Spoznajte Lovra Zajca, mladeniča iz Postojne, ki mu ples pomeni vse in je vedno najsrečnejši, ko pleše.
Dragi Lovro, pozdravljen na Paradinem portalu, in čestitke za nedavne uvrstitve na evropskem prvenstvu v hip-hopu, EB in break danceu. Postal si tudi evropski prvak med otroki v electric boogieju. Napiši nam, kaj vse si dosegel, ker si tekmoval kar v nekaj kategorijah, kajne?
Hvala in živijo. Na letošnjem evropskem prvenstvu, ki se je odvijalo na Poljskem, sem tekmoval v štirih kategorijah. V electric boogieju sem postal evropski prvak, v hip-hop battlu evropski podprvak, v kategoriji hip-hop battle crew pa zasedel tretjo stopničko. Celotna garnitura pokalov in medalj. Tekmoval sem tudi v kategoriji hip-hop solo otroci in dosegel deseto mesto. Bil sem zelo razočaran, saj sem ravno v tej kategoriji pričakoval največ. Je pa to dobra motivacija za naprej.
Dobre uvrstitve pa dosegaš že kar nekaj časa. Na katere si do zdaj najbolj ponosen in zakaj?
Res je, v modernih tekmovalnih plesih sem kar hitro začel dosegati vrhunske rezultate na državni, evropski in svetovni ravni. Najbolj sem ponosen na naslov svetovnega podprvaka leta 2019 v kategoriji duo otroci in naslov evropskega prvaka v electric boogieju, saj sem šele pred enim letom začel aktivno trenirati popping. Sem pa že leta 2019 dosegal najvišja mesta na državni, evropski in svetovni ravni v različnih kategorijah.
Začela sva zdaj, pa povejva našim bralcem, zakaj si sploh začel plesati, kaj je bil vzgib za to udejstvovanje?
V prvem razredu sem iz šole prinesel letak plesne šole Artifeks Postojna, njeni plesalci so prišli k nam med poukom športne vzgoje predstavit novo interesno dejavnost. Tako sem bil navdušen, da sem starša prosil, da me vpišeta. Bila sta res začudena, saj sama poslušata pank in hard core. Sta me pa podpirala in vozila na vse mogoče battle in plesne dogodke, predvsem mama, ki je nekoč plesala. Zdaj doma ob malce trši glasbi poslušamo tudi rap.
Prihajaš iz Postojne, opiši, prosim, tudi svojo plesno pot.
Začel sem v plesni šoli Artifeks Postojna, pri šestih letih v skupini pionirčkov. Pri sedmih letih sem šel na svojo prvo IDO tekmo v duo kategoriji s soplesalko Tjašo Zrimšek. Skupaj sva tri leta nizala uspehe, postala tudi državna prvaka in na koncu kronala skupno plesno pot s titulo svetovnih podprvakov. Pri osmih letih sem si zaželel solo nastopov, pod okrilje me je vzel plesalec Miha Furlan in tako sem začel tekmovati tudi v kategoriji hip-hop solo otroci. Takrat sem ob sobotah rolkal v Ljubljani v Urban Roofu, kjer sem spoznal Nejca Osovnikarja in svet hip-hop battlov. Takoj so me prevzeli, pri Nejcu in njegovi druščini pa sem začel osvajati različne stile: house, locking, popping, dancehall-reagatton, old school itd. Ob ustanovitvi Urbane Scene sem spoznal svojega zdajšnjega mentorja Gašperja Kunška, s katerim še zdaj treniram pod okriljem plesne šole ProDC Nova Gorica. Plesno znanje in izkušnje iščem tudi drugod, recimo na tem evropskem prvenstvu sem pod okriljem plesnega studia Nataraj Nejca Osovnikarja sodeloval v kategoriji hip-hop battle crew, dodatne treninge poppinga sem imel pri Tyrellu Blacku, lockinga in housa pri Alexu Loftexu, hip-hop sem treniral tudi pri Andražu in Boru Porkofjevu …
Obvladaš pa kar nekaj plesnih stilov, lahko rečeva od sodobnega plesa do moderna in seveda urbanih plesnih stilov. Kaj ti vse to omogoča v smislu plesnega izražanja?
