Nerlisa Osmičevčć je že vrsto let nepogrešljiva članica KUOD Bayani in ožje skupine, imenovane Hamsa Dream Team, ki je tri leta uspešno nastopala predstavo Hamsa, pet elementov orientalskega plesa. Po duši in srcu tribal plesalka je tudi nepogrešljiv del Amaya Dance Company, ki jo vodi Manca Pavli. Plesala je tudi v predstavi Čarovnica, o kateri smo že pisali. Sicer pa je Nerlisa izjemno mednarodno aktivna plesalka, ki je nastopila že v treh mednarodnih projektih, zadnji je bil snemanje videospota pod direktorsko in koreografsko taktirko Olge Meos v Kapadokiji.
Nerlisa, ponavadi začnem z intervjuji, tako da se z ljudmi začnem pogovarjati o njihovih začetkih. Pri tebi bi pa začela od zadaj, pravzaprav bi šla v obdobje zaprtja, v leto 2021, ki je, vsaj zdi se mi tako, postalo zate eden ključnih momentov tvoje plesne kariere. Med zaprtjem si se namreč pridno izobraževala, nabirala znanje pri velikih imenih tribal scene in sodelovala v nekaj mednarodnih online projektih kot solistka – nam lahko poveš kaj več?
Čas zaprtja je zame predstavljal zelo turbulentno obdobje. Prej sem namreč delala v turizmu. Zaradi zaprtja je v podjetju, kjer sem delala, prišlo do množičnega odpuščanja in tudi jaz sem izgubila službo. Kar nenadoma se je zgodilo, da sem imela ogromno časa, in ker zelo rada plešem, sem začela iskati spletne tečaje, ki bi me pritegnili. Zelo sem se navdušila nad Olgo Meos, ki sem je osebno prvič spoznala leta 2017 na festivalu Tribal Bliss v Sloveniji, kjer je bila ena od učiteljic. V času zaprtja je tudi Olga začela s svojo spletno šolo in posebno obliko intenzivnih vaj, ki so bile razdeljene v različne faze. Skupaj z njo sem vadila in ji pošiljala svoje posnetke, ona pa mi je vračala odzive in me usmerjala. Ta način dela in ta njena filozofija posvečanja pozornosti vsaki tečajnici posebej sta se me v bistvu najbolj dotaknila. Olgin pristop mi je bil najboljši, ker je bil oseben. Sem se pa poleg njenih tečajev udeleževala še tečajev in delavnic številnih drugih mednarodno priznanih plesalk, sploh Zoe Jakes in Valenteene Ianni, kajti ko enkrat zagrizem v stvar, potem nagrabim vse in hočem čim več osvojiti, kar me pri plesu drži še danes. Se mi zdi, da čeprav lahko rečem, da plešem že dvajset let, sem ‘eksplodirala’ v plesnosti in lastnem izrazu v plesu ravno v času korone.
Koliko ur na dan si vložila v ples?
V tem času zaprtja sem vadila po tri do štiri ure na dan z učitelji prek spleta, nato pa sem nekaj časa posvetila še svojemu lastnemu raziskovanju na glasbo, ki mi je bila všeč. Zame je bilo to kot neke vrste meditacija, ki mi je pomagala preseči to koronsko obdobje.
V obdobju zaprtja, leta 2021, pa nisi samo vadila, ampak si imela tudi prvi spletni solo z Olgo Meos. V tem projektu si morala prek sebe – kot sem razumela tvojo izjavo na družbenih medijih, želela si preseči svoj običajen stil, karakter, ki ga sicer rada plešeš na odru, in si delala bolj na izražanju drugih čustev, ki jih ponavadi ne pokažeš v plesu? Kako je bilo?
