Luka Markus Štajer, igralec, plesalec, pevec, umetnik, ki ga lahko občudujete v muzikalu Povodni mož in je njegov dvajseti muzikal v dosedanji karieri!
Dragi Luka Markus, dobrodošel na Paradinem portalu. In zelo sem vesela, da si se odzval povabilu na intervju, in še bolj sem vesela, da je bil nedavni projekt, pop rock muzikal Povodni mož, odlično sprejet tako med kritiki kot med občinstvom. Kako gledaš na Povodnega moža z nekajdnevno časovno distanco od premiere?
Neizmerno sem vesel, da je poldrugo leto kreiranja in šest mesecev intenzivnih delavnic ter vaj rezultiralo v tako lepemu, velikemu, drznemu in predvsem srčnemu projektu. To polletje mi je minilo tako hitro, kot da bi tlesknil s prsti. Tik po valentinovem so bile avdicije in kar naenkrat premiera na letnem odru Križank. Res neverjetno! Najbolj me boža dejstvo, da je v vsem tem času nastala nova umetniška družina, ki je skupaj dihala isti zrak z istim ciljem. Imeli smo ogromno nasmejanih trenutkov, si ustvarili svoj humorni PM-ovski slovar besedišča in fraz, vzet iz scenarija, ter dvigovali profesionalno raven vsakega posameznika. Vtisi zdaj so nepopisno čudoviti, kritike na mestu. Vsi lahko priznamo, da smo blazno hvaležni za zasluženi počitek, saj so številne ure terjale mnogo odrekanj in okrnile preživeti čas z našimi najbližjimi. Strah pred tem, da ne bomo ustregli pričakovanjem, se je po premieri razblinil, in to je fantastičen občutek. Da ne govorim, kako krasno je spet stati pred dobro tisočglavo množico v dandanašnjih časih. Hvaležen sem do zvezd in še dlje, da je muzikal Povodni mož postal moj jubilejni dvajseti muzikal, katerega del ponosno sem.
Razloži nam, kakšna je bila tvoja vloga Natakarja, saj ga v Prešernovem originalu niti ne poznamo?
Ko mi je prvič prišlo na uho, da ta projekt nastaja, sem nemudoma pomislil, kako jim je le uspelo vseh štirinajst Prešernovih kitic Povodnega moža pretopiti v dvourno glasbeno predstavo! Muzikal namreč ponuja ogromno prostora za vsebino in zelo me je zanimalo, kako so ga obogatili. A ob dejstvu, da je pisan izpod peresa mojstra Ambroža Kvartiča, sem bil pomirjen in vesel. Upravičeno. Zgodbi, ki se odvija v današnjih časih, so vsi ustvarjalci dodali pet protagonistov in med njimi je tudi moj Natakar. Ta je desna roka antagonističnega Povodnega moža oziroma v predstavi PM-a, ki opravlja vsa dela in tudi vsa umazana dela zanj. Natakarjeva metaforična esenca je v sled tegá ta, da vse življenje že streže, služi. Bodisi žejne stranke v lokalu, kot tudi PM-u v meta svetu, kamor je Urška ugrabljena in kjer je locirana večina predstave. Kljub resnobnosti lika mi je zelo pri srcu, saj ima konkreten dramaturški lok, kar je balzam za igralca.
Sicer je v celoti Povodni mož kar precej drugačen, kot smo ga navajeni, in k temu je gotovo pripomogla ekipa: režiserka Sara Lucu, dramaturg Mišo Mućić, avtorica glasbe Neisha, Ambrož Kvartič kot avtor besedila in jasno oba koreografa Željko Božič in Maša Kagao Knez. Kako ste dihali kot ekipa, kako doživljaš to novo različico Povodnega moža in kaj je tisto najbolj novo v predstavi?
