Pogovor s performerko, ki prihaja s Češke, živi in ustvarja pa v Sloveniji.
Draga Kristýna, dobrodošla na moji spletni strani. Kje sem te ujela v teh dneh?
Po treh čudovitih tednih, ki sem jih z družino preživela na Češkem, se z Gregorjem Luštkom spet potapljam v proces ustvarjanja (performans Tri sestre). Hkrati se pripravljam na prihajajoči projekt (Neskončnik), kjer prevzemam vlogo koreografa v samostojnem nastopu Andraža Prokofjeva. Z zgoščenimi vajami bomo začeli septembra, premiero pa načrtujemo 18. decembra v Dijaškem domu Ivana Cankarja. Med postopkom koreografiranja me zanima odkrivanje metodologije za plesne treninge. Kar bom našla med samim postopkom, želim po premieri deliti z občinstvom v odprti razpravi.
Prihajaš iz Pocernyja (Češka), preselila si se v Prago, kjer si trenirala na Taneční konzervatoř Duncan (Plesni konservatorij Ducan), ki si ga uspešno zaključila. Zakaj si se v življenju odločila plesati in ne početi česa drugega?
Po konservatoriju Duncan Center sem nadaljevala dodiplomski študij na Royal Conservatoire v Antwerpnu (Belgija). Zakaj ples? Bila sem energičen in ekspresiven otrok. Mislim, da so moji starši iskali dejavnosti, ki bi me nekoliko umirile. Pela sem v zboru, igrala v amaterskem gledališkem kolektivu in obiskovala osnovno in srednjo šolo, kjer so bili ples, glasba in risanje del vsakodnevnega izobraževanja. V nekem trenutku sem začela svojo energijo usmerjati v ples in začutila vizijo, da bi postala profesionalna plesalka. To se mi je takrat zdela pravilna odločitev.
Ali te lahko imenujemo sodobno plesalko, ti je ljubši izraz plesna umetnica ali pa se ne želiš opredeliti v tem pogledu?
Sama sebe najraje imenujem preformerka. Kot ste uganili, se ne želim pospraviti v določen predalček. Raziskujem gib, glas, igro in kombiniram vsa ta področja na odru, zato se mi zdi izraz preformerka na nek način najbližji.
Zdaj živiš v Sloveniji, razlog, da si se preselila sem, pa je bil slovenski plesalec Žigan Krajnčan. Povej nam, ali je bil on edini razlog za selitev v naše kraje in kako dolgo si že tukaj? In če se spomnim, sta se z Žiganom ‘našla’ na Kitajskem med njegovo predstavo, kajne?
Z Žiganom sva se srečala pred štirimi leti na poletnem plesnem taboru na Kitajskem. Pol leta pozneje sva se oba pridružila predstavi Cradlle (Zibka, 2017) v koreografiji Gregorja Luštka. Prva polovica ustvarjanja se je dogajala v Pekingu, druga polovica pa v Ljubljani. Slovenija me je navdušila s svojo pokrajino in naravo. V Ljubljani je vzdušje čarobno. Nisem se preveč spraševala, ali naj se preselim sem. Bila sem v fazi, da začnem nekaj novega. In ‘voila’, tukaj sem … Od takrat so minila že tri leta.
Z Žiganom sta dobila otroka, postali ste družina. Kakšno obdobje predstavlja materinstvo za plesalko?
Ja, v najino življenja je prišla mala Rosa Lia. Na začetku nosečnosti sem bila še naprej aktivna, veliko sem poučevala in nisem čutila neke posebne razlike, le nenehno zavedanje dveh src, ki utripata v mojem telesu. V drugem trimesečju smo začeli novo stvaritev Ljubi me nežno, tam sem se začela boriti, saj je moje telo šlo skozi velike spremembe in vsak teden je bila moja fizična sposobnost bolj omejena, stalno sem se morala prilagajati in se boriti s sprejemanjem tega. Po premieri sem se sprostila in se nehala upirati. V zadnjih mesecih sem se nežno premikala v raziskovalnem procesu Še za jutri koreografinje Maje Delak. Rodila sem v oktobru in si privoščila malo počitka, pozimi pa začela spet poučevati. Junija smo začeli ustvarjati z Gregorjem Luštkom in po treh tednih intenzivnega dela sem začutila, da je moje telo spet v formi. Celoten postopek poroda me je naučil, da veliko bolj spoštujem svoje telo. Zgodile so se velike spremembe, za katere sem hvaležna. Bala sem se, kako bom lahko uskladila svoje materinstvo in delo, če sploh, toda Rosa je preživela veliko časa z nami na vajah. Je miren otrok, nenehno nekdo skrbi zanjo, celotna ekipa spontano kroži okoli nje. Po Gregorjevi zaslugi je vse sproščeno.
