Pogovor z Niko Burazer, ki vam razloži vse o plesu Feel Good in zakaj ga je sploh oblikovala.
Draga Nika, lep pozdrav in ponovno dobrodošla na mojem portalu. In zelo me veseli, da se plesni ustvarjalci s časom razvijate, preizkušate v novih izziv. Tudi ti se ena takšna posebna plesna ptica, ki je od hiphopa in jazza prišla do ‘nove verzije sebe’. Razloži nam kaj sedaj počneš in kaj je ta nova verzija sebe?
Barbra, vesela sem, da sva ponovno stopili v stik. Zdi se mi, da so nas koronski časi poslali vsakega v svojo smer in nas tudi razdvojili kot skupnost. In tako je zame to obdobje bilo precej razsveljujoče v pogledu moje plesne identitete. Pogosto sem se spraševala: ‘Kdo sem, če nisem plesalka po poklicu?’, ko dela za nas plesalce ni bilo v času pandemije. Takrat sem morala odvreči vse kar me je omejevalo, da lahko svobodno zadiham in raziskovanje me je pripeljalo do ugotovitev, da je moja identiteta nekdo, ki rad uživa v glasbi, se avtentično giba, je kreativen, ne potrebuje okvirjev in dokazovanja zato, da je ples lahko del mojega poklica.
Tako danes še vedno poučujem ples, poimenovala sem ga kar FEEL GOOD ples. In ta je brez omejitev, kdo moraš biti, kako moraš izgledati in kakšno masko si moraš nadeti, da si sprejet. Ples je naklonjen ženskam in jim pomaga, da spridejo v stik s seboj.
Poleg tega poučujem tudi meditacijo kot obliko predanosti trenutku tišine v tem hitrem in kaotičnem tempu, ki ga imamo. Vključujem različne tehnike meditacije, dihalne vaje, nežno gibanje, vizualizacijo itd. Predvsem sem našla svoje poslanstvo, ker lahko ustvarjam valovanja pozitivnih sprememb za bolj živahen in harmoničen obstoj posameznikov, ki jih srečam na svoji poti.
Prepričana sem, da je sedaj (in že nekaj časa nazaj) idealni čas, da začnemo ljudje gledati vas, v svoje notranje energije, v svoje telo in vso pozitivo širiti skozi vsakdanje življenje. Svet bi bil lepši, kajne?
Živimo v sistemu, kjer je um tisti, ki nas vodi skozi vse odločitve in racionalizira tudi naše emocije in notranje vzgibe. Ne znamo se predati in zaupati, da bo vse ok v življenju. Priučeni pogrami večino časa poganjajo naš notranji glasek, ki je poln dvomov in obsojanja. V resnici pa naš pravi notranji glas in srce točno vesta, kam nas peljati, kaj je tisto kar nas radosti, kakšne potenciale zares imamo. Zato se mi zdi pomembno, da pogosto stopamo v stik s sabo in rečemo JA stvarem, ki iskrijo našo dušo. Na ta način širimo to ljubezen v svet in tudi lažje sledimo svojim ciljem. Bo lažje skočit iz postelje zgodaj zjutraj (smeh). Ko nisi v stiku s seboj si nekako izgubljen. Za pot domov pa rabiš kompas.
Feel good je seveda pomemben in skozi tvoj princip ga lahko osvojimo. Kako, na kakšen način?
Feel Good plesni klasi so bili ustvarjeni kot praznovanje gibanja. Združujejo radost, ritmično glasbo in zmesi plesnih stilov, ki sem jih srečala na svoji 28-letni plesni poti. Vedno vzpodbujam udeleženke, naj ne iščejo popolnosti v gibih temveč raziskujejo, kdo so in kako se želijo premikati, kljub temu, da temelji trening na koreografiji. Skozi lasten izraz tako odložijo kar jih bremeni in hkrati razvijejo samozavest, da si dovolijo biti videne in podprte. Ko vztrajaš pri nečem kar ti je na začetku neudobno in, ko vidiš da si sprejet za to kdor si je lažje spustiti vse ščite. Feel good je skupnost, kjer se trudim kreirati občutek sprejemanja. Kar pričara igrivo vzdušje pa je R’n’B in hiphop glasba, ki sta od nekdaj moj temelj. Poleg tega sem tudi jaz tam to kar sem, se velikokrat pošalim in kažem svoje nepopolnosti. To igra ključno vlogo, da se udeleženke res lahko sprostijo.