V prejšnjih predstavah, kjer sem sodeloval, je bila tehtnica ustvarjalcev zelo na moški strani. Tako tu kot v tujini. Moje življenje predvsem vodijo, oblikujejo in lepšajo uspešne, močno karakterne ženske, tako da sem se v ekipi počutil zelo domače, če ne celo lagodno. Od producentke Vesne Starina dalje v Povodnem možu prevladuje ženska energija. No, jaz ji šaljivo pravim tista pristna babja energija. In prav je tako. Tudi skrajni čas je že bil, da se takole lepo na kupu zberejo in zacvetijo. Ponosen sem nanje in takisto na vse ostale. Izdelovanje tega gledališkega dela je bilo tako pristno in človeško, da smo se komaj ločili drug od drugega po vajah. Še na pijači pred ali po vaji (temu smo pravili strokovni del vaj) smo neutrudno debatirali o predstavi, se spoznavali in krepili vezi. Tematika predstave je pa drzna, Slovencem še dokaj neznana, in prav se mi zdi, da smo in bomo široki generacijski paleti dali močno sporočilo in veliko misliti. V Prešernovi verziji je Urška ugrabljena v Ljubljanico, pri nas pa je ugrabljena v pretirani meta svet družbenega omrežja. Zanimivo mi je poslušati povratne informacije tistih, ki so si predstavo že ogledali. Nekateri zaradi generacijskih razlik niso povsem dojeli, za kaj vse dejansko gre, a so pa vsi doumeli sporočilo. Kakšno pa je to sporočilo? Ne povem. Pridite na predstavo.
Si prvič delal s koreografoma Željkom in Mašo ali imaš z njima že izkušnje? V vsakem primeru me zanima, kako si se vklopil, kako si začutil njuno koreografsko delo?
Z Mašo sem sodeloval prvič in zelo me je navdušila. Pravzaprav pozitivno presenetila. Sicer imam iz zgodnjih plesnih let izkušnje z afriškimi plesi, ko nas jih je učil Quali Bébé iz Slonokoščene obale, ampak je bilo koristno obuditi in nadgraditi to znanje. In Maša to obvlada. Naučila nas je še bolj čutiti telo in predvsem, kako poskrbeti, da pravilno dihamo z vsem telesom. Slednje je več kot prav prišlo v zadnjem tednu pred premiero, ker smo bili polni informacij, besedil, navodil in kakopak z živci na trnih. Pri individualnih urah z njo sta mi pa dve stvari ostali v spominu. Njene besede iz prve in najine zadnje koreografske ure. Na prvi mi je povedala, da me bosta oba z Željkom rinila nad moje sposobnosti in da pri tem ne bosta popuščala. Rečeno, storjeno. Kljub temu da me je zdravje dvakrat med vajami nehvaležno udarilo po zadnji plati, smo lepo dodali vlogi Natakarja svoj edinstveno izvrstni gib. Ena od poškodb je bila, da mi je nekaj dni pred premiero začel nagajati živec v zapestju. In to ni bilo ravno po godu za vlogo Natakarja, saj v rokah veliko nosim pladenj. Po običajnih remedijah so mi zelo pomagale Mašine besede. Dejala mi je, naj se neham sekirati, naj ne pritiskam venomer s 150 odstotki in da naj se zasluženo na malo flegmatičen način sprostim v svoji vlogi, predvsem pa v svoji skladbi. Pomagalo je. Res. No, poleg tega mi je še kar nekaj lepih besed naklonila, za kar sem ji silno hvaležen. Ena od naših anekdot med vajami je pa ta, da smo neko nedeljo vadili skoraj ves dan in se seveda pod vodstvom Maše temu primerno ogrevali oz. zbujali ter ozaveščali telo. Občutki po tem so bili nepopisno prijetni in vsi skupaj smo se strinjali, da je bila to najboljša nedeljska Maša! Z Željkom pa se poznava že ob prej, ko sem eno sezono od svojih sedemnajstih plesnih let pred britansko univerzo plesal v Plesni šoli Kazina. Takrat sva sodelovala pri plesni predstavi Dirty Nights, ki je svojo turnejo živela v Avstriji in Nemčiji. Drug najin projekt tik za tem pa je bila plesna predstava Where’s the diamond? Pri Željku obožujem to, da je neverjetno kreativen, iznajdljiv in srčno človeški. Uspelo mu je celo mene, suhega križanca s paličnjakom, ki je do takrat plesal le show dance in jazz balet, naučiti osnov hip-hopa v pičle pol ure in iti za tem kar takoj na oder. Kot tandem v Povodnem možu sta Maša in Željko delovala koherentno in profesionalno. Lepo sta gibalno poenotila vse na odru, naredila plesalce iz pevskih neplesalcev in nas velikokrat nasmejala med vajami. Pri ustvarjanju svoje skladbe sem bil dodobra nostalgičen ob spominjanju, kako sem včasih bil navajen koreografiranja. Takrat so bile ključne številke, štetje. Po študiju muzikala pa na prvo mesto pride besedilo, iz katerega skoraj vse izhaja. Moram priznati, da smo lepo pomešali ta dva svetova in ju dali na lep skupni plesni imenovalec.