V septembru in oktobru boš sodelovala v novi predstavi Gregorja Luštka, ki jo boste izvajale samo ženske. Vam takšen projekt ponuja neko posebno navdušenje?
Tako je. Tri sestre bomo premierno uprizorili 18. novembra v Novem mestu, nato pa bomo predstavo izvajali v Plesnem gledališču Ljubljana. Z Bettino Földesi (Avstrija) in Rosello Pellicciotti (Albanija) nas združuje podobna zgodba – vse tri smo se zaljubile v Slovenca in prav to je bil razlog, da nas je Gregor izbral za sodelovanje. Projekt govori o življenju v tuji državi. V predstavi obujamo stare spomine, prepevamo pesmi iz svojega otroštva, se pogovarjamo v različnih jezikih, se smejimo, premikamo, komuniciramo in sporazumevamo skozi svoja telesa. Po skoraj treh letih življenja tukaj je to zame dragocena priložnost, da lahko predelam vse občutke, ki sem jih doživljala kot tujka v novi državi. Izvajalke med seboj delimo ista čustva in negotovosti, kar je ganljivo. Gregor je občutljiv in deluje intuitivno, čutim, da imam veliko svobode pri izražanju in da lahko na odru funkcioniram brez kakršnihkoli filtrov. Njegovo zaupanje celotni ekipi ustvarja varno mesto za ranljivost, in ravno to iščem v kreacijah. Kot ekipa se izredno dobro ujemamo.
Kakšni projekti najbolj ustrezajo tvojemu značaju?
Svoje performativnosti ne omejujem s ‘predalčkanjem’, zato se nenehno osredotočam na širjenje svoje izvajalskih sposobnosti. Zanimajo me projekti, ki odkrivajo nove kotičke zavesti in ne ignorirajo občinstva. Povezovanje in izmenjava občutkov z občinstvom je zame posvečeno dejanje.
Kako se pripraviš na vlogo, na nastop, pri tem ne mislim le na tehnično izvedbo?
Moje priprave se dogajajo od znotraj navzven. Ponavadi začnem z usmerjanjem svoje domišljije proti konceptu, ki ga predlaga koreograf, in iskanju svojih najglobljih odnosov do tega, da bi našla verodostojno gradivo. Pozneje uporabljam vse vrste virov, dokler ne razumem svojega značaja v projektu in začutim, da je dokončno oblikovan.
Kakšno je tvoje mnenje o slovenski plesni sceni, katere del si postala?
V Sloveniji sem videla in doživela fantastična umetniška dela. Tako kot vsaka država ima tudi Slovenija svoj zgodovinski in politični kontekst, ki vpliva na umetniško sceno. Za zdaj o tem še ne morem soditi, ker kontekst premalo poznam in se v tem pogledu počutim bolj kot opazovalka. Lahko pa delim z vami, kako se počuti neodvisen umetnik v Sloveniji. Pogovarjam se z veliko navdihujočimi umetniki, ki preprosto nimajo možnosti ustvarjati tega, v čemer so najboljši. Pogrešajo podporo kulturne politike in finančnih sredstev. Znašli smo se v teh čudnih časih koronske krize, ko morajo umetniki živeti v nenehni nestabilnosti – kaj se bo zgodilo v prihodnjih šestih mesecih, je popolnoma nepredvidljivo. Naj navedem primer iz svojega umetniškega življenja. V januarju sva s svojo drago kolegico Saro Janaškovič skupaj zaprosili za finančno podporo za ustvarjanje dueta z naslovom This is not my last entré, vendar še danes nisva izvedeli, ali bo ta projekt realiziran ali ne. Nikogar ne obtožujem za to situacijo, želim samo ponuditi nekaj vpogleda v naše poklicno življenje. Umetniki morajo imeti zagotovljeno varnost, da si lahko privoščijo osnovne življenjske in delovne pogoje. Nestabilnost ne prinaša večje kakovosti – ne v življenju ne v umetnosti.
Kakšna pa je češka plesna scena?
Želela bi omeniti vsako področje češke plesne scene, vendar bi mi to vzelo ogromno časa. Zato se bom posvetila sodobnemu plesu na Češkem in ga poskusila predstaviti bralcem. Sodobna scena se dobro razvija, prav čudovito je to opazovati. Njeno jedro je barvita platforma z močno performativnostjo, lahko bi rekli, da se vzpostavlja nova paradigma večvrstne umetnosti. Sodobni ples v Pragi združuje veliko skupnost ljudi, nastala je nova generacija umetnikov, ki med seboj odlično sodeluje, se združuje in podpira. Vidimo lahko vzpostavljanje novih odnosov med izvajalci in občinstvom. Umetniki izbirajo tematike, ki so danes aktualne in je o njih treba govoriti … Govorijo o svetu, ki ga doživljamo zdaj.
