Pogovor s plesalcema latina in standarda, ki sta pisala zgodovino slovenskega športnega plesa
Pozdravljena, Matej in Špela. Gledam arhiv in vidim, da sta decembra 2004 začela z vajino skupno tekmovalno kariero, ki je trajala do leta 2013. Dolga doba, predvsem v današnjem času, ko že v mlajših kategorijah menjajo partnerje kot po tekočem traku. Kaj menita, da je botrovalo, da sta vidva ostala pripadna drug drugemu?
Matej & Špela: Zdravo, skupaj sva plesala 14 let, prva mednarodna tekma je bila v Milanu marca 2002, leto pred tem sva začela plesati skupaj. Veliko ljudi reče: “to so bili drugi časi”, s čimer bi se strinjal, pa še kljub temu je veliko odvisno od vzgoje in podpiranja staršev. Bratov in sester ni tako veliko v plesnem svetu, smo pa vsi odmevni, med nama je drugačna vez, ki je kdaj pa kdaj bila tudi v slabo, no, večinoma pa v dobro in nama je koristila pri vseh podvigih.
Po štirinajstih letih in štirinajstih naslovih državnih prvakov sta se razšla; Matej, ti si odplesal v Moskvo v nove tekmovalne zmage, kajne? Osveži nam spomin, zakaj si odšel?
Matej: Odhod ni bil lahek, nisem se odločil čez noč, botrovalo je marsikaj. Kot prvo je bila ovira finančna plat, ker sva si želela še več in za nadaljevanje vzpona najine skupne kariere bi morala vložiti še več od že tako zelo velikega vložka. To je bila ravno tudi neka prelomnica, ko moraš začeti služiti sam in se odcepiti od finančne (so)odvisnosti od staršev. Veliko plesalcev se ustavi, ko začnejo delati v službah. Prav tako v plesnih šolah učenje plesa prevzame ves čas, lahko nastane tudi težnja po ustvarjanju družine in svojega življenja. Takrat sva se pogovorila in na novo leto povedala doma, da je čas za nadaljnjo pot. Bile so solze v vseh očeh, kot tudi razumevanje situacije.
Špela, ti pa si se odločila, da greš med trenerje in sodnike. Si imela dovolj tekmovanj oziroma zakaj nisi več tekmovala?
Špela: Točno tako. Čutila sem, da si tekmovanj ne želim več zaradi vseh obveznosti, ki z njimi pridejo. Predvsem rutinski deli vikenda, čas pred tekmovanjem, ti mi niso več ustrezali. Vedela sem, da sem se prav odločila, ko sem obiskovala tekmovanja po tem in nisem čutila nobenih čustev do občutkov na tekmi. V sebi sem mirna in to je potrdilo, da sem ta čas preživela.
Kaj menita, s čim sta se zapisala v zgodovino slovenskega tekmovalnega plesa?
Matej: Upam, da zaradi dobrih lastnosti in dobrega timskega dela, poslušnosti, naju kot osebnosti, plesalcev. Zaradi staršev in trenerjev, ki so naju usmerjali k vrhunskim rezultatom. Pa tudi po tem, da se vsi lahko gremo ples, tudi če so starši ‘navadni’ delavci, da je najpomembnejša ravno ta ekipa in prava podpora.
Špela: Kot uspešen plesni par z družinskimi vezmi, torej bratsko-sestrskim odnosom. Zaradi uspehov, zaradi osredotočenih želja, ki sva jih dosegla tudi zaradi drugih odpovedovanj. Gotovo tudi z najinim načinom plesa.
Ne vem, če smem pisati v sedanjem času ali je bolje preteklik; me boš popravil, prosim. Kakšno je, Matej, življenje plesalca v tujini? Nad čim si najbolj navdušen in nad čim čisto nič, če sploh je kaj takega? Kakšno je življenje v Moskvi, kje sploh živiš, kaj delaš? Koliko plesnih šol je tam in koliko plesalcev?
Matej: No, trenutno sem v Sloveniji že od 9. marca, ampak se razume, da nas je situacija, v kateri smo zaradi covida, vse malo ustavila. Prišel sem ravno podaljšati vizo pa se je v tem času podaljševanja meja zaprla in do danes še nisem mogel odpotovati nazaj. Življenje pa je tam isto kot tudi tu. Soočaš se s težavami tako v tujini kot tudi doma, samo da je doma večja čustvena podpora. V Moskvi je okoli 25 milijonov prebivalcev, na pamet lahko rečem, da je okoli milijon plesalcev, pa ne vem, če sem veliko zgrešil. Plesnih šol je ogromno. Je pa malo drugačna vzgoja, to, da otrok pleše, pomeni ponos v vsej družini, pa je tudi pri nas, ampak sem to drugače občutil. Vidi se tudi razlika med otroki v Moskvi in če odpotuješ malo iz mesta. V Moskvi se želijo vsi približati Evropi in mislijo, da je tak način najboljši, otroci so na vseh možnih krožkih in se učijo od violončela do klavirja in plesa in baleta in nogometa, tako da jim ne ostane dosti od družine, in so zato tudi malo bolj leni pa neposlušni ali pa pač ignorirajo. Iz mesta, tam pa vidiš, da jim ušesa in oči rastejo, ko jim govoriš ali kažeš stvari. Seveda se pozneje na višji ravni spremeni tudi pri mestnih otrocih, če pridejo do tja.
