Tako iskrena, tako čustvena, tako življenjska, nežna, inspirativna, eterična. Za svojo življenjsko pot je izbrala ples, natančneje balet. Ta ji predstavlja beg iz vsakodnevnega hitrega tempa, iz vsakdanjega že utečenega vrveža in jo z občutkom simbioze prestavi v nek popolnoma drug svet. Umetniški svet, ki ga pozna le ona. Ljubi življenje, ljubi zelene površine. Njeno ime je Neža Rus – edinstvena umetnica, ki je, kot pravi zase, na odru drug človek. V pogovoru, ki sledi, je polno, navdihujoče razkrila delček sebe, sebe kot umetniške duše, sebe kot človeka z vsemi notranjimi vzponi in padci, do katerih je zelo samokritična.
Neža, si balerina, si študentka novinarstva – za začetek pogovora bi te prosila, da se našim bralkam in bralce predstaviš, kdo si.
Sem Neža Rus. (smeh) Sem običajno, preprosto, 20 let staro dekle iz Ljubljane; moje življenje zaznamuje ljubezen do baleta, saj sem se odločila za to (življenjsko) smer.
Ja, sem, ja (smeh) – odvisno tudi, kdaj, ampak, ja, običajno sem dobre volje, polna energije in vselej pripravljena trdo delati. Sicer pa je zelo težko samega sebe označiti, morda bi mi moral še kdo, ki me pozna še iz drugega vidika, pri tem pomagati, predvsem v smislu, kako me okolica dojema kot osebo, ampak, ja, kot sem že rekla, sem energična, dobre volje, zelo rada se smejim, rada plešem, rada počnem veliko stvari, ki se mi dogajajo v življenju.
Katere stvari na primer?
Že samo dejstvo, da plešem balet in da poleg še študiram, pomeni, da mi te stvari vzamejo veliko časa. Če pa imam že nekaj časa zase, pa se zelo rada odpravim v naravo, na Rožnik, teč, hodit … na splošno se rada gibam, sploh pa na svežem zraku.
Z baletno umetnostjo sem se srečala, ko sem bila stara okoli štiri leta. Z mami sva šli gledat predstavo v SNG Opera Ljubljana. Predstava je bila Labodje jezero. Sicer se tega sama ne spominjam, saj mi je to ona povedala pozneje. (smeh) No, ja, lahko rečem, da je bil omenjeni dogodek ljubezen na prvi pogled z baletom; takoj po ogledu predstave sem želela iti plesat balet. Tako da se je moja plesna pot začela z vpisom v baletno šolo Pirueta pri štirih letih, ki pa se je pozneje nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana (KGBL, op. u.) na nižji baletni šoli, ko mi je bilo devet let. Nato pa sem baletno izobraževanje nadaljevala na Srednji baletni šoli (na KGBL, op. u.).
Si imela kdaj občutek, da te je balet poklical, da je morda balet tvoje (družbeno) poslanstvo?
Pravzaprav, ne vem, če … mislim, da rečeš, da je nekaj tvoje poslanstvo, moraš biti za to res poklican, res moraš biti rojen z vsem, kar potrebuješ za balet. Moraš biti neverjeten talent, da takoj, ko te vidijo, rečejo – ta je za balet. Jaz nimam čisto vsega po baletnih normah, pa bi verjetno morala imeti, ampak sem z trudom dosegla, da sem prišla do točke, kjer sem zdaj. Tako da, ne vem, če sem bila prav poklicana, sem se pa v baletno umetnost zaljubila na prvi pogled.
Ko toliko omenjaš to ljubezen na prvi pogled … bi morda opisala ali vsaj skušala opisati, kakšni so ti baletno-ljubezenski občutki, ki te prevevajo ob tej plesni umetnosti.
(smeh) Res, to je tako poseben občutek. Zdi se mi tako fascinantno, da imaš nekaj, kar je tako fizično kot mentalno naporno, tako rad, da si pripravljen vse potrpeti, vse žulje, vse napore zgolj zato, da dosežeš in občutiš neverjetne, edinstvene trenutke, ko si na odru, saj se takrat zaveš, da so se vse trde vaje, dolgo delo v baletni dvorani resnično izplačali. In vsi pravzaprav delamo, ustvarjamo za te odrske trenutke, ki so zelo kratki, če jih primerjamo s tem, kar vodi do njih. Ampak ja, menim, da je vredno … no, vsaj za zdaj še. (smeh)
Če sva ravno pri notranjih momentih, občutkih … se morda spominjaš, ko si si rekla, da si želiš postati profesionalna baletna plesalka?
