Milojka Božič je štiriinsedemdesetletna plesalka in plesna učiteljica, ki že 20 let uspešno vodi skupino za orientalski ples v PK Idrija.
Najini plesni poti sta se prepletli že pred dobrim desetletjem in pol, in od takrat se najini plesni zgodbi redno in uspešno prepletata. Od nekdaj sem občudovala njeno delo, njen izjemen občutek za odrsko estetiko in to, kako zna s svojo ljubiteljsko skupino, ki se srečuje samo enkrat tedensko, pripraviti celosten, barvit in privlačen nastop. Upam, da bo njena zgodba navdih še za katero od bralk, ki morda misli, da je pri petdesetih prepozno začeti s plesom.
Milojko je ples zanimal že od malih nog, vendar se ga kot otrok nikoli ni učila, je pa hodila na baletne predstave, ki so ji bile tako vešč, da so jo ganile do solz. Srčno si je želela, da bi plesala balet, a njene želje doma niso bile uslišane. Milojkin oče je bil zaposlen kot glasbenik v Operi in ji je rekel: “Balet je garanje. V Opero pridejo mlade baletke, lepe kot rože, in se nato popolnoma zgarajo.” Milojka je mnenja, da je prav ta očetov profesionalni stik s plesalkami botroval temu, da je doma niso usmerili v balet. “V moji mladosti tudi ni bilo toliko plesne ponudbe za otroke, kot je danes. Ni bilo plesih šol, ki bi ponujale ples za otroke, ni bilo drugega kot balet. Sem pa rada sodelovala v šolskih predstavah, kadar je bilo kaj povezanega s plesom, mi je zelo dobro šlo.”
Milojkina želja po plesu se je uresničila šele po dopolnjenem petdesetem letu starosti, ko je začela z orientalskim plesom. “Z orientalskim plesom sem se srečala po naključju, prek moje snahe, ki je že plesala pri Evi Stramšek v Ljubljani. Iz radovednosti sem se tudi jaz želela preizkusiti in sem poklicala Evo, da preverim, koliko stare še jemlje,” v šali pove Milojka. Eva jo je takoj povabila, da pride pogledat, in tako je začela. Pisalo se je leto 2000. Milojka se je enkrat do dvakrat na teden tako vozila na plesne vaje iz Idrije v Ljubljano. Prizna, da je bilo to naporno, a ta ples jo je popolnoma prevzel. In kaj jo je tako prevzelo? “Najprej verjetno ta moja dolgoletna želja, da bi plesala. Mogoče bi se prav tako zavzeto začela ukvarjati tudi s kakšnim drugim plesom, ki bi mi prišel v tistem trenutku nasproti. Prevzela me je tudi raznolikost glasbe na vadbi in drugačen način gibanja. Sem se pa s tem klasičnim orientalskim plesom ukvarjala manj časa, ker smo z Evo skupaj kmalu izvedele za Surayo Hilal in nato se je najprej Eva začela izobraževati pri njej, pozneje pa smo ji sledile še ostale.”
Milojka pove, da so dekleta iz Evine skupine že prej poznala delo Suraye Hilal, imela so Surayine stare videoposnetke, kjer je Suraya plesala še bolj klasični orientalski ples, vendar pa je ravno v tistem času začela to spreminjati. Tako je Milojka z Evo in dekleti iz skupine hodila na Surayine plesne delavnice in poletno plesno šolo v Düsseldorf, kjer so se spoznale s Surayinim novim stilom, ki je orientalski ples prevel s sodobno plesno tehniko, ki jo je Suraya poimenovala Hilal. Milojka pravi, da so bile ona in dekleta iz skupine najprej malce zadržane do te nove plesne tehnike, ki ni bila več podobna orientalskemu plesu, s katerim so začele. Kljub vsemu so dekleta vztrajala pri Surayi in Milojka pravi, da jo je tam najbolj prevzel način gibanja: “S Surayo na nobeni delavnici nikoli nismo delali koreografije, ampak je šlo za osvajanje nekega novega načina gibanja. Ta je bil izjemno mehak in eleganten. Plesalke so plavale skozi prostor.”
Milojka pravi, da je bilo potrebnega veliko izobraževanja, veliko treninga in discipline, da so spoznale in osvojile ta nov način gibanja. “Treba je bilo osvojiti stalni kontakt s podlago, stopala ves čas prizemljena, stalno osredotočenost na težišče telesa, stalno ohranjanje vertikale, povezati dih z gibanjem. To je stil gibanja, za katerega so potrebna leta, da se usede v tvoje telo.”
