Spoznajte balerino Monjo Obrul, članico mariborskega baleta, ki je nedavno navdušila v vlogi Neveste v Svatbi in lansko leto z vlogo Urške v Povodnem možu koreografa Edwarda Cluga!
Draga Monja, pozdravljena na Paradinem portalu. In zdajle je za tabo serija odplesanih predstav Svatbe koreografa Edwarda Cluga. Plešeš Nevesto in zdi se, da so ti takšne vloge zelo, zelo pisane na baletno kožo. Takšna ženska energija veje iz tebe. Bi se strinjala z mano? In vprašanje, kakšna je tvoja interpretacija Neveste?
Pozdravljena, Barbra! Tako je. Ravnokar smo zaključili z uprizarjanjem Svatbe in Posvetitve pomladi koreografa in našega umetniškega direktorja Edwarda Cluga. Svatba, kot že naslov sam pove, prikazuje poroko in dogodke okoli le-te. Čeprav je zgodba postavljena v preteklost in bi lahko rekli, da gre za dogovorjen zakon s strani staršev, kjer se mlad par še ne pozna dobro, mislim, da se lahko v nevesti prepozna vsaka ženska. Le-ta se namreč prvič srečuje z ljubeznijo in tako lahko vidimo raznoliko paleto njenih čustev, od strahu, negotovosti in sramežljivosti do zanimanja, radovednosti, spontane igrivosti ter navdušenja in strasti.
Zelo samozavestno pa si predstavila še eno žensko, in sicer Urško v Clugovem Povodnem možu lani na Bledu. Zdi se, da si takrat na veliko opozorila nase. Kakšen izziv je imela ta vloga, še posebej ker so bile res vse oči uprte vate?
Urška v Povodnem možu je bila zame prva solistična vloga, ki je prišla na mojo pot zares nepričakovano. Neizmerno sem hvaležna za to priložnost in za izkazano zaupanje. Celotna izkušnja je bila res edinstvena in neponovljiva. Plesali smo na Blejskem jezeru, na odprtem odru, ki se je celo malo premikal, prav tako pa je šlo za velik dogodek, in sicer za otvoritveno prireditev ob začetku slovenskega predsedovanja Svetu EU. To je bilo prvič, da sem sodelovala z Edwardom Clugom pri ustvarjanju novega projekta, tako da je bil izziv res zelo velik in sem poleg navdušenja in hvaležnosti čutila tudi veliko odgovornost, da izkoristim dano priložnost in uprizorim vlogo, kot si jo je koreograf zamislil.
Ampak da boš stala na odru in te bodo vsi gledali, si verjetno že vedela, ko si se odločila za balet. Ali pa tudi ne. Nam razložiš, kaj ali pa kdo je bil inspiracija, da si odšla v baletno dvorano in tam tudi ostala?
Baletne ure sem začela obiskovati kot štiriletna deklica v Glasbeni šoli Slovenske Konjice pri svojem prvem učitelju baleta Slavču Stoleskem. Prvotna motivacija je bila predvsem druženje z ostalimi sovrstnicami, ko pa sem z baletom začela, sem ga takoj vzljubila, in to je bilo to. Ni bilo več poti nazaj. Na začetku svojega plesnega izobraževanja nisem zavestno razmišljala o nastopanju za druge. Najbolj sem uživala v baletni dvorani na treningih in vajah. To je bilo zame dovolj. Še danes se spomnim svojih misli, da plešem zase in da so mi nastopi odveč, saj so mi le-ti predstavljali nepotreben stres in tremo. Seveda se je to sčasoma spremenilo in zdaj vedno bolj uživam v predstavah, ki mi predstavljajo končni cilj celotnega procesa, čeprav moram priznati, da še vedno z nekaj (pozitivne) treme.
Kako je potekalo tvoje šolanje, prosim, opiši, da izvemo vse o tvojem baletnem izobraževanju?
Pri štirih letih sem začela obiskovati ure klasičnega baleta v Glasbeni šoli Slovenske Konjice. Z osmimi leti sem začela istočasno obiskovati tudi nižjo baletno šolo v Mariboru, kjer sem se šest let izobraževala pod mentorstvom Helene Valerije Krieger. Zatem sta me na srednji šoli Konservatorija za glasbo in balet Maribor eno leto učili baletni prvakinji Alenka Ribič in Galina Čajka Kuhar. Naslednja štiri leta sem preživela v Londonu, kjer sem svoje baletno znanje nadgrajevala na The Royal Ballet School. V letu 2021 sem diplomirala na Akademiji za ples na Alma Mater Europaea, smer balet.