Ja, Olga je imela do zdaj že tri tovrstne spletne projekte, jaz sem nastopila v drugem. Ona te spodbuja, da raziskuješ znotraj sebe, kaj si, ko plešeš. Po njeni filozofiji imaš več arhetipov osebnosti, ki jih plešeš na odru. Lahko plešeš kot kraljica, kot šaljivka, izražaš čustvo moči, ljubezni, skrbnosti … izbereš neko vodilno barvo, ki obarva tvoj karakter v plesu. Jaz sem ugotovila, da se na odru večino časa zatekam k vlogi šaljivke, morda tudi zato, ker velja, da smo tribal plesalke vedno zelo resne in se ne smehljamo na odru, jaz pa rada malce obrnem ploščo in se potem še namerno kdaj ‘poafnam’. Ampak Olga nas je hotela spodbuditi, da gremo čez naše običajne arhetipe. Da se ne zatečemo k običajni vlogi, ampak da si izberemo drugo vlogo, izziv. Mene sta pritegnili dve ideji, in sicer da bi raziskala bolj senzualno plat sebe ali pa tisto bolj jezno, obe pa sta taki, ki ju ponavadi ne kažem na odru. Po pogovoru z Olgo in raziskovanju možnosti izraza sem se odločila, da raziščem jezo, ampak na ta način, da ne bo videti, kot da nočem plesati in da nočem biti na odru. Morala sem raziskat idejo jeze, kako jo odplesati, da ne bom videti na odru zgolj ‘pissed off’, da sem polna jeze in da zdaj jezno plešem, temveč da je jeza sporočilo plesa, ne moje čustveno stanje, ko sem na odru. Olga ti med svojim izobraževanjem zmeraj da elemente, ki jih potem obdržiš med celotnim svojim plesnim ustvarjanjem. Pri solo projektu dobiš orodja, s katerimi potem lažje narediš solo točko, in te vodi skozi celoten proces: izbor glasbe, karakterja, lokacije, kjer se posnameš … Vsak karakter se izraža tudi s tvojim kostumom, make-upom, frizuro. Prav zaradi vseh teh detajlov mi je bil ta projekt tako všeč. Jaz namreč sama nisem o tem nikoli razmišljala na ta način. Zame je bilo vedno tako – izbereš glasbo, narediš točko, vse ostalo pa po navdihu oz. kar najdem doma v omari in make up torbici.
Ta svoj solo si posnela nekje zunaj na nekih ruševinah. Kako je bilo plesati zunaj, na popolnoma naravni podlagi?
Ja, za snemanje sem izbrala grad oziroma ruševine gradu. Neizkušena, kot sem bila glede snemanja, nisem kaj dosti razmišljala o sami izvedbi plesa na lokaciji. Tja smo šle brez predhodnega ogleda terena, in lahko bi bilo pravzaprav čisto neprehodno, če zdaj pomislim za nazaj. Seveda podlaga ni bila ravna, niti očiščena, in imela sem zelo neprimerne čevlje za ples na taki podlagi. Ker je bilo to zame prvič, da sem snemala videospot zunaj na prostem, nisem niti pomislila na to, da bi morala s sabo imeti nekaj parov čevljev, da bi videla, v katerih mi bo najlažje plesati. Najraje plešem bosa na odru, ker mi to omogoča svobodo gibanja, na naravnem terenu zunaj pa je to zares težko oz. je bilo na teh ruševinah nemogoče. Kljub temu sem imela srečo, da je za kamero stala kolegica Maruša Možina, ki je profesionalka. Tako da sva z Marušo naredili surove posnetke, zmontirala in do konca producirala pa je potem vse Olga.
Kakšen je bil Olgin odziv?
Njen način dela je izredno konstruktiven, res ima mentorski odnos poln podpore, obenem pa zmeraj poda konstruktivno kritiko, in to je neprecenljivo. Video je bil objavljen v okviru projekta na njenem YouTube kanalu s premiero v živo. V projektu pa je poleg mene sodelovalo še 19 plesalk, torej nas je bilo 20 solistk.
Nerlisa, to je bil tvoj prvi spletni solo. V začetku tega leta pa si bila tudi del nekega drugega mednarodnega projekta – vključena si bila v mednarodni spletni plesni projekt Requiem for Humanity – lahko poveš kaj več o tem?