Mislim, da sva se nazadnje srečala na enem od državnih prvenstev, kjer si naredil masterclass podjetja za ličenje MUD. Torej nisi samo mojster plesa, temveč tudi ličenja. Zakaj ta dejavnost, če je seveda še aktualna?
Matej: Da, lansko poletje sem se izobraževal za vizažista pri Make-up Designory in ga uspešno končal. Načrt je odpreti trgovino in izobraževanje v Moskvi, kar je bilo že skoraj povsem nared, ko se je zadeva z epidemijo ravno začela. Zdaj bomo videli, kaj in kako bomo naprej. Mi pa je ta izkušnja zelo veliko dala. Prijatelj Dule, direktor, ki vodi MUD, je organiziral že kar nekaj srečanj tudi za plesalce, da se naučijo pravilno ličiti, in tudi nama s Špelo zelo pomagal v najini karieri z nasveti, uporabo njihovih izdelkov in tudi sicer z njegovimi navdihujočimi življenjskimi zgodbami, pogovorom, pogledom na življenje, saj je zelo človeški.
Leta 2014 pa si, Špela, ustanovila svojo plesno šolo oz. studio King Dance v Domžalah. Je bila to od nekdaj tvoja želja ali je to prišlo ob pravem času?
Špela: Želja po poučevanju se je oblikovala skupaj z zadnjimi leti tekmovanja, ko sva z Matejem že učila pare v Sloveniji in tujini. Ob predajanju znanja uživam in obenem z drugačne perspektive drugače razumevam ples in se hkrati, jasno, tudi sama vedno kaj novega naučim.
Glede na to, da izhajaš iz tekmovalnega sveta, je fokus šole športno tekmovalni ples, ker kot vidim, poučuješ tudi mnogo ostalih plesnih zvrsti oz. tečajev?
Špela: Mnogo ravno ne, nekaj pa. Koncentracija je na širjenju tekmovalnega plesa v paru, za vse generacije, prav tako pa v studiu vodim tečaje družabnega plesa, plesno telovadbo za zdravje starejših in mlajših.
Z letošnjim letom se ti je pridružil Matej, torej pomeni, da si se vrnil v Slovenijo?
Matej: Kot sem rekel, sem trenutno v Sloveniji, in kot vidim bližnjo prihodnost, bom še tukaj, tako da se z veseljem še malo zavrtiva. Končujem pa faks v Rusiji, tako da imam še nekaj obveznosti tudi tam.
Si tudi sodnica za latin in standard, kar je seveda poseben izziv. Spomnim se vajinega očeta, ki se je mnogokrat razhudil na sodnike, če nista dosegla rezultata, ki bi bil njemu po godu. Kako doživljaš ti sojenje?
Špela: Oče je najina tekmovanja doživel za snemalno kamero. Bil je najin najstrožji sodnik. Kadar sva po njegovo plesala ‘zares slabo’, sva imela najboljše rezultate. In obratno. Kamera je lahko zelo varljiva za tiste, ki za njo snemajo. Je pa res, da je rad pokomentiral končne razglasitve. Oče je brez dlake na jeziku. Če mu je bil nekdo všeč, ga je osebno pohvalil, če se z razglasitvijo ni strinjal, pa je rekel, da sodniki tisti dan niso dobro videli (smeh).
Je ukvarjanje s tekmovalnim plesom bilo nekoč lažje/težje v primerjavi z danes?
Matej & Špela: Vsaka generacija se spopada z različnimi preprekami, težko je soditi, kdaj in v kakšni situaciji je komu težje ali lažje, ker sami nismo v njej. Naša lastna nam je dala svojo šolo in je prav, da jo tudi drugi imajo. Se pa vedno govori, da samo najmočnejši in najboljši zmaga, in to 100-odstotno velja za vse čase.
Z razvojem sveta, človeka, dojemanja vsega, kar obstaja, vse dobiva vse boljšo in skoraj nepredstavljivo obliko. Ko že mislimo, da bolje ne more biti, da je to perfekcija … Plesna telesa postajajo vrhunska atletska orodja novih skrajnosti, a kot rečeno, vsako obdobje ima svoje maksimume in za tisti čas mega rezultate.
