Na ravni telesa sva začutila potrebo po ponovnem stiku z naravo in bogastvom, ki ga nudi!

Pozdravljena, Goran Bogdanovski in Sandra Anais. Veseli me, da vaju bom lahko predstavila v naši rubriki in da bomo izvedeli, kako se performerja, plesna pedagoga odločita nadgraditi svojo performativno in pedagoško delo s projektom Fičo Dance Journey. Zakaj pravzaprav gre?
Goran & Sandra: Journey se je razvil iz različnih potreb. Na ravni telesa sva začutila potrebo po ponovnem stiku z naravo in bogastvom, ki ga nudi. Svež zrak, mogočnost dreves, naravne vonjave rastlin, zvoki in melodije, ki jih ustvarja živalsko kraljestvo. Vse to vpliva na telo drugače kot pa zaprte plesne dvorane in ‘black box’, gledališki odri, kjer seveda med letom preživiva večino časa. Preprosto sva imela dosti temačnosti, neprezračenih prostorov, nabitih z vonji celoletnega znoja, pa tudi plačevanja previsokih najemnin. V Sloveniji in Ljubljani primanjkuje prostornih, zračnih in svetlih plesnih studiev. Tisto, kar pa je na voljo, je prezasedeno, preslabo opremljeno ali predrago glede na donosnost dejavnosti, s katero se ukvarjava. Želela sva raziskati, kako se telo, gibanje in ples vedejo v objemu narave. Druga potreba je v združevanju plesa z duhovnimi vsebinami in rituali ter interdisciplinarnost umetniških praks. Želela sva ustvariti prostor, kjer ne gre zgolj za ‘tržnico’ in ‘modno revijo’ raznovrstnih plesnih delavnic, temveč sva želela ljudi peljati na potovanje, ki jim nudi prostor, da se bolje spoznajo, da se povežejo tako na čustveni, mentalni in duhovni ravni ter se hkrati naučijo nekaj novega. Fičo plesno potovanje je torej sodoben način potovanja in osebnostne rasti, ki je nastal iz skupne vizije in motivacije sodelujočih mentorjev skozi trajnostni način bivanja, ustvarjalnega deljenja in sodelovanja, ekonomije darovanja ter učenja solidarnega sobivanja v potujoči mednarodni skupnosti. V Sloveniji se izvaja tretjič.

Nekateri bralci in bralke bodo prvič brali o vaju, pa se nam predstavita s stavkom, dvema ali več. Kdo si, Goran Bogdanovski, in kam si namenjen? Kdo si, Sandra Anais, in kam si namenjena?
Goran: Sem oče v sestavljeni družini in si prizadevam skozi življenje postati boljši človek in pomagati drugim, da razširijo svojo zavest o telesu, umu in duhu skozi ples ter kreacijo. Najraje se ukvarjam s plesom kot plesalec, koreograf, učitelj in včasih kot kurator ali kot umetniški direktor.
… John Drugi … (foto: Dorijan Kolundžija)

Sandra: Študirala sem kulturne študije, vmes pa sem že od malih let plesala. Najprej v Kazini, nato pri Fredu Lasserju in Kristini Pojbič kot članica Plesnega projekta II, nato pri Mateju Kejžarju in drugih slovenskih ‘sodobnjakih’, nekaj mesecev sem se izobraževala tudi na Labanu v Londonu, zadnjih nekaj let pa sodelujem predvsem s Fičo Baletom kot snovalka novih programov, organizatorica, koordinatorica, zadnje čase pa tudi veliko poučujem. V okviru Fičo Baleta sem veliko prepotovala in imela priložnost učiti plesno improvizacijo v Indiji, na Tenerifih, Baliju, na Kitajskem, v Vietnamu … Poleg tega že nekaj let razvijam Ekologija plesa http://sandraanaisvidim.wixsite.com/dance-ecology, ki se giblje izven institucionalnih okvirov in si poleg vzpostavljanja mostu med kulturo in naravo preko plesa prizadeva tudi razširiti zaznavanje sodobnih plesnih praks v spiritualnem in emotivnem smislu ter vanje vnesti in revitalizirati pozabljene šamanske modrosti ter modrosti svetih tradicij. Osvešča tudi o potrebni preobrazbi človeka skozi govorico telesa in oživljanju poetičnosti in interdisciplinarnosti (medsebojnem povezovanju) znotraj različnih umetniških praks. Seveda je to vseživljenjski proces ali ‘long durational performance’, kot rada rečeva z Goranom. Temelji pa na improvizaciji, ki jo razumem kot prakso večnosti  – nikoli se nikjer zares ne začne pa tudi ne konča. Torej je v večni sočasnost trenutka.
