Pogovor z idejnim vodjo, koreografom in pedagogom skupine Force iz Celja Mihom Pozničem razkrije, zakaj se je ekipa odločila, da posname redkost na slovenski plesni sceni – dokumentarni film.
Dragi Miha, lep pozdrav na Paradinem portalu in čestitke za realizacijo dokumentarnega filma o skupini Force, ki prihaja celo na velika platna 16. in 17. septembra v kino Metropol Celje. Jasno, da je prvo vprašanje, od kod se je porodila zamisel o dokumentarcu in kaj prinaša film, kakšna je njegova sporočilnost?
Pozdravljena, Barbra. Zamisel o samem dokumentarcu se je pojavila ob koncu lanske sezone. Vedeli smo, da bomo s sezono 2022/23 prešli v našo deseto leto delovanja kot tekmovalna ekipa. Tako dolgo delovanje neke plesne skupine v Sloveniji je redek pojav, a vendar nam uspeva, da smo kljub temu še vedno močno povezani in so vsi treningi kot nekakšna družinska nedeljska kosila, polni smeha in sproščenosti, hkrati pa smo vsi veseli druženja z našimi člani. Ravno zato smo se odločili, da bomo v novi, 10. sezoni, zabeležili vse, kaj in kako to počnemo. Da nekako pokažemo širšemu občinstvu, kaj se dogaja pri nas v zaodrju, v plesnih dvoranah, in prikažemo vsakodnevne težave, s katerimi se kot ekipa vedno srečujemo.
Ker filma nisem videla, me zanima, ali je vse dokumentirano, ste snemali tudi kaj posebej, kakšna je struktura dokumentarca, dolžina?
Kamera je bila z nami od začetka sezone. Takrat se začnejo avdicije in izbor ekipe. Prav tako je bila kamera z nami tudi na dveh vikend pripravah, kjer smo sestavili novo točko. Uspelo nam je posneti vznemirjenost v ekipi, ko se bliža prva tekma v sezoni in v pričakovanju razglasitev rezultatov. Vključili smo tudi intervjuje svojih članov in njihov pogled ter občutke na to dolgo obdobje, ki je del njihove mladosti. Dokumentar’c Force se zaključi z našo zadnjo plesno točko, ki predstavlja naš karakter, naš obraz in smisel obstoja skupine Force. Dolžina dokumentarca je 30 minut; kratko, a sladko.
Kdo vse so akterji v njem in kakšna je tvoja vloga pri filmu?
Akterji so seveda vsi naši plesalci. Brez njih Force ne bi bil to, kar je. Vsak je poseben po svoje, vsak s svojim značajem ‘začini’ duh celotne ekipe in prispeva h karakterju skupine. V dokumentarec smo vključili tudi nekaj naših konkurentov, s katerimi se srečujemo na tekmah. Do njih gojimo visoka spoštovanja, saj so vsako sezono naši eksterni motivatorji, da garamo na treningih, in smo ob vsaki zmagi neizmerno veseli, če premagamo kakšno od teh ekip. Vsekakor se je treba zavedati, da je Slovenija močna plesna država in plesne ekipe so vedno na visoki ravni pripravljenosti. Moja vloga pri filmu je bila sama zamisel o filmu in mentorstvo vsem drugim, ki v filmu nastopajo.
Predvidevam, da je nastal pod ‘ljubiteljskimi in prijateljskimi pogoji’. Komu si hvaležen za nastanek filma, kolikšen je bil njegov dejanski budžet in koliko časa je nastajal?
Vse je narejeno z veliko entuziazma in podporo profesionalne snemalne ekipe pod vodstvom Blaža Bednjičkega. Blaž je bil nekoč tudi član naše ekipe in diha z nami.
Projekt je nastajal od septembra pa vse do avgusta, ko smo posneli še zadnje kadre.
Kaj si želiš doseči s filmom oziroma koga nagovarjaš na ogled?
V prvi vrsti želimo občinstvu pokazati, koliko truda in odrekanja je v vsaki plesni skupini, ne samo v naši. Ljudem želimo pokazati, da je za samo triminutno plesno točko treba vložiti ogromno volje, vaj in napora, da je na koncu videti, tako kot je videti. Predvsem pa želimo prek filma pokazati dušo naše ekipe. K ogledu nagovarjam vse, ki ples čutijo, v njem uživajo in tudi tiste, ki ples živijo. Prav tako bomo hvaležni vsem, ki bodo podprli naš pogumni korak in obiskali kinodvorano Metropol v Celju 16. in 17. 9. 2023.
Ko pogledam malo vaše rezultate v letošnji sezoni, bi dejala, da ste bili zelo uspešni. Se tudi ti kot koreograf in vodja Forcea strinjaš z mano? In na katere rezultate si najbolj ponosen?