Milojka pravi, da jim je Suraya povedala, da je navdih za izoblikovanje Hilala dobila pri vsakodnevnem gibanju ljudi v arabskem svetu. “V Hilalu ni izolacij telesa kot v orientalskem plesu, gre za celostno gibanje telesa. Sem in tja se uporabljajo boki, ampak samo kot posledica impulza iz nog, kot okrasek, ki ni nikoli izstopal iz osnovnega gibanja in je deloval zelo naravno in spontano. Tudi roke imajo zelo izčiščene, skoraj geometrijske linije, nobenih okraskov z dlanmi. Celotna zadeva deluje zelo asketsko in premalo atraktivno za začetnike, zato se mi zdi, da je to tudi odvrnilo cel kup ljudi od tega, da bi se Hilal učili resno, ker ni videti dovolj privlačno, dokler ga popolnoma ne obvladaš.”
Suraya Hilal je kar nekaj let zapored s svojo ekipo, kje so bili je njen mož Alessandro, Marie el Fajr in Claudia Heinle, uspešno vodila intenzivne poletne plesne tedne v Düsseldorfu, kamor je redno hodila Milojka s soplesalkami. Pozneje sta se Suraya in njen mož odločila, da gresta skupaj naprej svojo pot, Claudia Heinle in Marie el Fajr pa sta se skupaj s Caroline Chevat povezali v Tanzraum s sedežem v Zürichu. Ekipa iz Tanzrauma je nadaljevala Surayino delo, ki, kot pravi Milojka, ni bilo samo Surayino, pač pa skupno delo celotne ustvarjalne ekipe. Milojki je ta ekipa nekako bolj ustrezala in začela se je udeleževati plesnih delavnic ter intenzivnih plesnih tednov Tanzrauma. Poleg tega pa so Milojko privlačile tudi druge plesne delavnice klasičnega in modernega orientalskega plesa, zato se je redno izobraževala tudi drugje. Njen cilj je bil nekako združiti najboljše iz obeh plesnih stilov. “Vse te orientalske elemente, ki sem jih pobrala od drugih plesalk, skušam naložiti na ta Hilal stil. Zdelo se mi je, da orientalska plesna tehnika malce obogati Hilal. Mnoge moje plesalke so si namreč želele malce manj asketskega plesa.”
Milojka je kmalu po tem, ko je začela obiskovat plesni tečaj in plesne delavnice, začela tudi sama poučevati. To je bilo leta 2002. Najprej prijateljice in kolegice, ki so jo prosile, naj jim malo pokaže gibe, pozneje se je pridružilo še več deklet in postale so skupina. Leta 2006, ko so v Idriji s pomočjo Tomaža Ambroža in Plesne šole Urška odprli plesni klub, je tudi njena skupina postala del tega. “Od leta 2002 moja skupina ostaja približno enaka, s tem, da ženske vedno prihajajo in odhajajo, a jedro ostaja. To je tam nekje med osem do deset plesalk. V najboljših časih nas je bilo tudi 20.”
Milojka je sčasoma v Idrijo povabila svoje učiteljice, da izvedejo delavnice, saj je želela, da njene plesalke doživijo vsaj košček tega, kar je sama doživljala na intenzivnih plesnih vikendih in tednih v tujini, kamor je zahajala vse od začetka svoje plesne poti, ves čas vse do epidemije. “Na teh intenzivnih vikendih in plesnih tednih s Surayo in učiteljicam iz Tanzrauma je bilo vedno veliko predpriprave na ples, z različnimi vajami, da res najdeš stik s telesom, preden začneš plesati. To vzame veliko časa in tega na rednih tedenskih treningih, ko imamo samo uro in pol, ne zmoremo.” V Idrijo sta na njeno povabilo prišli Marie el Fajr in Claudia Hainle. Te delavnice so potekale v soboto in nedeljo, vsak dan po pet ur intenzivnega dela. Milojka pravi, da so se učenke na ta način zares lahko poglobile v celoten proces priprav na ples in nato na ples sam. “To je bila kot nekakšna plesna meditacija, vživljanje v ples. Uro do dve samo dihanja in različnih pripravljalnih tehnik za telo, šele nato smo začele plesati in nikoli nismo delale koreografij. To je bila vedno nekakšna vodena improvizacija.”