Zadnjih nekaj let me zanimajo tudi različne meditacijske prakse; kundalini meditacija, derviš, šamanska potovanja … In to poskušam integrirati v svojo plesno prakso, predvsem pa v plesno izobraževanje. Skupaj z Goranom sva v zadnjem letu razvila Holistic Retreats & Journey. Gre za celostna potovanja, tako v fizičnem kot duhovnem smislu, kjer ljudje predvsem delajo na harmonizaciji uma-telesa in duha, to je primerno prav za vsakogar, ki se rad giblje in ki rad potuje v neznano. Veliko se ukvarjam tudi z montažo kratkih plesnih videov, ki pa jih percepiram bolj kot nekakšno vadbišče za razvijanje koreografske prakse. Saj trenutno nimam pogojev, da bi lahko razvila profesionalno prakso z redno vadbo na ‘živih’ ljudeh v studiu (za to sta potrebna čas in denar). Zato raje ujamem nekaj materiala na kamero, s katerim se lahko potem igram v neskončnost.
Je bilo ukvarjanje s plesom v vajinem življenju naključje ali načrt? Kako in zakaj se je zgodil ples in tebi, Goran, seveda balet?
Goran: Pri 11 letih sta me po naključju v balet povabila Majna Sevnik in Franci Ambrožič ter od takrat naprej živim za in od plesa. Zdaj jih štejem 45 in vem, da bom na kakršenkoli način plesal do konca tega življenja. 
Sandra: Pravzaprav sem začela pri Jani Kovač Valdes z izraznim plesom. Potem sem se navdušila nad show danceom, predvsem zaradi muzikalov, kot so Grease, Dirty Dancing in drugi. V Kazini sem vrsto let plesala jazz balet in step. Potem sem se določenih naučenih gibov želela znebiti in se dopolniti še v drugih tehnikah, v drugačni formi artikulirati svoj gib. Zato sem v skupini mlajših plesalcev trenirala moderni balet pri Kristini De Ventus – pod okriljem Slovenskega plesnega projekta II, kjer so poleg Kristine vodili in učili še Fred Lassere, Kjara Starič Wurst in Siniša Bukinac. To je trajalo štiri, pet let. Bilo mi je zelo težko, ker moje telo v anatomskem smislu nekako ni ‘pariralo’ tehniki horton, ta sicer izvira iz črnske plesne tradicije in oni imajo majhna, močna in mišičasta telesa, ki premorejo veliko eksplozivnosti. Jaz pa sem bila visoka, zmeraj prešibka, prepočasna … (smeh) Potem sem začela raziskovati sodobni ples in začutila svobodo, predvsem zaradi možnosti igranja, eksperimentiranja, prepletanja različnih pristopov in metod, tudi iz drugih umetniških zvrsti. In ker si o plesu lahko razmišljal na drugačen način, način, ki ni bil obseden samo s popolno in virtuozno izvedbo; in ker sem skozi somatske metode in mehkejše pristope začela v plesu bolj uživati, sem začutila večjo pretočnost.
… Fičo balet …
Goran, seveda se spomnim, ko si se pred 20 leti odločil zapustiti varno zavetje ljubljanskega baletnega ansambla in si ustanovil skupino Fičo balet in revolucionarno predstavo 1:0. Sledili so ti kolegi, no, ne vsi. Kako danes gledaš na tisti čas? Se ti zdi, da se je vse zgodilo ob pravem času, z namenom, bi naredil danes recimo drugače?
