Intervju s predsednico mednarodne zveze za rokenrol Mirjam Kerpan Izak, ki letos praznuje 40 let delovanja na področju rokenrola.
Mirjam, pozdravljena, in tale intervju bi nekako moral napovedati dva velika dogodka oziroma tri, ki bi se zgodili v soboto, 13. 11., in nedeljo, 14. 11., a zavoljo neugodnih covid razmer bosta izpeljana samo dva, ki pa sta nedvomno povezana s tabo. Gre za jubilejni 20. memorial Primoža Bizilja, svetovni pokal in praznovanje 40-letnice tvoje povezanosti z rokenrolom. Kakšen je torej pogled na vsa minula leta, ki si jih do zdaj podarila rokenrolu?
Zdravo, najprej hvala za vabilo. Ko sem se leta 1981 priključila RR-tečaju, mi na kraj pameti ni padlo, da bo to en pomemben del moje življenjske poti. Na začetku smo bili pravi ‘avtsajderji’, niti pravil nismo dobro poznali, se spomnim, da smo plesali akrobacije, ki so v resnici sodile v različne tekmovalne razrede, pa mi o tem nismo imeli pojma. Sem človek, ki ima rad izzive, pa je bilo pri tem RR-ju vedno nekaj novega. Seveda je tudi dejstvo, da smo hodili okrog po svetu, dobro delo moji nemirni duši, ki rada hodi sem in tja. Moram priznati, da nisem nikoli v resnici prav razmišljala o tem, zakaj sem vztrajala. Vedno se je pojavilo nekaj novega, pa me je povleklo naprej – od treningov s pari, pa do uveljavitve na mednarodni sceni, pa do funkcionarstva, organizacije tekmovanj. Moja profesionalna pot je povezana z IT-jem, nekje sem prebrala, da so najbolj pod stresom menedžerji in IT-jevci, no, jaz sem oboje. Se mi zdi, da je ta rokenrol neka protiutež mojemu vsakdanu. Vsak, ki me pozna, ve, da mi je najtežje lenariti, ne početi ničesar, pa je bila to aktivnost, ki me je vedno pritegnila, so se pa moje vloge z leti spreminjale.
Deliš svojo kariero na tisto tekmovalno kariero in na tisto po tekmovalni karieri, ko si prevzela vajeti vodenja tako naše kot mednarodne rokenrol zveze/sekcije? Ali so tvoji mejniki kaj drugačni, če jih seveda sploh imaš?
Uf, med mojo tekmovalno kariero in mojo uveljavitvijo v vlogi funkcionarke je preteklo kar nekaj časa. Plesala in tekmovala sem v resnici samo slabih sedem let. Mladost je norost in sem svojo plesno kariero povezala s svojo simpatijo, namesto s primernim plesnim partnerjem, pa se potem to ni izšlo, tako kot bi si želeli. Kdo ve, a bi vztrajala v RR, če mi ne bi Tomaž Ambrož že leta 1986 ponudil, da vodim skupino mladincev, pa se mi je to ‘fajn’ zdelo. Nekako sem se našla v trenerskih vodah in uspela svoje znanje dobro prenašati na druge, čeprav priznam, da sem bila na začetku včasih kar malo ljubosumna na pare, ki so tekmovali, jaz pa nisem mogla. Očitno mi je šlo delo dobro od rok in kmalu so sledili uspehi. Moja ‘zlata’ trenerska leta so bila od 1991 do 2005. Opazili so me tudi v tujini in redno sem bila gostja raznih seminarjev, mednarodnih treningov in podobno. Leta 1991 sem uspešno opravila tudi mednarodni sodniški izpit, pa potem v 90′ letih res ogromno sodila na vseh najbolj pomembnih WRRC-tekmah, pa po moje na vseh državnih prvenstvih po Evropi. Tekmovanja v tujini smo povezovali tudi z izleti, obiski kakšnih znamenitosti, kar je bilo v tistih časih še posebna dodana vrednost, saj ni bilo tako lahko potovati kot danes. Kaj hitro sem ugotovila, da lahko dokaj ugodno združim dve svoji ljubezni – rokenrol in potovanja. Pa ne zame, tudi za pare je bilo to druženje, dogodivščine, ki smo jih imeli, neka prava dodana vrednost. Tam na odru si hitro razočaran, taki spomini pa ostanejo. Pa še en moment je bil povezan s tekmovanji. Vedno sem imela generacijo podobno starih plesalcev, ki so v resnici tekmovali en proti drugemu, nekateri so bili super uspešni, drugi manj, pa sem želela najti način, kako jih bolj povezati, kako zagotoviti skupinski duh in klubsko pripadnost. Tako sem se znašla pri formacijah, prvo sem naredila že leta 1989, potem smo z mladinci Bolero rock osvojili 3. mesto na SP 1994, pa 2. mesto na EP 1995, pa nekaj zmag na odprtih tekmah in z novo generacijo novi finale. Imeli smo tudi člansko formacijo. To tradicijo