Pogovor z mlado balerino, prejemnico štipendije Mladi upi, ki se izobražuje v Hamburgu.
Pozdravljena, Nika. Prepričana sem, da v teh dneh, odkar si izvedela novico, da si izbrana štipendistka akcije Mladi upi Zavarovalnice Triglav, srce bije hitreje. Kako si doživela novico in kako prav ti bo prišla ta pomoč pri nadaljevanju tvojega študija?
Pozdravljeni! Novica me je zelo razveselila in res sem hvaležna, da sem prejela štipendijo, kajti verjamem, da se je žirija težko odločila med vsemi kandidati, ki bi si jo prav tako res zaslužili. Finančna pomoč bo predvsem v olajšavo mojim staršem, ki financirajo mojo nastanitev v Nemčiji, izredno prav pa bo prišla tudi pri nakupu špic, ki so za moje pojme najpomembnejši del baletne opreme.
Sem te ujela v Nemčiji v Hamburgu, kjer se šolaš na akademiji Johna Neumeierja, ali si slučajno doma?
Zaradi trenutne situacije žal nisem bila doma že od avgusta, saj je potovanje brez karantene onemogočeno. Sem pa zelo vesela, da sem tukaj v Hamburgu, kjer k sreči za zdaj še lahko delamo.
Zakaj pa si izbrala ravno to slovito akademijo za nadaljevanje svojega študija?
Poleti 2019 sem se po predlogu svojega takratnega pedagoga Mateja Selana udeležila poletnega baletnega seminarja, ki ga je šola Johna Neumeierja organizirala na Danskem. Način dela in vsi pedagogi na seminarju so mi bili izredno všeč, in ko me je eden od pedagogov povabil na avdicijo, sem takoj vedela, da take priložnosti ne smem zamuditi.
Lahko se pohvališ, da si bila sprejeta v hudi konkurenci in zdaj si del te odlične akademije. Nam opišeš en tak običajen dan, v kakšnem ritmu poteka, kaj vse se ti dogaja, koliko je drugačen sistem šolanja kot pri nas …?
Največja razlika z našim sistemom je v tem, da se tukaj res ves dan vrti okoli plesa. Delamo od ponedeljka do vključno sobote. Zjutraj začnemo z uro in petinštiridesetminutnim baletnim klasom (imamo dva pedagoga, ki se izmenjujeta), nato sledi ena do dve uri špic/repertoarja, popoldnevi pa so ali vaje za nastope, ure improvizacije/ modernega plesa ali pa oboje. Dan na šoli ponavadi zaključim okoli 19., 20. ure.
Danes bodo nekateri o tebi prebirali na našem portalu prvič, pa nam zaupaj, se je zgodil balet v tvojem življenju, in to že pri treh letih, kot prebiram?
Res je, ko sem bila stara tri leta, me je mami vpisala v plesno šolo Urška, kjer sem prvič spoznala balet. Takrat mi je bil seveda zgolj za zabavo.
Baletna pot se je nadaljevala v baletnem studiu Stevens pri Neni Stevens in potem si bila dokaj pozno, šele pri 14-ih, sprejeta na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana. Zakaj tako pozno? Si ti odlašala z vpisom ali je razlog kje drugje?
Razlog za to je bil predvsem v razdalji, kajti prihajam iz okolice Kranja, tako je bilo mojim starim staršem lažje peljati me na balet v Naklo/Bitnje kot pa v Ljubljano. Poleg tega se dolgo nisem zavedala, da želim postati profesionalna plesalka, in v baletni šoli Stevens mi je bilo zelo všeč, saj smo imeli veliko predstav in nastopov na odru.
S selitvijo v Hamburg se je dobro spremenilo tvoje življenje, kajne? Si bila pripravljena zapustiti dom brez omahovanja, in s kakšnimi, če sploh kakšnimi, pričakovanji si odhajala?