Že v času šolanja si se udeležila kar nekaj tekmovanj. Jaz se te spomnim kot kandidatko evrovizijskega tekmovanja skupaj s Petro Zupančič. Kakšni spomini pa tebi pridejo na videlo ob besedi tekmovanje? Se jih spomniš z veseljem ali zadovoljstvom, na katere rezultate si recimo najbolj ponosna in kaj sploh pomenijo tekmovanja v baletu za mlade plesalce?
Sama imam lepe spomine na tekmovanja. V času svojega plesnega izobraževanja sem se trikrat udeležila državnega baletnega tekmovanja BALTEK in prav tako trikrat mednarodnega plesnega tekmovanja ESDU. Vseh nagrad in dosežkov sem se zelo razveselila, najbolj ponosna pa sem na svoje zadnje leto, preden sem odpotovala v London, ko sem pod mentorstvom Alenke Ribič na državnem tekmovanju osvojila zlato plaketo in posebno strokovno nagrado za umetniški vtis ter prvo mesto na mednarodnem tekmovanju ESDU.
Istega leta sem bila skupaj s Petro Zupančič izbrana za eno izmed finalistk Evrovizijskih mladih plesalcev 2011. Mislim, da so plesna tekmovanja lahko zelo koristna za mlade plesalce, ki potrebujejo in si želijo čim več izkušenj nastopanja pred občinstvom. Tekmovanja vključujejo tudi spoznavanje enako mislečih sovrstnikov iz drugih šol oziroma drugih držav in pa ostalih posameznikov iz plesnega sveta, kot so koreografi, direktorji gledališč ipd. Po drugi strani je balet kljub temu dokaj subjektivna umetnost in dobljenim rezultatom ne bi smeli dajati prevelikega pomena, saj lahko hitro pride do nezdrave in škodljive tekmovalnosti ter primerjanja med plesalci. Plesna tekmovanja so tako po mojem mnenju zelo koristna izkušnja kot celota, pri kateri končna uvrstitev ne bi smela biti najpomembnejša.
Ne vem, koliko časa si že članica baleta SNG Maribor, pa povej, zakaj in kdaj se je zgodil Maribor?
Po končanem baletnem izobraževanju na The Royal Ballet School v Londonu sem se za leto dni preselila v ruski Sankt Peterburg, kjer sem delovala kot članica Mikhailovskega baleta. Po tem sem se vrnila nazaj domov v Slovenijo, opravila maturitetni tečaj in začela s študijem na Akademiji za ples na Alma Mater Europaea. Kmalu zatem sem začela obiskovati baletne klase v SNG Maribor, kjer sem tri leta kot študentka občasno sodelovala pri posameznih projektih, zdaj pa sem že drugo leto članica SNG Maribor.
Od nekdaj je tvoj umetniški direktor Edward Clug, s katerim zadnje čase intenzivno sodeluješ. Kako delaš z njim, kaj je najbolj privlačno pri vajinem sodelovanju in mogoče tudi kaj je malo manj prijetno, če je kaj?
Edward Clug je mednarodno uveljavljen koreograf, ki sodeluje z največjimi baletnimi ansambli po vsem svetu, tako da sodelovanje z njim kot koreografom in direktorjem vidim kot velik privilegij. Najbolj mi je všeč njegov način dela in okolje, ki ga med delom ustvari. Le-to je vedno prijetno, sproščeno in pozitivno. Sama nikoli nisem občutila negativnega pritiska in stresa, kar se mi zdi zelo redko v baletnem svetu. Prav tako vedno izvabi najboljše iz plesalcev, še posebej pri ustvarjanju novih projektov, kjer ustvari vlogo za posameznika, mu jo prilagodi in razvije skupaj z njim ter mu dopusti, da vlogi doda svoj pridih.
Kot članica ekipe mariborskega baleta plešeš vse, kar je na repertoarju, od klasike do moderna. Kako ‘skačeš’ iz enega stila v drugega in kaj recimo plešeš raje, si raje na špicah ali bosa, če karikiram?
Med svojim plesnim izobraževanjem in na začetku plesne kariere sem samo sebe vedno videla kot izključno klasično plesalko. Mislim, da je na to vplivalo dejstvo, da nisem imela veliko priložnosti spoznati in preizkusiti modernih stilov plesa. V zadnjih dveh sezonah v SNG Maribor se to spreminja in moram reči, da mi moderni gib vedno bolj raste k srcu. Še vedno se vidim kot klasično plesalko, ki pa si razširja plesna obzorja. Mislim, da je za vsakega plesalca pomembno, da raste, se razvija in gre izven svojih meja udobja. V našem gledališču imamo res veliko srečo, da uprizarjamo pester nabor predstav, od čiste klasike in neoklasičnih predstav Valentine Turcu do modernih del Edwarda Cluga in pa tudi drugih svetovno poznanih koreografov.