Poleg tega pa je Milojka večkrat sodelovala tudi s francosko plesalko, učenko Leile Haddad, Pascale Goubert. Z društvom KUOD Bayani je sogostila še Astryd Farah de Michelle, ameriško plesalko, ki je živela in ustvarjala v Cairu, in Caroline Chevat iz Tanzrauma. Milojka se je tudi sama izredno veliko izobraževala. Poleg vsakoletnih srečanja Hilal in pozneje Tanzraum plesnih vikendov in poletnih plesnih tednov še na različnih seminarjih v Ljubljani in Kamniku, Dunaju (Aziza in Randa Kamel), Berlinu (Astryd Farah de Michelle) in v Grčiji pri Marii Ayi.
V okviru PK Idrija je Milojka s skupino vsako leto pripravila eno točko za skupno letno plesno produkcijo kluba. Teh točk se je z leti kar nekaj nabralo in Milojka je začela razmišljati, da bi vse te točke med sabo nekako povezala v neko celoto, ki bi pokazala prerez njihovega dela. Tako je nastala zamisel za njihovo prvo predstavo – Tarab, ki so jo v Idriji uprizorile leta 2010. Predstava je bila odlično sprejeta, odplesale pa so jo kar dvakrat zapored pred polno Rudniško dvorano v Idriji. Milojka pravi, da si šteje za uspeh predvsem to, da je svoje plesalke pripravila do tega, da so šle iz lastne cone udobja in da so nastopile pred občinstvom na odru. “Premikanje predsodkov in omejitev pa je bila tudi tema naše druge predstave, ki sem jo poimenovala Onkraj. Onkraj v smislu onkraj meja, črt in premic, ki omejujejo naše vsakdanje življenje, in meja, ki si jih postavljamo sami.” Predstava Onkraj iz leta 2014 je Milojki še vedno najljubša, saj je v predstavi povezala ples s poezijo, ki jo je pisala idrijska pesnica, tudi njena prijateljica, žal že pokojna Andra Jereb. “Želela sem najti eno tesnejšo povezavo med poezijo in gibom, in menim, da mi je kar dobro uspelo. Spet smo predstavo odplesale dvakrat, obakrat pred polno dvorano v Idriji, in ljudje so bili navdušeni.”
Tretja predstava, v kateri so sodelovale, pa je bila skupno delo njihove skupine, društva KUOD Bayani iz Kamnika in skupine Khul Khal iz Dunaja. To je bila predstava Ankh, ki so jo leta 2018 postavile najprej na odru Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani, nato pa še v Lalish teatru na Dunaju. To je bila predstava, ki je povezala tri društva, tri skupine, ki so skupaj redno zahajale v južni Egipt, srkale tamkajšnji ples, glasbo in kulturo ter to uprizorile na odru.
Milojka uživa tudi na kulturno-plesnih potovanjih z društvom KUOD Bayani v Egipt, kamor je odšla štirikrat. Pravi, da ji veliko pomeni izkušnja srkanja kulture, ne toliko učenja novih korakov, ampak predvsem “doživetje kulture, njihovega načina življenja, njihovih vrednot. Celostna izkušnja plesa, glasbe in načina življenja, ki sodi zraven“.
Na enem zadnjih izobraževanj Tanzrauma v Lyonu je Milojka doživela posebno priznanje s strani izjemne plesne mojstrice Marie aj Fajr, ki ji sledi že vseh 20 let. Marie je Milojko povabila, naj zapleše sama, in se ji pozneje pridružila v gibanju, da sta odplesali duet. “To je bilo zame eno največjih priznanj,” pravi Milojka. “Priznanje, da je to, kar delam, prav, in da je cenjeno, da je vredno zaplesati z mano. To mi je pomenilo več kot vse moje predstave.”
Milojka obožuje ples, ker povezuje telo in duha ter egipčansko glasbo, ker je tako raznolika in ji nudi prostor za ustvarjalnost. Kar ji je bilo najbolj všeč v treningu Hilal tehnike, je bilo to, da nikoli ni šlo za trening določenih mišic, pač pa bolj za čutenje telesa. “Marie al Fajr nikoli ni rekla, popravi držo, stisni mišice, ampak je na primer rekla, srce bolj k hrbtenici.” Milojka pravi, da ji ljudje velikokrat rečejo, da ima smešen hobi za nekoga, ki je v tretjem življenjskem obdobju in jih šteje že čez sedemdeset. Milojka pa jim odgovarja: “Dokler lahko hodim, lahko tudi plešem.” Vsem bralkam in bralcem Parade plesa pa sporoča, naj si ne postavljajo omejitev, naj počnejo tisto, kar jih srčno veseli, ne glede na to, v katerem življenjskem obdobju so.
