Pogovor z baletno plesalko Lano Druškovič, diplomantko Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana
Živjo, draga Lana, in dnevi do konca sezone se odštevajo. Kako zadovoljna si z njo, se je razpletlo, kot si si zamislila, in kaj je tisto, kar bi izpostavila kot najbolj odlično ali pa posebno?
Pozdravljeni! Res je, počasi se bližamo koncu te, predvsem natrpane in delovne sezone, ki ji še kar ni konca. Definitivno se je dobro razpletlo. Težko bi izpostavila le eno stvar, mislim, da je že samo dejstvo, da smo vse leto lahko preživeli v živo v baletnih dvoranah ter nastopali pred občinstvom, velikega pomena. Najbolj bi izpostavila letošnjo letno produkcijo, ki smo jo nastopili s KGBL v Cankarjevem domu, končno spet po dveh letih, in pa možnost sodelovanja s SNG Opera in balet Ljubljana. Prav tako tudi udeležba na tekmovanjih in vsi ostali nastopi, saj je možnost nastopanja na odru nekaj najbolj dragocenega za baletnega plesalca, ker mu omogoča pridobivanje izkušenj.
To obdobje oz. leto bo verjetno tudi odločilno v tvojem življenju. Kam greš naprej po zaključku Konservatorija.
Definitivno bo neka sprememba, saj ne bom več vsakega dne preživljala do poznih večernih ur na šoli, kot sem bila tega vajena zadnja štiri leta. V prihodnjem letu bom tako rekoč ‘pavzirala’, saj me kaj drugega razen baleta ravno ne mika oziroma zanima. Še naprej se bom udeleževala klasov ljubljanskega baletnega ansambla. Kako bodo ostale stvari stekle naprej, pa bomo še videli.
No, pa se vrniva kljub temu k tvojim začetkom, da te bralci malo bolj podrobno spoznajo. In odgovoriš na vprašanje, zakaj se je balet zgodil v tvojem življenju? Je botroval odločitvi kakšen ogled plesne ali baletne predstave?
V prvem razredu me je mami peljala na predstavo Hrestač v izvedbi ljubljanskega baleta. V tistem času so bile predstave na odru Cankarjevega doma, saj je bila Opera v prenovi. Takrat sem bila tako navdušena nad predstavo, da sem se takoj želela vpisati v baletno šolo. Preprosto sem se zaljubila v balet, plesalce, kostume, sceno in sama sem si želela biti nekoč del tega. Sledilo je nekaj prepričevanj staršev, naj me le vpišejo v baletno šolo, in na koncu mi je to le uspelo in sem tako z novim šolskim letom bila tudi vpisana.
Kje vse si začela in nadaljevala svoje plesno/baletno izobraževanje?
Z baletom sem začela v Baletni šoli Stevens pri Neni Vrhovec Stevens. Tam sem bila vse do konca osnovne šole. Veliko smo nastopali in se hkrati udeleževali mnogih tekmovanj. Kar nekajkrat smo šli v tujino, kar je bila še toliko bolj zanimiva izkušnja, saj smo imeli možnost videti plesalce iz vsepovsod. Nato sem v devetem razredu opravila sprejemni preizkus na oddelku srednje baletne šole Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana in tam nadaljevala svoje šolanje, ki ga zdaj zaključujem. V prvem in drugem letniku sta me poučevala Leonid Kouznetsov in Tanja Pavlič, v tretjem in četrtem pa Nina Ogrinc in Georgeta Capraroiu. Prav tako sem imela možnost delati z Marinko Ribič in Vesno Cestnik Tehovnik. In sem vsem profesorjem neizmerno hvaležna za vso predano znanje tako baletno kot tudi življenjsko. Moram priznati, da so zelo hitro minila tale štiri leta in mi bodo res ostala v lepem spominu. Škoda, da nismo imeli možnosti vsa štiri preživeti v dvoranah v živo.
Kdaj si začutila oz. se zavedala, da je balet tvoje poslanstvo, če si seveda to začutila?
Težko bi rekla, da je to moje poslanstvo, še vedno sem mlada in pred mano je še dolga pot. Vsekakor mislim v baletu ostati in nadaljevati ter srčno upam, da me bo še naprej spremljal tudi v obliki poklicne poti.
Si tudi redna udeleženka tekmovanj. Na katere uvrstitve, ki si jih osvojila, si najbolj ponosna in zakaj?
Ponosna sem na vsako uvrstitev, četudi ni bil rezultat najboljši. Nikoli se mi ne zdi najpomembneje to, da dobim prvo nagrado, ampak to, da sem z odplesanim in pokazanim zadovoljna. Da vem, da sem pokazala in naredila največ, kar lahko, če temu ni tako, sem seveda razočarana, ker vem, da sem sposobna dati od sebe mnogo več, ampak tudi takšni dnevi pridejo in tudi to je del naše umetnosti, čeprav je to včasih težko sprejeti.
Kaj ti pomenijo tekmovanja in zakaj so dobra, česa pa ne maraš?