(premišljuje) Na nižji baletni šoli nisem nikoli odločno rekla, izrekla, da bi bila rada balerina; mi je pa bil balet od nekdaj zelo všeč, nisem si predstavljala življenja brez baleta. Nikoli pa nisem rekla, da hočem biti balerina. Morda tudi zato, ker nisem najbolj samozavesten človek in so mi te besede vedno predstavljale nekaj višjega, v smislu – ja, bilo bi zelo lepo, če bi postala balerina, ampak ne vem, če mi bo sploh kdaj uspelo priti do tja … No, pozneje pa, ko sem prišla na Srednjo baletno šolo, se je ta želja začela kazati nekako bolj očitno. Spominjam se 1. letnika, ko so nekaj sošolk izbrali, da so sodelovale v ljubljanski Operi v baletnih predstavah, in ja, takrat sem si mislila, kako bi bilo lepo, če bi se tudi meni kdaj kaj takega zgodilo. Potem ko sem v 3. letniku le prišla do tega, da so me izbrali, da sem skupaj s profesionalnim teatrom sodelovala pri baletni predstavi Labodje jezero, sem si pa le dokončno rekla in priznala, da si to želim početi, da je to to.
Ja. Mislim, da ja. Običajno se tudi za vse predstave zelo veliko dela, velikokrat si šel čez en in isti korak, in tudi če imaš slab dan, se moraš že zaradi gledalcev vsaj delati, da si samozavesten. V ‘normalnem’ življenju nimam prav posebnega razloga, da bi se delala, da se počutim super v svoji koži, ko pa si na odru, pa se ne moreš postaviti na oder in reči, joj, jaz sem sramežljiva.
Oder je že ‘a priori’ tak prostor, ki tebe kot umetnika, človeka celostno razgalja.
Ja, to pa vsekakor!
Lani si zaključila šolanje na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Sodelovala si tudi, zdaj že z nekdanjim Mladim slovenskim baletom. Zdaj si napisala na spletni strani ljubljanske Opere pod baletnim zborom kot gostja. Zanima me, kako se tvoja baletna pot po koncu šolanja sploh nadaljuje? Kako ohranjaš stik z baletom?
V zadnjem letniku konservatorija sem začela razmišljati, da kmalu ne bo več tako samoumevno, da imam vsak dan baletne klase, vaje, saj je slednje postalo del vsakdana od trenutka, ko sem prestopila prag baletne šole. Začela sem se zavedati, da morda kmalu to ne bo več tako samoumevno in da bom morala glede tega nekaj narediti. Odločila sem se, da grem poskusit na nekaj avdicij v tujino, za katero pa že ‘a priori’ nisem imela velikih pričakovanj, saj je konkurenca tam gromozanska. (premišljuje) Moja prva avdicija je bila v Pragi (smeh), na katero sem bila povabljena, zato sem si rekla, grem ‘probat’, da vidim, kako so sploh videti te avdicije. Šla sem brez kakršnihkoli pričakovanj in na koncu je bilo še huje, kakor sem sploh pričakovala, saj je bilo tam res tako veliko fantov in deklet. Po Pragi sem obiskala še preostala gledališča – Ostravo, letos pa sem se udeležila avdicije tudi v Brnu. Resnično si šokiran, ko vidiš, koliko je plesalcev, ki v na istem položaju kot ti. Sploh pa konkurenca, saj imajo tuji plesalci boljše šole za sabo, imajo bistveno več ur dela, vaj, pouka za sabo, delajo različne stvari, ki jih v Sloveniji sploh nimamo priložnosti delati. Ena od takih zadev je partnerstvo ali pas de deux, saj to znanje na vsaki avdiciji, kamor sem šla, zahtevajo. Moraš pokazati, kako se znajdeš, obnašaš, ko plešeš s partnerjem. In če tega ne znaš, je to prav gotovo velik minus. No, kakorkoli že, po teh avdicijah, smo ravno junija tukaj v Operi pripravljali predstavo Labodje jezero; že pred avdicijami pa sem predvidevala, da bom verjetno morala Sanjo (Nešković Peršin, op. u.) prositi, če bi lahko hodila na klase v Opero po končani baletni šoli. Vprašala sem jo zgolj za klase, saj je bila to glavna težava, če sem želela nadaljevati z avdicijami v tujini; namreč zelo malo je možnosti za profesionalne klase. Zelo sem bila vesela, ko mi je odobrila, obenem pa je omenila, da me bodo morda potrebovali tudi za kakšne predstave. Tako da, ja, vse skupaj je bilo nad mojimi pričakovanji, sploh pa to, da lahko sodelujem in delam skupaj s profesionalnimi plesalci, se učim korake za baletne predstave in pridobivam nove plesne izkušnje.