To je bil spletni projekt, ki ga je vodila Valenteena Ianni. Ona dela na malce drugačen način. Izbere pesem in vsi udeleženci se naučimo koreografijo prek spleta. Nato razreže koreografijo na posamezne dele in ti pove, kateri del odplešeš. Za to, kateri del koreografije odpleše posamezna udeleženka, se odloči po skupnih spletnih treningih, kjer vidi, kdo bi bil primeren za kakšen del. Valenteena je sicer izoblikovala format, imenovan Karma Echoes, ki sem se ga učila v času korone in še pozneje, ki mi predstavlja precejšen izziv, saj je njen plesni stil drugačen od meni domačega in me prisili v mehčanje gibov, ki jih sama rada ‘zaklepam’, medtem ko je njen stil zelo fluiden. Naslov plesnega projekta Requiem for Humanity je napovedoval postapokaliptično temo, zato smo imeli tudi navodila, kje naj se posnamemo. Na snemalni lokaciji ni smelo biti sonca, moralo je biti bolj mračno, industrijsko ali zapuščeno, če tega ne bi bilo, pa gozd brez ljudi. Jaz sem svoj del posnela v vevškem bazenu, ki je propadel in je ves porisan z grafiti, za njim sta gozd in industrijska cona, in to se mi je zdelo popolno za postapokaliptično tematiko. Poleg plesnega dela nas je prosila, naj posnamemo še nekaj igranega dela, npr. bosonoga hoja po ruševinah, solze … Valentina je nato vse to zbrala in zmontirala v nekajminutni video, v katerem nas nastopa več kot petdeset.
Letošnje poletje si se odločila, da del svojega dopusta preživiš v plesni družbi. Odšla si na plesni intenziv s svojo učiteljico Olgo Meos v Kapadokijo, kjer ste ne samo nabirale nova znanja, ampak tudi snemale video spot? Kako je bilo?
To je bila ena mojih najboljših odločitev, bilo je fantastično. Šlo je za enotedenske intenzivne plesne počitnice z Olgo Meos. Zbranih nas je bilo dvajset plesalk z vsega sveta. Del treninga je bil bolj tehničen, v drugem pa smo se učile kombinacij za koreografijo (video s kombinacijami smo seveda prejele že prej, da smo na lokaciji samo pilile in urejale postavitve), ki smo jo potem snemale. Skupaj je bilo štiri dni po pet ur treninga na dan. En ves dan smo preživele na snemanju spota, ki je že objavljen na Olginem YouTube kanalu Tribal Pro. Imele smo tudi dve fotografiranji in veliko ogledov znamenitosti. Za vse to je skrbela Olga, nas vozila naokrog, snemala, nam izdelala kostume in video tudi zmontirala. Bilo je izjemno, a tudi naporno. Trikrat smo namreč vstale ob treh zjutraj zaradi snemanja in zaradi znamenite vožnje z baloni v Kapadokiji. Super izkušnja je bila tudi zato, da sem lahko videla, kako soplesalke z različnih koncev sveta dojemajo in plešejo tribal fusion, kakšne kostume nosijo in ustvarjajo, kakšno estetiko fusiona razvijajo, obenem pa za spoznavanje plesalk z vseh koncev. Z večino ohranjamo stike še zdaj, tako da je bila res fantastična izkušnja.
Pa pojdiva še malo nazaj. Od kdaj prva fascinacija nad Tribal plesom? Namreč kot vem, si začela z orientalskim plesom.