sem prenašala naprej, tudi na naše ostale trenerje, in zdaj, ko sploh nisem več trenerka, sem ponosna, da je formacija Briljantina teens dvakrat zaporedoma osvojila naslov svetovnih prvakov (2015 in 2016) . Ampak to je že nova zgodba. Kot veš, sem bolj glasna, in kot predstavnica Slovenije v športni komisiji sem imela vedno neke pripombe, predloge, vprašanja. Leta 2000 v Stockholmu še dobro nisem prišla v hotel, ko so me že vsi ‘napadli’, če bi kandidirala za mesto v predsedstvu. Bolj za šalo kot zares sem rekla ja (takrat ti ni bilo treba vnaprej oddati kandidature ali pa česa pripraviti) in sem bila izvoljena za športno direktorico. V novem tisočletju sem se dobro znašla v novi vlogi, vodenje, organizacija, učenje in podobno so res področja, ki me najbolj pritegnejo. Prvič v dolgi plesni karieri pa sem imela svoj klub – junija 2003 se je rodila Briljantina. Ustanovila sva jo z Matjažem in starši plesalcev. To je bila sigurno ena od prelomnic, še večja pa, ko me je konec leta 2005 legendarni predsednik Wolfgang Steuer povabil na obisk v München. Pojma nisem imela, zakaj. Šušljalo se je sicer, da ne bo več kandidiral, pa smo bili vsi prepričani, da je Švicar Daniel Bachmann njegov prestolonaslednik. No, Wolfgang Steuer je mene videl kot svojega naslednika. Bila sem počaščena, vsekakor, ampak na začetku ne čisto prepričana, saj sem bolj praktičen tip človeka. Ampak izziv je le izziv in tukaj sem na čelu WRRC že skoraj 16 let, od marca 2006.
Za kaj meniš, da si v tem času najbolj zaslužna, in kaj je tisto, za kar veš, da nisi naredila, pa mogoče še boš ali pa bo žal nemogoče?
Za mano je seveda veliko dobrih rezultatov, ampak najbolj ponosna sem, da sem celi generaciji mladih plesalk in plesalcev lahko ponudila okolje, kjer so razvili tako svoje plesne kot druge talente. S ponosom gledam zdaj na te odrasle, poslovno uspešne ljudi, ki so vrednote našega rokenrola ponotranjili in jih uporabljajo vsak dan. Pa očitno smo delali dobro, saj s(m)o vsi še vedno prijatelji med sabo, podobno pa opažam zdaj pri novih generacijah. Smo kot ena velika družina. V mednarodnem smislu pa, da delujem povezovalno, da združujem različne interese različnih držav in posameznikov ter nekako usmerjam ta WRRC-vlak naprej. Končno smo res svetovna zveza s pari z različnih celin, tekmovanji izven Evrope, še vedno pa nas čaka delo na promociji, prepoznavnosti, umestitvi na globalni zemljevid športa.
Ob vsem tem me žalosti, da v Sloveniji RR-ja ne znamo razširiti po vseh slovenskih krajih, da ne najdemo tistih, ki bi ga učili in posledično pridobili nove plesalce. Ampak upanje ostaja, v glavi imam projekt, ki je še moj zadnji izziv v tem plesu.
Kakšne so razmere rokenrola v svetu in kakšne pri nas? Kako ste kot mednarodna zveza delovali v teh dveh letih omejitev in kako naprej?
Razmere se po državah zelo razlikujejo. Vsa vzhodna Evropa ima v odstotkih toliko RR- plesalcev kot mi v sekciji MTP. Rusija, Ukrajina, Poljska, Slovaška, Madžarska – tam so trenerji profesionalci in delajo samo to. Imajo tudi ogromno formacij, predvsem dekliških, pa tudi podporo državnih institucij. To se vidi pri številu tekmovalcev in rezultatih na mednarodni ravni. Vsi ostali capljamo za njimi in imamo kakšne posebne vrhunske plesalce, ki mešajo štrene tem top državam. Čeprav nas je malo, smo vsako leto zraven tudi Slovenci. Res smo kot država športni fenomen, na zadnjem svetovnem prvenstvu članov s kontaktno akrobatiko sta bila Jaka Vrevc Žlajpah in Loti Marinko četrta, Žiga Vrevc Žlajpah z novo plesalko Saro Škaler pa šesta. Pa imamo v Sloveniji pet parov v tej kategoriji, od teh trije trenutno ne tekmujejo. Skandinavija, Italija in Francija še vedno prednjačijo pri boogie woogiju, a tudi tu imajo Rusi že svoje predstavnike v Top 10. Počasi se širimo tudi na druge celine, imamo pare v Afriki, Aziji, Avstraliji, ampak korona je ravno na ta del najbolj vplivala. Naš tako imenovani ‘Expansion project’ je bil prava žrtev epidemije. Poučevanje novincev, ki niti ne poznajo rokenrola, pač ni možno online.