Vidita kje v bližnji prihodnosti ponovno plesnega ptiča feniksa v slovenskem plesu kot takrat, ko sta plesala vidva in so bila finala in svetovni naslovi mnogokrat slovenski?
Matej & Špela: Tu ni težava v plesalcih. Ti, ki so, so uspešni. Škoda, da morajo/moramo Slovenci plesati za druge države. Sam verjamem, da če bi bila podpora in pravilna strategija, bi bilo več parov in več najboljših rezultatov, in upam, da se to kmalu zgodi. Imamo super trenerje, ki so bili najboljši med najboljšimi plesalci, in se v tujini dokazujemo, zakaj ne bi tudi v Sloveniji to uspelo. Mislim, da bi morali z marketinškimi in menedžerskimi znanji osvojiti ljudi, navdušiti vodilne, ki bi v plesu videli možnost samopromocije in tako bi lahko naprej oblikovali maso ljudi, kjer bi se otroci, najstniki in mladi poistovetili in ‘sledili idolom’, starejši pa bi v tem našli odlično rekreacijo, hkrati pa bi s tem dvignili kulturno razgledanost naroda.
Kako sta doživela letošnje leto, ki je bilo seveda posebno? Kaj sta počela v korona času za motivacijo, za pozitivo?
Matej: Ko se ni smelo v dvorano, sem končno lahko kaj pomagal doma okoli hiše, to je nekaj, kar sem v Moskvi pogrešal, zdaj pa že pogrešam delo s pari.
Špela: Nimam težav s pogledi na svet, od nekdaj sem pozitiven človek. Kadar sem prosta, sem v naravi. Najraje v gorah in hribih. Na nogah ali vzmetenem kolesu. Raziskujem, kar me takrat zanima, ker sem radovedna.
Kaj vaju pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Matej: Žalosti, ko se zaradi finančne plati zelo perspektiven par razide. Osrečuje pa, ko vidiš, da predano znanje pade na plodna tla, ko se učenci preprosto nasmejejo in ti povejo, da tako pa gre.
Špela: Sreča in veselje, ki jih vidiš v ljudeh, ko zapustijo plesno dvorano. Žalosti vsaka izguba posameznika, ki v plesu ne vidi več svoje sreče.
Kaj počneta, kadar ne plešeta? Čemu namenjata proste trenutke?
Matej: Jih je v zadnjem obdobju zelo malo (smeh), družina, pogovor, pridobivanje novih izkušenj.
Špela: Širjenju znanja za življenje, duhovnemu razvoju, druženju.
Je bila pri vaju opcija B, če se s plesom ne bi izšlo?
Matej: Vzgojena sva bila v slogu ‘’kaj pa če se poškoduješ in ne moreš več plesati’’, torej je bila opcija B izobrazba, zato sem študiral kemijsko tehnologijo in zdaj v Rusiji dokončujem ekonomijo.
Špela: Po tem, kako naju je posrkalo v plesni svet, ni bilo druge možnosti, kot da nama uspe, kot je.
Kakšne so želje in vizije za naprej? Imata vnaprej določene poti ali se prepuščata toku življenja?
Matej: Prepustiti se toku ni najbolje, seveda tudi ne plavati proti, ampak kdaj pa veš, da greš z njim ali proti njemu? Vedno je treba imeti neke cilje, kot so učili vsi trenerji in še danes mi učimo naprej.
Špela: Z zdravjem in malo sreče ter usmerjenimi mislimi, hkrati pa dopuščanjem toka za popestritev, in gre natanko tako, kot mora iti.
Po čem menita, da sta prepoznavna med ljudmi. Je kaj takega, za kar vesta, da ljudje rečejo, no, to je pa naš Matej oziroma Špela?
Matej: Jaz mislim, da bi znal biti po tem, da se z vsakim razumem in pogovarjam … mogoče (smeh).
Špela: Da sem resna, a s humorjem. Da sem dobra opora in prijazna.
Imata moto, ki vaju vodi v življenju?
Matej: Moto … Mislim, da jih imam kar nekaj, po rusko bi rekel ‘napravlenij’, ko pa vprašaš, kateri so, pa izginejo iz misli, torej jih ne smem izdati.
Špela: Večina navdihov mi je modra in zanimiva, izpostaviti enega ne morem, ker da vsak misliti po svoje.
Za konec pa, ker se bliža novo leto kaj želita plesnim kolegom in kaj sebi v letu 2021?
Matej: Predvsem zdravja!!! In da bi čim prej zapustili 2020 in kar se je zgodilo, no, prihodnost je tista, kamor stremimo.
Špela: Sebi in vsem ostalim želim, da ohranijo ali najdejo mir, srečo in veselje do življenja, zdravja in uspehov, kakor bi si jih sami najbolj želeli.
Hvala za vajino energijo in ostanimo zdravi!
Hvala enako.
