Intervju z Uršo Perčič oziroma Madam Urša o Glam Squad Burlesque!
Uršo poznam že 19 let, saj je bila ena prvih članic KUOD Bayani vse od začetka, od leta 2004. Najprej je postala nepogrešljiva članica ekipe orientalske plesne skupine, arabskih folklor in bollywooda, nato se je zavzeto posvetila tribal fusion plesu in ga kmalu po odhodu Mance Pavli začela v KUOD Bayani tudi poučevati. A pravi, da si je vedno želela še nekaj bolj drznega, nekaj, o čemer je na tihem sanjala. Burlesko. Ustanovila je eno edino šolo burleske v Sloveniji, Glam Squad Burlesque, ki bo drugo leto praznovala že deset let.
Urša, kako orientalska in bollywood plesalka, ki je pozneje postala predana plesalka tribal fusion stila, postane Madam Glam, vodja prve in verjetno za zdaj tudi edine šole burleske pri nas?
Plesala sem veliko različnih stilov, v katere sem bila zaljubljena in sem še vedno, ampak nekako se mi je vedno zdelo, da nimam dovolj svobode. Vsi plesni stili, ki sem jih plesala, so bili z nečim omejeni – s kulturo, na primer orientalski ples, tribal s strogo, rigidno tehniko, bollywood gre spet v povsem svojo smer. Meni je pa v bistvu bil všeč presek vsega skupaj – se pravi, da je osnova neka plesna tehnika, hkrati pa imam prostor za svojo interpretacijo, energijo in čustva, humor in bizarnost, tako da se mi je zdelo, da moram ustvariti nekaj novega, ker ni nikjer obstajalo to, v čemer bi se počutila svobodno.
Ko pomislim na burlesko, najprej pomislim na komedijo, ampak burleska ni samo komedija, je tudi ples?
Burleska je odrska umetnost, ki lahko vključuje tudi ples. V naši plesni šoli burleska vedno vključuje tudi ples, ker imam pač jaz plesne korenine in je to nekaj, kar me zanima in mi je všeč, pa tudi lažje je delati s skupino, ker se lahko naučimo nekaj otipljivega – koreografijo. V ameriški burleski, ki je preporod doživela v devetdesetih letih, lahko vidimo parodijo, posmeh, skoraj vedno pa vključuje tudi striptiz. Zdi se mi, da je golo človeško telo nekaj zelo lepega, hkrati pa nekaj, kar je lahko tudi smešno, zato je en tak dober vir lepote in humorja hkrati. In glede na to, da je v plesu naše orodje telo, se mi zdi to zelo dobra kombinacija.
Torej burleska ne vključuje nujno vedno elementa plesa?
Ne, sploh ne. V tujini v večini ne. To je posebnost naše šole – mi smo plesna šola, medtem ko v tujini ples po navadi ni v prvem planu. Sem in tja se najde kakšna akademija za burlesko, kjer delajo skupinske koreografije, ampak v večini performerji nastopajo solo. Nekateri gredo tudi bolj v politične vode, v satiro itd.
Od kod sploh burleska?
Beseda burleska pomeni parodijo, satiro. Burleske so bile znane že v renesansi kot parodija nekega znanega dela, lahko glasbenega, gledališkega ali opernega. Vse skupaj pa je res postalo bolj poznano konec 19. stoletja. Takrat še ni bilo slačenja, šlo je za neke vrste variete, bolj v stilu ‘vaudeville’ – različne glasbene in pevske točke, pantomima, iluzije, satire in parodije, mogoče celo rokoborba ali kakšen eksotičen ples. Slačenje je prišlo malo pozneje.
Kje si se ti naučila umetnosti burleske?
Na festivalih v tujini. Še ko sem plesala fusion, je bila na marsikaterem fusion festivalu kakšna delavnica v stilu burleske. Potem sem si kupila knjige, DVD-je in pregledala splet, nato sem začela hoditi na festivale z delavnicami v tujini in na predstave. Tako sem si izoblikovala svojo vizijo tega, kar bi si želela plesati. Tako da to, kar počnem, je v resnici moja zamisel burleske. Če bi vprašala druge umetnike, kaj je zanje burleska, bi verjetno dobila spet čisto drugačen odgovor. Burleska je bolj zamisel kot oblika. Ni zares nekih pravil, in to je tisto, kar je mene pritegnilo. Lahko počneš, karkoli želiš, dokler si spoštljiv. En dober rek je, ki ga uporabljamo ves čas: “Vintage style, not vintage values.” Torej videti je, kot da si prišel iz neke preteklosti, iz nekega drugega obdobja, a ohranjaš vrednote, ki so v veljavi danes. Torej predvsem brez seksizma, rasizma, homofobije in tako naprej.