Iskreno mislim, da je ocenjevanje ne le baleta, temveč katerekoli umetnosti, nesmiselno, saj tega ni mogoče oceniti. Ne gre za neko število košev, čas pretečene razdalje ali česa takšnega, ni nekih smiselnih kriterijev za to. Pravzaprav niti ni realno obsojati plesalca na podlagi tistega, kar je pokazal na odru v času le nekaj minut. Nekomu boš na odru v svoji izvedbi variacije lahko zelo všeč, spet drugemu ne. Naši interesi se med seboj razlikujejo in ravno zaradi tega mi ta plat tekmovanj ni všeč.Tisto dobro, kar tekmovanja lahko prinašajo, je ves vložen trud in pa proces dela, ker delaš dodatno s pedagogom tudi na sebi, piliš tehniko in s tem lahko zelo napreduješ. Hkrati tudi, kot sem že prej omenila, je ogromnega pomena pridobivanje izkušenj na odru in to, da vidiš tekmovalce od drugod.
Enako dobro ti gre od nog tudi moderni plesni izraz. Je Lana raje na ‘špicah’ ali bosa, če karikiram, in zakaj?
Definitivno raje na ‘špicah’. Seveda uživam v modernem plesu, rada raziskujem tudi to plat svojega giba in menim, da mora vsak baletni plesalec poleg klasike obvladovati tudi sodobne plesne tehnike, vendar mi je balet kljub temu – lahko bi rekla – bolj blizu, ker sodobnih plesnih tehnik nismo imeli vse do 3. letnika. Šolana sem kot plesalka klasičnega baleta, zato mi bodo špice vedno ostale ljubše.
V katerih koreografijah najbolj uživaš?
Težko bi se odločila, ampak najbolj so mi pri srcu koreografije neoklasičnega baleta, za katerega je sicer treba dobro obvladati klasično tehniko, ki se povezuje z mehkobo, fluidnostjo in dinamiko giba. Gre za kombinacijo klasičnega baleta, baletnih špic in modernega giba. Prav tako so mi všeč koreografije, kjer gre le za čisto baletno klasiko. Mi pa je bilo v času šolanja v užitek sodelovati v delih Tanje Pavlič, ki ima tudi izjemen smisel za koreografiranje. Poleg tega sem letos zelo uživala v točki Lukasa Zuschlaga z naslovom Fragments, ki jo je pripravil za našo letno produkcijo.
Kaj te pri baletu/plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Osrečuje me dejstvo, da si lahko vedno boljši – neskončen proces, ki mu nikoli ni konca. Prav tako je eden od najboljših občutkov takrat, ko se na odru vse ‘poklopi’ in te občinstvo na koncu nagradi z aplavzom. Žalosti me le dejstvo, da baletna umetnost ni toliko cenjena in da se ljudje včasih ne zavedajo, koliko garanja je za to potrebnega.
Imaš vzornike v baletnem svetu, koga občuduješ?
Občudujem argentinsko plesalko Marianelo Nunez in francosko plesalko Aurelie Dupont. Čeprav je danes ogromno plesalcev, ki so vsak na svoj način edinstveni in drugačni. A bolj kot ti so mi vzorniki ljudje, s katerimi sem imela ali pa imam stik v svojem življenju skoraj vsak dan, lahko pa tudi le za kratek čas. So ljudje, ki so mi resnično veliko predali in me podprli, kar mi pomeni zelo veliko.
Se bi zavoljo plesa preselila izven Slovenije?
Da, če se bi pojavila priložnost, vendar mi je za zdaj to, da ostanem tu v Sloveniji, tudi všeč.
Ali obstaja tudi opcija B v tvojem življenju, če balet recimo ne bo zadovoljeval tvojih ambicij?
Iskreno, ne ravno. Balet mi pomeni vse in sem za to pripravljena narediti vse, saj tako močno zaznamuje moje življenje, da si brez njega tega ne predstavljam. Seveda pot v takšnem svetu nikoli ni lahka, potrebno je ogromno vztrajnosti, potrpežljivosti, odrekanja, predanosti in še in še … Je res in menim, da je pametno imeti nek rezervni načrt, saj lahko kadarkoli pride do hude poškodbe, ki lahko v trenutku zaključi kariero. V vsakem primeru bi bilo to pri meni še vedno nekaj, kar je v povezavi s plesom na kakršenkoli način.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Takšnih trenutkov, ko ne plešem, ni ravno ogromno, ampak kadar so, jih rada preživim v družbi prijateljev. Rada grem tudi na sprehod ali pa pogledam kakšen film.
Kaj meniš, po čem si prepoznavna, kaj je tvoja značilnost?
Sem delavna oseba, ki je vedno vesela vsake ponujene priložnosti in je zato pripravljena garati, dati vse od sebe in ponujeno izkoristiti. Ponavadi vedno nasmejana, včasih tudi tiha, vendar ko me ljudje dodobra spoznajo, vidijo, da ni vedno tako. Vedno sem tudi pripravljena pomagati, kadar le lahko.
Poletje pa boš preživela delovno ali dopustniško?
Bolj kot ne delovno. V juliju odhajam za tri tedne v Piran. Prav tako pa bom obiskovala klase baletnega ansambla v Operi.
In kaj imaš vedno s sabo v torbici, brez česa ne greš nikamor, če izvzameva telefon?
Slušalke, denarnico in steklenico vode.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Per aspera ad astra. (Prek trnja do zvezd.)
Plesati pa je?
Pobeg od realnosti. Skozi gib in brez besed lahko izražam čustva in ‘povem’ stvari, ki jih ne bi znala ubesediti. Naj se sliši še tako klišejsko – je moje življenje. Ko plešem, se moje težave in skrbi razrešijo, je del mene in me dopolnjuje kot osebo.