Na začetku mi je bilo grozno. (smeh) Moram to kar po resnici povedati, ker ne vem, bila sem iz šole, najmlajša, najmanj izkušena, bile sem prestrašena pred vsemi plesalci, saj sem do njih imela in imam strahospoštovanje. Toliko let jih občuduješ na odru in zdijo se ti tako popolni. Sprva se jim sploh nisem upala približati, ampak, ja, zdaj, ko sem že nekaj časa tam, so me sprejeli in tudi jaz se počutim bolj ‘domače’.
Zdaj že dobro sezono sodeluješ z njimi.
Ja. Zdaj je veliko bolje. Na začetku sem bila vsak klas tako živčna, nič mi ni šlo, ker sem bila ves čas pod stresom. Zelo sem se držala nazaj, zadaj, zdaj se mi je končno vse skupaj malo bolj odprlo.
Se ‘učiš’ od starejših plesalcev? Ji opazuješ? Kako jih opazuješ, vidiš? Morda dobivaš kakšne inspiracije, ki jih potem skušaš prenesti na svoje telo, na svoj gib?
(premišljuje) Vsako vajo, ki jo naredim, jo pogledam še pri njih, kako jo izvedejo, kako se z raznimi plesnimi elementi spopadejo. Pred tem nisem imela vpogleda v njihovo ustvarjanje, saj sem jih vedno videla zgolj na odru, ko imajo vse naštudirano, ko so plesno popolni, brezhibni. Tukaj pa dejansko vidiš, da se tudi oni srečujejo s težavami, tudi koraki jim ne uspejo vsak dan, jih vidiš bolj kot ljudi. (nasmešek) Vidiš, kako se oni spoprijemajo s koraki, in morda skušaš to tudi nekako potem prenesti na svoje telo, ampak vsaka taka stvar potrebuje nekaj časa, da se nanjo adaptiraš, navadiš, prilagodiš … Te izkušnje so res dragocene, da delam z njimi klase, sem z njimi na odru itd. Tudi izkušnje, ki jih imam kot rezerva, so edinstvene, saj moram imeti ves čas v mislih, kdaj bom vskočila, kam bom vskočila … to je tudi mentalni trening, kar je zelo stresno, ampak se s tem za zdaj dobro spopadam. (smeh)
Zasledila sem tudi, da obiskuješ študij novinarstva na Fakulteti za družbene vede. Zakaj novinarstvo in ali je omenjeni študij tvoj plan B, alternativa?
(smeh) Glede tega se še nisem dokončno razjasnila. Balet je vsekakor nekaj, kar bi najraje počela, seveda v idealnem življenju. Zavedam pa se, da je tukaj veliko omejitev – ni pogodb ne tukaj ne v tujini, v tujini je velika konkurenca, lahko se tudi kadarkoli zgodi poškodba in je potem konec s plesno kariero, ampak jaz še vedno vztrajam pri tem, da se mi baletna pot nadaljuje. Vedno pa je dobra odločitev, da imaš še narejen nek študij zraven. Sploh zdaj, v sodobnem času, ko univerzitetni študij, univerzitetna izobrazba pomeni enako kot nekdaj srednješolska izobrazba. Moram pa priznati, da sem imela velike težave z izbiro študija; na koncu sem se odločila za študij novinarstva, saj se mi je slišal zanimiv in zdelo se mi je, da na tem študiju pridobiš splošno družboslovno znanje. Nisem ravno naravoslovka. Sicer pa danes redko kdo dela v tisti smeri, za katero se je izobrazil. Za zdaj mi je študij všeč, čeprav nisem tako veliko tam, kot bi si želela, ker ima dan premalo ur, ampak za zdaj gre … recimo …
Balet se vedno asociira z neko popolnostjo, ki jo ne moreš doseči. Zahtevnost baleta je neverjetna in ne glede na to, koliko izkušenj imaš, koliko časa plešeš, še vedno lahko nekaj nadgradiš, se naučiš nekaj novega o sebi, o svojem telesu. To se mi zdi nekaj tako fascinantnega v tej umetnosti. Tudi ko prebiram intervjuje svetovnih baletnih zvezd, vidim, da se tudi one nenehno spopadajo s to perfekcijo, ves čas spoznavajo svoje telo, četudi jih mi na odru vidimo popolne, se same zavedajo, da jim ves čas nekaj manjka, da še vedno lahko nekaj nadgradijo.