Začela sva kar zdajle, ampak tvoja plesno-pevska pot je že kar dolga. Moj spomin seže v čas Mojce Horvat, ko si bil prepoznaven plesalec njene skupine. Kako se je vse začelo in kako nadaljevalo do današnjih dni?
Več kot očitno je bilo, da v času, ko smo takrat vstopili še v osemletko, nisem kazal nekega zanimanja za igre z žogo. Mamili sta me glasba in odrska ekspresija. Takrat je za dekado starejša sestra zaključevala svoja plesna leta pri plesni šoli Mojce Horvat in doma so me vprašali, če bi še jaz probal, ker sem redno spremljal oddajo Parada plesa (pomežik tebi, Barbra). Že po nekaj treningih sem bil zabetoniran v plesu. Še isto plesno sezono smo v formacijah postali državni prvaki in za tem branili naslov še nekaj let za tem. Postali smo tudi nekajkratni evropski in odprto evropski prvaki. Trenirali smo neutrudno, imeli številne nastope, sodelovali z izbranimi glasbeniki in veliko sodelovali v televizijskih oddajah. V teh letih sem spoznal tudi nekatere tuje plesne pedagoge. Najbolj mi je pri srcu ostala broadwayska koreografinja Judy Ann Bassing, s katero sem po ure in ure debatiral v angleščini. Ponosen sem tudi na to, da sem plesal s Severino, Nušo Derenda, Heleno Blagne, Romano Krajnčan, Natalijo Verboten, Johnnyjem Loganom in številnimi drugimi. Mi je pa po ducat letih ples postal premalo. Želel sem se dodatno izobraževati in dodatno izražati. Zato sem po nekaj nastopih na EMI, ki je močno vplivala name, začel s solo pevskim treniranjem. In ker še to ni bilo dovolj, me je začela zanimati še igra in nje psihologija. Tako sem svoj muzikalni debi doživel na odru Hale Tivoli pred šesttisočglavo množico v vlogi Dannyja Zuka v svoji prvi Briljantini leta 2008. Za tem sem svoje plesno znanje nadgradil še s tečaji salse in kmalu je sledila migracija v London, kjer sem prebil debelih šest let. Polovico sem namenil študiju, drugo polovico pa delu na West Endu in delu pred kamerami. V kurikulumu naše univerze Guildford School of Acting (GSA) smo imeli obvezne ure baleta, stepa, pas de deuxa, street plesa, jazza in stage combata. Na univerzi je bila moja ravnateljica plesa Phyllida Crowley Smith – originalna bela mačka iz Webbrovega muzikala Cats (Mačke). Tudi midva sva ogromno rada debatirala. Če preračunam, imam za seboj 23 intenzivnih let plesa. Zdaj se z njim spogledujem le v muzikalih, svojem poučevanju muzikala in ko tu in tam še kaj rade volje skoreografiram.