Kdo pa so kandidatke za to plesno aktivnost? Hm, predvidevam, da spet ni moških ali se motim?
Kandidatke za Feel Good so vse, ki imajo rade glasbo, ples in jim to pomeni sprostitev. Veliko je tudi nekdanjih tekmovalk, ker saj veš, ples ima res poseben vtis, ko je enkrat del tebe. Potekata pa začetna in nadaljevalna skupina in vedno lahko spremeniš skupino po svojih občutkih. Res je, vstop na klase je dovoljen samo ženskam (smeh). Pravzaprav, ko sem prišla bolj v stik s sabo sem se tudi bolj odprla ženski energiji, ki nam je na slovenskih tleh malo primanjkuje. Rade postavljamo druge na prvo mesto, mislimo, da zmoremo vse same, skušamo se dokazovati skozi dosežke in še bi lahko naštevala. Največkrat nam telo in zdravje pokažeta, da ne zmoremo vsega same in takrat se naučimo, da smo ustvarjene za sodelovanje, podporo, izraznost, nežnost, mehkobo in toplino. Ženska energija je ustvarjalna in čustvena, vsak mesec potuje skozi cikel in potrebuje nekaj drugega v različnih obdobjih cikla. Moška energija se osredotoča na tekmovalnost, sposobnost dokazovanja, potrebuje nadzor in je usmerjena v nenehno akcijo. Različni smo si in želela bi si, da se ženske naučijo biti v stiku s seboj in s svojo močjo.
Kakšna pa je priporočljiva intenziteta obiskov tvoje vadbe? Ji lahko rečem vadba ali jo bova kako drugače poimenovali?
Zaenkrat klasi potekajo vsak teden, enkrat na teden začetna in nadaljevalna skupina. Pri plesu je tako kot drugod, če si želiš notranje premike in napredek je doslednost ključna. Sicer pa že dobivam povpraševanja za dodatne termine, tako, da v prihodnosti sigurno v še pogostejši ferkvenci. Vadba/tečaj/trening/klas, zares jo lahko definiraš čisto po svoje.
Kako ples vpliva na naše počutje, kako razložiš posameznici/posamezniku vse tiste bonitete, ki jih prinaša ukvarjanje s plesom?
Ples je zame nekaj zares izjemnega. Je umetniški izraz, izražanje čustev, pripovedovanje osebnih zgodb, fizična aktivnost, trening uma, odziv in povezava z glasbo, je res svojevrstno gibanje, ki ima mnogo pozitivnih učinkov v umski, fizični in duševni povezavi. Glavni, ki jih sama opažam so izboljšana motorika, koordinacija, ravnotežje, fleksibilnost, vzdržljivost, povečana mišična moč, prostorsko zavedanje, večja samozavest, dvig ravni energije, boljše splošno fizično in psihično počutje in je tudi odlično orodje za razvoj socialnih veščin. Sigurno pa jih je še veliko več.
Na družbenih omrežjih imaš napisano, da si soul mentor – mentor za dušo. Torej pomagaš ‘ranjenim’ dušam ali bova kako drugače obrazložili ta izraz?
Sem nekdo, ki ima misijo, da pomaga usmeriti dušice, nazaj na pot k sebi, ko se čutijo izgubljene. Jim povrniti vero vase, stik z notranjimi potenciali in sijem, ki ga vsi na vsake toliko izgubimo, ker je um preglasen ali pa nas začnejo definirati okoliščine. Ranjeni smo vsi na nek način in v tem ne vidim nič slabega, kvečjemu prednost, da smo končno v času, ko učenje zavedanja, psihoterapije in potreba po čuječem življenju niso več tabu. Ko glasno lahko spregovorimo o svojih sencah in smo za to deležni sočutja. Lepo je, če imamo ob sebi nekoga, ki nam poda roko in nas takrat opomni, da je na koncu vsakega tunela luč.
Vseeno mislim, da spremljaš aktivno plesno sceno ali se motim? Kaj opažaš s časovno distanco, ko si zapustila tekmovalni in performativni parket?