Goran: Za nazaj ni možno popravljati. Ko sem v tistem obdobju plesa lotil še koreografiranja, sem potreboval eksperimentalno polje: prostor, ki ga znotraj institucije nisem dobil. Lahko se samo učimo iz napak, čeprav mislim, da je bil moj odhod iz institucionalnega okvira darilo zame. Skočil sem ‘v prazno’ in na začetku je bilo vse skupaj čisto raziskovanje. Hvala bogu, imel sem srečo, da sem to sploh lahko počel in da to počnem še danes. Lahko sem se o plesu naučil zelo veliko, prepotoval skoraj ves svet, se nadalje izobraževal, delil svoje kreacije in znanja z ljudmi in tako lahko eksperimentiral kot plesalec, koreograf, učitelj … Zdaj grem, kamor čutim, mislim, vidim, da me vleče, in preizkušam. Ne glede na to, ali bo uspelo ali ne. To je moja življenjska šola. Iz prakse se učim, ko vidim, kaj v plesu, umetnosti deluje in kaj ne. Kako se na primer odzivajo dvajsetletniki in kako petdesetletniki. Kako deluje telo človeka, ki ni nikoli hodil v plesno šolo, in kako delujejo telesa različnih profesionalcev. Kaj deluje v evropskem, ameriškem ali azijskem prostoru in kaj deluje v drugih kulturah. Ampak temelji so povsod isti, iz tega se največ naučim in to me nekako izpolnjuje. Včasih srečam zanimive ljudi, s katerimi potem še kaj ustvarimo. Včasih smo v skupini, včasih sva le midva s Sandro, včasih sem sam … In še vedno sem lahko tudi baletnik. Če me baletna hiša povabi k sodelovanju, lahko kjerkoli na svetu postavim odlično baletno predstavo, ali pa sodobno plesno predstavo, ali pa pač plesno predstavo.
… 2:0 (foto: Peter Uhan)
In ravno zdaj praznujete dvajseto obletnico predstave 1:0, ki si jo tokrat poimenoval 2:0, in ekipa je z veseljem obudila predstavo, čeprav recimo Damjan Mohorko ne pleše več in si ga lepo dodal v predstavo skupaj z njegovim trebuščkom. Zdi se mi, da ste še vedno nekakšna svežina na naši sceni. Kako doživljaš to aktualno predstavo?
Goran: Zelo sem užival ob kreaciji 2:0. S to prvotno ekipo smo leta 2000 naredili res dobro predstavo, ki smo jo potem igrali osem let v 23 državah. Veliko smo preživeli in doživeli skupaj. Ker sem malo pogrešal našo ekipo, sem jih povabil, da skupaj preživimo jesen 2016, seveda v redkih terminih, ko nismo z otroki, v službah ali na poti, brez pretencioznih pričakovanj po novi uspešnici. Zanimalo nas je, ali je sploh možno narediti plesno, nogometno in osebno introspekcijo in preveriti, kako gibka so še vedno naša telesa in ali smo po vsem tem času še sposobni ustreznega plesno-nogometnega napada. In na mojo veliko veselje in v veselje publike smo.
Na spletni strain Holistic Retreats Journey https://www.holisticretreats.net, ki je, da vas pohvalim, res odlična (pa čeprav samo v angleščini), je opisana precejšnja ekipa sodelavcev, precej plesnih zvrsti in stilov, ki jih udeleženci vaših retritov lahko obiskujejo., pa tudi različnih lokacij. Kako je ples povezan z zdravljenjem v vašem prepričanju?
Sandra: Danes je ukvarjanje s plesom postala potreba in mene je preko študija kulturologije predvsem zanimalo, kakšen odnos imajo do plesa različne kulture. Opazila sem, da so na zahodu ljudje obremenjeni s formo. Se pravi, da jih zanima, kako je videti ples,  kako bi lahko polepšali svoje telo, izboljšali prožnost, gibljivost, zmogljivost … Profesionalni umetniški ples (predvsem balet) je osredotočen na naracijo, zgodbo, ki je navadno izumetničena, pompozna, spektakularna …. Potem je tu moderni ples, ki je osredotočen na disciplino duha in telesa, ki ves čas proizvaja perfektne oblike. Temu je podrejen cel trening telesa in tudi estetska merila. Sodobni ples je uvedel eksperimentiranje tako s formo, vsebino, estetikami … razvil se je v vse možne smeri, od prepletanja tradicionalnih, ljudskih plesov in borilnih veščin, do vnašanja strogo konceptualnih vsebin, ki so poudarile razmišljujoče dimenzije telesa. Vse od naštetega je seveda usmerjeno navzven, v prezentacijo svetu, v poudarjanju, da sem jaz (v smislu ega) ustvarjalec umetniškega dela. Po drugi strani sem na vzhodu opazila, da se telo percepira kot medij, skozi katerega teče energija in preko katerega se izraža človeška duša. Ljudje skozi telo skušajo oživljati stik s kozmično energijo, doživljati mistična razsvetljenja in podobno … skratka raziskovati druga stanja zavesti, potovati navznoter, k sebi, k odkrivanju svojih lastnih potencialov. Na tej točki je stičišče plesa in zdravljenja, saj ples deluje preventivno. Izraženo metaforično, v telesu je 70 odstotkov vode. Če je ta voda preveč statična, se v njej začnejo akumulirati bakterije. Če teče, je sveža, čista, polna energije.