Življenje se mi je definitivno spremenilo, kar sem tudi pričakovala. Vendar sem se že od začetka veselila nove izkušnje, življenja v tuji državi z vrstniki z vsega sveta. Sicer si nisem želela ustvarjati preveč pričakovanj, me je bilo pa strah, da ne bom dobila prijateljev ali da bom imela hudo domotožje … Nič od tega se k sreči ni zgodilo.
Kako se spopadate v Nemčiji s korona situacijo?
Podobno kot drugje. Seveda obvezne maske, zaprte vse trgovine razen živilskih in drogerij, prepoved druženja, zaprte šole … s tem, da imamo to srečo (potrkam na les), da ‘theaterklasse’ v baletni šoli lahko delamo, saj smo na poti do profesionalnega poklica.
Kaj vse ti je oddaljenost od doma že prinesla in kaj meniš, da ti še bo?
Začela sem razmišljati o veliko stvareh, ki so se mi prej zdele samoumevne, saj so zanje poskrbeli starši, predvsem glede stanovanja in težav, ki se lahko pojavijo. Mislim, da z življenjem tukaj postajam bolj odgovorna in samostojna oseba.
Koga pa najbolj pogrešaš?
Zelo seveda pogrešam starše in prijatelje, najbolj pa najbrž stara starša in svojega mlajšega bratca, saj bi rada bila prisotna pri njegovem odraščanju.
Se ti zdi balet v današnjem času umetnosti, ki je nekako daleč od realnosti? Mislim predvsem na vsebino. Kako ga ti doživljaš?
Balet je zame nekakšen odklop od realnosti, skoraj bi lahko rekla način meditacije, saj ko plešeš, preprosto ne moreš razmišljati o ničemer drugem, pozabiš na vse težave, ki jih imaš zunaj dvorane, ker imaš neskončno stvari, o katerih moraš razmišljati, samo da narediš ‘najenostavnejši’ gib. Poleg tega je način izražanja, v klasičnem baletu je tehnika sicer strogo določena, vendar kljub temu lahko vsak gib narediš svoj.
Zakaj so tvoje sanjske vloge Nikija iz Bajadere, beli in črni labod iz Labodjega jezera ter Giselle? So ti recimo pisani na kožo?
Najbolj so mi všeč emocionalne in tragične vloge, kjer moraš izraziti veliko čustev. Te bi mi predstavljale tudi največji izziv, in če lahko nekoč dobro odplešem katero od teh vlog in se uspem dotakniti gledalcev s svojo izvedbo, potem bodo moje sanje uresničene.
Imaš izkušnje tudi na profesionalnem odru, saj si plesala v nekaterih predstavah ljubljanskega baleta. Kaj je najlepši čar odra?
Izredno sem hvaležna za vse priložnosti, ki sem jih dobila za nastopanje s SNG Opera in balet Ljubljana. Že sama delovna izkušnja je bila neverjetna, saj sem videla, kako delajo profesionalni plesalci. Največji čar odra zame je občutek brezčasnosti. Ko pridem z odra, se ne spomnim natančno, kaj se je dogajalo, vendar ko sem na odru, in če gre vse prav, je, kot da bi bil v nekem drugem svetu.
Vsaka baletna plesalka si želi posegati po vrhovih in zvezdah; tudi tvoja želja je postati solistka in nekoč tudi koreografirati. Kako in kje vidiš svojo kariero v prihodnjih petih ali desetih letih?
Verjamem, da te življenje pelje, kamor te mora, in da kjerkoli bom v petih/desetih letih, bom, kjer moram biti. Želim si plesati v nekem evropskem gledališču, vendar še nimam v mislih ničesar specifičnega, saj se bom v teh dveh letih šolanja najbrž še spremenila kot plesalka in oseba, tako da se bodo najverjetneje spremenile tudi moje želje in to, kateremu gledališču bi ustrezala. Koreografirati pa si želim po zaključku baletne kariere.
Kaj vse si za dosego teh ciljev pripravljena narediti?