Razloživa bralcem, za kakšen plesni stil oz. pevski stil gre pri tebi?
S svetom muzikala me je seznanila Mojca Horvat. Vedno je prihajala z obiskov iz New Yorka polna glasbe iz broadwayskih muzikalov, nam predstavljala skladbe in opisovala predstave, ki si jih je ogledala. Po prvi Briljantini sem imel to čast, da sem na velikem odru ljubljanskega lutkovnega gledališča kot gost igral glavno vlogo v slovenski različici muzikala Avenija Q. Tam sem spoznal Barbaro Jedovnicky, čudovito glasbeno dušo, ki me je dobesedno potisnila na avdicije v London. Tam sem takoj naredil avdicijo v devetih krogih in pridobil tudi dve štipendiji. Veliko podporo sem imel tudi od Mojce Randl in seveda svojih staršev. Sam sebe težko definiram, v kakšnem stilu se gibljem. Če gledamo dobesedno, sem v gibu najraje v tipičnem jazzovskem 1940 vaudeville starobroadwayskem stilu. Ta bo večen. Kar zadeva pa glasu, sem pa na univerzo šel kot bariton, a ven prišel kot rock tenor. Tu gredo vse zasluge Stevenu Lukeu Walkerju, mojemu ravnatelju za petje in originalni zveri iz westendovske edicije Disneyjevega muzikala Beauty and the beast (Lepotica in zver). Danes mi ne predstavlja težave odpeti bodisi Franka Sinatro ali Neishine rock skladbe v Povodnem možu. Vse je na tem, kako se ‘opoješ’.
Predvidevam, da je ukvarjanje s plesom in glasbo tvoja profesionalna dejavnost. Kdaj si začutil, da je to verjetno edina opcija v tvojem življenju?
Absolutno lahko rečem, da to počnem profesionalno. Moj uradni univerzitetni naziv je Bachelor of Arts in Musical Theatre, kar pomeni, da sem v prvi vrsti diplomirani igralec oziroma glasbeni igralec. Zase pa rad rečem, kar gre nekaterim malo v nos, da sem preprosto umetnik. Umetniki smo z razlogom v tem času na Zemlji. Ljudem dvigujemo čuječnost, nasmejimo jih, popeljemo jih v lepše svetove in tu smo dobesedno, da ljudi dvigujemo. Veliko panog v umetnosti me zanima. Poleg zgoraj omenjenega zelo rad pišem v slovenščini in tudi angleščini. Najraje besedila za skladbe. Za svojo diplomo sem na primer spisal svoj prvi muzikal, kjer sem z blagoslovom mojstra Mojmirja Sepeta vzel osemindvajset slovenskih zimzelenih popevk in jim dodal popolnoma novo angleško besedilo. Glasba per se je bila mimogrede na Otoku visoko pohvaljena. Zadnja leta pa največji poudarek dajem izobraževanju novih generacij in oblikovanju svojega glasu. Glasilke so mišica in te potrebujejo nenehni fitnes. Tako sem dobrih pet let že v sinhronizaciji risank in branju avdio knjig. Pri prvi sem že v štirimestni cifri, pri knjigah pa bom zdaj zdaj v trimestni.
Sodeloval si v mnogih muzikalih in pravimo, da je muzikal verjetno ena najtežjih umetniških zvrsti, saj moraš obvladovati istočasno petje, ples in igro ter še kaj. Ga tudi ti doživljaš kot najtežjo zvrst?
Dejstvo je, da niso zgolj ti trije stebri v muzikalu. Sam dajem ogromen poudarek tudi na govornem glasu in dodatnih vrlinah, ki jih dotični muzikal potrebuje. Denimo akrobatika, odrsko bojevanje, kotalkanje, repanje itn. Muzikala nikakor ne vidim kot težke zvrsti. Prej nasprotno. Ljubim ga in zato ga rad izvajam. Predvsem gre za kondicijo in predhodni trening. Ni vsak za vse, a velikokrat omenim ljudem, da je muzikal našel mene in ne obratno. Moj škotski profesor igralskih študij pa je dejal, da si lahko v vsem mojster, če vložiš minimalno deset tisoč ur v vajo. Ne strinjam se pa z izrazom, da vaja dela mojstra. Temveč da pravilna vaja dela mojstra. Gledališče nasploh ima eno veliko moč, ki so jo tudi znanstveno potrdili. Res dobra, čustev polna zgodba lahko vsem v dvorani popolnoma uskladi srčni utrip.
