Mateja Mikulan je plesalka, ki je odigrala eno od ključnih vlog v zgodovini orientalskega plesa v Sloveniji. Poleg številnih dogodkov, hafel in delavnic, ki jih je organizirala, je ustanovila in devet let uspešno vodila festival orientalskega plesa Nawar, ki je v Slovenijo pripeljal številne svetovno poznane zvezde orientalskega plesa, kot so Azad Khan, Mercedes Nieto, Shereen, Maria Aya, Nesma in Randa Kamel. Pred kratkim je v ožjem krogu plesnih prijateljev in družine obeležila 20. obletnico svojega delovanja, in to se mi je zdela odlična iztočnica za pogovor.
20 let orientalskega plesa. Katere misli se ti prve utrnejo ob tem stavku?
Najprej mi pride na misel, da je to več kot pol mojega življenja. Bilo je turbulentno, poučno, avanturistično … Veliko vsega se je zgodilo. Nikoli si namreč nisem mislila, da bom končala v orientalskem plesu.
Greva od začetka. Kolikor poznam tvojo zgodbo, te je na tečaj prvič zvabila tvoja teta? Pred tem nisi ničesar plesala oz. nisi nikoli videla orientalskega plesa, da bi te navdušil?
Tako je. Ko sem bila še majhna, sem dve ali tri leta plesala v Urški, v gimnaziji pa sem se veliko ukvarjala z aerobiko. S plesom sem znova začela skupaj s svojo najmlajšo teto pri Maši Kagao Knez z afriškimi plesi, ampak Maša je kmalu za tem odšla v Pariz, in učiteljica, ki jo je nadomeščala, ni bila po najinem okusu, zato sva nehali. Leto za tem je teta rekla, da je našla eno super plesno vadbo, trebušni ples, in da greva. In sva šli. Najprej sva začeli pri Vesni Jevšenak in kmalu nato odkrili Mirjam Mihelčič Korez, kjer sem jaz ostala dobri dve leti. Tako sem počasi vzljubila orientalski ples. Pri Mirjam sem spoznala še Anito in Elin, s katerima smo na Mirjamino pobudo veliko plesale in nastopale. Mirjam mi je predala res dobre osnove in kmalu smo na njeno pobudo začele s poučevanjem. Jaz sem začela učiti v Plesni šoli Bolero v Šentvidu, kjer sem poučevala eno sezono. Nadgrajevale smo tudi svoje znanje. Spomnim se, da je Mirjam v Slovenijo na delavnico povabila angleško plesalko Maggie Caffrey in ta nam je razširila obzorja. Ugotovile smo, da je v orientalskem plesu še veliko neznank, in tako smo se odločile, da se bomo na Maggijino pobudo udeležile orientalskega plesnega festivala JWAAD v organizaciji Josephine Wise v Angliji. Mislim, da se je pisalo leto 2005. Festival je zame, tako kot da spustiš malega otroka v trgovino s slaščicami. Bila je velika izbira delavnic v različnih plesnih stilih in z arabsko glasbo v živo. Spomnim se, da sem ves svoj denar zapravila za plesne pripomočke in zasebne ure saidija. Na tem festivalu me je vse skupaj zares prevzelo, in ko sem se vrnila v Slovenijo, sem začela resno raziskovati, kje bi se še lahko učila in kako bi lahko napredovala.
Si po vrnitvi iz Anglije še poučevala?
Sem. Najprej pri Elin Matjašič v njenem društvu Lotosov cvet, nato pa sem šla na svoje. Kar nekaj let je bila moja edina zaposlitev poučevanje orientalskega plesa. Imela sem okoli šest skupin na teden. Učila sem na Vrhniki, v Zagorju, Litiji in na Golem, v Ljubljani smo plesale s puncami iz skupine Mawahib.
Si tudi veliko nastopala?
Če govorimo rojstnodnevnih zabavah, potem je odgovor ne. Sicer sem skoraj vedno imela dobre izkušnje s tovrstnimi nastopi, razen dveh mogoče, a se nekako nisem našla v tovrstnem nastopanju.