Maribor je zdaj tvoje mesto, čeprav prihajaš iz Žič. Je zamisel tudi morda odplesati znova v tujino in okusiti malo drugačno okolje? Oziroma kaj bi se moralo zgoditi, da bi realizirala ta premik?
Trenutno še vedno živim v Žičah, v svojem rojstnem kraju, vendar vedno bolj razmišljam o selitvi bliže Mariboru. Tujino sem že izkusila in moram reči, da mi za zdaj Maribor zelo ustreza in ne razmišljam o menjavi okolja. Kaj bo prinesla prihodnost, pa bomo še videli.
Si človek, ki načrtuje ali rada prepustiš življenju, da obrne jadra po svoje?
Sem definitivno ena tistih, ki rada vse načrtuje, včasih celo preveč.
Kaj bi zate kot baletno plesalko bil vrh tvoje kariere? Je to kakšna vloga, ki bi jo želela plesati, delo s tebi ljubim koreografom ali kaj čisto tretjega?
Moram reči, da nimam nekega končnega cilja oziroma vrha kariere, h kateremu stremim. Rada bi odplesala čim več predstav, se izpopolnjevala ter napredovala kot plesalka v klasiki in drugih stilih ter predvsem čim bolj uživala v samem ustvarjalnem procesu in pa seveda v predstavah.
Ko vas spremljam, vsakič po predstavi za odrom vidim, da ste zelo homogena, mlada ekipa, ki zelo drži skupaj, kajne? Kako pomembna je ta ekipna pripadnost na eni strani in pripadnost umetnosti na drugi?
Ja, res je. Še posebej v zadnjem času se je naš ansambel povečal in zelo smo se zbližali. Smo kot velika družina. Lahko rečem, da se z vsemi plesalci razumem in zame osebno je to ena od največjih prednosti našega gledališča. Tega v tujini, v sanktpeterburškem gledališču ni bilo. Dober odnos med plesalci in ekipna pripadnost me še dodatno motivirata za vsakodnevne treninge, vaje in predstave. Upam, da to homogenost in dobro energijo med nami začutijo tudi gledalci.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me osrečuje sam ples in občutki, ki me ob njem prevzamejo. Pomembno vlogo ima tudi energija in medsebojna podpora med ansamblom ter energija, ki jo prejmemo od gledalcev. Žalostijo pa me predvsem poškodbe, ki so žal sestavni del našega življenja.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Prosti čas rada preživim v naravi s svojimi najbližjimi, poleti rada kolesarim, včasih pa ‘zapaše’ tudi kakšen filmski večer.
Je v Mariboru kakšen kraj, kjer se prepustiš mirnosti in zbereš misli minulih dni?
Nimam posebnega kraja, vendar se rada kdaj pa kdaj sprehodim po mestu in spijem kakšno limonado na Lentu ob Dravi, še posebej zdaj v toplejših mesecih.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Monja? So mogoče to tvoji lasje, ali kaj drugega, kakšna tvoja dobra volja, smeh?
Jaaa, definitivno so to moji skodrani lasje, pa tudi moj glasen smeh, za katerega sem že večkrat slišala, da je zelo prepoznaven in se ga včasih sliši po vsem gledališču. Znana sem tudi po tem, da imam vedno na zalogi žvečilke, v zadnjem času pa tudi razpršilko razkužila (smeh).
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor, če si človek predmetov, drugače pa kakšna misel, ko greš od doma ali preden zaspiš ali preden stopiš na oder?
Kot sem že omenila, sem rada pripravljena na nepričakovano, zato imam vedno s sabo torbico, polno priročnih stvari, zaradi česar se včasih z mano pošalijo, da imam čudežno torbo kot Mary Poppins. Preden stopim na oder, se po navadi odišavim z anti-stres eteričnim oljem, zajamem par globokih vdihov in samo sebe spomnim, da je to trenutek, na katerega sem se pripravljala in naj maksimalno uživam.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Vsak dan poskušam začeti pozitivno in ga čim bolje izkoristiti ter gledati na vse stvari s pozitivne perspektive. Skozi življenje me vodi tudi moto, da se vse zgodi z razlogom.
Plesati pa je?
Plesati je zame užitek, ples me osrečuje, izpolnjuje in me vedno spravi v dobro voljo. Brez njega bi bilo moje življenje prazno.
Hvala za tvoje misli in želim ti veliko uspeha na tvoji plesni in baletni poti.
Najlepša hvala za povabilo! Tudi vam vse dobro in lep pozdrav!
