Ujemite korak s plesalko, ki živi in dela v Avstraliji
Draga Kim oziroma Kimy, en lep pozdrav v Avstralijo. Za ta intervju sva se dogovarjali kar nekaj časa, a vedno je vse ob pravem času, kajne? No, najprej aktualno vprašanje, ki se ne nanaša na ples, ampak na stres, ki ga doživljate prebivalci Avstralije ob nedavnih požarih. Lahko iz prve roke izvemo, kakšno je trenutno stanje in v kolikšni meri se je dotaknilo tebe?
Stanje je že od avgusta dokaj napeto, zadnji mesec pa še toliko bolj, ker je zajelo res obsežno območje, in dokler ne prevoziš vsaj nekaj države, si niti ne moreš predstavljati, kako velika je ta celina. Na območju, kjer se nahajam (Byron Bay), smo imeli najhuje v novembru in decembru, ko sva s partnerjem gostila nekaj prijateljev, ki so se morali evakuirati. Imeli smo srečo, da smo imeli tik pred božičem dobro dozo dežja, kjer pa verjamem, da so imeli prste vmes skrbniki te dežele – aborigini. Ko so organizirali ples za dež. No, le nekaj ur pozneje smo imeli prvi dež v sezoni, kar so tukaj vsi praznovali, ljudje so prihajali na ulice in plesali v dežju. To nas je kot skupnost še bolj povezalo in to je pozitivna stvar vsega tega, da ljudje delujejo med seboj v boljši harmoniji.
Želim ti seveda vse dobro in začniva na začetku tvoje plesna poti, ki te je posredno pripeljala v deželo tam spodaj. Tvoji začetki segajo v depandanso Urške Postojna, kjer te je zadnje leto osnove šole vzela pod okrilje Azra Selimanovič. Kako pa je šla tvoja plesna pot naprej?
Leta 2004 sem začela obiskovati srednjo umetniško gimnazijo, plesna smer, ter se pridružila ljubljanski formaciji Azre Selimanovič. Med letoma 2004 in 2010 sem plesala pri Azri, in dokaj hitro sem ji začela asistirati, kar mi je dalo veliko znanja kot pedagoginji in učiteljici. Poleg tekem smo pri Azri dobili veliko priložnosti za nastopanje − televizija, promocije, predstave …
Poleg Azrinih treningov sem obiskovala tudi treninge v Kazini pri Željku Božiču in se pridružila njegovi prvi članski formaciji med letoma 2009 in 2015. Leta 2015 sem uspešno končala Fakulteto za šport v Ljubljani in takoj za tem ‘spakirala’ kovčke ter se preselila na Novo Zelandijo.
Odločitev za Novo Zelandijo je res presenetljiva. Zakaj ravno dežela dolgega belega oblaka, zakaj sploh tujina, kaj te je vleklo tja?
Vedela sem, da je vedno še nekaj več, kar lahko odkrijem, doživim, izkusim ter se med tem učim in rastem. To se mi zdi, da je bilo največje vodilo in želja, kako lahko zajamem življenje še z večjo žlico in vidim, kam me popelje. Dogodek, ki pa me je ponesel na misel Zelandije, se je zgodil po enem od plesnih nastopov; ko smo se peljali domov, mi je soplesalka opisovala svoje potovanje na Zelandijo, takrat se je v meni nekaj spremenilo in vedela sem, da je to dežela, v kateri bi rada izkusila življenje, kulturo in naravo, ki me je na trenutke spominjala na dom.
V Aucklandu si do poškodbe trenirala pri sloviti Kiwiki Parris Goebel in učila v tamkajšnjem plesnem studiu. Kakšno poškodbo si imela, kakšna je Parris in zakaj meniš, da je doživela takšno popularnost in postala plesni fenomen?