Malce sem pobrskala po tvojem instragam profilu in moram priznati, da sem dobila vtis, da si zelo samokritična in zahtevna do sebe. Zato – kako se ti spopadaš s to že omenjeno nedosegljivo perfekcijo? Milimetrski baletni napredki so običajno vidni čez noč, ampak da dosežeš takšen ‘minimalni’ napredek, je potrebnih veliko vaj, truda …
(smeh) To je odvisno od dneva. Ko imaš slabe dni, imaš zelo negativne misli, te to zelo frustrira, če ti nekaj ne gre, ne vem kolikokrat greš čez, ne bo šlo, tudi če se postaviš na trepalnice. (smeh) Potem pa se enkrat kar odpre, imaš dober dan, ko vse steče tako, kot je treba. To je res odličen občutek. Seveda, vedno pa bo prišel tisti slab dan, ampak bolj, ko poznaš sebe, svoje telo, veš, kako narediti, nekaj izvesti, da prideš to tiste dobre točke. Ves čas moraš delovati samozavestno, moraš delati na tem, da se tudi čim bolj tako počutiš, tudi če ti je grozno, se moraš tisti trenutek prepričati, da ni.
Kako pa potekajo miselne priprave ali pa kako se utelesiš za na klas, predstavo? Imaš kakšne posebne priprave, postopke ‘utelešenja’?
Pred treningom se moram najprej ogreti, ker če se ne, je nesmiselno, da sem sploh tam, saj nimam občutka za nič – kje so moje mišice, kaj držim, česa ne. Tako da je to prva stvar, ki jo naredim. Ja, se pa nekako prestaviš v drug svet, kjer skrbi, ki jih imaš zunaj baletne dvorane, niso pomembne, vsaj v tistem trenutku ne. Moraš jih odmisliti in fokus preusmeriti zgolj nase. Ugotovila sem tudi, da je velik preskok med tem, ko si v šoli in ko si v teatru. V šoli seveda delaš zase, ampak ves čas dobivaš popravke, odzive od profesorice. Veš, da te nekdo gleda in da bo poskrbel za to, da te bo opomnil na stvari, na katere morda sam v tistem trenutku nisi najbolj pozoren. Tukaj v Operi pa moraš sam poskrbeti za pripravo, da greš na klas, da boš napredoval, da narediš vse vaje do konca. Pred predstavo se tudi ogrejem. Je pa odvisno tudi od predstave oziroma vloge, če je klasična vloga v špicah, je prav gotovo več priprav, več ogrevanja, narediš si make-up, če je manjša vloga v mehkih copatih, so priprave drugačne, predvsem krajše. Seveda se moraš v vsakem primeru dobro pripraviti, saj greš navsezadnje le na oder. Običajno pred predstavo tudi v glavi ponovim koreografijo in grem skozi korekcije.
Razumeš korekcije kot kritiko ali kot sredstvo za plesno rast?
Trenutno res kot sredstvo (smeh) za plesno rast, saj vsako korekcijo, ki jo dobim, saj teh v teatru dobiš bistveno manj kot prej v šoli (smeh), cenim in jo skušam toliko bolj sprocesirati.
Platon, grški filozof, je umetnost pojmoval kot dvojni videz resnice, kot (družbeno) zlo, ki zavaja ljudstvo. Kako pa bi ti definirala umetnost? Kaj umetnost pomeni v družbi danes?
Definitivno ne zlo. (smeh) Je nekaj, kar mora obstajati. Sploh zdaj v 21. stoletju, ko vsi hitimo, nihče si ne vzame časa za nobeno stvar. Umetnost pa je nekaj … kot da bi se z njo prestavil v drug svet, kjer to hitenje ni pomembno, ampak je pomembno to, da se ‘odklopiš’ od vsakdanjih stvari. To velja za vse zvrsti umetnosti.
Tudi tebi predstavlja umetnost beg od vsakdanjika?