Pa nadaljujva s tvojima najbolj znanima projektoma. V Sloveniji si ustanovila in nekaj let vodila festival Nawar in zelo dobro obiskane orientalske večere v klubu Zlati zob. Lahko poveš, kako sta ti dve zgodbi nastali?
Odkar sem začele hoditi na festivale v tujino, sem si želela, da bi tudi v Sloveniji imeli takšen festival. Seveda smo imeli Bazar, ki je bil super, ampak se mi je zdelo, da bi lahko bilo ponujenih več delavnic, pa predvsem sem pogrešala slovenske učiteljice, ki bi na festivalu učile. Bila sem in sem še vedno mnenja, da smo imeli/imamo v Sloveniji vrhunske plesalke, od katerih bi se lahko učili doma. Predvsem sem iskreno in malce naivno verjela, da se vse slovenske učiteljice in plesalke lahko povežemo med seboj ter delimo izkušnje in znanje. Tako sva z Majo Šijakov – Hasno organizirali prvi festival Nawar novembra 2010 z gala večerom v Španskih borcih. Na prvem festivalu so učile slovenske učiteljice Maja Šijakov, Sara Vujinović in Irina Stanković, od tujih pa Shereen, Mercedes Nieto ter bobnar Chronis Taxidis. Organizacija je bila izjemno naporna, bili sva brez pravih izkušenj in znanja, ampak vzdušje na festivalu je bilo odlično in dobili sva veliko podpore plesalk iz Slovenije in tujine.
Lahko rečem, da je bil prvi festival uspešen, in tako sva se odločili, da nadaljujeva, čeprav sva bili po koncu festivala fizično in psihično povsem izčrpani. Res lahko rečem, da sem z veliko ljubezni in zanosa organizirala festival. Bila sem zadovoljna, da so bile delavnice dobro obiskane, da so bile udeleženke zadovoljne. Na Nawarju je tako nastala neka skupnost, neka družinica. Po treh malo bolj in malo manj uspešno izpeljanih festivalih je s strani plesne kolegice Sare Vujinović ‘padla’ ideja, da bi povabili egiptovsko plesno zvezdnico Rando Kamel. To je bil finančno ogromen zalogaj, saj je samo njen honorar bil vrtoglavo visok. Zato sem v organizacijsko ekipo za 4. Nawar leta 2013 povabila k sodelovanju še tri plesalke, da bi s skupnimi močmi lahko izpeljali ta projekt. Festival je bil obiskovalcem in udeleženkam zelo všeč in smo ga kljub številnim preprekam izpeljale. Žal pa je imel veliko pomanjkljivosti, bilo je veliko šuma v komunikaciji med organizatorkami in zaključile smo z velikim finančnim minusom, ki smo ga nekatere od nas odplačevale še kar nekaj mesecev. Ugotovila sem, da tako velik festival v Sloveniji žal ne more obstati. Če lahko dodam, je bil velik minus pravzaprav že drugi festival, leta 2011, zato sem tretji Nawar leta 2012 izpeljala previdneje, z manj učitelji. Ampak o finančni plati se nikdar ne govori, to je skoraj tabu tema. Se mi zdi, da si večina ljudi predstavlja, da s tem bajno zaslužiš in potem vse leto živiš od tega. A je to daleč od resnice, saj je največji uspeh že, če se pokriješ, da si na koncu finančno na pozitivni nuli. Kje je potem še vse preostalo. Delo za festival je namreč večmesečni projekt, veliko vložene energije, veliko priprav. To delo seveda ni plačano. To lahko počneš, samo če ti je to v veselje, če to rad delaš. Jaz sem to počela z zanosom, ker sem res želela, da plesalke in tečajnice pridejo in spoznajo druge učitelje. Za marsikoga je namreč nemogoče potovati v tujino in se učiti od tujih pedagogov, zato so te delavnice na festivalu predstavljale izjemno priložnost za nabiranje novih znanj. Moje mnenje je namreč, da bi se vsak, ki se s plesom ukvarja vsaj malo resneje, moral učiti od več učiteljev. In to je bila zamisel Nawarja. Da spoznaš druge učitelje, se od njih učiš. Da vidiš druge plesalke, se družiš z ljudmi, ki imajo isti hobi kot ti, in uživaš v vsej pestrosti, ki jo orientalski ples ponuja. Festival Nawar je v svojih osmih izdajah gostil 31 domačih in tujih učiteljev.