Poškodba je bila stara, in sicer kronično vnetje pokostnice. Kar se je na koncu izkazalo kot dobra stvar, ker sem se morala odmakniti od plesa, in to mi je dalo nov vpogled, kaj me res vleče k plesu in kaj mi daje užitek v plesu. Parris je ‘power house’, njena prezenca je res močna, vendar pa je umirjena, vedno nasmejana in njena energija je res nekaj posebnega. Menim, da je postala, kar je, ker ji je bilo 100-odstotno dovoljeno postati, kar je želela, pri tem je imela absolutno podporo in veliko zagona ter ljubezni do sebe, do plesa in umetnosti. Predvsem ker je ostala zvesta sebi in temu, kar počne. Ti pa izoliranost na otoku da možnost, da se razviješ v nekaj posebnega, ker nimaš nobenega, s katerim bi se lahko primerjal, kar je v plesnem svetu nekaj, čemur se težko izogneš.
Iz Aucklanda si se leta 2016 preselila na čarobni otok poleg mesta − Waiheke − in si tam začela učiti na plesni šoli Louise Emma academy of Dance. In tam sem te za las zgrešila, ko sem bila na obisku pri svoji hčerki v Aucklandu. Nato je prišla Avstralija, predvidevam, da zaradi ljubezni. Ali se motim? Tvoja posebnost je bila tudi ta, da si leto dni živela in potovala v kombiju. Kako se spominjaš tega obdobja?
Waiheke mi je prinesel čarobne trenutke, spoznanja in osebne rasti ter ogromno priložnosti. Je resnično magičen otok. Res je; leta 2017 sem se preselila v Avstralijo in zaradi vize sva se morala s partnerjem veliko seliti. Pot naju je odnesla na sever države v malo mesto Kuranda, kjer sem imela nekaj pop up delavnic. Novembra 2018 pa sva se ustalila v Byron Bay okolišu, kjer so mi ponudili delo v dveh plesnih šolah. Byron Bay dance dynamics je šola, ki deluje kot plesna akademija (z izpiti ter bolj poglobljenim baletom in sodobnim plesom). Jaz pa seveda poučujem hip-hop sekcijo. We.Move studio − Mullumbimy pa deluje kot studio, kjer pod svojim okriljem izvajam treninge. Življenje v kombiju je samo po sebi služba − moraš biti organiziran, fleksibilen in pripravljen na karkoli. Vendar je bilo vse poplačano, ker ti prinese svobodo in izkušnje, ki jih drugače ne bi nikoli doživel. Da imaš svobodo izbire, kje se boš zjutraj zbudil, je nekaj resnično posebnega. V Avstraliji in na Novi Zelandiji ni to ničesar novega in so ljudje navajeni na tak način življenja. Prevozila sva tisoče kilometrov, od puščave do deževnih gozdov, prišla v stik z vsemi mogočimi nenavadnimi živalmi, ampak da lahko parkiraš svoj dom skoraj kjerkoli in si sam izbereš v kakšno jutro se zbudiš, je nekaj neprecenljivega in magičnega. Moram priznati, da se je bilo na življenje po tem kar težko navaditi. Ampak kombi zdaj ostaja najin ‘vikendaški’ dopust.
Kako pa so te tako Novozelandci kot Avstralci sprejeli kot plesno pedagoginjo? So odprti, si lahko samosvoja, kaj šteje pri njih?