Kateri muzikali pa so ti najbolj všečni, ko jih gledaš, in kateri, ko v njih sodeluješ?
Že pri glasbi na splošno imam rad, da je bogata z enkratnimi besedili, glasovi in da je podkrepljena z orkestrsko podlago. Muzikal, katerega mati je opera, ponuja nešteto možnosti, kaj vse lahko vsebuje. Najboljši so komični, ker animirajo ljudi. So pa na drugi strani žalostne zgodbe, kot na primer Les Miserables (Nesrečniki), ki so že skoraj štiri dekade vsak dan na več celinah na odrih in ljudje se jih ne naveličajo. Jaz prisegam na komedije. Nasmeh rodi nasmeh. Muzikal The Book of Mormon sem videl enainšestdesetkrat. Legally Blonde, ki je abnormalno boljši, kot je dejanski film, sem videl dvanajstkrat. Disneyjeve produkcije nikoli ne razočarajo in trendu na ljubo je še Dreamworks začel producirati muzikale. Shrek the Musical je več kot vreden ogleda. Upam, upam, da se kdaj v kakšnem takem muzikalu pojavim. Do zdaj sem pretežno zaradi videza igral najstniške fante ali kaj temu podobnega. Parisa v Romeu in Juliji, dvakrat Dannyja v Briljantini, Cowboyja Boba v Footloosu … Hrepenim pa po zlobnih, antagonističnih vlogah, ki imajo zame tisti pravi ‘žmoht’. Dvakrat se mi je to že uresničilo; igral sem Annasa v Jesus Christ Superstarju ter Nibsa v Lost Boyu. Slednji muzikal je bil moj debi na West Endu, zgodba pa temelji na zadnjem poglavju knjige o Petru Panu.
Zna slovensko občinstvo prepoznati dober muzikal na slovenskem odru?
Krasno vprašanje! Znajo, seveda znajo. Za mojo stroko priznam, malo premalo, a ta odrska zvrst se še korenini pri nas in vedno bolj bodo znali prepoznavati kakovost. Sleherni med občinstvom je kritik. Trud je, časi so nam spet naklonjeni in vesel sem, da imamo v Sloveniji vedno več ptic istega perja, ki so ta žanr v tujini študirali. V Povodnem možu smo kar štirje. Všeč mi je, da se poleg licenčnih, uvoženih del delajo tudi avtorski muzikali, ki so na moje veselje zelo lepo sprejeti.
Se ti zdi ukvarjanje s plesom/glasbo neka posebna dejavnost, na nek način posvečena ali drugačna od sveta, v katerem živiš/živimo?
Shakespeare je napisal, da je ves svet oder. In če ga tako vzameš, lahko tudi je. S tem ne mislim, da je treba v življenju igrati, temveč ga živeti, doživeti, poslušati, izvajati, uživati. Velikokrat me sprašujejo, pa zakaj ravno muzikal. Takole jim odgovorim; ko te nekaj razžalosti, zajokaj. Ko te nekaj razveseli, zažariš. Ko besede niso dovolj, zapoj, in ko dobiš dobre novice, zapleši.
Kaj pa počneš, kadar ne plešeš, nisi glasbeno aktiven, čemu je namenjen prosti čas in kje najdeš svoj mir?