Pravzaprav ja. Je pa odvisno, če grem gledat predstavo, razstavo, potem ja, je odklop, če pa je vključeno moje sodelovanje v umetniškem delu, je tukaj spet prisoten nek stres, ki pa je seveda drugačen od tistega vsakdanjega stresa. Ja, umetniški svet je res nekaj posebnega in lahko smo hvaležni, da obstaja. (smeh)
Znotraj polja umetnosti je tudi balet. Kako bi ga definirala? Kaj je balet?
Balet je nekaj čistega, nedvoumnega, saj ta obstaja že toliko časa in se ni drastično spremenil od svojega nastanka. Osnove in temelji so natančno določeni. Ves čas imaš osnovo, h kateri se vračaš ne glede na to, ali zaideš stran h kateri drugi plesni zvrsti. Balet je nekaj čistega, nekaj, kar se ne spreminja, je neodvisen od sprememb, ki se dogajajo okoli nas.
Sodelovanje z Regino Križaj je bilo nekaj neverjetnega. Nepozabna izkušnja, za katero sem ji neskončno hvaležna. Hvaležna sem ji za čas, ki ga je prebila vsak dan z mano. (premišljuje) Sploh ne vem, kako bi opisala to izkušnjo – bilo je super sodelovati z njo, saj je tudi sama dala nešteto vlog čez, tudi te, ki sem jih plesala na tekmovanju. Zahtevala je popolno čistost, vse korekcije so bile zelo ‘dlakocepne’, vse je moralo biti točno na svojem mestu, vsak delček je moral biti razčiščen, natančno moraš vedeti, kam gre kaj, zakaj gre tako. Resnično neverjetno. Opazila je veliko stvari na in o meni, ki se jih še sama nisem zavedala in ki so oteževale moje gibanje. Tudi zdaj, ko ne delava več vsak dan za tekmovanje, sem na te stvari, popravke še vedno pozorna. Na njih še naprej delam – imam neko bazo korekcij v glavi (smeh), iz katerih črpam, jih predelujem in sem vsak dan pozorna nanje, da sem v svojem gibanju bolj natančna, da tudi natančneje delam s stopali. Pripravila me je tudi do tega, da vsak dan delam klas v špicah. O tem sem razmišljala že prej, ampak si nisem ‘upala’, saj sem imela že v polprstih težave. Potem pa me je ona postavila pred dejstvo, da če bova delali skupaj, moram delati klas v špicah. (smeh) Na začetku je bilo seveda grozno, ampak sem se potem nekako navadila in špic nisem dojemala več kot nek tujek, ampak kot del svoje noge. Skratka, po tej izkušnji sem veliko bolj natančna pri svojem delu. Zelo sem ji hvaležna.
Plesala si sicer štiri variacije; M. Petipa: Gusar – variacija iz pas de trois; M. Petipa: Don Kihot – variacija Dulcineje iz 2. dejanja; M. Petipa: Trnuljčica – variacija Dobre vile; M. Petipa: Gusar – variacija Medore – in imela si tudi sodobno koreografijo (koreografijo ji je sestavila Rosana Hribar, op. u.). Katera od naštetih variacij ti je bila najbolj blizu?
Variacija Dobre vile.
Zakaj?
Trnuljčica se mi zdi že sama po sebi taka klasika, ki jo lahko tudi večkrat vidiš v ljubljanski Operi. Gusarja tukaj še nisem videla. Sicer pa so mi bolj blizu lirične, počasne variacije. Menim, da sem bolj lirična plesalka (smeh), saj nisem ravno hitra. Mogoče zaradi višine, kar se mogoče sliši kot izgovor, ampak res nisem preveč hitra v nogah, teh nimam energičnih, nimam hitrih stopal, zato se veliko bolje počutim v nežnih, liričnih, počasnih variacijah. So počasne, a po svoje zahtevne.
Je sicer Trnuljčica najljubši balet? Je morda Aurora tista sanjska vloga, ki si jo želiš plesati?
Ja prav gotovo je ena od sanjskih.
Poleg?
Giselle mi je tudi ljuba. Seveda tudi Labodje jezero – sanje vsake balerine, saj je pika na i v plesni karieri.
Korake si vsak dan tehnično pilila, vadila, kako pa si poskrbela za vživljanje v vlogo? Od kod si črpala navdih?