Na Novi Zelandiji sem imela zelo lepo izkušnjo, šola je delovala zelo profesionalno in sem imela popolno svobodo ter podporo. Ravno tako je v Avstraliji, vendar opažam, da je na splošno kultura in s tem tudi plesna scena tukaj drugačna. Menim, da je to zaradi tega, ker je Avstralija res tako velika država in se stvari počasneje odvijajo, ker so ljudje manj v stiku s stvarmi, ki se dogajajo in so aktualne. Avstralci so veliko bolj ‘laid back’ in si vzamejo za stvari več časa. Vendar pa sem jaz to vzela kot svojo prednost. Saj se počutim veliko bolj svobodno, več si dovolim, veliko bolj raziskujem, ker nimam nobenega, s katerim bi se lahko primerjala oziroma bi bila konkurenca. Saj se ljudje tukaj ne zmenijo veliko za to ali pa mogoče jaz tega ne opazim, ker imam zaradi svojih izkušenj iz Slovenije drugačen pogled. Pri njih šteje bolj to, da se učenec plesalec razvije bolj celostno, pa da je vse skupaj bolj užitek in zabava kot karkoli drugega. Veliko manjši poudarek dajo tekmovanjem in veliko več se podpira lokalne ustvarjalne projekte. Vendar pa velikokrat zaradi tega tukaj primanjkuje organiziranosti, posvečenosti, ki jo potrebuješ, da lahko razviješ ples v nekaj več, ker je motivacija manjša. Vendar se zato osredotočam na stvari, ki jih lahko spremenim, in na to, kako lahko vpeljem metode, ki delujejo tukaj, na njihov življenjski stil in kulturo.
Deluješ tudi na tekmovalnem ali samo na ustvarjalnem področju? Za Novo Zelandijo vem, da so izjemni hiphoperji in imajo številna prvenstva, za Avstralijo pa ne. Kako je s tem?
Trenutno delujem samo na ustvarjalnem področju, in če povem po pravici, ‘paše’. Če se bo v prihodnosti razvilo v tekmovanje, super. Vendar želim z učenci najprej ustvarjati in jim dati znanje plesa kot samega in ko bosta prišla želja in kakovost za tekmovanje, morda zaplavam nazaj tudi v te vode. Glede tekmovanj − so lokala oziroma vsaka zvezna dežela ima svoja. Tekmovanja so pa bolj pokalna in več jih je v tem stilu. Tako močnega tekmovalnega vzdušja, kot je v Sloveniji, tukaj pač ni. Ne v tej razsežnosti. Sicer pa ko greš v velika mesta, kot so Brisbane, Sydney in Melbourne, se vse to spremeni. Plesna kultura, konkurenca in razvoj so na povsem drugi ravni kot drugje v Avstraliji.
Koliko koreografij na sezono pripraviš in od kod črpaš zamisli, kaj te navdihuje?
Kar se tiče koreografije, je pri vsaki skupini drugače. Na semester pripravim vsaj eno do dve koreografiji na skupino. Kar je okoli 30, morda več, vendar pa je v končno selekcijo za produkcijo izbranih in izvedenih veliko manj. Živim na energetsko močnem območju, ki je vedno polno novih ljudi, popotnikov, zdravilcev, hipijev … z odprtimi glavami in veliko kreativnosti. Pri tem občutim veliko več svobode in podpore na svoji poti. Zamisel in navdih gresta z roko v roki. Zamisel ponavadi pride, ko te nekaj premakne, ko te navdihne in motivira. Zame so to moj življenjski slog, družina, ljudje, ki jih spoznam, in narava, ki je tukaj res nekaj posebnega.
Kako in v čem se slovenski ples razlikuje od avstralskega; v čem so recimo največje razlike in največje vzporednice?
Menim, da smo Slovenci zaradi majhnosti bolj povezani, stvari so nam bolj dosegljive, zato je znanje učiteljev/koreografov na višji ravni. Kot sem že omenila, tukaj pride do take ravni znanja samo v velikih mestih, kjer je več ponudbe in več konkurence.
Vem, da slediš slovenskemu plesu, kolikor ti dopuščata čas in radovednost. Kaj meniš, se je kaj zelo spremenilo ali smo obstali v prostoru in času?