Če se prav spomnim, ker sem bila tudi sama del organizacijske ekipe Nawar 2013, si takrat na odru rekla, da je to zadnji festival in da ga ne boš več organizirala.
Ja, res sem to rekla in to sem tudi smrtno resno mislila. Pozneje, ko stvari prespiš in prežvečiš, se naspiš, ko preboliš velik finančni minus, ugotoviš, da si še vedno malce neumen in da bi to še vedno rad počel. Ampak drugače. Nawar je imel tako skoraj eno leto pavze. Nawar je bil v sodelovanju s teboj (Nataša Kočar, KUOD Bayani, op. p.) v Kamniku zaradi nižjih stroškov izvedbe. In res se mi zdi, da je potem leta 2015 Nawar zares postal to, kar sem si od vsega začetka želela. Kakovosten dogodek, ki je bil zbirališče navdušencev nad orientalskim plesom, ki smo jim ponudili kakovostno vsebino. Nawar je res postal velika plesna družina, kamor so se plesalke vračale, in zdi se mi, da so bili vsi štirje Nawarji v Kamniku, od 2015 do 2018, ena taka zlata doba. Organizacija festivala me je naučila, da stvari nikoli ne morejo biti popolne in da je treba včasih tudi malce spustiti stvari iz rok. Kar je za perfekcionista, kar sem sama, težko sprejeti. Še vedno mi v ušesih odmeva stavek Vesne Lešnik iz Monsa, ki je rekla, da popoln dogodek ne obstaja in da gre skoraj vedno nekaj narobe. Ko sem to sprejela, je bila sama organizacija zame manj stresna.
Zdaj pa morava povedati še to, kako so se začele zelo dobro obiskane orientalske hafle v Zlatem zobu?
To se je zgodilo spontano. Na začetku sta hafle organizirali Alja Shaar in Ines Kočar. Prvič sem bila v Zlatem zobu leta 2012, ko je na Aljini in Inesini hafli nastopila Shereen, s katero smo imeli ravno v tem času delavnice. Zlati zob me je navdušil s svojo toplino in domačnostjo. V tistem času sem ravno začela s plesanjem kubanske salse in sem takratnemu učitelju salse predlagala, da bi v Zlatem zobu organizirali orientalsko-kubanski ‘žur’. S tem predlogom sem šla v Zlati zob do Edne in Nenada in odločitev je padla. Prvi ‘žur’ je uspel z okoli 30 ali 35 gledalci, ampak Edna in Nenad iz Zlatega zoba sta bila zadovoljna in sta želela, da to še kdaj organiziramo. In tako se je začelo. To se mi je zdela izjemna priložnost za vse plesalke, da pridejo in nastopajo na odru. V veliki dvorani Zlatega zoba je bil namreč oder. Poleg tega je imela možnost vsaka plesalka, ki je to želela, da pride in da nastopa, da se tudi na ta način družimo. Hafle so bile vedno zelo dobro obiskane, in vsi, tako plesalci kot gledalci, smo tam uživali. To so bili resnično dobri časi. Ogromno smo plesali, ogromno smo se družili in ogromno plesalk je zaplesalo na njihovem velikem odru ali v njihovi dnevni sobi. Hafle v Zlatem zobu so se zgodile vsaka dva do tri mesece, dobri dve leti zapored, tam smo gostili tudi odprti oder Nawarja, tekmovanje in dobrodelni dogodek. Z Edno in Nenadom sem odlično sodelovala in na ta čas imam zares lepe spomine.
Poleg Nawarja in dogodkov v Zlatem zobu si v Sloveniji organizirala še dodatne plesne delavnice s tujimi učitelji.