Odkar sem si zastavila te cilje, delam zanje, kolikor vem in znam. Sčasoma spoznavam napake, ki sem jih delala in se iz njih učim. Iz vsakega padca želim pobrati čim več in velikokrat od spodrsljajev odnesem več kot od uspehov. Mislim, da sta najpomembnejši vztrajnost in delavnost. Predvsem odkar sem v Hamburgu, vedno znova iščem nove inspiracije in dajem 120 odstotkov na treningih in vajah, saj sem spoznala, da je kakovost dela veliko pomembnejša od količine.
Kaj te pri baletu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Odgovor na oboje je želja po perfektnosti, ki je nikoli ne moreš doseči. In sicer obožujem delo na sebi, odkrivanje sposobnosti svojega telesa in različnih načinov izražanja, vendar dejstvo, da bi vedno lahko naredil nekaj bolje, je včasih težko.
Si človek, ki rad načrtuje ali raje prepustiš, da življenje obrne po svoje?
Na kratek rok imam rada načrt, da natančno vem, kako bo moj dan potekal in kaj želim doseči, moji bližnji tudi vedo, da sovražim, ko se moj urnik v zadnjem hipu spremeni. Vendar ko pa govorimo na dolgi rok, verjamem, da bo ‘usoda’ poskrbela, da se vse odvije, kot je treba, če le ostanem motivirana in delam za svoje sanje.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš trenutke, ki niso vezani na balet?
Trenutno opravljam KGBL akademske predmete na daljavo, saj nameravam letos opravljati maturo, tako da poskušam čim več prostega časa nameniti učenju. Za sprostitev pa rada pečem, izvajam jogo, grem na sprehod, se pokličem z družino ali prijatelji ali si ogledam kakšno dobro serijo med šivanjem špic.
Poleg baleta za svojo kondicijo skrbiš tudi s pilatesom in jogo ter zdravo prehrano. To se pravzaprav vse dopolnjuje, kajne? Kaj torej kuhaš, kako razporejaš obroke, kdaj delaš jogo, tudi meditiraš, predvidevam?
Menim, da je vse to zelo pomembno, če želiš dolgo in zdravo plesno kariero. Vse preveč je težav s prehranskimi motnjami v baletnem svetu, kar je izredno nevarno, saj vodi do poškodb in kratke kariere. Fizično smo baletni plesalci zelo aktivni, zato sem sama predvsem pozorna, da jem dovolj za svoje potrebe. Vsak obrok poskušam uravnotežiti z ogljikovimi hidrati za energijo, beljakovinami za moč, zdravimi maščobami in veliko zelenjave ali sadja. Jem pretežno vegansko, saj moje telo najbolje deluje s takim načinom prehrane, poleg tega pa je dobro za živali in okolje. Delam veliko vaj za moč in pilatesa, ki mi pomagajo pri stabilnosti in nadzoru pri baletu, poleg tega pa zmanjšajo verjetnost poškodb. Vsako jutro rada izvajam jogo, da začutim svoje telo in se povežem z njim, poskušam se navaditi tudi na meditacijo, vendar pri tem še nisem tako uspešna, saj imam težavo nehati razmišljati o vsem, ko sedim pri miru.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor. Kaj moraš imeti vedno s sabo v svoji torbi?
Telefon, denarnica, ključi.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Nika? Je kaj takega, se spomniš?
Na to bi bolje znali odgovoriti moji bližnji, vendar najverjetneje bi to moja pozabljivost (smeh).
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Daj vse od sebe in bo, kar bo.
Balet je?
Popolna kombinacija umetnosti s športom, način izražanja, s katerim se lahko dotakneš gledalca ali poveš zgodbo. Nekaj, kar ljubim, čeprav se mi zdi, da me včasih sovraži.
Zadnje vprašanje. Kdo si, Nika Ferjan, in kam si namenjena?
Sem 18- etna baletna plesalka, namenjena v svet.
Hvala za tvoje odgovore, še enkrat čestitke za štipendijo in srečno v Hamburgu ter ostani zdrava!