Poleg hip-hopa in drugih urbanih plesnih stilov, ki sem jih prej omenil, sem se začel v Urbani Sceni pred dvema letoma ukvarjati tudi s sodobnim plesom. V ta svet sta me vpeljala Andraž Prokofjev in Gašper Kunšek, s katerima sem dve leti zapored osvojil zlato priznanje na državnem prvenstvu mladih ustvarjalcev Opus. Pri sodobnem plesu tako lahko uporabim znanje iz hip-hopa in obratno. Sodobni ples me je naučil izražanja skozi ples, tam lažje pokažem, kdo sem in kdo sem lahko. V sodobnem plesu se igram, lahko sem žalosten ali srečen. Uživam v tišini dvorane, ko plešem bos, na tleh ali v zraku. Pri hip-hopu je vse drugače – glasno, vsi navijajo, moja mama je najglasnejša, po plesišču skačeš in plešeš kot nor, da te sodniki opazijo. Sodobni ples mi pomaga, da se umirim in pokažem plesno znanje tudi na tleh. Drugačen, a kljub temu spet super občutek. Je pa vsekakor pri battlih podobno kot pri sodobnem plesu – izražanje glede na pesem, ki jo dobiš, je vse, kar šteje.
Kaj pa je na vrhu priljubljenosti, kaj najraje plešeš?
Popping je v zadnjem času na vrhu priljubljenosti. Seveda me čaka še dolga pot, da ga bom plesal odlično, vendar sem že z dosedanjim napredkom zadovoljen, in tudi rezultati na državnem in evropskem prvenstvu to dokazujejo. Prav tako res uživam v plesanju sodobnega plesa in komaj čakam na naslednje kvalifikacije za državno prvenstvo.
Bi lahko dejala, da je Gašper Kunšek, saj si član njegove Urbane scene, tvoj vzornik ali imaš še kakšnega?
Ja, lahko rečem, da je moj največji vzornik, in res sem vesel, da lahko z njim plešem in rastem. Morda me kdaj povabi plesati na kakšno svojo plesno predstavo … Ni bil pa vedno, saj ga ne poznam dolgo. Ko sem začel plesati, je bil moj vzornik Miha Furlan, potem Nejc Osovnikar, s katerim še zdaj rad plešem in hodim na razne dogodke. Se pa zgledujem tudi po mlajših plesalcih, kot sta Alja Sedonja in Lia Lačen.
Meniš, da je pomembno za vas plesalce, da imate vzornike ali pač ne, saj želite razviti svoj plesni stil?
Menim, da je pomembno oboje. Vzorniki so predvsem v mlajših letih pomembni, vsekakor pa je treba razviti svoj stil, ki ti potem omogoča, da si edinstven, samosvoj.
Kaj ti pomeni plesati, kaj doživljaš, ko si na treningih, ko si na odru?
V bistvu ves čas migam, tudi ko hodim ali sedim za mizo. Tako rad plešem, da bi plesal nonstop. Na treningih čim bolj poslušam navodila trenerja in raziskujem, pokazati želim vse več. Na odru sem večinoma še vedno živčen, vendar se poskušam sprostiti in čim bolj uživati, odmisliti vse in se prepustiti glasbi in plesu. Vsakič hočem biti najboljši in še vedno se učim sprejemati poraze in jih spremeniti v motivacijo. Ne vem, ali živčnost sčasoma mine ali ne. Na evropskem prvenstvu, ki se je pravkar odvijalo, sem bil najbolj sproščen in brez treme prav v zadnji kategoriji electric boogie, saj sem do takrat dosegel vrhunske rezultate v drugih kategorijah in sem bil neobremenjen. Res sem užival in se igral, smejal na plesišču, kar se je tudi pokazalo z osvojitvijo naslova evropskega prvaka.