V letu 2020 smo se, po začetnem šoku – ravno naša tekma je bila prva odpovedana, dobro znašli in smo v obdobju od septembra 2020 do maja 2021 organizirali več kot deset online tekmovanj za RR in BW. S tem smo parom in formacijam omogočili, da so trenirali (so države dovolile, ker so imeli mednarodne tekme), motivacija parov je bila velika, organizirali smo tudi cel kup online izobraževanj. Prve tekme so se tehnično malce zatikale, na koncu pa je vse teklo kot po maslu. Tudi skeptiki, ki so ocenjevali, da ne bodo pravi nastopi, so videli, da ni tako preprosto posneti svoje tekmovalne koreografije. Junija letos smo začeli v živo, uspešno smo izpeljali vse tekme do konca oktobra, izziv pa imamo zdaj z memorialom in finalom svetovnega pokala v Moskvi, ki smo ga ravno danes odpovedali. Žal je epidemija spet dobila krila vsenaokrog.
Na koga smo lahko najbolj ponosni?
To je zelo nehvaležno vprašanje, sama nikoli nisem želela izpostavljati individualnih rezultatov. Seveda so super, a slaba motivacijska popotnica za dolgotrajno ukvarjanje s plesom.
Jaz mislim, da smo lahko ponosni prav na vse plesalke in plesalce, ki so v tem času vztrajali in se še vedno trudijo. V času ‘lockdowna’ so trenirali v svoji dnevni sobi, sama veš, da treningi prek zooma v plesu niso tisto pravo, ampak služijo bolj za motivacijo. Rusi in Madžari so nam v enih kategorijah prav ‘pobegnili’ in nič kaj dosti ni pomagalo, da so oni veselo trenirali, ko je ves svet čepel doma in se trudil prek video povezav. Tako da je zdaj za vse velik izziv, da jih ujamemo. Zato kapo dol vsem, ki ne izgubijo motivacije.
Kako privabiti plesalce, da bi trenirali oziroma se ukvarjali z rokenrolom?
Vprašanje za milijon dolarjev, na katerega ne znam dati odgovora. Mi smo bili vedno majhna skupina, in kot kaže, smo slabo poskrbeli, da bi naši plesalci prevzeli naše delo in širili rokenrol po Sloveniji. Skupaj s še dvema državama želimo za prihodnje leto pripraviti mednarodni projekt v okviru Erasmus+, ki bo osredotočen na razvoj in morda bolj na ruralna okolja in ne na mesta, kot je Ljubljana, kjer je toliko različnih aktivnosti, da res težko najdemo nove rokerje.
V soboto in nedeljo torej ne boš žurala s prijatelji, bo pa zato izpeljan že 20. memorial Primoža Bizilja, tvojega prvega soplesalca, ki je žal prekmalu odplesal v drugo dimenzijo. Zamisel memoriala je bila tvoja, in nedvomno vsako leto privabi številne tekmovalce ter vse tiste, ki se spominjamo Primoža kot izjemnega plesalca. Memorial seveda deli prizorišče še s svetovnim pokalom. Kakšna bo letošnja udeležba?
Letošnji načrt je bil združiti 20. memorial in mojih 40 let rokenrola. Žal nam je covid precej pristrigel krila. Zabavo smo preložili, memorial pa bo, saj bi odpoved vplivala tudi na vse tiste, ki imajo plačane letalske karte, hotele … Še zdaleč ne bo v taki obliki, kot smo želeli – naj samo povem, da smo imeli pred enim tednom prijavljenih rekordnih 900 plesalcev, danes pa jih je vsaj 250 manj. Ko zdaj pogledam nazaj na eno od vprašanj, sem v resnici najbolj ponosna na memorial. V 20 letih smo uspeli v Slovenijo dobiti prav vse najboljše pare rokenrola in boogie woogija. Smo eden največjih in najbolj cenjenih organizatorjev WRRC-tekmovanj, našo tekmo je obiskal tudi predsednik države Borut Pahor, WRRC nam je 2018 zaupal tudi premierno izvedbo finala svetovnega pokala. Letos smo imeli velike načrte za prestižno prireditev s presenečenji, a zdaj se trudimo, da bomo tistim, ki jim omejitve pri nas in povsod v Evropi ne bodo preprečile prihoda, ponudili prijazno tekmovalno vzdušje in odlično tekmo.