Kaj je v plesni karieri najpomembneje?
Svoboda v gibanju, vendar ni ničesar, kar bi lahko ustrezalo vsakomur. Zame je pomembno, da še naprej razvijam v dometu domišljije, da ne vidim realnosti telesa le z ene in ozke perspektive, ampak z več zornih kotov. Aktivna domišljija je pogon za širjenje znanja/zavesti, torej pot do svobode v gibanju.
Si oseba, ki stvari načrtuje ali se prepuščaš toku življenja?
(Smeh) Nekoč sem se precej prepuščala toku, vendar se je marsikaj spremenilo z vstopom v materinstvo. Zdaj se stvari dogajajo v povsem drugačnem časovnem vzorcu, zato sem začela bolj strukturirati svoj dnevni ritem. Veseli me postavljanje močnih temeljev za prihodnost … Vendar se ne spreminjam v osebo, obsedeno z oklepanjem svojih načrtov … Gre bolj za to, da vidim različne možnosti.
Kateri sta torej tvoja najljubša hrana in pijača ter najljubši kuhar pri nas?
Pred kratkim sem obiskala čudovito restavracijo Porta Marciana v Piranu. Mlada in lepa Ana Potočnik tam ustvarja svojo kulinarično umetnost. Vsem toplo priporočam, da se odpravijo tja in se prepustijo izvrstni kulinariki. Moja najljubša pijača je voda, vendar ne morem zanikati svojih čeških korenin … Saj obožujem tudi pivo.
Kaj najbolj pogrešaš iz svojega domačega kraja?
Seveda pogrešam svojo družino in drage prijatelje. Pogrešam tudi to posebno samozavest, ki jo občutim, ko se vrnem v svojo državo. Ko govorim češki jezik, se v meni nekaj spremeni, zaradi česar sem bolj prizemljena in gotova pri svojih odločitvah. Kljub temu da rada spoznavam različne kraje in kulture, se vedno rada vrnem domov, ker razumem družbeni kontekst in zgodovino, ki smo jo prehodili prebivalci Češke. Pripadati nekam je čudovit občutek.
In kaj je zate najboljše v Sloveniji?
Kot sem že omenila, sem zaljubljena v slovensko naravo, domača kulinarika je fantastična, in dejstvo, da lahko tako preprosto dobimo hrano neposredno s kmetije, me zelo veseli! Ampak iskreno, iz mojega srca, najboljši so ljudje, ki jih srečujem tukaj. Od Žiganove družine do ljudi, s katerimi sem dobila priložnost delati, in ljudi, s katerimi živimo. Če se kdaj preselim kam drugam, bodo ti ljudje vedno razlog za vrnitev.
Katero knjigo bi našli na tvoji nočni omarici?
Trenutno knjigo Psihomagija Alejandra Jodorowskega. Ta knjiga je vir navdiha za solo v prihajajoči predstavi Neskončnik. Jodorowskega obožujem zaradi njegovega umetniškega dela in načina, kako brez napora združuje različne umetniške oblike. Jodorowsky ozavesti naše potenciale, da vidimo stvari skozi nove perspektive, odpira obzorja domišljije in intuicije. Odprtega srca deli svojo življenjsko pot in modrost.
Zadnje vprašanje, preprosto: kaj je zate ples?
Ples je zame kraj, kjer je mogoče izkusiti polno ustvarjalnost. Zaljubljena sem v takojšnjo kompozicijo/improvizacijo, ker tam obstajam kot izvajalka, skladateljica, koreografinja. To predstavlja določen izziv in zahteva veliko praktičnega dela, vendar menim, da je to eden od možnih načinov za prebujanje resnično pristnega in ustvarjalnega potenciala človeka. Pri improvizaciji začutim svoje telo kot brezmejni medij svoje domišljije. Moram priznati, da se včasih bojim življenja in se bojim izzivov, toda v plesu jih pozdravljam. Pomagajo mi, da rastem proti modrosti/svobodi. Plesu ne pravim terapija, ne morem pa prezreti, da gib razkriva nerešene čustvene in psihološke težave. Skozi svoj poklic sem se naučila, da to ‘neustrašno Kristýno’, ki obstaja na odru, znam uporabiti tudi v resničnem življenju.