Iskreno, večinoma spremljam svoje prijatelje na njihovih poteh in kadar je priložnost, da skupaj zaplešemo pri projektu rade volje sprejmem sodelovanja, če mi časovno znese. Zdaj mi bolj pomeni, s kom delam nek projekt in, s kakšno energijo želim biti obkrožena. Opažam pa, da bi danes mlajše generacije (ne vsi) želeli osvojiti plesno znanje ‘instant’. Pedagogi tukaj igrajo res pomembno vlogo in lahko sem hvaležna, da sem odraščala v ‘old school’ dobi, kjer je bil nekako standard, da poleg ene zvrsti obvladaš še tri druge. Cel dan smo bili v dvorani, in res si moral bit potrpežljiv, da si osvojil določena znanja. Biti vsestranski plesalec je nuja za profesionalno kariero, obdobje socialnih omrežij pa tako prinaša minuse, saj so mladi nepotrpežljivi s procesom učenja in doseganjem napredka.
Z nekdanjim plesalcem latina in standarda, zdaj aktivnim plesnim pedagogom Juretom Bergantom sta že nekaj let par tudi zasebno. Krasen intervju smo naredili aprila 2021. Med drugim sta dejala tudi tole: ‘Osebni odnos ločujeva od plesnega sveta, in interpretacija, kako dojemava vsak svojega, je del najine komunikacije, kaj se komu dogaja. Tukaj drug drugemu lažje pomagava in se podpirava.’ Kaj dodati? Je sedaj kaj drugače, delata skupne projekte…?
Še vedno sva nekako vsak v svojih zvrsteh, sva v nekaj letih seveda imela priložnosti skupnih projektov in šla skupaj na delavnice, kjer sva lahko pokukala v svet drug drugega. Danes si bolj pomagava na poslovnih poteh. Vsak od naju ima tudi znanja izven plesa, ki se lepo dopolnjujejo, da ideje samostojnih poslovnih poti ugledajo luč. Učiva se drug od drugega in vedno je zaželeno pogledati v svoje delo z očmi nekoga drugega, kar te potisne naprej, da zrasteš. Jure je operativa, jaz pa kreativa, če se tako izrazim. Vesela sem, da sva se odločila vsak za pot, na kateri se kot posameznika razvijava in prinašava v odnos vidike lastnih izkušenj.
Postala boš pa tudi teta letos, saj tvoj brat Kristijan Burazer z ženo Anjo, oba sta plesalca, ki delata in živita v Ameriki, pričakuje svojega prvega otroka. Posebno stanje, kajne?
Jaaaa, se pripravljam na vlogo kul tete. Kiki in Anja sta v Arizoni že 8 let in težko je, ko imaš družino tako daleč. Včasih prav zavidam tistim, ki imajo svoje blizu za sprehod, kosilo in druženja. Tudi odnos na daljavo je težje ohraniti povezan, ker je časovna razlika, vsi pa smo polni obveznosti. Kristijan in Anja sta bila tu jeseni, ob priliki pa se sigurno namenim tudi jaz za dalj časa v ZDA.
Bo preveč stereotipno za konec, če vprašam kaj vse si želiš realizirati v letošnjem letu? Kaj bo tisto največ kar naj bi se zgodilo? In kaj je tisto, da veš, da je samo želja, ideja, ki pa še čaka na pravi trenutek?
Vedno je dobro imeti vizijo in cilje, če izhajajo iz srca. To nam daje zagon in nas premika naprej. Zavedam se, da se lahko realizira vse kar si zadaš, a ne želim z glavo skozi zid. Potrpežljiva sem v procesu, ker vem, da bo vse prišlo, ko bo čas pravi. In, če ne narediš refleksije ne moreš niti videti, kakšno pot si že prehodil.
Feel good klasi, meditacije, delavnice iz področja dobrega počuja, oddihi.. vse kar delam in gradim ima zame smisel in pri tem želim vztrajati. V srcu nosim pogum in imam 1000% podporo najbližjih, ko sem utrujena in v solzah. Ko sem hvaležna se priložnosti vrstijo same od sebe, v doslednosti pa se poznajo rezlutati. Definitivno si želim več sodelovanja v prihodnosti, ker biti ‘one man band’ je res zalogaj, vse večje stvari pa ostanejo še malo pri meni.
Hvala in vse dobro želim.