Ples ima torej v fiziološkem smislu podoben učinek kot šport, saj lahko v telesu sproža adrenalin, serotonin, krepi mišični spomin, trenira možganske mišice, poleg tega se s potenjem iz telesa izločajo strupi, in še bi lahko naštevali, kakšne benefite ima. Potem je tu še socialna dimenzija, saj ples povezuje ljudi in jim ponuja drugačna orodja za komunikacijo, ki ni zgolj besedna. In navsezadnje duhovna dimenzija, saj skozi ples lahko vstopamo v različna stanja zavesti. Če torej različnim alternativnim oblikam zdravljenja dodamo ples, človek dobi možnost celostnega vpogleda vase, v svoje telo in v svoje mesto ter poslanstvo v družini, družbi in vesolju. Mislim, da so v osnovi vse kulture razvile različne oblike plesa, ki služijo različnim družbenim funkcijam. Kot so npr. v staroselskih kulturah paritveni ali obredni plesi, ki imajo iniciacijsko funkcijo in s simbolizacijo pomagajo ljudem razumeti različne prehode v življenju. Odnos do plesa se v različnih kulturah torej spreminja sorazmerno s tem, kakšen odnos je kultura razvila do telesa in vseh dejavnosti, ki so z njim povezane. V kulturah, kjer je telo tabuiizirano, opažam, da je ples bolj disciplinirana praksa – skratka manj, ko telo diha in manj ko ima svobode, bolj rigidna, toga in disciplinirana je družbena ureditev.  Kot plesna ustvarjalka sem se najbolje počutila v Londonu, saj je pri nas še vedno prva stvar, na katero pomisli povprečen Slovenec, ‘slačibar’ ali ‘go-go dance’, medtem ko so me Angleži vljudno povpraševali  “What kind of dance path do you follow?” Kar pove veliko o duhovni in kulturni dimenziji našega naroda.
Kdo so ‘uporabniki’, od kod prihajajo, s kakšnimi izkušnjami in pričakovanji?
Goran & Sandra: Uporabniki so plesalci in neplesalci, ljudje, ki se radi kreativno izražajo s telesom, raziskovalci povezave med telesom-umom in duhom, duhovni iskalci in tisti, ki radi raziskujejo izven svoje cone udobja ter spoznavajo novo. Prihajajo od vsepovsod, na’ journeyu’ smo že gostili Egipčane, Brazilce, Turke, Indonezijce, Norvežane, Italijane,Romune, Irce, Ruse, Belgijce, Japonce … celo iz Kuvajta so prišli. Njihove izkušnje so resnično raznovrstne, od popolnih začetnikov, ki se s plesom niso srečali še nikoli, do profesionalcev, ki živijo od plesa. Nekateri želijo le raziskati svoje psihofizične zmožnosti telesa, nekateri iščejo duhovne izkušnje, drugi si želijo spoznati nove ljudi in se v družbi podobno mislečih globlje zazreti vase, spet tretji pridejo iz radovednosti in nimajo pričakovanj.
Se ljudje čedalje bolj zavedamo, da je nujno postati del narave, zdravo jesti, zdravo živeti?