Tako je, kar nekaj njih. Dvakrat Shereen, Mario Ayo, mislim, da je bila tukaj prvič spomladi 2012. Mario sem namreč že pred tem dlje spremljala na družbenih medijih in se mi je zdela ‘gajstna’. Ko je prišla prvič sem, smo organizirali manjši dogodek, na katerem smo poleg Marie poučevale še Nika Mlakar, Vesna Zorman ter sama. Marca 2013 sem povabila Mercedes Nieto in njeno profesionalno plesno skupino The Nymph oriental dance company.
V svoji 20-letni karieri si poučevala in nastopala tako v Sloveniji kot v tujini. Postala si priznana koreografinja, tvoje koreografije so zmagovale na festivalih v tujini. Med drugim si bila asistentka priznane češke plesalke Katarine Shereen. Kako je nastala ta naveza?
Shereen sem spoznala na enem festivalu v Riccionu v Italiji in bilo je, kot da bi se že vrsto let poznali. Ko pa sem jo videla plesati balady, sem bila očarana. Do takrat še nisem videla nikogar, ki bi tako plesal kot ona, in popolnoma me je prevzel njen stil, predvsem balady. Postali sva zelo dobri prijateljici in bila je moja dolgoletna učiteljica. Nekega dne v letu 2011 me je poklicala in predlagala, da bi z njo poučevala na njenem plesnem intenzivu na Češkem. To je bila moja prva delavnica v tujini in bila sem strašansko živčna, a bilo je super, in nato me je na svoj intenziv znova povabila. Leta 2013 sem na poziv Marie Aye učila v Grčiji, kmalu zatem me je Shereen prosila, če bi postala njena asistentka, saj je vmes rodila in si je želela pomoč pri poučevanju v Evropi. Tako sem za deset dni odšla z njo na Sardinijo, a se je najina naveza žal končala, saj je imela težko operacijo kolena, zaradi katere dve leti ni plesala in poučevala. Sem pa bila del organizacijske ekipe simpozija SHRQ v Pragi leta 2014, ki ga je organizirala Shereen. To je bil res enkraten dogodek in želim si, da bi bilo tovrstnih dogodkov morda več kot plesnih festivalov, saj smo vsi odnesli kopico znanja.
Kar se tiče tekmovanj, mislim, da nisem ‘za to’. Prijavila sem se na eno tekmovanje, pa žal ni bilo preveč uspešno. Leta 2013 smo s takratno skupino Nawar (sestavljale so jo Sara Vujinovič, Ana Perčič, Špela Zupan in Tamara Zrim) zmagale v Budimpešti na festivalu Cairo. Tako rekoč smo pometle s konkurenco, ker smo bile zares močna ekipa plesalk. In to je bilo zame dovolj. Ugotovila sem, da ne potrebujem te potrditve, je bila pa dobra izkušnja. Na nekaj tekmovanjih sem sodila, a tudi to nerada počnem, ker se mi zdi, da vsaka plesalka, ki se prijavi na tekmovanje, v svoj nastop vloži ogromno časa, dela in poguma, mi pa jo potem na festivalu ocenjujemo. V orientalskem plesu znajo biti poznani učitelji do tekmovalk naravnost kruti, in poznam veliko plesalk, ki so jim kritike s strani velikih učiteljev porušile samozavest. Kritike so velikokrat padale na njihov videz, namesto da bi ocenjevali ples. Jaz sem vedno, ko sem bila v žiriji, poskušala izpostaviti dobre stvari in potem podala konstruktiven komentar, nasvet. Zdi se mi pomembno, da tekmovalka dobi ‘feedback’ v tem smislu, da ve, kaj je dobro in na čem mora še delati. Drži pa, da so nekaterim dekletom tekmovanja služila kot odskočna deska za mednarodno kariero. In kar nekaj poznanih in priznanih plesalk si je svojo kariero zgradilo z obiskovanjem številnih tekmovanj po vsem svetu. Eden zadnjih projektov, v katerem sem sodelovala, je bil projekt Awalim Revival, ki sem ga ustvarila skupaj z bosansko plesalko Aleksandro Tešanović, kjer sem sodelovala kot sokoreografinja in plesalka. Projekt je trajal leto in pol, zaključil pa se je z nastopi v Banjaluki, Sarajevu in Beogradu. Bila je zelo zanimiva izkušnja.