Vsakič ste tudi dobrodelni oz. zberete sredstva, ki jih podarite Metki Bizilj, Primoževi ženi in njenemu sinu. Je letos tudi tako?
Tak je bil osnovni namen, ja, in prvih nekaj let smo to dosledno izvajali, potem so prišli časi, ko smo bili veseli, da je bil znesek na koncu brez ‘minusa’. Lahko rečem, da se vsa ta leta trudimo, da smo družini Bizilj v moralno podporo in da ohranjamo spomin na Primoža. Meni veliko pomeni, da Nataša, Jan, Metka in Uroš vsako leto pridejo na tekmo, pa vedno skupaj še kakšno solzico potočimo.
Kaj nas torej čaka v soboto in nedeljo, zakaj nas lepo vabiš v športno dvorano OŠ Dobrovo?
V soboto nas čaka svetovni pokal v kategorijah dekliške formacije, starejši mladinci in člani s kontaktno akrobatiko. Plesali bomo od 11. ure dopoldan, finale pa se začne ob 17. uri.
V nedeljo bodo zaplesali otroci, mlajši mladinci, ženske formacije in ‘quattro formacije’, letošnja novost. Tudi v nedeljo začnemo dopoldan ob 11.00, zvečer pa ob 16.30. Vabljeni v športno dvorano Dobrova, ne pozabite na PCT-pogoj, sicer pa vam zagotavljam, da bo vzdušje pravo ne glede na vse te omejitve.
Na tekmi bo gotovo tudi tvoj mož Matjaž Izak, tudi ‘rokenrolar’. Nista šla daleč po svoje partnerstvo, kajne? Ne vem, če si že kdaj povedala, kako sta se sploh našla in ali tudi vaju čaka kakšna obletnica?
Z Matjažem sva se spoznala v Kazini, bila sem njegova trenerka. Ker je malo mlajši od mene, me je kar dolgo ‘kuri’, a se ni dal odgnati. Kot kaže, mu je dobro uspelo, saj sva letos na dan mladosti praznovala 25 let poroke. Poročena sva bila že v času njegovih največjih tekmovalnih uspehov, pa sem bila tudi takrat njegova plesna trenerka. Ne vem, koga je bilo na tekmah bolj strah, njega ali mene. Očitno mene, saj je on svoje delo med letoma 2000 in 2005 odlično opravil in bil finalist mednarodnih tekem najprej s Sindi Vogrič, potem pa s Simono Turk, s katero sta dosegla res izjemne uspehe. Povezal naju je rokenrol in še vedno sva skupaj vpeta v plesne aktivnosti. Kar malo je spregledano, da je Matjaž v resnici glavni pri uspehih naših članskih parov v zadnjem desetletju. Najin sin Matic pa tudi pleše.
Korona pa je tudi tebi in tvoji družini, kot strastnim potnikom, postrigla malo krila, kajne? Kaj je bilo letos na meniju, a ste odpovedali, in kaj vas še čaka?
Ne boš verjela, ampak niti ne. Mi smo bili lani tik pred korono na Baliju, pa potem nismo imeli občutka, da nismo nikamor šli. V prvem ‘lockdownu’ smo si vzeli čas zase, uživali na domačem vrtu in jaz sem prvič po ne vem koliko letih praznovala svoj rojstni dan doma (imam ga 1. maja). Smo ‘avtodomarji’, tako, da smo prilagodljivi in smo se potem potepali po bližnjih destinacijah. Med drugim smo spoznavali lepote Slovenije in doživeli prave Benetke, brez turistov. Letos smo obiskali Lanzarote, poleti pa uživali v Normandiji in Bretaniji, za novo leto načrtujemo Zelenortske otoke. To je meni oziroma vsem trem pravi pobeg od vsakdanjih izzivov. Ob vsem tem pa ves čas ravnamo odgovorno, midva z Matjažem sva že trikrat cepljena, polno cepljen pa je tudi Matic, in to nam v resnici prinaša vsaj nekaj svobode.
Lahko zaključiva intervju s kakšno pozitivno mislijo, saj kolikor te poznam, si ti zelo pozitivna oseba?
Na koncu niso leta življenja, ki štejejo, ampak koliko življenja je bilo v teh letih (A. Lincoln).
Hvala in srečno v soboto in nedeljo!