Ekipa pogumno tekmuje že od samega začetka, med tem časom smo dosegli veliko rezultatov, na katere smo izjemno ponosni. Ena večjih zmag je bila ta, da po dveh letih koronskih omejitev nismo obupali, ampak smo se obdržali in uspeli nadaljevati svojo zgodbo od tam, kjer smo končali. Vedno smo veseli, ko nas podpirajo naši navijači s tribun, ko gremo na oder in ko vemo, da smo dobro odplesali svojo točko. Aplavz s tribun je vedno gorivo za nas!
V napovedniku filma ena od plesalk pravi, da si jih naučil, da ne smejo obupati drug nad drugim. Kaj je konkretno mislila s to izjavo? Se verjetno nanaša na trenutke, ko so želje eno, rezultati/realnost pa drugo ali kaj tretjega?
V desetih letih našega druženja smo doživeli že marsikaj. Od vzponov, padcev, prepirov, razočaranja, nenapovedanih odhodov in krivic. Vedno se je treba pogovarjati z vsakim članom ekipe posebej, ga motivirati, da vztraja, da si upa in daje maksimum na tekmah. Svoje plesalce želim naučiti, da je ples vizualni šport in vsak ‘maler’ ima svoje oči, kar pomeni, da je lahko nekomu naša točka fenomenalna, medtem ko bo istočasno nekomu drugemu samo povprečna ali celo slaba. Šteje vedno samo to, da se po tekmi vrnemo v dvorane in gremo v nove zmage.
Morava seveda bralcem pojasniti, da gre pri vas za hip-hop v vsej širini in veličini, kajne? Zakaj imate to plesno zvrst tako radi, kaj vam omogoča v tehničnem in izraznem smislu?
V ekipi smo v prvi vrsti po večini vsi hip-hop plesalci. Sam menim, da hiphoperji drugače cenimo glasbo in njeno strukturo, ki nam jo le-ta ponuja. Ne omejujemo se samo na osnovni ritem, ampak analiziramo glasbo vse do ‘kosti’. Poskusili bomo uporabiti vse, kar nam glasba ponuja, hkrati pa poskrbeli, da bo gibalno usklajena. Pri večjih skupinah se lahko poigravaš tudi s postavitvami in akrobacijami. Se pa zavedamo, da je skupina močna toliko, kot je močan njen najšibkejši člen. Na koncu je vsaka točka kot ena velika slika, ki si jo naslikal na belo platno. Naša kultura vzpodbuja inovativnost in ceni edinstvenost.
Kakšno pa je tvoje mnenje o breakingu kot olimpijskem športu, ki prihaja na videlo leta 2024 v Parizu?
Moje mnenje je, da je ples kot tak še vedno premalo finančno podprt šport, ki bi omogočal hitrejši razvoj in promocijo (kot npr. nogomet). Vsekakor pa je to pozitiven korak za ves plesni svet.
Se bo zaradi tega kaj spremenilo tudi pri vas (pri tem mislim IDO tekme, mednarodne festivale, tekmovanja na sploh)?
Pustimo času čas.
Delujete v Celju v okviru Plesnega Vala, kjer je plesnih šol in klubov precej, seveda različnih plesnih stilov. Kako gledate na celjsko plesno dogajanje?
Celje je sicer majhno mesto, vendar imamo močno plesno bazo. Sam menim, da konkurenca mora biti, saj te prisili v konstantno izboljševanje in ‘brainstormanje’. Zaradi tega ne zaspimo, posledično pa s tem omogočamo svojim plesalcem kakovostno izobraževanje.
Na spletni strani imate krasno zapisan moto, da delujete pod sloganom skromnost, spoštovanje in pripadnost. Zakaj so ravno te tri vrline vaše vodilo?
Skromnost, spoštovanje in pripadnost so vrline, ki so bile včasih pomembne za ljudi. Zdaj pa temu žal ni več tako. Če želimo to spremeniti, je treba to povedati na glas in začeti delati že z mladimi.
Kaj prinaša Force v slovenski in mednarodni prostor?
Force prinaša konkurenčnost na odru in pozitivo izven odra.
In ker smo pred novo sezono, seveda vprašam, kaj naj prinese, kam so usmerjene sile, načrti, želje, zamisli?
Vsako novo sezono imamo željo biti boljši kot prejšnje leto, želimo rasti, najti nove izzive in jih uresničiti. Trenutno so naše moči usmerjene v pridobivanje novih članov in promocijo filma. Želje na splošno so vedno visoke, realnost pa jih skozi čas malce spreminja. Predvsem si želimo, da bo nova točka znova prinesla zadovoljstvo tako gledalcem kot nam.
Hvala in vse dobro z dokumentarcem ter plesom v živo!