Goran & Sandra: Ja, v zadnjih nekaj letih je v Sloveniji in po svetu vedno več takih gibanj. Veliko ljudi se je preprosto naveličalo masovnega potrošništva, saj jih nenehno zadovoljevanje zgolj materialnih potreb preprosto ne osrečuje ali pa so ugotovili, da jim tovrstna sreča ponuja prekratek ‘rok trajanja’. Hiter tempo urbanega in institucionalnega življenje je za mnoge preveč kompleksen, preveč stresen in veliko medosebnih odnosov je postalo površinskih. Potrebujemo bolj avtentičen stik s seboj in z naravo. Naravno bogastvo nam omogoča zdravje, saj kemična industrija in farmacija ne zmoreta zadovoljiti osnovne človeške potrebe po smislu, občutku povezanosti in pripadnosti. Ljudje se počutijo odtujene od sebe, drugih in sveta, zato iščejo drugačne pristope in načine življenja. Pozabili smo, da je življenje ciklično in ne linearno, skratka da je treba ‘potovati’ in ‘počivati’. Zato ‘journeys’ in ‘retreats’. Akcija, počitek, akcija, počitek … In to je zelo individualen proces, ki ga ne moreš sistematično institucionalizirati, temveč ga mora vsak človek pri sebi najprej razumeti, nato vzpostaviti in nato živeti.
… (foto: Joshua Newton)
Prihodnje leto jih odpeljete tudi na Bali, ker sledite trendom ali je tam res posebna energija?
Goran & Sandra: Ker Bali ponuja ustrezne pogoje za naše delo. Prvič – je tam ustrezna klima, ki telesu omogoča, da se hitreje ogreje in je pripravljeno iti globlje v prakso. Drugič – je odnos do umetnosti drugačen. Vsak Balijec je v prostem času tudi umetnik: bodisi se ukvarja z ročnimi deli bodisi je slikar, glasbenik ali plesalec. Tam ljudje tudi plešejo že od malih nog in njihovi pedagogi imajo drugačen pristop. Učitelj se ne postavi pred plesalca, da bi mu pokazal, kako naj koraka, ampak stoji za njim, ga objame ali dvigne njegove roke ter mu tako nakaže gib. Pleše torej skupaj s plesalcem, zato ga ta ne le vidi, ampak tudi začuti. Prenos znanja prav tako ne temelji le na besedni komunikaciji, temveč učitelj ves čas ustvarja neko posebno atmosfero, včasih zgolj z lastno prisotnostjo. Res je, da v zahodnih kulturah učenje plesa vedno poteka tako, da učenec posnema učitelja. Tu pa imitacijo nadomesti pravo občutenje dotika in glasbe. Pritegnilo me je tudi to, da njihov teater sploh ne temelji le na besedah. Pomembno je poetično vzdušje, v katerega prosto zaplavaš in vse dogajanje je vpeto v nekakšno sveto ceremonijo, v katero popeljejo tudi gledalce. Predstave nimajo klasične dramaturgije in teater ni toliko psihološko orientiran kot pri nas … Je pa res, da se tudi to že spreminja. Vpliv Zahoda in mobilna pretočnost otoka sta poskrbela, da so mlade generacije zelo odprte in dovzetne za zunanje vplive, zato nastajajo zanimivi prepleti sodobnega in tradicionalnega.To delo je torej podprto s strani skupnosti in to se čuti v odnosu, komunikaciji, posebni energiji. Zanima nas tudi sodelovanje s tamkajšnjimi plesalci in še bi radi spoznali tradicionalni ples kecak in legong.  Ubud, ki je glavno duhovno središče Balija, ima poleg tega zelo dobro razvit sistem veganskega prehranjevanja. Poleg tega je v hindujski kulturi zelo omejena uporaba alkohola, tudi spati se hodi zgodaj. Izjema je seveda turistični del Balija, ki pa nas tako ali tako ne zanima. Tam je velika mednarodna skupnost podobno mislečih ‘expatov’, ki pleše vsak dan. Poleg tega je tako kot v Sloveniji v časovnem razmaku ene ure moč izkusiti morje, gore in še celo moč vulkana. Narava je res lepa in v mnogih predelih še neokrnjena. V Evropi, predvsem na Zahodu smo ta stik z naravo sicer kar malo izgubili, na Baliju pa so z njenimi cikli zelo povezani. Njihova tradicija je nekakšna mešanica budizma, animizma in hinduizma. Ljudje skakljajo naokrog v sarongu in natikačih. Ko je čas za daritvene rituale, pa se preoblečejo v slavnostne oprave. Vse njihove hiše z vrtovi, ribniki in templji so obrnjene proti sveti gori Agung. Ko postavljajo domove, imajo v mislih troje. Kakšen je odnos med človekom in svetom, kakšen je odnos med dvema sočlovekoma, zanima pa jih tudi odnos med človekom in duhovi.Večina lokalnih prebivalcev je nasmejanih. Mogoče tudi zato, ker se čas tam kar malo ustavi oziroma se zdi, da teče počasneje. Oni pojma nimajo, kaj naj bi pomenila beseda ‘deadline’. Ker delujejo drugače. Že zato, ker tam vsaj enkrat na dan dežuje, srečanja in opravke pogosto prestavljajo. Nihče se ne bo sredi naliva usedel na motor, takrat pač počakajo. Sicer pa so na Baliju na prvem mestu družina in prijatelji.