Katera je tvoja najljubša izvajalka burleske?
Ne vem, če bi se lahko zares odločila. Omenila bi Jo ‘Boobs‘ Weldon, ki danes velja za mater neoburleske. Napisala je ogromno knjig in člankov, je strastna raziskovalka zgodovine in vpliva te posebne umetnosti, posnela je kar nekaj DVD-jev, ki so bili tudi moj prvi stik s tisto ‘pravo’ burlesko. Pred nekaj leti sem imela tudi čast, da sem jo spoznala in se učila od nje, in res me je navdušila s svojo energijo in znanjem.
V tvojih koreografijah je bilo na začetku veliko komedije, parodij, nato ste počasi začele s slačenjem, dokler se nekoč ti nisi popolnoma slekla na odru?
Ne, nikoli se nisem popolnoma slekla. V klasični burleski se načeloma nikoli popolnoma ne slečeš, vedno imaš pokrite t. i. ‘rožnate’ dele telesa. Torej tanke spodnjice in t. i. ‘nipple tassels’ – pokrovčki za bradavičke, ki jim ljubkovalno rečemo propelerčki, vedno ostanejo.
Kako pa je bilo z dekleti, so se brez težav slekla?
Najprej sem jim morala pokazati, da je to lahko zelo zabavno, tako da smo porabile kar precej časa, da smo iz nekih t. i. normalnih oblek prešle najprej na ‘bodije’, počasi slekle najlonke, potem pokazale trebuh, potem pa v bistvu ni več tako daleč. Ko si enkrat na tej točki, da si v spodnjem perilu na odru, lahko zelo hitro odvržeš nedrček in se pokriješ čez prsi. Načeloma je tako, da gre vsaka od plesalk do tam, do koder hoče. Je pa dejstvo, da ko si nekaj časa izpostavljen temu svetu, potem hočeš več. Zdi se mi, da vedno na začetku kar nekaj časa namenimo tudi temu, zakaj sploh to počnemo. Tako ima vsaka dovolj časa, da res dobro premisli, če je to nekaj, kar bi naredila na odru ali pa le pride na trening za zabavo. Ljudi spodbujam, da na treningu poskusijo vse, na odru pa po želji.
Ti nimaš težav z goloto, nisi imela nikoli težave sleči na odru?
Ne, z goloto nikoli nisem imela težav. Je bilo pa kljub temu drugače to narediti prvič na odru. Prav zato sem prvič preizkusila to v varnem okolju, na naši interni zabavi, ampak mi je bilo zelo všeč.
Kako povezuješ feminizem in goloto?
Tukaj bi malce navezala na zgodovino burleske. Prve, ki so se začele v burleski slačiti, so bile ženske, gledalci pa so bili vedno moški, večinoma tudi organizatorji in producenti. Govorimo o zlati dobi burleske v začetku dvajsetega stoletja. V devetdesetih pa se je zgodil veliki ‘comeback’ in so ženske začele organizirati tovrstne dogodke ter jih hodile tudi gledat. Večinoma so sedaj performerke tiste, ki držijo niti v rokah, in nastopajo zato, ker si tega tudi same želijo, kar je zelo pomembno za opolnomočenje. Tudi pri naših predstavah je večina gledalk, ne gledalcev. Moški, ki pridejo gledat, so po navadi partnerji gledalk ali nastopajočih, in v večini jim je zelo nerodno. Ko si na odru in se pripravljaš, da vržeš nedrček dol, ženske začnejo vpiti, moški pa gledajo v tla. Ne sicer vsi, ker nekaj smo jih že vzgojili – imamo svoje občinstvo, ki redno hodi gledat naše predstave in zna tudi sodelovati.
Sicer pa se mi zdi pomembno, da ženske pridejo gledat druge ženske, ki so jim podobne po postavi, obliki telesa, barvi kože, v čemerkoli. In potem vidiš, da si normalen, da smo vsi enaki. V vsakodnevnem življenju smo še vedno izpostavljeni različnim družbenim modelom, ki nam zapovedujejo norme, sprejemljivost, in vsako odstopanje ni sprejemljivo. Ko pa vidiš na odru deset žensk, vsako s svojimi znamenji, svojim številom kilogramov in razporeditvijo le-teh, je to drugače, je to lahko en zelo lep trenutek. Po predstavi ženske velikokrat pridejo do mene in mi rečejo, da jim je bilo všeč prav to, da ni bilo nobene take, kot so tiste ženske s plakatov na ulicah, ampak so vse take, kot smo mi same – normalne. Slečemo se zato, ker se lahko, ker smo svobodne, in ne zato, ker bi se morale, da lahko preživimo. To je privilegij, ki se ga zavedam, in v njem uživam. V plesu se v dobrem nastopu po mojem mnenju v vsakem primeru razgalimo na odru, tu je dodan še čisto fizičen aspekt tega.