Odkar gledam na slovenski ples z drugega zornega kota, imam ob spremljanju le- tega vedno občutek ponosa, in resnično sem vesela za vsako novo in drugačno smernico, ki si jo plesalci dopuščajo, ker se le tako lahko razvijemo v še nekaj boljšega, drugačnega. Slovenski plesalci me vedno navdihujejo z enim takšnim patriotskim ponosom.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Če ne bi bilo plesa, bi na vse prepreke, ki pridejo v življenje, gledala drugače in se z njimi tudi drugače spoprijela − ples mi da to svobodo, kjer sem v momentu točno to, kar moram biti − da ti prezenco in sprosti vso napetost iz telesa – ples me je rešil in usmeril velikokrat, ko sem to najbolj potrebovala – in to me pri plesu najbolj osrečuje. Žalosti me, ker imam občutek, da velikokrat plesalci sledijo nekemu trendu oziroma modulu, kaj plesalec je in kako naj bi to delovalo, namesto da bi sledili sebi in odkrili, kaj vse lahko dosežeš, če slediš sebi in svoji unikatni poti.
Kaj je tisto, na kar si najbolj ponosna tako v plesni karieri kot na osebnem področju?
Ponosna sem, da sem plesalka. Ples mi je dal najlepše spomine, najboljše prijatelje ter mentorje. Pripravil in dal mi je vrline, ki jih redno uporabljam v vsakdanjem življenju. Ponosna sem, da vedno sledim svojemu občutku in da živim življenje po svojih pravilih, in če s tem navdihnem še koga na poti, toliko boljše.
Zdi se mi, da si se poročila in verjetno ostajaš v Avstraliji za nedoločen čas?
Res je, s partnerjem so nama na festivalu, kjer sva se spoznala, prijatelji pripravili poročni obred. In bilo je magično. Uradno pa, ko se stvari z vizo uredijo in imava čas to narediti še v Sloveniji pred družino in prijatelji. Za zdaj ostajam tukaj, saj je proces moje vize dolg pet let, preden dobim rezidenco. Kaj bo potem, še ne vem, svet je prevelik, da bi ostali predolgo na enem mestu.
Predvidevam, da si človek, ki ne načrtuje v življenju, ampak pusti, da gre to svojo pot. Ali pač temu ni tako?
Med prijatelji doma sem gotovo znana po načrtovanju. Odkar pa sem se preselila iz Slovenije, so stvari veliko manj načrtovane, ker sem se naučila, da te življenje velikokrat popelje drugam, in če se prepustimo toku, te popelje v tisto smer, o kateri si prej samo sanjal.
Kdo pa je v tem trenutku najpopularnejši avstralski plesalec in kaj pleše?
Caetlyn Watson po mojem mnenju – je hip-hop plesalka, ki ima svoj originalen stil, kot koreografinjo jo je vključila v zadnjo turnejo tudi Janet Jackson.
Trivialna vprašanja. Naštej tri predmete, brez katerih ne greš na nastop, na vajo, sploh iz hiše, nikamor.
Iz hiše ne stopim brez telefona, ker imam na njem vso glasbo in ‘podcaste’, ki jih poslušam, kamorkoli se odpravim. Trenutno zaščitna krema za sonce, ker sta sonce in vročina v Avstraliji nekaj neverjetnega, in bidon vode.
Kaj najbolj pogrešaš iz Slovenije in česa sploh ne?
Pogrešam letne čase, pogrešam domačo naravo ter da je vse blizu in dostopno. Predvsem pa pogrešam družino in prijatelje, ki te kljub vsemu razumejo na čisto drugačen način. Česar res ne pogrešam iz Slovenije, je včasih naša mala miselnost in ‘foušija’.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Kimy?
Najbrž po glasnem smehu in nasmehu.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Zagrabi priložnost in pusti si sanjati.
Kdo sploh si, Kimy Košič, in kam si namenjena?
Polna igrivosti in želje po raziskovanju življenja in vseh stvari, ki so tukaj, da nam naredijo le-to magično. Namenjena pa sem tja, kamor me sanje in življenje samo pelje.
Vse dobro in hvala za intervju, ki nama je končno uspel.
