijo veliko izkušenj, samozavest, izboljšajo svoje nastope. Prav tako pa nas tekmovanja velikokrat popeljejo v kraje, ki jih drugače najverjetneje ne bi videli.
Kako si spodbujala plesalce, da so obstali v tej korona situaciji, in kako seveda sebe?
Online treningi so bili izziv za vse nas, za pedagoge in plesalce. Kot vsi smo se tudi mi prvič soočili s takšnimi razmerami in smo se temu morali izredno hitro prilagoditi. V prvi karanteni večjih težav z motivacijo nismo imeli. V zadnji karanteni pa smo poleg različnih koreografij in različnih tehnik postavili raznolike izzive, nagradne igre, kjer so si plesalci z raznimi dejavnostmi nabirali točke za sodelovanje v nagradnih igrah.
Pedagogi smo med seboj sodelovali in drug drugemu pomagali z zamislimi in nasveti, prav tako smo izkoristili dane razmere in se med seboj kdaj zamenjali, da so se lahko plesalci učili od različnih trenerjev in jim s tem popestrili redne treninge. V tem trenutku bi se znova iz srca zahvalila vsem staršem in plesalcem, ki so nas podpirali.
Pravkar ste se udeležili tudi online tekmovanja Dance Master Lukec Open in to je verjetno ena od aktivnosti, ki je vnesla vsaj malo vznemirjenosti v vaš čas, kajne?
Točno tako. Izredno sem vesela, da so se organizatorji odločili in izpeljali festival. Pa čeprav online. Kljub nastalim razmeram je dogodek prebudil in dodatno spodbudil naše plesalce, da so dodatno trenirali, pa čeprav v dnevni sobi. Tako za plesalce kot zame je bila to popolnoma nova izkušnja, o kateri lahko rečem samo pozitivne besede. Vznemirjenje plesalcev ob pripravi na svoje nastope je bilo veliko in veselje ob rezultatih nič manjše.
Na koga si najbolj ponosna, da je del tvoje ekipe?
To mesto pripada moji sestri. Je res oseba, ki stoji za mano in na katero se lahko 100-odstotno zanesem. Preprosto si ne predstavljam svoje poti brez nje. Je moj navdih. Pomaga mi pri zamislih, konceptih, projektih. Z njo ob sebi se mi zdijo vse težave rešljive. In res sem ponosna nanjo.
Te vleče mogoče tudi v tujino, si razmišljala kaj o tem? Kaj bi se moralo zgoditi, da odplešeš ven?
Iskreno? Ne. Me nikoli ni. Obožujem potovanja in zelo rada kam odpotujem a še vedno se zelo rada vrnem. Nova znanja v tujini, različni treningi in spoznavanje novih ljudi in kulture me navdihujejo in polnijo z novo energijo, ampak tukaj v Sloveniji se res dobro počutim.
Je ples edina okupacija v tvojem življenju oziroma povej nam, kaj si doštudirala in če je to opcija B v tvojem življenju?
Sem sicer diplomirana ekonomistka, kar mi pri vodenju plesne šole tudi pomaga, vendar načrta B nikoli nisem imela in ga nimam niti zdaj.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, kar ti je malo manj po godu?
Najbolj me osrečuje napredek pri svojih plesalcih. Ko pred mojimi očmi rastejo kot osebe in plesalci. To je nekaj najlepšega in neprecenljivega. Kot plesalki pa me pri plesu najbolj osreči to, da me vsaka koreografija ponese v svoj svet … to je res občutek, ki te zasvoji. Manj po godu mi je to, da ima dan samo 24 ur in da mi preprosto včasih zmanjka časa, da bi posegla po vsem znanju, ki ga želim pridobiti.
Komu si najbolj hvaležna za svojo kariero?
V prvi vrsti sebi. Saj sem ne glede na okoliščine zmeraj postavila ples na 1. mesto in ostala zvesta sebi. Seveda pa bi bila moja pot veliko težja, če ne bi imela podpore družine, partnerja, prijateljev. Seveda pa tega vsega ne bi bilo, če ne bi bilo plesalcev. Plesalcev, ki nas podpirajo in verjamejo v našo skupno pot. Potem je tukaj tudi podpora staršev, ki podprejo vsak korak. Če bi morala našteti, koliko ljudi mi je v zadnjih nekaj letih pomagalo z nasveti in dejanji, bi vas presenetilo. Hvaležna sem vsakemu posebej!
Ali spremljaš slovenske plesalce, hodiš na predstave svojih kolegov? Kaj meniš, od kod Slovencem in Slovenkam takšen plesni talent?
Seveda. Kolikor je mogoče, se udeležim vseh plesnih predstav in dogodkov, saj imamo v Sloveniji res toliko plesnega talenta, da ga je užitek gledati. Prav tako menim, da je spodbujanje in podpiranje domačih umetnikov ključno, da je tega v Sloveniji vedno več.
Ali je v tvojem urniku čas tudi za neplesne dejavnosti? Kaj počneš, kadar ne plešeš?
Kadar ne plešem, kuham in pečem. Vsako leto se potrudim, da poleg plesnih izobraževanj obiščem tudi več kuharskih tečajev, prav tako sem ljubiteljica vseh vrst športa: od zimskih do odbojke na mivki. Letos me je popolnoma prevzelo gorsko kolesarjenje, ki je rezervirano za sončne vikende.
Naštej tri ali pa pet stvari, ki so vedno s tabo ali na treningu, predstavi ali kjerkoli. Brez česa ne greš nikamor?
Brez kave se ne premaknem, to je moja največja razvada. S seboj imam zmeraj tudi zvezek (kamor pišem vse zamisli za koreografije, saj navdih lahko pride kjerkoli). Prav tako imam poleg tudi telefon, saj zelo rada slikam in snemam vse naše podvige.
Po čem misliš, da si prepoznavna, da ljudje rečejo, ja, to pa je naša Niki? Mogoče tvoje drugo ime Jacqueline, zakaj si ga dobila?
(Smeh) Mislim, da mojega drugega imena večina ljudi ne pozna. Dobila pa sem ga, ker domišljija moje mami ne pozna meja. Po čem sem prepoznavna? Delam to, v kar verjamem, svojo strast do plesa delim s plesalci ter pomagam vsakomur po svoji najboljši moči, in upam, da je to to, kar me v očeh drugih dela prepoznavno.
Je v Mariboru kakšen kotiček, ki ti je ljub, poseben?
Pohorje! Vanj sem se letos zaljubila … Narava me je popolnoma presenetila in prevzela, saj sem si letos resnično vzela čas in raziskala kotičke Pohorja, ki jih do zdaj še nisem poznala. In pa seveda dve kavarnici v bližini Viba, ki mi polepšata vsak dan.
Je s tabo lahko ujeti korak oziroma kdo ga najlažje?
Uff, najverjetneje bo to moja družina. Res imam srečo. Okoli mene so ljudje, ki vedo, da moja glava deluje 1000 na uro, da se v njej kujejo novi projekti in izzivi, ki jim ni konca. Pri tem me pa spodbujajo ali občasno postavijo tudi na trdna tla.
Tvoj moto v življenju je?
Zaupaj vase in sledi svoji strasti.
Plesati pa je?
Svoboda.