A pride kdaj tudi kakšen neprijeten komentar?
Večina neprijetnih komentarjev najbrž ne pride do mene. Enkrat smo imeli med občinstvom vinjen par, ki se je neprimerno obnašal, pa so ju varnostniki pospremili ven. Moram reči, da sem tudi prijetno presenečena, da na družbenih omrežjih ne prejemam nobenih opolzkih komentarjev ali čudnih sporočil. Morda enkrat na leto pride kakšen čuden komentar, ampak s tem hitro opravimo, ga opozorimo enkrat in ga blokiramo. Se pa seveda tudi mi trudimo, da na družbenih omrežjih ne objavljamo zares golih fotografij, že zaradi algoritmov, in da nikoli ne označujemo pravih oseb, saj so to dekleta, ki imajo v vsakodnevnem življenju tudi druge vloge in zaposlitve. Če katera izrecno ne želi biti na fotografiji, to tudi spoštujemo.
Urša, lahko, prosim, razložiš, zakaj dekleta pridejo na tečaj burleske in kako poteka ta proces učenja ter kdaj so pripravljena na to, da se slečejo na odru?
Torej na tečaj pridejo različni profili ljudi, pa tudi z leti se to spreminja. Na začetku večina niti ni vedela, kaj pričakovati, zdaj pa je to drugače, saj imamo že zelo dodelan profil tudi na družbenih omrežjih, tako da vedo, kaj počnemo. Jaz jih na začetku vedno vprašam, kako so izvedele za nas in kaj pričakujejo, da se bodo naučile. V zadnjem letu predvsem dobivam odgovor, da se ženske želijo počutiti bolj ženstvene. Moram reči, da me je to presenetilo, ker kaj pa je zares ženstveno? Po mojem gre tukaj spet za nek vsiljen družbeni konstrukt pričakovanj in stereotipov. Ugotavljam, da se skoraj nobena od njih ne počuti dovolj ‘ženstveno’. Tako da jih začnem spodbujati najprej, da se začnejo drugače gledati, morda tudi oblačiti. Da ne pridejo na trening v trenirki, ampak morda v obleki, krilu, morda si oblečejo bolj seksi spodnje perilo, samostoječe nogavice … Nato se začnejo prek plesnih gibov spoznavati s svojim telesom, kaj vse zmore, naučijo se hoditi v visokih petah, veliko delamo na odrski ‘prezenci’, izražanju čustev, čustvih … Na osnovnem tečaju gremo res skozi en tak spekter gibov, izražanja in priprave za nastop, ki pa seveda ni obvezen. Nastopa tista, ki to želi. V teh treh mesecih začetnega tečaja si večina to na koncu želi, sploh ko vedo, da potem ne bom objavila posnetka. Da se potem zgodi res en lep premik, ena lepa rast. K meni pridejo sive miške, zapete v puloverje, ki rečejo, da imajo dve levi nogi, in potem jih vidiš na odru, ko postanejo vse prej kot to, in občutek je res neverjeten. Poleg tega smo ustvarili eno čudovito skupnost. Dekleta se med seboj družijo tudi izven plesne šole, hodimo na izlete, koncerte, si izmenjujemo obleke.
V zadnjem letu je na sceno prišel tudi Glam Mačo. Se obeta nov slovenski ‘Chippendales’? Kako je prišlo do tega?
Na predstavah burleske je v navadi, da po striptizu oder pospravijo ‘stage kittens’ – odrski mucki. Po navadi so to učenke in bodoče performerke, jaz pa sem si zaželela moške. Najprej so bili to naši kolegi, eden od njih se je navdušil nad plesom in se začel dodatno izobraževati. Tako je postal na hišni Mačo in zdaj on uči nove mucke. Upam, da z novo sezono nastane nova skupina. Rada bi poudarila samo še to, ker je govora o moških in ženskah – za nas ni pomembno, kako se človek identificira, pomembno je samo, da ima željo po plesu in nastopanju. Pri nas so dobrodošli vsi.
Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
Želim si ustvariti zares dobro podlago, da se stvari razvijajo naprej. Rada bi imela več učiteljev, kar se počasi že dogaja. Da zrastemo in ponudimo več različnih stvari. Rada bi predstavila svoje delo širšemu krogu ljudi in rada bi, da bi se ljudje sprejeli take, kot smo, da bi se znali sami sebi nasmejati in se ne jemati tako resno, pa bo svet lepši. Želim si razbijati predsodke in pomagati ljudem, da v sebi najdejo iskrico, za katero mogoče sploh niso vedeli, da obstaja. Več plesa za vse!