Variacije sem že poznala, videla sem jih že velikokrat na spletu in v gledališču. Ko sem se pripravljala na tekmovanje, sem znova pregledala mnogo izvedb različnih plesalk. Zanimivo mi je bilo opazovati korekcije, ki sem jih dobila, pri drugih plesalkah, kako so se one spopadale s temi stvarmi, s katerimi sem jaz imela težave. S slednjim mislim predvsem za tehnične stvari. V izvedbenem smislu pa spet, kako se one s tem spopadajo. Pri izvedbi me je vodila tudi glasba, saj sem pred vsako vajo in po vaji poslušala glasbo, šla skozi variacijo in si nekako predstavljala, vizualizirala, kako bi jaz to naredila. Skratka – glasba me je vodila, ponesla in mi narekovala karakter giba.
Kako blizu ti je ‘osvobajajoče’ gibanje, ki ga zahteva sodobni ples?
Ni mi tako blizu. Mislim, da še nisem na tej točki, ko bi lahko rekla, da mi je sodobni ples domač, blizu. Upam, da bom nekoč do te točke prišla. Tudi v šoli smo precej pozno začeli s sodobnim plesom, saj smo bili ves čas ‘bombardirani’ s klasiko. Posledično si toliko v tej klasiki, da je potem zelo težko preklopiti na čisto drugačen tip gibanja; ne počutiš se domače v tem, ampak upam, da se to pozneje izboljša.
Balet je tvoj način življenja.
Lahko bi temu tako rekli, ja … (smeh)
Delam razne kondicijske treninge, pilates, intervalne treninge, da se bolje počutim. Odvisno je tudi od dela v sezoni. Ko sem se pripravljala za tekmovanje, je bilo veliko baleta in ni bilo niti toliko časa niti energije, da bi delala še te dodatne treninge. Zdaj, ko imam zgolj klas na dan, se posvečam še dodatnim vajam, da dam v fizičnem smislu vsak dan vse od sebe, da ves čas gradim na moči. Seveda se je treba tudi sprostiti (smeh), zato si pogledam kakšno serijo, se dobim s prijatelji, grem ven …
Kaj te pri baletu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Osrečujejo me trenutki, ko se nekaj, kar te muči že zelo dolgo časa, odpre. Ko ti naenkrat uspe, se razumeš, spoznaš. Osrečujejo me tudi trenutki na odru, saj imaš v plesni umetnosti edinstveno priložnost, da si na odru pred gledalci, da se pokažeš in pokažeš, na čem si delal. (smeh) Pri tem pa, seveda, uživaš. Žalosti pa me – to je na nek način tudi pozitivna stvar – to, da se iskanje popolnosti nikoli ne neha. To je nadležno, saj te ves čas nekaj muči iz ozadja. Tudi če si Svetlana Zakharova (znana ruska plesalka, op. u.), te ves čas nekaj muči. (smeh)
Katere tri stvari – lahko tudi več ali manj – vedno vzameš na trening, vajo?
Telefon, slušalke, trakove za raztegovanje ter vodo.
Kako bi komentirala slovensko plesno sceno. Kakšna je? Kakšne so priložnosti za mlade plesalce, ki končajo šolanje?
Za mlade plesalce je trenutno stanje v Sloveniji kruto. V obeh gledališčih (SNG Opera in balet Ljubljana, SNG Opera in balet Maribor, op. u.) imajo težave z zaposlitvijo, saj so prisotni problemi upokojevanja, torej problemi, ki so vsem znani. Tako da je za mlade kar težavno. Moraš imeti res srečo, da prideš zraven. Moja situacija oziroma zame je trenutno ta opcija, ki jo imam, idealna. Čez nekaj let pa morda ne bo več, saj si pozneje želiš kaj več. Tudi če primerjam šole, izobraževanje s tujino. V tujini ti bistveno več dajo, saj imajo več ur, treningov na dan. Mi imamo popoldne zgolj en baletni klas. Ko prideš iz šole, ti še zelo veliko manjka, moral bi začeti profesionalno kariero, pa se praktično šele začneš učiti in spoznavati sebe kot plesalca. Skratka, počutiš se kot, da si znova v šoli. Posledično si zato veliko pozneje pripravljen na pravo delo v teatru, saj pozno, pozneje prideš na primerno, zahtevno profesionalno raven.
Bi morda za zaključek povedala, delila kakšno misel, citat, ki te vodi skozi življenjsko, plesno pot?
Trdo delaj, ampak si privošči tudi druge stvari, ki te veselijo. Mora obstajati, biti prisotna kombinacija med delom in zabavo.