Spregovoriva še o t. i. ‘body shaming’ ali sramotenju fizičnega telesa, kar je ena od zelo perečih tem, ki so v zadnjih dveh letih dvignile veliko prahu na svetovni orientalski plesni sceni. Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Ja, ‘body shaming’ je dvignil veliko prahu v zadnjih letih, dogaja pa se od nekdaj. Samo da se pred tem o tem ni govorilo oziroma se ‘ni smelo’, saj so to najraje počele predvsem velike ‘zvezde’ orientalskega plesa, ki zdaj o tem na veliko razglabljajo in zagovarjajo, da so vsa telesa enaka. In v Sloveniji ni bilo nič drugače.
Ker sem sama od nekdaj bolj ‘polne’ postave, sem tega doživela ogromno. Moja najljubša je vedno bila, ja, ‘sej’ ti pa kar dobr’ plešeš glede na to, da nisi suha. Kot da ima to zvezo s čimerkoli. Če si dober plesalec, si dober plesalec ne glede na to, ali si majhen, velik, suh ali debel. Najhuje je, ko to doživiš s strani plesnih kolegic, s katerimi naj bi se načeloma medsebojno podpirali, ali pa da te kar takoj postavijo v tisti predal, da nisi dober, zato ker ne ustrezaš nekim družbenim normam ali trenutnim trendom videza. In potem se moraš še toliko bolj truditi in vlagati toliko več dela, da nekaj dosežeš. In sem vesela, da se zdaj o tem toliko govori tudi v orientalskem plesu. Ljudje se ne zavedajo, da vse te opazke in pripombe ljudi hitro pripeljejo do nezdravega odnosa s samim sabo in nezdravega odnosa s hrano. Pa da ne bo pomote, ‘body shaming’ gre v obe smeri, ali si premočan ali pa presuh.
Zadnja leta si se malce umaknila s plesne scene in si se podala v svet slaščic. Zakaj?
Po projektu Awalim v Bosni sem čutila, da se moram znova najti kot plesalka in učiteljica. Ta projekt me je fizično in predvsem psihično spravil v kot. Potrebovala sem čas, da znova najdem svoje mesto v orientalskem plesu, da se spet najdem kot plesalka in učiteljica. Srečo sem imela, da sem bila takrat obkrožena s pravimi ljudmi, predvsem s svojimi plesalkami skupine Mawahib. Že od nekdaj sem rada pekla, in v tistem trenutku, ko sem potrebovala umik od sveta orientalskega plesa, je znova prišla na dan ta moja želja oz. strast do peke slaščic. Po naravi sem kreativen človek in vedno potrebujem nekaj, da se lahko izrazim. To sem storila prek peke slaščic. Ko je prišel kovid, sem v prvi karanteni ves čas doma pekla, in ne glede na to, da je samo delo naporno, me na nek način sprošča.
Kakšni so tvoji načrti za prihodnost, vključujejo tudi ples?
Čeprav sem pred dvema letoma rekla, da je moje plesne kariere konec, temu v resnici ni bilo tako. Plesala sem z dekleti iz svoje skupine Mawahib. Delo z njimi me je odpeljalo stran od resničnega sveta. Po določenem času sem začela ples in poučevanje zares pogrešati. Predvsem poučevanje in druženje. Trenutno poučujem v Litiji in ustvarjam s svojo mini plesno skupino. Odločila sem se, da občasno organiziram tudi kako plesno delavnico, saj zares uživam v sestavljanju koreografij in poučevanju le-teh. In vedno z veseljem gledam plesalke, ki plešejo moje koreografije in v njih uživajo. Ples mi v tem trenutku predstavlja hobi in res rada poučujem, zato bom s poučevanjem nadaljevala, dokler bo le zanimanje. Še vedno si želim novih znanj s področja orientalskega plesa, gotovo se udeležim še kake delavnice, imam kar nekaj želja v zvezi s tem in upam, da jih bom uresničila. Vedno sem si tudi želela ustvariti predstavo, tako da nekega dne morda … Sicer pa upam, da bom plesala, dokler bom fizično to lahko počela.