Orientalski ples mi je bil od nekdaj zelo všeč. Moja učiteljica je bila Eva Stramšek in res sem uživala v njenih urah, posebej všeč mi je bil Beledi. Tribal fusion sem spoznavala na produkcijah KUOD Bayani in Mance Pavli, kamor sem hodila podpirat prijateljice plesalke, in stil mi je bil zelo všeč. Spomnim se, da sem obiskala tudi ure plesne tehnike pri Manci Pavli, a je imela tako polno delavnico, da je sploh nisem uspela videti v dvorani, kar za prvi okus tako zahtevne tehnike res ni bila najboljša odločitev, morala bi izbrati kakšen manj intenziven trening za prvi poskus. Potem je tribal začela učit dobra prijateljica, Urša Perčič, v KUOD Bayani in sem začela hoditi na njen tečaj v Kamnik, tako fusion kot ATS. Pri njej sem plesala, dokler je učila tribal stil, ko pa je nehala s poučevanjem tusiona, sem začela iskati druge učiteljice. Začela sem plesati pri Nadii Džamastagič in Ritualkah ter pri Manci. Vmes sem se preizkusila tudi v burleski, ampak sem jo pozneje pustila in se osredotočila na fusion stil.
Kot vsaka tribal fusion plesalka si se preizkusila tudi v ATS – ampak fusion zmaga? In zakaj?
Ja fusion definitivno zmaga, ker ponuja več svobode izražanja. ATS zelo rada plešem, vendar je zelo zahteven zaradi svojih pravil drže in formata samega, in če ga želim plesati v pravilnem formatu, potrebujem redne treninge, trenutno pa pri teh dajem prednost fusionu.
Si tudi članica Amaya Dance Company in redno obiskuješ treninge Mance Pavli. Kako bi primerjala znanje, ki ga dobiš pri Manci, in znanje ki ga nabiraš po svetu – kje je glavna razlika?
Manca je ena najboljših na svetu, ko pride do plesne tehnike, in prav zaradi tega hodim k njej na treninge, da pilim svojo tehniko. Seveda je zelo pomembno dejstvo tudi, da je trening pri Manci v živo, da me vidi in lahko poda popravke in smernice za moj plesni razvoj, kar se mi zdi pri mentoricah ključnega pomena in to tudi najbolj cenim. Na spletnih vadbah je to sicer mogoče, a v omejenem obsegu. Pri drugih učiteljih se potem učim drugih stvari, pri Olgi na primer bolj raziskujemo plesni prostor in lastno izraznost, Zoe Jakes ima bolj ‘oldschool fusion’ in plastenje gibov, pri Valenteeni mehčanje gibov … Vsaka ima nekaj svojega, kar me pritegne.
Zadnje leto si postala tudi redna učiteljica Tribal Fusion stila v KUOD Bayani, kjer si kot plesalka dejavna že vrsto let. Čeprav si se v poučevanju – s krajšimi delavnicami – preizkusila že prej – kakšna je razlika poučevati reden tečaj?
Ja, vesela sem, da ste me kolegice iz KUOD Bayani pregovorile, da sem začela z rednimi tedenskimi tečaji. To je čisto nekaj drugega kot poučevanje plesnih delavnic. Nekoč je Rachel Brice rekla nekaj, kar mi je res ostalo v spominu: “Če želiš napredovati v svoji plesni tehniki, moraš začeti učiti.” S tem se zelo strinjam, namreč šele ko začneš poučevati, se začneš ukvarjati s posameznim gibom, ki je morda tebi kot plesalki samoumeven, učenkam pa ne in ga moraš razložiti z več različnih zornih kotov. Velik lažje je narediti svojo solo točko kot pa skupinsko koreografijo, čeprav so tudi te res zabavne. V poučevanju uživam in moram reči, da me soplesalke zmeraj napolnijo z energijo. Po koncu ure se počutim tako polno, da bi lahko tekla kroge po Kamniku ob desetih zvečer.
Kakšni so tvoji načrti za prihodnost? Te še mika kakšen poseben stil?
V načrtu imam postavitev lastne spletne strani, ki bo predstavljala neko stičišče informacij o plesu samem, o tečajih. Želim si še več raziskovati, še več izobraževati, se vključevati v mednarodne projekte in se povezovati. Prva postaja je Anglija še pred koncem leta, prihodnje leto gotovo Rim, ampak to so šele prva potrjena izobraževanja, gotovo grem še kam. In seveda to, da nadaljujem s poučevanjem v KUOD Bayani, prihodnje leto bo dvajseta obletnica in bo še posebej zabavno.