Kje pa je v Sloveniji recimo kotiček za odklop, kje so najboljše energije?
Goran & Sandra: Veliko je takih kotičkov, naj jih naštejem le nekaj: Iški Vintgar, Babna jama, Škocjanske jame, dolina reke Dragonje, Tolminska korita, Soča, slap Peričnik, Sečoveljske soline, celoten Kras, Smolnik, Pohorje, Koštabona … Ah, Slovenija ima preveč lepih kotičkov.
Sta človeka, ki načrtujeta veliko vnaprej ali se bolj prepuščata toku življenja?
Prej sva veliko planirala in potem bila tudi razočarana nad rezultati, tako da se zdaj učiva bolj prepuščati.
Ne vem, koliko še aktivno spremljata slovensko plesno sceno. In če jo, kako jo doživljata? Se je mnogo spremenila ali stopica na mestu?
Goran & Sandra: Kar naju je zmotilo in še danes opažava na sodobni plesni sceni oziroma pri ljudeh, ki se označujejo za plesalce in koreografe sodobnega plesa, pa je pretirano kritičen, ciničen, provokativen in intelektualen pristop. Saj je fino, če si kritičen, moraš imeti svoj filter, da ne posrkaš kar vsega, kar se okoli tebe dogaja. Ampak velikokrat vidiva, da so ljudje ob tem zagrenjeni. Kako pa ohraniti igrivost, radoživost, veselje, vzhičenost, kako ostati ta spontani otrok in ohraniti prvinskost? To naju navdihuje! Prav to prvinskost v institucionalnem kontekstu, tudi v odnosih med ljudmi, zelo pogrešava.
Kako pa vaju doživljajo vajini plesni kolegi?
Goran & Sandra: Pojma nimava. (smeh) Je treba vprašati njih.
Kaj vaju pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Goran: Pri plesu me najbolj osrečuje, ko v meni plesalec izgine in se manifestira samo ples. Plesalca in performerja v meni osrečuje  tudi direkten stik s publiko, takrat ko izgine prepreka med nami in se čuti vsaka misel, emocija, gib in energija. Kot pedagoga pa me osrečuje tisti trenutek ko vidim, da so ljudje na treningih in delavnicah globoko dojeli to, kar jim podajam, in so se začeli s tem igrati in kreirati.
Najbolj pa me žalosti, da vrhunski plesalci in koreografi v Sloveniji životarijo skozi življenje in da nimajo pogojev za delo, da bi se lahko res posvetili tistemu, za kar so poklicani in izučeni. Ampak to je že stara mantra, mi gremo naprej.
Sandra: Srečna sem, ko dosežem kakšno globoko duhovno doživetje skozi ples. Kadar pa učim, je lepo videti, ko se ljudje čustveno odprejo in za kreacijo giba začnejo uporabljati svojo intuicijo. Žalosti pa me družbeni odnos do plesa, premalo sredstev gre za samo kreacijo in ustvarjalce, preveč denarja gre za administracijo, produkcijo in promocijo.
Kaj počneta, kadar nista v plesnem ali zdravilnem zagonu, čemu namenjata trenutke?
Goran & Sandra: Otrokom, prijateljem in počitku.
Po čem menita, da sta prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naš Goran, ja, to pa je Sandra?
Goran: Sandra je prepoznavna kot ženska, ki sledi svojemu srcu in svojeglavemu pogledu na ples. Drugače pa je najbrž bolj znana po tem, da je moja punca. (smeh)
Sandra: Jaz mislim, da je Goran prepoznaven po svojem inovativnem pristopu k učenju plesa in po včasih malo provokativnih predstavah, ki pa imajo tudi duhovno dimenzijo. 
Kakšna misel, prepričanje, želja vaju vodi skozi življenje?
Goran & Sandra: Ljubezen, Svetloba in Mir.

View Gallery 13 Photos