Spoznajte Najo Kapun, nagrajenko baletnega tekmovanja TUTU, Ljubljančanko, ki se je zavoljo baleta preselila v Maribor.
Draga Naja, lep pozdrav, in prepričana sem, da si še vedno pod vtisom nedavnega baletnega tekmovanja TUTU, na katerem si dosegla lepe uspehe. Nam jih zaupaš in na katerega sinajbolj ponosna?
Pozdravljeni, da, na nedavnem baletnem tekmovanju TUTU Grand Prix 2023, ki je potekalo v Lendavi, sem v svoji starostni kategoriji 14–16 let dosegla zlati medalji tako v slovenski kot tudi v mednarodni konkurenci in posebne nagrade žirije. Najbolj sem ponosna, mogoče bolj kot na same nagrade, na to, da sem sama sebi dokazala, da zmorem.
TUTU ni bilo prvo tvoje tekmovanje, kajne? Kje vse si bila in kaj ti pomenijo tekmovanja?
Ne, to zame ni bilo prvo tekmovanje, nastopila sem že na tekmovanju mladih slovenskih plesalcev Baltek in tudi na tekmovanju TUTU, tako posamično kot v skupini. Tekmovanja mi predstavljajo nekakšen izziv in so predvsem odlična priložnost za dodaten razvoj, nadgradnjo obstoječega znanja, pridobivanje novih izkušenj ter možnost grajenja odnosa med pedagogom in plesalcem, kar je zelo pomembno za nadaljnje sodelovanje in delo.
Za tekmovanja je verjetno posebna priprava. Na čem delaš največ in kaj je tisto, za kar veš, da boš morala še narediti?
Da, sodelovanje na tekmovanju zahteva veliko dodatnega dela in vaje, pa tudi psihične priprave. Veliko se dela na tehniki in plesnosti. Vsekakor sem šele na začetku, saj je balet umetnost, ki zahteva neprestano nadgradnjo in izpopolnjevanje.
Začeli sva kar zdaj, a poglejva na tvoje baletne začetke. Saj se vse začne na začetku, kajne? Kdo te je navdušil za balet in zakaj ravno balet?
Če prav pomislim, sem se za balet odločila predvsem zaradi svoje mame. Tudi sama ga je včasih plesala. Spomnim se, vsaj tako mi je bilo rečeno, da sva z očijem nekega dne prebirala stare albume in našla nekaj maminih baletnih fotografij. Bilo jih je dokaj malo, ampak dovolj, da so v meni spodbudile željo, da bi tudi sama začela plesati.
Kako je potekala tvoja baletna pot? Kdo vse je bil tvoj pedagog in kje si danes?
Svojo baletno pot sem začela na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani. Mojih prvih baletnih korakov sta me naučila profesor Mihael Žveglič in profesorica Tanja Pavlič. Nižjo baletno šoli pa sem opravila pod vodstvom profesorice Vesne Cestnik Tehovnik in profesorja Igorja Ćupkovića, ki me je poučeval ob odsotnosti profesorice Cestnik Tehovnik. Zaradi želje po dodatnem izpopolnjevanju pa sem vseskozi obiskovala tudi zasebne ure pri gospe Claudii Sovre, ki mi je pustila poseben pečat in me naučila balet tudi občutiti in živeti. Lani, po končani nižji baletni šoli, sem se odločila opravljati avdicijo tako na ljubljanskem kot mariborskem konservatoriju za glasbo in balet. Obe avdiciji sem uspešno opravila, vendar sem se na koncu odločila za vpis na Konservatorij v Mariboru, kjer zdaj zaključujem prvi letnik pod mentorstvom profesorja Nikolaia Chilnika in profesorice Helene Valerije Krieger. Pod odličnim vodstvom profesorja Chilnikovega in profesorice Galine Dmitrove sem se pripravljala tudi na tekmovanje TUTU Grand Prix 2023.
In predvidevam, da obiskuješ tudi ‘normalno’ šolanje, če se pošalim?
Da, vzporedno se izobražujem tudi na II. Gimnaziji Maribor.
In kakšne so ambicije za naprej? Kje vidiš svojo prihodnost, kaj te poleg baleta še zanima?
Vsekakor se za zdaj vidim v baletu, je pa res, da moraš v življenju imeti vedno tudi plan B za primeru, če se ti prvotni plan ne izide po načrtih, zato sem se prav tako odločila za vzporedno izobraževanje na II. Gimnaziji Maribor. Pa bomo videli, kam me pot še ponese.
Imaš mogoče vzornike v baletnem svetu? Kdo so, če so?
Moji vzornici sta Maria Khoreva in Svetlana Zaharova, obe vrhunski ruski baletni plesalki, občudujem njuno izjemno tehniko in odnos do trdega dela.
V katerih koreografijah pa najbolj uživaš, modernih ali klasičnih na špicah?
Najbolj uživam v klasiki na špicah, čeprav se zavedam, da je znanje drugih plesnih tehnik tudi zelo pomembno, saj prihajajo vse bolj v ospredje.
Prihaja konec šolskega leta (intervju sva delali v začetku jinija op. u.). Je za tabo naporno leto ali eno takšno običajno pač?
Ne, to leto je zame kar precej naporno, saj sem se predvsem zaradi baleta preselila v Maribor, da bi lahko nadaljevala svoje baletno izobraževanje na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor, kar pa je za seboj potegnilo selitev, spoznavanje novih ljudi, sošolcev in nenazadnje vpis v prvi letnik II. Gimnazije Maribor, ki ga zdaj zaključujem, kar mi predstavlja tudi poseben izziv.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Moram priznati, da je teh trenutkov zadnje čase bolj malo, vendar jih zato še bolj cenim. Prosti čas preživljam predvsem v krogu družine, prijateljev, ob dobri glasbi in knjigah.
Kako tvoji vrstniki, sošolci gledajo na baletno udejstvovanje? Navijajo zate, te podpirajo ali včasih tudi zavijajo z očmi?
Moji prijatelji in sošolci me vzpodbujajo ter se z menoj veselijo mojih uspehov, čeprav imam včasih občutek, da me ne razumejo popolnoma. Saj balet ni samo prostočasna dejavnost, ampak ga moraš resnično živeti, kar pa je večini mojim vrstnikom za zdaj težko razumeti in sprejeti.
Starši pa so tvoji veliki podporniki, kajne? Kako se to izkazuje?
Da, moja starša sta moja največja podpora. Še oči, ki se je moral razumevanja baleta naučiti sproti. Ne samo, da me spremljata povsod in me vzpodbujata, ampak zato ker živita z menoj moje sanje.
Te bodo podprli tudi, če bi se recimo zavoljo baleta morala preseliti iz Slovenije?
Mislim, da vsekakor.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Držim se misli, ki jo je izrekel eden od velikanov baleta, Mihail Barišnikov: “I do not try to dance better than anyone else. I only try to to dance better than myself. (Ne poskušam plesati bolje kot kdorkoli drug, poskušam zgolj plesati bolje od sebe)”
Plesati balet pa je?
Moj način življenja, moje sanje …
In zadnje vprašanje. Kdo si, Naja Kapun, in kam si namenjena?
Sem običajna najstnica, ki je našla svoj smisel, namenjena pa tja, kamor me bo življenje poneslo.