Bo ples tudi tvoja profesionalna okupacija? Se vidiš kot performer ali ustvarjalec v plesnem svetu?
Ples bo gotovo ostal del mojega življenja, ne predstavljam si dneva brez njega. Trenutno me zanima toliko stvari, da še sam ne vem natančno, kaj bom, ko bom velik. Si pa res zelo želim postati zobozdravnik in imeti plesno šolo. Vem, vsi me čudno pogledajo, ko to povem, ampak po moje bo super kombinacija … Ne vidim se toliko v klasičnem koreografskem svetu, bolj v performansih, kombinaciji s sodobnim plesom, ustvarjanju plesnih predstav in seveda sodelovanju na battlih.
Mogoče razmišljaš tudi o študiju plesa?
V bistvu sem razmišljal, da bi že v srednji šoli obiskoval plesno gimnazijo. Gledal sem celo tisto v Trstu. Bomo videli. Želim si izobraževanj v tujini, če bo to mogoče, tudi recimo študij plesa v Londonu recimo …
Kako pa tvoje plesno udejstvovanje spremljajo sošolci in učitelji? Kam hodiš, v kateri razred in katero osnovno šolo?
Hodim v 7. razred Osnovne šole Miroslava Vilharja v Postojni. Skoraj vsi me poznajo in vedo, da plešem. Razredničarka, učitelji in ravnateljica me vedno spodbujajo, vedno čestitajo ob dobrih uvrstitvah, o mojih uspehih pišejo na spletni strani šole. Sošolci so večinoma veseli in mi pošiljajo snov, ko sem odsoten od pouka, nekateri pa me čudno gledajo, ker plešem, vendar se s tem ne obremenjujem.
Kako si premagoval samoizolacijo, si treniral on line, da si ostal v formi? Je bilo naporno delovati skozi ta izhod v sili?
Treniral sem ves čas online, predvsem sem več treniral sam, ko so se pa meje med občinami odprle, sem hodil v Logatec na individualne treninge h Gašperju. Ni bilo težko, sem se kar hitro navadil, bilo je celo lažje, saj se mi ni bilo treba tolikokrat na teden voziti v Ljubljano.
Sezona se je dobro začela in kaj pričakuješ za prihodnjo?
Trenutno so naslednji cilji čim boljše uvrstitve na svetovnem prvenstvu v hip-hopu, electic boogieju in hip-hop battlu, ki bo oktobra ali novembra. V naslednji sezoni bom prvič tekmoval v mladinski kategoriji, kjer je konkurenca huda, bomo videli, kako bo šlo. Kot vedno se bom potrudil po najboljših močeh.
Kdaj je Lovro Zajc najbolj srečen in zadovoljen?
Ko plešem, ko dobim petico v šoli, ko zmagam na plesnem tekmovanju, ko lahko nažigam Rancid na full in gledam japonske anime vso nedeljo v pižami …
Kaj pa počneš, kadar ne plešeš, čemu je namenjen prosti čas? Vidim, da sinhroniziraš risanke.
Imam ogromno stvari, s katerimi si kar hitro zapolnim prosti čas. Zelo rad rišem in ilustriram, predvsem doodle, sestavljam rubikove kocke na čas, rolkam, igram igrice s prijatelji, hokej na ulici, rad kuham in gledam japonske anime. To poletje sem se navdušil tudi nad igranjem kart. Včasih tudi sinhroniziram risanke, posojam glas risančkom.
Kaj imaš vedno s sabo, ko kam greš? Naštej tri stvari, ki so vedno s tabo v torbi.
Karte (za igranje briškule, škope, remija in bridža), svoj blokec ‘Moj Hip Hop’ z zapiski s treningov in raznimi zamislimi ter svoje šlape.
Kaj je zate ples in zakaj sploh plesati?
Zame je ples vse, najpomembnejša stvar v življenju, saj sem vedno najsrečnejši, ko plešem. Oder je strašljiv, vendar lahko tam pokažem, kdo sem in kdo sem lahko.
Hvala za tvoje misli zapisane za moj portal in želim vse dobro.