Moja terapija sta moja španijelka Moja in čas z njo v naravi; na kisiku, v objemu zelenja, naravnih elementov, božanskih razgledov in svežine. Žal je tega časa trenutno malo, ampak delam na tem, da ga bo vedno več. Tudi za vse moje najbližje. Vsekakor moram biti veliko časa med ljudmi, ker mi pravijo, da sem dober prevodnik in krepitelj pozitivne energije. Sem pa tudi rad sam, a ne predolgo.
Kdaj je Luka Markus najbolj srečen in zadovoljen?
Opozarjam na alarm osladnosti. Nadaljnje branje je na lastno odgovornost. Srečen sem, ko sem v mozaiku oziroma v spirali ljubezni. Na koncu koncev si vsi najbolj želimo le tega. V kakršnikoli obliki nam pač radosti srce. Najbolj sem pa zadovoljen, ko dosežem svoje cilje. Eden od mojih konstantnih ciljev je nasmejati vse okoli sebe.
In zakaj imaš dve imeni? Kako te najpogosteje kličejo?
Haha, Lukov nas je ogromno in zato sem vesel, da imam uradno dve imeni in obe sta tudi v mojem umetniškem imenu, internacionalno. Samo Luka sem, ko vse štima. Ime lepo steče z jezika in ima lahko žametno konotacijo. Markus sem pa največkrat, ko sem žleht in posledično kregan. Malo za šalo, malo zares.
Kaj imaš vedno s sabo, ko kam greš? Naštej tri stvari recimo, ki so vedno s tabo v torbi … pa da to ni mobitel.
Vodo v steklenici, žajbljeve bombone in nekaj, kar navlaži ustnice.
Kakšna je slovenska plesna scena skozi tvoje oči?
Tu moram priznati, da sem malo iz scene. Od nekdaj sem ponosen, da imamo Slovenci poleg športnih lovorik, sijajno lepe države in mednarodnega uspeha tudi solidno plesno sceno. V 80-ih je ples blestel v filmu Poletje v školjki, v prvi dekadi enaindvajsetega stoletja smo dobesedno začeli pobirati plesne pokale na tekmovanjih in vedno več ljudi poznam, ki se (pozneje) v življenju odloči, da bodo plesali. Slogan Parade plesa, da je dan brez plesa izgubljen dan, je popolnoma na mestu in prikladen.
Kaj je zate ples in zakaj sploh plesati?
Preprosto rečeno telesna ekspresija. Najlepša forma neverbalne komunikacije. Plesa ni samo lepo gledati, temveč daje veliko vsakomur, ki se ga poslužuje. In z razlogom obstaja že od nekdaj in je inspiriran iz življenja, narave. Izredno zanimivo dejstvo se mi zdi to, da se je tango začel kot ples dveh moških. Namreč to je bil boj, poziranje dveh samcev za naklonjenost samice. Če si pa sposodim besede Ambroža Kvartiča iz prve pesmi v Povodnem možu; Pridite, v mestu zgodil se bo ples. Vsi se dobimo na noči čudes. Ples je lepota in ples je celota. Ples je zabava in ples je predstava. Ples je mamilo in ples je zdravilo. Ples, ples, ples. To je vabilo na ples!
Hvala za tvoje misli, zapisane za moj portal, in želim vse dobro, in jasno vabiva na ponovitev Povodnega moža 27.–29. septembra ob 20.00 na Litostrojski cesti 56 v Ljubljani. To pa bo spet nekaj posebnega, kajne?
Barbra, hvala tebi za povabilo in veseli me, da ti je Povodni mož tako zelo všeč. Ne samo da bomo ponovili predstavo še velikokrat do novega leta v Ljubljani, tudi že delamo na tem, da predstavo še izboljšamo. Tako za nekaj časa postavljamo štab v Litostroju, kjer smo tudi vadili. Ta, ljudem še ne tako poznan prostor, bo tako prvič dobil gledališko delo, in upam, da se ta energija lepo vanj usidra. Vse bralce Paradinega portala lepo pozdravljam in vabim na naš muzikal Povodni mož. Za vsakega se bo nekaj našlo. Uživajte in radi se imejte! Super ste!
